Sporočam vam svoj odstop s funkcije koordinatorja tematskih blokov in obenem ukinjam svoje spletne informacije o kongresu. Za razloge glejte nadaljevanje. Vsa nadaljnja vprašanja naslavljajte prosim na predsednico 13. MSK-ja Alenko Šivic-Dular (alenka.sivic@guest.arnes.si).

Miran Hladnik

I am declaring my resignation from the function of the coordinator of the thematic blocks and I am canceling the congress information on this web site. The reasons for this decision are going to be explained below. Please address further questions to the president of the 13th International Congress of Slavists Alenka Šivic-Dular (alenka.sivic@guest.arnes.si).

Miran Hladnik


Slovenisti in slavistični kongres

Nedavno sem v Slovlitu (http://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2002/000375.html) užaljeno poročal, kako mi je predsedstvo Mednarodnega slavističnega komiteja (MSK) z Alenko Šivic-Dular na čelu na seji na Slovaškem decembra 2001 brez komentarja zavrnilo prijavo tematskega bloka za 13. mednarodni slavistični kongres, ki bo v Ljubljani leta 2003. Ker sem bil kot koordinator tematskih blokov tudi sam član mednarodnega predsedstva MSK-ja, sem sprejel odločitev kot znak nezaupanja in sem slovenski del MSK-ja obvestil o svojem odstopu. Obenem sem obljubil natančnejše poročilo o neprijetnem dogodku in tule je zdaj obljubljeni komentar.

Poskusil bom odmisliti malenkostne zasebne razloge, ki prepogosto usmerjajo tudi naše strokovne odločitve in dejanja, in potrudil se bom najti zapletu objektivnejšo utemeljitev. Izločitev tematskega bloka o problemih pisanja literarne zgodovine (udeleženci bi bili Vladimir Biti, Peter Scherber, Aleš Bjelčevič, Marko Juvan in jaz; s podobno temo vabi Marko Juvan na simpozij, ki ga pripravlja na ZRC SAZU) je bila premišljena, saj je v zapisniku poudarjeno, da je MSK predloge tematskih blokov "skrbno pretehtal". Besede zvenijo tehtno, dejanje pa je bilo bolj lahkotne narave, ker so lahko tehtali samo to, kar sem jim kot koordinator na šestih straneh dal v roke, to pa so bili naslovi 30 prijavljenih tem z imeni prijaviteljev in referentov ter z mojimi opombami, ki so opozarjale na nepravilne ali nepopolne prijave. Predsedstvu sem predlagal, naj sprejme zaenkrat samo označenih 12 brezhibnih prijav, druge (do celotnega dogovorjenega števila 20) pa potem, ko jih bodo prijavitelji popravili. Častitljivi gremij mi je v prvi točki verjel na besedo in sprejel vse brezhibne prijave, z izjemo ene, to je moje, potem pa se mu je začelo muditi in sprejel je še 9 pomanjkljivih predlogov ter tako na hitro zaprl seznam. Ko je dan po seji v mojem poštnem predalčku pristala še ena prijava, ki je bila sicer oddana pravočasno, vendar so jo toliko časa pošiljali na napačne naslove, da je prispela po roku, se je znašla pred zaklenjenimi vrati.

V zapisniku, ki ga je poleg Jana Dorul'e podpisala predsednica MSK-ja, ni poročila o kakšnem njenem drugačnem stališču. Če bi se hotela zavzeti za prijavo iz svoje lastne dežele, bi ji to brez dvoma uspelo, saj je končno predsednica MSK-ja, in ji niti ne bi bilo treba opomniti jih, da se ne spodobi zavračati prijave, ki jo je podpisal njihov kolega koordinator tematskih blokov, ki obenem zastopa literarno vedo države gostiteljice kongresa.

Zavrnitev prijave razumem kot usklajen odgovor na kritične pripombe na organizacijo mednarodnega slavističnega kongresa, ki sem jih zapisal na več mestih, nazadnje v gradivu za decembrsko sejo v slovaškem Ružomberku. Nanašale so se na slabe izkušnje predhodnih kongresov in na pomanjkljivosti pri organizaciji sedanjega. Ljubljanski MSK bi bil zame že tretji povrsti. Po zanimivi anekdoti mi pride najprej na misel kijevski v 80. letih. Profesorju, ki je bil tedaj zadolžen za organizacijo slovenske slavistične reprezentance, ni uspelo pridobiti nikogar, ki bi ji kril potne stroške, zato so v Kijev odpotovali samo referati, od članov slovenske delegacije pa nihče. Bratislavskega kongresa leta 1993 sem se tudi sam udeležil. Čeprav je bila pri prijavljanju velika gneča, se nas je Slovencev zbralo na Slovaškem malo, pa še ti samo za en polčas. Nič v primerjavi s Srbi, ki so za svojo delegacijo najeli cel vagon. Situacija se je ponovila v Krakovu leta 1998. Vsakič se je o slovenski abstinenci na slavističnih kongresih zaskrbljeno spraševalo v časnikih.

Osebno mi je bilo na kongresih najbolj neprijetno, da so bile sekcije sestavljene iz tako raznorodnih referatov, da niso mogle računati na skupno publiko. Referent je pripeljal v sekcijo svojo publiko (svoje rojake) in skupaj z njo takoj po nastopu odšel. Cela vrsta napovedanih referentov je manjkala in sekcije so se sesuvale vase. Socialno neprijetno je delovalo ločevanje na zahod in vzhod: zahodnjaki so plačali drage ugledne hotele, vzhodnjaki so prebivali zastonj v študentskih sobah. Plačevanje kotizacij je bilo neurejeno. Kongresni sklepi se niso uresničevali. V spominu imam odločitev iz leta 1993, da MSK poskrbi za ustanovitev bibliografskega servisa, ki bo alternativa ameriškima citatnima indeksoma, AHCI-ju in SSCI-ju, zaradi njune diskriminatornosti do slovanskih študij: iz vsega tega ni bilo nič. Na sejah predsedstva MSK-ja je prihajalo do polemičnih soočenj zahodnih in vzhodnih predstav o nadaljnji organizaciji, pri čemer je vedno zmagala vzhodnjaška tradicija. Kongresi so bolehali na razdrobljenosti in nemodernosti.

Ko so za organizacijo naslednjega kongresa predlagali Ljubljano, sem kot tedanji predstojnik Oddelka za slovanske jezike in književnosti zagledal priložnost za uveljavitev organizacijskih sprememb. Ko sem bil povabljen v organizacijski odbor, sem predlagal vrsto izboljšav in jih postavil kot pogoj svojemu sodelovanju: dosledno vnaprejšnje plačilo kotizacije, ki naj prijavljene zaveže k udeležbi, zmanjšanje števila referentov na obvladljivo število, zahodni način prijavljanja referatov, kjer sekcije oblikujejo prijavitelji sami, in -- najpomembnejše -- programski prostor za posamezne nacionalne filologije, seveda v prvi vrsti za slovensko. Simpatična možnost bi bila, tako po vsebinski kot tehnični plati, ko bi vsakoletni slovenistični simpozij za to priložnost postal osrednje tematsko poglavje kongresa. Ker nobeden od predlogov ni bil sprejet, nisem hotel prevzeti soodgovornosti za še eno organizacijsko polomijo in sem sodelovanje v organizacijskem odboru zavrnil. Razloge sem pojasnjeval v več pismih predsednici in odboru.

Slovenski organizacijski odbor je imel težave tudi s pritegnitvijo drugih slovenistov. Potem ko je Erika Kržišnik odstopila kot tajnica kongresa, sem postal občutljiv na dejstvo, da slovenistika nima pri organizaciji nobene besede, in sprejel funkcijo koordinatorja tematskih blokov, ki je vsaj do neke mere ustrezala moji zahtevi po modernizaciji kongresa. V tej vlogi sem predsednici pomagal pri razširjanju informacij o kongresu v spletu in v omrežnih diskusijskih skupinah (Seelangs, Humanist, Slovlit), ji posredoval vprašanja zainteresiranih in jo opominjal na neizpolnjene nujne naloge. V gradivu za zadnjo sejo v Ružomberku sem kritične pripombe strnil: poročal sem o nejevolji prijaviteljev, ker vodje nacionalnih komitejev ne odgovarjajo na njihove dopise, opozoril na pomanjkanje izčrpnih in enoumnih informacij o kongresu, na to, da je MSK pozabil najti primerno mesto potrjenim komisijam, da komisijskih zasedanj ni mogoče podtakniti tematskim blokom in še kaj. Glede na to, kako je MSK do zdaj zavračal vse predloge za posodobitev, se njegovi zadnji reakciji pravzaprav ne bi smel čuditi.

Moj kratki stik z MSK-jem ima poleg opisanega še eno razsežnost. Za nazaj premišljam, da je bila za dosedanjo dolgoletno slovensko zadržanost do slavističnega kongresa (ki se kaže tudi v tokratnem omahovanju jezikoslovcev in literatov glede skupnega nastopa na kongresu) krivo neskladje med domačo nacionalnofilološko prakso in slovanskofilološkim profilom kongresa. Slovenska sestava na kongresu je bila v prvi vrsti iz slovenistov in tudi predsedoval ji je povečini slovenist, ker smo pač slovenistiko razumeli kot del slavistike, in to, vsaj za nas, najpomembnejši del. Res se je za kongresno priložnost vsak nastopajoči slovenist spomnil svoje vzporedne slovanske izobrazbe in se komparativno nekoliko razgledal še po drugih slovanskih jezikih ali literaturah, vendar je jedro njegovega interesa ostalo slovenistično. Tudi nastopil je v slovenščini, kar je bilo razumljivo in zanimivo le ožjemu krogu slovenistov. Od tod tudi moj predlog slovenističnega segmenta na kongresu, ki bi združil slovenistične interesente in obenem ponudil prostor organizirani predstavi slovenske slovenistike.

Zdaj v predsedstvu MSK-ja ni nobenega slovenista, ki bi z zahtevo po izpostavljenem mestu za slovenistiko v programu motil vseslovanski načrt kongresa. Čeprav bodo priprave zato morda tekle bolj nemoteno, pa se je treba soočiti z neprijetno platjo izrinjanja nacionalne filologije iz kongresnega programa. Financiranje kongresa s strani slovenske države je v veliki meri odvisno od vere politikov, da je mednarodni slavistični kongres priložnost za promocijo slovenistike, ali z besedami predsednice: "element za dodatno utemeljitev prošnje za pridobitev finančnih sredstev na MŠŠ". Financiranje MSK-ja bo po mojem precej odvisno od popularnega enačenja slavistike s slovenistiko. V javnosti se v splošnem slabo razlikuje med slovenistiko in slavistiko. Ljudem, ki učijo slovenski jezik in literaturo in najbrž ne poznajo kaj dosti drugih slovanskih jezikov in razmer, pravimo lepo po domače slavisti, osrednje slovenistično glasilo se imenuje Slavistična revija, stanovsko društvo je za diplomante slovenščine, ruščine in srbohrvaščine eno in isto in se kljub večinskemu deležu slovenistov imenuje Slavistično društvo itd. Genetsko in strukturno je slovenistika res del slavistike, inštitucionalno pa je položaj ravno obraten, saj je slavistika (z izjemo samostojnih rusistike in južnoslovanske filologije) na naši univerzi vključena v slovenistični študijski program in od slovenistike močno odvisna.

Ta, ki ima v naši državi v roki mošnjo, jo nerad razvezuje za humanistične potrebe. Če imamo srečo, se bo omehčal, ko ga bomo spomnili na slovenski nacionalni interes. S stisnjenimi zobmi bo spustil cekin tudi zahodu, ki za vključitev v klub privilegiranih zahteva to in ono, prav nič pa ne bo razpoložen do zahtev z vzhoda, zlasti če bo tudi tu opazil enako neobčutljivost za slovenski interes. Slovenskemu jeziku, literaturi in kulturi ni na 13. mednarodnem slavističnem kongresu določeno nobeno vidno samostojno mesto. Slovenisti se bodo razpršili po sekcijah tako, kot je bilo to na drugih kongresih doslej, ali pa se bo zanje naknadno našla vtihotapljena improvizirana sekcija, kjer bodo nastopali "zunaj konkurence". Tak načrt kongresa je za Slovenijo kot gostiteljico žaljiv in daleč od želje, da bi se ob tej priložnosti slovenistika organizirano predstavila slavističnemu svetu.

K razrešitvi trenutne zoprne situacije lahko pripomore le predsednica kongresa, ki ki naj v predsedstvu MSK-ja odločneje zastavi svojo besedo in svojo vlogo za to, da slovenistika dobi status osrednje ali krovne kongresne teme. Ker je Slovenija gostiteljica, se zdi ta predlog samoumeven in neproblematičen. V nasprotnem primeru bo organizator težko prepričal državo o potrebnosti njene finančne pomoči.

Miran Hladnik, 7. 2. 2002

Odgovor Alenke Šivic-Dular na tale moj članek (OdgovorHladnik.doc), 10. aprila 2002


Official pages of the Congress (when ready)
Available information in English
Oddelek za slovanske jezike in književnosti
Prijavnica za kongres
Prijavnica za kongres v ruščini
Pogosta vprašanja o kongresu in druge organizacijske podrobnosti
Kongresni center Cankarjev dom
Zemljevid Ljubljane
Ljubljana
Slovene for Travelers, clickable conversational phrases
Everything on Slovenia

13. mednarodni slavistični kongres
Ljubljana
2003

Slovenski slavistični komite objavlja razpis tematike in tematskih blokov na 13. mednarodnem slavističnem kongresu, [...]
Postavil na http://www.ff.uni-lj.si/ucbeniki/mh/kongres.html 25. maja 2001 M. Hladnik, ukinil 8. februarja 2002.