Miran Hladnik

Biti pismen danes

Ker je 'znati brati in pisati' skoraj preveč enostavna definicija pismenosti, naj poskusim z nekoliko bolj zapleteno: biti pismen pomeni obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo. Pojem pismenosti se je svojčas rodil, da bi odlikoval tiste posvečene posameznike, ki so za razliko od večine, ki se je sporazumevala ustno, znali oblikovati in razlagati tudi napisane reči, sprva pač religiozne tekste. Kot do vsake elite je tudi do te nepismena večina razvila nezaupljivo distanco, sicer izraz pismouk 'razlagalec svetih spisov' ali 'učenjak' v našem slovarju ne bi dobil slabšalnega podtona. Nič ni pomagalo negodovanje in upiranje množic: z uvedbo obveznega šolanja, kar se je v naših krajih zgodilo v zadnji četrtini 18. stoletja, je pismenost začela izgubljati status spretnosti privilegirane manjšine in pričenjala postajati nuja za vsakega posameznika. Danes je biti nepismen ali polpismen sramotno in družba z opaznim odstotkom nepismenosti velja za nerazvito. Pismenost določa prag civiliziranosti in nekako samoumevno je, da tako imenovani razviti svet pri vprašanju o odstotku pismenosti zapisuje številke blizu 100.

Razumevanje pismenosti se spreminja. V času mojega šolanja je pisati pomenilo pisati z roko. V prvem razredu s svinčnikom, potem s peresnikom in kmalu nato z nalivko; kemični svinčniki so prišli pozneje. Udarjanje po tipkovnici je bilo rezervirano za profesionalce: strojepiske v tajniški službi, za stavce, publiciste in znanstvene pisce. Z izjemo administrativnih šol nas tipkanja ni učil nihče, namesto tega pač lepopisje: pomočiti pero v tintnik, vleči tanko gor in debelo dol. Kje so že tisti časi! Kdo še piše danes z roko? Če izvzamemo šolajočo se mladino, pišejo redno tako pravzaprav le pisci grafitov, kaligrafski opremljevalci diplom in plaket, kondukterji na slovenskih vlakih, sleherniki pa v pismih ob res posebnih priložnostih, kot so smrt, poroka, rojstvo, in seveda takrat, ko se nam pokvari računalnik ali izgubimo mobi.

Spremembe komunikacijskih navad so pripeljale do konfliktov med sporazumevalnimi praksami. Starejši pismeni državljani radi očitajo mlajšim, da se ne znajo izražati, da ne znajo spraviti skupaj poštenega stavka, da so skratka kljub osmim ali devetim letom šolskega omikanja nepismeni. Če bi mlajše spopad z očitarji zanimal, bi najbrž odgovorili, da so nepismeni le oni, ker ne obvladajo osnov sodobne komunikacije: ne znajo poiskati informacij na internetu, ne znajo jih hitro selekcionirati in ne znajo napisati navadne e-pošte, kaj šele klepetati v forumih in blogih. Kaj jim pomagajo lepo zloženi stavki, ko pa jih ne znajo spraviti na zaslon! Dandanašnji še službe ne bi dobili, saj je brez računalniških spretnosti ne dobi niti skladiščnik, šofer in prodajalec.

Pismenost po tradiciji razumemo kot dvojno sposobnost, to je sposobnost sprejemanja (in razumevanja) zapisanih informacij in sposobnost njihovega tvorjenja in posredovanja. Pismenosti ni brez aktivne udeležbe v komunikaciji. Kreativni del komunikacijskega razmerja je bil do pred kratkim pri medijih zelo omejen. Poslušalec, bralec ali gledalec so bili dejavni samo toliko, kolikor so lahko svobodno izklapljali naprave ali zapirali publikacije, odzivanje sprejemnikov na informacije ali pogovarjanje s tvorci sporočil pa ni bilo predvideno. Pogostnost take enosmerne komunikacije je napeljevala k stališču, da za pismenega označimo že vsakogar, ki se je naučil pritiskati na tipke "naprej", "hitro naprej", "na začetek", "snemaj", "razveljavi" itd., oziroma se je naučil sprehajati po menijih na zaslonu in se s pritiskom na vnašalko (enter) odločati med ponujenimi možnostmi. Spretnost sprehajanja po izbirah seveda ne moremo pripisovati zgolj svetlemu svetu novih medijev in elektronskih naprav. Izkušnja sploh ni nova, spomnimo se samo na reševanje šolskih testov ali vprašalnikov pri vozniškem izpitu ali številnih drugih preizkusov znanja, kjer smo z obkrožanjem a) ali b) ali c) ekzaminatorju dokazovali svoje obvladovanje snovi.

Pritisk na gumb alarmnega sistema, mikrovalovke, centralnega ogrevanja ... res lahko interpretiramo kot tvorjenje sporočila, npr. "zaženi napravo", "nastavi temperaturo", "vključi brisalce", vendar spretnost rokovanja z elektronskimi napravami še ni dovolj za potrdilo splošne pismenosti, kakor v svetu tradicionalne pismenosti ni bilo dovolj le lepo ošiliti svinčnik, znati omočiti pero v tintniku in ravno prav trdo pritisniti z njim ob papir, da je pustil lepo sled. Med samoumevne tehnične spretnosti sodi danes npr., da znamo pravilno napolniti baterije mobilnih naprav, hitro najti tipke za vklop in izklop mobija, se znajti na različnih računalnikih (na letališču, v cyber kavarni, v knjižnici tuje univerze) in v različnih programih, se zaščititi pred virusi in reklamnim smetjem, se naučiti brisati sporočila v prenatrpanem elektronskem poštnem nabiralniku itd. Za civilizacijsko nepismeno teslo imamo lahko upravičeno npr. tistega koncertnega obiskovalca, ki je svoj mobi najprej pozabil izklopiti, potem ko mu sredi predstave začne zvoniti, pa zardevajoč panično išče tipko za izklop. In resno lahko podvomimo v elektronsko pismenost tistega dopisovalca, ki se je odločil v e-sporočilu uporabljati same velike črke. Zloglasna komunikacijska enosmernost, ki je generirala tožbe o pasivizaciji in manipulaciji sprejemnikov s strani medijev, se naglo razblinja. Dnevna zapoved se glasi: interaktivnost. Take so računalniške igrice, načrtuje se televizija na zahtevo, možnost preživetja na dolgi rok imajo le časopisi, ki široko odpirajo vrata bralskim komentarjem, spletna enciklopedija je v celoti delo nekdaj pasivnih bralcev oz. uporabnikov.

Pismenost ni ena, pismenosti je več. Obvladovanje več sporazumevalnih kodov je prednost. Več jezikov ko znam, več veljam, bolje se znajdem v svetu. Če znam brati note ali celo komponirati, sem glasbeno pismen, če se znam orientirati po zemljevidu, sem kartografsko pismen, če znam programirati, sem računalniško pismen, če se znajdem v mestu, sem urbano pismen, če se uspešno pogovarjam s poklicnimi kolegi, sem v svoji študijski panogi strokovno pismen ... Našteto so specialne pismenosti, to je sposobnost komunikacije v zaokroženih skupinah in specifičnih situacijah. Vsaka znanstvena disciplina ima svoj jezik, vsaka religija svoje izrazne formule, po svoje komunicirajo med seboj nadzorniki poletov, telegrafisti, vohuni ... Nobena od specialnih pismenosti ni obvezna in nad dejstvom, da nekdo npr. ne zna sam napraviti in postaviti svoje spletne strani, se nihče ne more zgražati, saj to še ne sodi med zahteve splošne pismenosti. Samoumevna in obvezna je le splošna pismenost, ki vključuje spretnosti za znajdenje v vsakodnevni komunikaciji.

Vsakdanja pisna sporočila danes tipkamo, največkrat menda v mobije. Že pred dvema letoma nas je 87 % (pa je anketa zajela samo državljane, starejše od 10 let) uporabljalo mobi, in domnevamo lahko, da tudi popularno funkcijo pošiljanja kratkih sporočil ali esemesov. Nekaj manj, pa še vedno več kot polovica populacije sporočila tipka tudi v računalnik; projekt Raba interneta v Sloveniji (http://www.ris.org) navaja blizu enega milijona rednih uporabnikov tega medija. Komunikacija preko mobijev in računalnikov, to trdim glasno, zato že sodi v splošno pismenost. Pojem pismenosti se bo v prihodnje gotovo še zelo spreminjal. Napoveduje ga brisanje meje med pisanjem, tipkanjem in narekovanjem v komunikacijske naprave ali občevalnike, kot bi jim rekel pokojni Boris Grabnar. Prav mogoče je, da nekega dne pismenosti ne bomo več povezovali z ročnimi spretnostmi, kot to počnemo še danes.

Če bi hoteli izrazu pismenost vrniti pomen posebnega znanja, ki ga je imel do 18. stoletja, bi morali zvišati prag, ki loči pismene od nepismenih. Odkar ni nobene ovire za dejavno udeležbo slehernika pri publiciranju, bi za tak prag lahko določili prav internetno publiciranje. Bloge prebira 43 % uporabnikov interneta, to je 417.000 Slovencev, in so zato relevanten medij, piše pa jih 6 % internetnikov, kar spominja na odstotke pismenosti pred uvedbo obveznega šolanja. Sicer pa zakaj bi hoteli pismenosti vrniti nekdanji ekskluzivni status? Saj je to tako, kot če bi nespametno zahtevali, naj se vrne izvirni pomen izrazu računalnik, ki je svojčas res pomenil napravo, s katero se je v prvi vrsti računalo, medtem ko danes počnemo z njim vse mogoče. Ne, sprijaznimo se raje s tem, da pismenost danes določa obnašanje velike večine, in prizadevajmo si vanjo sproti vključevati vedno nove aspekte in zahteve ter širiti krog pismenih.

Spričo čedalje bolj množične, enostavne in simpatične elektronske komunikacije je zaskrbljujoče, kadar si kdo iz sloja, ki tradicionalno skrbi za opismenjevanje (šolniki, literati, nad kulturno dekadenco nenehno zaskrbljeni humanistični izobraženci), privošči do nje ignoranco, noče odpreti svojega elektronskega poštnega računa, ne gleda redno pošte v njem ali ne odgovarja nanjo ter trmasto prisega na "bolj avtentično" uporabo polžje pošte. Samo polovica članov Društva slovenskih pisateljev, ki so po lastnem prepričanju zaslužni za ustanovitev slovenskega naroda in za njegovo identiteto, je pripravljena objaviti svoj e-naslov in komaj vsak osmi se je potrudil s spletno prezentacijo, čeprav gre za ljudi, ki jim je pisanje poklic in bi jih moral odziv bralcev še kako zanimati. Podobno lesena je tudi Slovenska akademija znanosti in umetnosti: redki e-naslovi pri imenih akademikov so e-naslovi njihovih tajnic. Na srečo je takih nostalgičnih zagledancev v preteklost, malikovalcev gosjega peresa, ki bi želeli kolo zgodovine vrteti nazaj, vedno manj, oziroma njihovi apeli in tožbe izzvenevajo v prazno. Razvoju komunikacijske tehnologije se je nesmiselno po amiševsko ali celo v razbijaškem slogu ludistov iz začetka 19. stoletja upirati. Zakaj ne bi raje tehnologije obrnili sebi v prid in si z njo pomagali do raznovrstne, čim bolj kompleksne in učinkovite pismenosti?

Obstajajo različni koncepti pismenosti in na dolgo jih razlagajo številne knjige. V drobnem članku je mogoče pojasniti le osebno razumevanje tega pojma in lastne izkušnje z njim. Naj jih povzamem s trditvijo, da je novodobna elektronska pismenost nujni sestavni del splošne pismenosti in da bolj kot tradicionalna pismenost širi polje demokratičnega. Dokaz je že dejstvo, da je med pisci blogov prvič v zgodovini pisanja delež žensk enak deležu moških. Za primerjavo: kljub deklarirani spolni enakosti v družbi in visokemu mestu knjižnih publikacij v naši zavesti je žensk med objavljajočimi tam še danes komaj ena tretjina. Ali je res preveč naivno upati, da bo kreativna dejavnost današnjih blogarjev, wikipedistov in drugih udeležencev "distribuirane kooperativne omrežne produkcije znanja" (s tem terminom sociologi opisujejo specifiko novodobne pisne dejavnosti) čez čas postala novo merilo in standard splošne pismenosti?


Objavljeno v Didakti sept.–okt. 2007 (št. 108–109), str. 9–11, in postavljeno na http://www.ff.uni.lj.si/slovjez/mh/pismenost.html 29. okt. 2007.

Creative Commons License To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco