Fran Ramovš
(14. 9. 1890–16. 9. 1952)

Jezikoslovec, narečjeslovec in imenoslovec. Jezikoslovje je v letih 1910 in 1911 najprej študiral na Dunaju, od leta 1911 do 1914 pa v Gradcu. Kmalu po prihodu v Gradec si je izbral temo za doktorsko disertacijo o razvoju praslovanskih reduciranih samoglasnikov v slovenščini in jo končal 1912., oddati pa je ni mogel pred osmim semestrom. Zato je začel pripravljati habilitacijsko delo o moderni samoglasniški redukciji v slovenščini, v ta namen pa je med počitnicami leta 1913 izpisoval protestantske unikate v knjižnicah v Nemčiji in na Danskem, v Sloveniji pa je zapisoval narečno gradivo. Leta 1914 je oddal disertacijo in postal doktor filozofije. Istega leta je dokončal tudi habilitacijsko delo in ga za tisk pripravil z naslovom Slovenische Studien, vendar pa je izšlo šele po prvi svetovni vojni. Oktobra 1915 je bil Ramovš mobiliziran in poslan na soško fronto, kjer je po treh ofenzivah popolnoma obnemogel, zato se je leto dni zdravil na Dunaju. Leta 1917 je bil kot invalid odpuščen iz redne vojaške službe in dodeljen črnovojniški službi v Ljubljani in Kamniku.

Ko je v začetku leta 1918 dosegel habilitacijo in mu je bilo ponujeno mesto izrednega profesorja v Černovicah v Ukrajini, se je ob zlomu avstro-ogrske monarhije vrnil iz Gradca v Ljubljano, kjer so se začele priprave za ustanovitev univerze. 3. decembra 1919 je imel prvo predavanje o slovenščini na tedaj novoustanovljeni Univerzi v Ljubljani, kar danes univerza praznuje kot svoj praznik. Po njeni ustanovitvi je bil 31. avgusta 1919 med prvimi štirimi rednimi profesorji Filozofske fakultete imenovan za profesorja indoevropskega in slovanskega jezikoslovja. Poleg tega pa je predaval še akcentologijo, splošno fonetiko in značilnosti praslovanščine. Prvi dve leti je predaval tudi primerjalno slovnico indoevropskih jezikov.

Prva za objavo pripravljena knjiga iz načrtovane serije Historična gramatika slovenskega jezika je bila Konzonantizem (1924), v kateri je zanesljivo in izčrpno predstavil vse pojave v razvoju slovenskega soglasniškega sistema, kot se kaže v pisanih in tiskanih virih ter v narečjih in govorih. V njej do tudi glede na sedanje stanje v dialektologiji in zgodovinski slovnici navedeni, razloženi ter prostorsko in časovno določeni tako rekoč vsi pojavi v slovenskem soglasniškem sistemu. Še posebej dragocena so poglavja, v katerih so obravnavani odnosi med zgodnjeslovenskimi in starobavarskimi soglasniki in zakonitosti, po katerih so Bavarci od 8. stoletja naprej prevzemali in zapisovali slovenska osebna in krajevna imena (pa tudi besedila, kot so Brižinski spomeniki) in po katerih so Slovenci od Bavarcev sprejemali poimenovanja za nove pojme in predmete.

V knjigi Dialektološka karta slovenskega jezika (1931) je objavil prvi znanstveno utemeljen zemljevid slovenskih narečij, ki jih je razdelil na sedem narečnih skupin z okoli 40 narečji. Pri tem je upošteval več kot 1000 jezikovnih podatkov, poleg njih pa tudi naselitvena, zemljepisna, kolonizacijska, družbena ter politično- in cerkvenoupravna dejstva, zaradi katerih se je od 12. stoletja naprej dotlej narečno še nerazčlenjena praslovanščina (alpska slovanščina) postopno razvila v zdaj pester narečni mozaik.

Leta 1935 je objavil drugo knjigo iz serije Historična gramatika slovenskega jezika z naslovom Dialekti, v kateri je predstavil narečno raznovrstnost slovenskega jezika in opise posameznih narečij; le ponekod so poznejša raziskovanja dodala še kak popravek ali dopolnilo, npr. glede narečnih mej. Razvoj slovenskih samoglasnikov je prikazal v knjigi Kratka zgodovina slovenskega jezika I (1936), v kateri je zgoščeno predstavljen razvoj vseh izhodiščnih slovenskih samoglasnikov. Ugotovil in pojasnil je potek premikov naglasov v slovenščini in njihovo zaporedje ter zemljepisni obseg in reflekse drugotno naglašenih samoglasnikov v narečjih.

Leta 1937 je z Milkom Kosom pripravil novo izdajo Brižinskih spomenikov. V uvodni razpravi je opredelil kvaliteto samoglasnikov v času, ko so bili zapisani; v opisu njihovega jezika je predpostavil ohranitev nosnikov v vseh položajih, čeprav v rokopisu niso označeni; v jeziku je ugotovil dve razvojni stopnji, in sicer starejšo iz časa, ko je nastal prvopis, in mlajšo iz časa, ko je nastal prepis; Brižinski spomeniki so po njegovih ugotovitvah nedvomno zapisani v slovenskem jeziku z nekaterimi starocerkvenoslovanskimi prvinami.

Ramovš je upošteval imenoslovje v mnogih svojih delih, zlasti kadar je obravnaval slovensko glasoslovje v starejših obdobjih, iz katerih ni ohranjeno občnobesedno gradivo. Prav tako je v njegovih knjigah in razpravah navedenih veliko zanesljivih in pogosto citiranih etimoloških izpeljav.

Sodeloval je pri dveh izdajah Slovenskega pravopisa: pri pravopisu, ki ga je izdal leta 1935 skupaj z Antonom Breznikom (šolska izdaja je izšla 1937 in 1938), je skrbel za pravorečje, pri tistem, ki ga je leta 1950 izdala SAZU, pa je vodil nad sto sej pravopisne komisije. Leta 1950 je prejel Prešernovo nagrado za svoje znanstveno in organizacijsko delo pri Slovenskem pravopisu. Knjigo Morfologija slovenskega jezika (1952) so za tisk pripravili njegovi tedanji učenci po predavanjih v letih 1947/48 in 1948/49.

Bil je daljnoviden organizator znanstvenega in pedagoškega dela na univerzi. Po vrnitvi iz Gradca 1918. se je vključil v delo za ustanovitev univerze v Ljubljani in bil decembra istega leta izbran za tajnika univerzitetne komisije. Po ustanovitvi univerze je bil dve leti poslovodja univerze z nalogo, da nadrobno organizira njeno delovanje. Leta 1921 je bil med ustanovitelji Znanstvenega društva za humanistične vede in njegov prvi tajnik. V študijskem letu 1926/27 je bil dekan FF, v letih 1934 in 1935 pa rektor univerze; na tem položaju je predložil načrt za ustanovitev SAZU, vendar ni bil sprejet, zato je iz protesta odstopil z rektorskega položaja. Prizadevanje za ustanovitev akademije je nadaljeval in bil ob njeni ustanovitvi leta 1938 med prvimi rednimi člani. V letih 1942–50 je bil glavni tajnik akademije, od leta 1950 do smrti pa njen četrti predsednik. V letih 1945–52 je vodil Inštitut za slovenski jezik pri SAZU in zanj izdelal daljnoročni in širokopotezni delovni načrt; ta se na inštitutu, ki se od 1986 imenuje po njem, v marsičem še vedno uresničuje. Leta 1942 je predstavil načrt za etimološki slovar slovenskega jezika z 20 vzorčnimi gesli, 1946. pa načrt za zbiranje gradiva za veliki slovar slovenskega knjižnega jezika, na podlagi katerega je bil pozneje izdelan Slovar slovenskega knjižnega jezika I–V (1970–91); za to delo je pridobil prve zbiralce. Med drugo svetovno vojno in po njej je sestavil vprašalnico za slovenski lingvistični atlas in predvidel mrežo 312 krajev, kjer naj bi bila opravljena anketa zanj.

Ramovš je bil glavni urednik Časopisa za slovenski jezik, književnost in zgodovino (1918–28), urednik Razprav Znanstvenega društva za humanistične vede (1923–30), Razprav filozofsko-filološko-historičnega razreda SAZU (1943–44), Razprav drugega razreda SAZU (1950) in Letopisa SAZU (1943–50) ter sourednik Južnoslovenskega filologa (1921–50) in Slavistične revije (1950–51). Za znanstvene dosežke je bil med drugim izvoljen za dopisnega člana JAZU v Zagrebu (1926), SANU v Beogradu (1929), Slovenskega inštituta v Pragi (1929) in Poljske akademije znanosti v Krakovu (1935).

Ramovš je začel v proučevanju slovenskega jezika novo obdobje. Izšel je iz mladogramatične šole, ki je bila še trdno zasidrana v indoevropski primerjali slovnici, vendar je tvorno sprejemal tudi jezikovnoteoretične poglede, ki so ga ločevali od mladogramatikov. S poglobljenimi deli, v katerih so inovativne, prepričljive in tekoče izpeljane rešitve in ki jih odlikuje velika količina dognano obdelanega in dosledno miselno povezanega dokumentarnega gradiva, se je zapisal med najpomembnejše slovenske jezikoslovce.

Bibliografija

Delko revizije za Dalmatinovo biblijo. ČJKZ 1, 1918/19. 113–152.

Slovenische Studien. ASIPh 37. Berlin 1920. 123–174, 289–330.

Historična gramatika slovenskega jezika II: Konzonantizem. Ljubljana 1924.

Dialektološka karta slovenskega jezika. Ljubljana 1931.

Über die Stellung des Slovenischen im Kreise der slavischen Sprachen. Annales Academiae scientarium Fennicae, serija B 27. Helsinki 1932. 218–238.

Historična gramatika slovenskega jezika VII. Dialekti. Ljubljana 1935.

Slovenski pravopis. Ljubljana 1935 (z Antonom Breznikom).

Kratka zgodovina slovenskega jezika 1. Ljubljana 1936.

Komisija za etimološki slovar slovenskega jezika. LSAZU 1, 1938/42, 1943. 352–359.

Poročilo, podano na svečani seji glavne skupščine dne 8. februarja 1946. LSAZU 2, 1943/47, 1947. 136–143.

Zbrano delo 1. Ur. T. Logar, J. Rigler. Ljubljana 1971.

O njem

France Bezlaj: Fran Ramovš: Pogled na njegovo delo. SR 3 (1950). 225–236.

Jakob Šolar: Fran Ramovš: Življenje. SR 2 (1950). 441–445.

Rajko Nahtigal: Prof. Ramovš o sebi od doktorata do docenture v Gradcu. SR 5/7 (1954). 9–40.

Rajko Nahtigal: Pisma prof. Ramovša od docenture do profesure. SR 8 (1955). 90–104, 232–246.

Janez Rotar: Pisma profesorja Frana Ramovša dr. Želmíri Gašparíkovi. RSAZU 2. razred 12, 1989. 129–172.

Zvonko Bizjak: Bibliografija Frana Ramovša. RSAZU 2. razred 13, 1990. 283–291.

Franc Jakopin: Fran Ramovš kot imenoslovec. RSAZU 2. razred 13, 1990. 5–12.

Korespondenca med Franom Ramovšem in Aleksandrom Belićem. Ur. J. Rotar. Ljubljana, 1990.

Franc Jakopin: Delo Frana Ramovša za Slovensko akademijo znanosti in umetnosti. Jezikoslovni zapiski 1. Ljubljana 1991. 19–24.

Jože Toporišič: Breznik-Ramovšev Slovenski pravopis. Zborovanje slavistov ob stoletnici rojstva Frana Ramovša. Ur. M. Orožen, I. Orel-Pogačnik. Ljubljana 1991. 34–47.

Ramovšev zbornik. SR 42 (1994), št. 2/3.


Zbrala Anja Sedej. Na http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/sds/ramovs.html postavila Andreja Musar 24. 11. 2006.