Miran Hladnik

Srednja Dobrava pri Kropi in njena okolica

Lokacija Dobrave

Kulturno zainteresirani naj se najprej poda na bližnji britof pri cerkvi sv. Križa, ki pa jo imajo vsi za cerkev sv. Roka, ker je za svetega Roka na Dobravi semenj. Na cerkvenem zidu ugledaš nagrobnik matere Jakoba Aljaža, ki je nekaj let tu služboval.
Janez Jalen in zraven njega Mira Nagrobnik matere Jakoba Aljaža Nagrobnik Staneta Žagarja
Stane Žagar

Iz popisa farnih cerkva v stari publikaciji, katere naslov sem pozabil zabeležiti, navajam naslednjo dobravsko znamenitost: "Z enega samega kraja vidiš 26 cerkva; ta kraj (Vreče) slovi zarad tega." Iz farne zgodovine pa še: "Ko je bila vstanovljena župnija l. 1788, vzeli so prve vasi iz Môšenjske, zadnji dve (Otóče in Žáloše) iz Podbreške fare. Pripovedujejo, da so v začetku mislili župnijo vstanoviti v Otočah, slednjič vednar odjenjajo Otočani in Žalošani s pogojem, da bodo skrbeli samo za svojo poddružnico v Otočah, kjer imajo tudi lastno pokopališče. Dobravska cerkev nima sicer nobene znamenitosti, vendar je snažna in s potrebnim oskrbljena, 19,5 metrov dolga, 8,5 metrov široka. V stranskem altarju je sv. Rok, kamor se shaja o nejgovem godu 16. avgusta veliko ljudstva iz bližnjih in daljnih krajev. [...] Duhovnih pastirjev je imela Dobrava do sedaj ednajst in sicer:

  1. Karol Benegalia (1788–1792). Tega nahajamo kot župnika v Bohinjski Srednji vasi l. 1773.
  2. Fortunat Risser (1792–1796).
  3. Matevž Jegrischeg (1796–1800), bivši stolni kapelan v Ljubljani. Dobil župnijo Bohinjsko Bistrico, kjer je umrl 18. maja 1812.
  4. Franc Jeras (1800–1803).
  5. Andrej Stegner (1803–1806).
  6. Juri Brevitz (1807–1823).
  7. Matija Ressmann (1823–1835). Umrl v Podbrezjah 13. aprila 1843.
  8. Miha Rosman (1835–1858). Živel v pokoju na Blejski Dobravi, kje je zapustil ta svet 4. decembra 1868, star 73 let.
  9. Jakob Polizhar (1858–1879). Po 83 letnem zemeljskem potovanju je zaspal v Gospodu 15. novembra 1892 kot župnik in zlatomašnik v Podbrezjah. Poličar je bil pobožen mož. Molil je ob nedeljah, ko je imel dosti druzega dela, še posebej sam za-se križev pot, hodeč od postaje do postaje. S premoženjem je varčeval pri novčičih, za dobre namene pa štel stotake. Do poznih let je bil jako gibčen, hodil rad peš in vedno se mu je mudilo.
  10. Jakob Aljaž (1880–1889), sedaj župnik na Dovjih.
  11. Valentin Alijančič (1889–1896). Dal napraviti novo streho in farni zvonik l. 1891."
"Zvonovi so z dur-trizvokom es-g-hes in s premerom 119 : 94 : 79 cm.
Veliki zvon tehta 1600 lb. Vlil Peter Hilzer v Dunajskem Novem Mestu. Napis v sredi: SVB PAROCHO R. D. IACOBO ALJAŽ A: DOMINI 1880 (Ko je bil župnik č. g. Jakob Aljaž v letu Gospodovem 1880) Zvon je ljudstvu zelo všeč. Podobe: Križ, Marija obdana s sijajem, sv. Helena s križem.
Srednji ima teže 803 lb in je prišel l. 1856 iz livarne Antona Samassa v Ljubljani. Križ s posebno lepim izrazom Kristusove glave, sv. Rok in sv. Sebastjan, sv. Florjan.
Mali. To je tisti zvon, o katerem pravijo, da je vlit iz starih 'cvancgarc'. Zvonar Anton Samassa v Ljubljani l. 1847. Teža 478 lb. Križ, nadangelj Mihael z luciferjem v podnožju, sv. Jurij na konju."

Druga znamenita točka na pokopališču je spomenik padlim, z učiteljem Stanetom Žagarjem na prvem mestu; Žagar je sicer padel na Planici pod Lavtarskim vrhom pri Kranju. Več let je na Dobravo hodil maševat Janez Jalen (1891–1966). Jalnovi Vozarji (1959), drugi del trilogije, ki jo začenja Ovčar Marko, se dogajajo v krajih okrog nas: v Ljubnem, na Otoku, v Podbrezjah v 18. in 19. stoletju. Kunsthistoriki se v Vozarjih lahko poučijo, kako je nastajala slikarija Leopolda Layerja na Brezjah in o Mariji Udarjeni v Ljubnem.

Podbrezje slovijo kot kraj, v katerem je župnikoval poznejši ameriški misijonar Franc Pirc. V Minesoti v ZDA se po njem imenuje mesto Pierz, slovenski leksikoni pa ga cenijo kot začetnika sadjarstva na Slovenskem; pri cerkvi ima spomenik. Za slaviste je zanimiva njegova celih 60 oktav dolga verzifikacija o Indijancih iz plemena Čipeva, v katero je med slovenščino vpletal pasuse v osmih drugih jezikih, ki jih je govoril. Za zgled dve kitici:

Eno varno pokrivalo
Le pokriva ledja zgolj,
In le majhno zagrinjalo
Ima tu obojni spol.

Živeža jim vedno manjka,
Zver in ribe jih rede,
Kadar jim pa tega zmanjka,
Vsi od lakote medle.

(F. Pirc, "O Čipevcih v Minesoti",
Zg. Danica 1853, 61.)

Sicer je Pirc v Ameriki izdal celó knjigo o Indijancih: kar v nemščini, kot je bilo očitno v tistih časih običajno. Marc Greenberg predlaga pobratenje med Pierzom in Podbrezjami, ker sta kraja približno enako velika. V sveži številki revije National Geographic berem, da je za razliko od drugih plemen Čipevcev še nekaj na svetu; morda celo po Pirčevi zaslugi.

Naslovnica Sedem sinov Nagrobnik Jožefa Žemlje v Ovsišah

Na pokopališču v Ovsišah pri Podnartu je ohranjen nagrobnik pesnika Jožefa Žemlje, ki je z epom Sedem sinov (1843) tekmoval s svojim sodobnikom in rojakom Francetom Prešernom. Kot silnega slovanskega patriota ga je pri Prešernovem Krstu motilo, da je ep v bohoričici, in potrošil je premoženje, da je svojo pesnitev dal tiskati v tedaj pri nas še novi "češki pisavi", kar je že na daleč izkazovalo njegovo slovansko usmerjenost. Ni čudno, da je imel zato težave s cenzuro. Prešeren jih pri Krstu ni imel. Kdor želi o tem brati več ali celo uživati v Žemljevi pesnitvi, se bo doklikal do lokacij http://www.ijs.si/lit/sedem.html-l2 in http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/j_zemlja.html.

Joža Lovrenčič
Joža Lovrenčič
Mimi Malenšek
Mimi Malenšek
Josip Lavtižar
Josip Lavtižar
Na Dobravi je nekaj časa prebival in poučeval pisatelj Joža Lovrenčič. V zgodbi Pereči ogenj, Povest izpod Jamnika (1928) je konflikt med očetom in sinom (zaradi sinove neveste seveda) postavil v sosednjo Češnjico. "Zgodovinsko povest iz 17. stoletja" z naslovom Božja sodba (1931) pa je lociral v Kropo, na Jamnik in v Dražgoše. Kroparske kovaške usode in propad kovačij proti koncu 19. stoletja je v zgodovinskem romanu Vigenjci (1957/58, 1978) popisala Mimi Malenšek, Korošica, ki je otroštvo preživela v Podbrezjah.

Že pred drugo svetovno vojno ji je uspela "povest iz zgodovine gorenjskega železarstva" V starodavnih časih; dogaja se v Bohinju, na Pokljuki in tudi v Kropi in tematizira nemško-slovensko gospodarsko rivalstvo. Ko smo že pri Kroparjih: eden, ves uporniški, nastopa v popularni povesti Gregorja Žerjava iz leta 1910 o ljubezni med kmetom in ciganko, s privlačnim naslovom Črna žena.

Od zgodovinskih lokacij omenimo še Pusti grad nad Lipnico (ob cesti proti Radovljici); samostojno povest mu je leta 1939 posvetil Josip Lavtižar (Lipniški grad pri Radovljici: Zgodovinska povest iz 14. in 15. stoletja), igro Pusti grad pa pisateljica Polona Škrinjar. Na oni strani pod gradom je vas Ravnica, ki se je še pred 20 leti imenovala čisto drugače: Mošnja. Je iz samo treh hiš in to so prav tiste hiše, ki jih popisuje Prešeren v baladi Ponočnjak:

Stoji, stoji samoten kraj,
        soseska iz treh hiš,
stoji vas Mošna, kjer do zdaj
       ni znan bil fantov vriš.

In tam cvete ko lilje cvet
       nevidene ljudem,
Alenčica roža deklet,
       le znana mal' očem.

Alenčico v baladi hoče zapeljati razuzdan "devištva tat", pa ga na poti k njej dobi v pesti zlodej in ga najdejo naslednji dan mrtvega. Znano je, da je Prešeren s ponočnjakom meril na svojega svaka, ki je bil znan kot hud ženskar in ki je povrhu prikrajšal Prešerna za dediščino po starših.

Prebivalci so očitno pozabili na svojo literarno slavo in iz sramu nad nespodobnim imenom svojega kraja (zato si ga je Prešeren najbrž sploh izbral za dogajališče balade) dosegli preimenovanje v Ravnico. Ne v Ravnici, ampak še v Mošnji se je takoj po koncu druge svetovne vojne zgodil žalostni poboj ujetnikov, ki so jih v Radovljici sneli z vlaka proti Ljubljani. Danes gre skozi Ravnico kolesarska pot, ki preko Fuksove brvi čez Savo po bližnjici pripelje do Radovljice.

Iz Kamne Gorice je bil politik in pesnik Lovro Toman (1827–1870), bleiweisovec in mož dražestne Josipine Urbančič Turnograjske. Tudi Milan Kleč izvira iz Kamne Gorice. Pa slavist in pisec spremnih besed Blaž Tomaževič.

Najbolj znana popisovalka Lipniške doline je pisateljica Polona Škrinjar. Knjige izdaja pri Kmečkem glasu in pri Prešernovi družbi.

Kdor je prvič v teh koncih, naj obišče kovaški muzej v Kropi in čebelarski muzej v Radovljici.

Jamnik 1 Jamnik 2 Najbolj razgledna točka v bližini je Jamnik. Od Iskre v Lipnici je eno uro hoda, ti pa boš raje sedel v avto in se odpeljal skozi Kropo in navzgor proti Dražgošam in opravil peš le zadnjih dvesto metrov do cerkvice sv. Primoža (831 m).

Nekoliko zahtevnejša je markirana pot iz Krope na Vodiško planino, kjer v Partizanskem domu (1108 m) postrežejo z okusnimi preprostimi jedmi: pasulj, golaž, ričet, pecivo, ali pa z Jamnika na razgledno Kroparsko goro (1307 m). Dobre so kar vse gostilne v okolici: pri Kovaču v Kropi postrežejo bolj malo, a tisto fino in v pravem ambientu, pri Jarmu v Kropi imajo veliko izbiro, v Mlinu v Kamni Gorici se jejo dobre postrvi in pice, v Podnartu in Otočah imajo srbske dobrote, pri Slavki v Podbrezjah si privoščimo obilno in poceni dnevno kosilo, v ribiški koči v Bistrici pa konec tedna pripravljajo najboljše ribe. V razgledni planinski koči na Taležu (na cesti proti Vodiški planini na Jelovici) je nov kuhar, ki se hvali, da napravi najboljšo tunko na svetu. Najbolj domačno pa je sredi vasi, v gostilni pri Marički.

Dobrava iz zraka

Prilagojeno po objavi na http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/dobrava.html (6. oktobra 2004), 24. 12. 2006, obnovljeno 22. 5. 2007.