Rajko Nahtigal
(Novo mesto, 14. 4. 1877–Ljubljana, 29. 3. 1958)

Jezikoslovec. Prva 2 razreda gimnazije je obiskoval v Novem mestu, nato v Ljubljani (1887–95); slavistiko je študiral na Dunaju pri Miklošičevem nasledniku V. Jagiću in tu 1901 doktoriral z disertacijo Ein Beitrag zu den Forschungen über die sogenannte Besěda treh svjatitelej. Znanstveno se je 2 leti izpopolnjeval v Sankt-Peterburgu in Moskvi pri znamenitih rus. jezikoslovcih A. A. Šahmatovu in F. F. Fortunatovu. Po vrnitvi na Dunaj 1902 je bil lektor in pozneje docent za rus. jezik na Zavodu za vzhodne jezike in na Eksportni akademiji do 1913, ko je kot izredni prof. za slovansko filologijo s posebnim ozirom na slov. jezik in književnost prevzel mesto za K. Štrekljem na graški univerzi. Tu je postal 1917 redni prof.; v stiku s F. Ramovšem, tajnikom vseučiliščne komisije, je od 1918 sodeloval v pripravah za ustanovitev slov. univerze v Ljubljani in bil poleti 1919 v prvi skupini imenovan za rednega prof. slovanske filologije. Do upokojitve 1953 je bil predstojnik Seminarja za slovansko filologijo, prvi dekan FF (1919/20) in rektor univerze 1927/28; od ustanovitve Akademije znanosti in umetnosti 1938 je bil njen redni član in prvi predsednik (1939–42).

N. se je ukvarjal predvsem z vprašanji stare cerkvene slovanščine, stare in moderne rus., primerjalnega slovanskega jezikoslovja in zgodovine slovanske filologije. Na področju stare cerkvene slovanščine so pomembne njegove razprave o nastanku glagolice, o posameznih nerešenih glasoslovnih, oblikoslovnih, leksikalnih in tekstoloških vprašanjih. Največ znanstvenih zaslug si je pridobil s kritično izdajo glagolskega Sinajskega evhologija, v katerem je v obširnem filološkem komentarju s številnimi primerjavami na novo osvetlil marsikatero nejasno mesto v besedilu. V graškem obdobju in v Ljubljani (1915–24) je obravnaval Brižinske spomenike, ki segajo v stoletja stare cerkvene slovanščine, in s tem spodbudil ponovno zanimanje zanje.

Med pomembnejšimi rusističnimi deli je monografija o premikanju naglasnega mesta v rus. samostalniških oblikah, ki jo je končal 1913, vendar je bila zaradi vojnih razmer objavljena šele 1922. L. 1946 je objavil poljudnoznanstveno napisano knjigo o rus. jeziku, namenjeno predvsem študentom. Precejšen mednarodni odmev je imela izdaja staroruskega epa Slovo o polku Igoŕevě (1954); v njej je rekonstruiral besedilo v idealni staroruski jezik 12. st. in predlagal novo razumevanje nekaterih nejasnih delov besedila.

Osrednje Nahtigalovo delo iz primerjalnega slovanskega jezikoslovja so Slovanski jeziki (1938, 19522), ki so bili prevedeni v nem. in rus. V primerjavi s predhodnimi glasoslovnimi in oblikoslovnimi obdelavami slovanskih jezikov je pojave tesneje povezal med seboj in ob podpori stare cerkvene slovanščine spremljal njihov razvoj v posameznih slovanskih jezikih. Pomembni so njegovi raziskovalni dosežki v zgodovini slovanske filologije; predstavil je nekaj osrednjih osebnosti (J. Kopitar, F. Miklošič, V. Jagić, M. Murko), izdal je 2 knjigi Kopitarjevih spisov, svoje poglede na slovansko filologijo pa je razložil v Uvodu v slovansko filologijo (1949). Nekajkrat se je lotil tudi imenoslovnih vprašanj: obravnaval je imena Doberdob, Hrvat, Kocelj, Dudlebi, Čeh, Pleso, Kosez, Svetovit. V mlajših letih je objavil nekaj prispevkov o albanščini. L. 1917 je bil poslan v Albanijo, da bi pomagal pri oblikovanju albanskega knjižnega jezika. V zadnjih letih svojega življenja se je polemično odzval na razmere v rus. jezikoslovju (marrizem).

N. je zaslužen tudi za ustanavljanje in urejanje znanstvenih časopisov in zbirk: Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino, Razprave znanstvenega društva za humanistične vede, Slavistična revija, Južnoslovenski filolog. Mednarodna aktualnost njegovega dela je vidna v zborniku, ki je izšel ob stoletnici njegovega rojstva (1977).

Bibliografija

Freisingensia I–IV. ČZN 12 (1915). 1–12 sl.

ČJKZ 1 (1918/19). 1–63.

ČJKZ 4 (1924). 171–184.

Die Frage einer einheitlichen albanischen Schriftsprache. G 1917.

Akzentbewegung in der russischen Formen- und Wortbildung I. Substantiva auf Konsonanten. Heidelberg 1922.

Doneski k vprašanju o postanku glagolice. Razprave Znanstvenega društva za humanistične vede 1. 1923. 135–178.

Starocerkvenoslovanske študije. Lj 1936.

Euchologium sinaiticum I–II. Lj 1941, 1942.

Rekonstrukcija treh starocerkvenoslovanskih izvirnih pesnitev. RSAZU, filozofsko-filološko-historični razred 1. 1943. 41–156.

Jerneja Kopitarja spisov II. del, I–II. Lj 1944, 1945.

Ruski jezik v poljudnoznanstveni luči. Lj 1946.

Trenja v ruski lingvistiki. SR 4 (1951). 254–261.

Blodnje o staroruskem pismenstvu. SR 5/7 (1954). 86–98.

Die slavischen Sprachen. Wiesbaden 1961.

Slavjanskie jazyki. Moskva 1963.

O njem

F. TOMŠIČ: Prof. dr. Rajko Nahtigal – osemdesetletnik. SR 10 (1957). 1–9.

Nahtigalov zbornik. Ur. F. Jakopin. Lj 1977.

F. JAKOPIN: Albanološke študije Rajka Nahtigala. JiS 23 (1977/78). 65–70.

F. JAKOPIN: Rajko Nahtigal – imenoslovec. V: Vtora jugoslovenska onomastička konferencija. Sk 1980. 119–124.


Zbrala Maja Janežič. Vir: Enciklopedija Slovenije. Ur. Alenka Dermastia, Marjan Javornik, Dušan Voglar. Ljubljana: MK, 1987–2002. Na http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/sds/nahtigal.html postavila Andreja Musar 27. 10. 2006.