Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani                                       Nazaj v seznam del
Oddelek za splošno in primerjalno jezikoslovje
Seminar pri predmetih: Računalništvo za filologe, Besedilo in računalnik (P. Jakopin)

Odlomek z začetka dela: Jules Verne: V osemdesetih dneh okoli sveta




Jules Verne

V osemdesetih dneh okoli sveta

Priredba: Pino Foresti



  PRVO POGLAVJE - V KATEREM PHILEAS FOGG IN PASSEPARTOUT SPREJMETA
  DRUG DRUGEGA, PRVI KOT GOSPODAR, DRUGI KOT SLUŽABNIK.

        Leta 1872 je stanoval v hiši številka 7 na Saville Rowu, Burlington Gardens (v hiši, v kateri je leta 1816 umrl Sheridan), Phileas Fogg, eden najbolj nenavadnih in znanih članov londonskega kluba Reform (kluba Prenove), četudi se je sam trudil, da je ostajal popolnoma neopažen.
        Enega izmed največjih govorcev, ki so Angliji v čast, je torej nasledil Phileas Fogg, skrivnostna osebnost, o kateri se ni vedelo ničesar razen tega, da je bil uglajenega vedenja in eden najčednejših gentlemanov visoke angleške družbe.
        Govorilo se je, da je podoben Byronu, toda Byronu z brki in zalizki, brezčutnemu Byronu, da bi lahko živel tisoč let, ne da bi se postaral.
        Nedvomno pravi Anglež, Phileas Fogg mogoče ni bil londončan. Nikoli se ga ni videlo ne na Borzi, ne v Banki*, ne v nobeni izmed mestnih bank. Niti v londonsko pristanišče niti v doke ni nikoli zaplula ladja, katere lastnik bi bil Phileas Fogg. Ta gentleman ni bil v nobenem upravnem odboru. Njegovega imena ni bilo nikoli slišati v kaki advokatski zbornici, ne v Templu*, ne v Lincoln's–innu*, ne v Gray's–innu*. Nikoli se ni pravdal ne pred Sodiščem ministrstva za pravosodje, ne pred Kraljičinim visokim sodiščem, ne pred ministrom državne zakladnice, ne pred Cerkvenim sodiščem. Ni bil ne industrijalec, ne veletrgovec, ne trgovec, ne poljedelec. Ni bil član ne Kraljevega britanskega zavoda, ne Londonskega zavoda, ne Zavoda obrtnikov, ne Pravnega zavoda in ne Zavoda združenih umetnosti in znanosti, ki je pod neposrednim pokroviteljstvom Njenega Veličanstva. Ni spadal, skratka, k nobenemu od številnih društev, ki jih kar mrgoli v angleškem glavnem mestu, od Orgelskega društva do Žužkoslovnega društva, ustanovljenega predvsem za zatiranje škodljivega mrčesa.
        Phileas Fogg je bil član kluba Reform, to pa je bilo vse. Tistemu, ki bi se čudil dejstvu, da je tako skrivnosten gospod eden od članov tega častivrednega kluba, bomo rekli, da so ga priporočili bankirji bratje Baring, pri katerih je imel odprt račun.
        Ali je bil Phileas Fogg torej bogat? Nedvomno. Toda niti najbolje obveščeni niso vedeli povedati, kako je obogatel in Phileas Fogg je bil zadnja oseba, na katero bi se človeku splačalo obrniti, če bi hotel to zvedeti. Kakorkoli, sploh ni bil razsipen, toda tudi ne skop. Kjerkoli je bilo potrebno kaj primakniti za kako plemenito, koristno ali velikodušno stvar, je on tiho, ali bolje neimenovan, prispeval svoje.
        Skratka, nihče ni bil manj zgovoren od tega gentlemana. Govoril je kar se le da malo in njegova molčečnost ga je delala še bolj skrivnostnega. In vendar je bilo njegovo življenje vsem na očeh … Toda to, kar je počel, je bilo tako matematično enolično, da je nezadovoljna domišljija iskala onstran vsega tega.
        Ali je potoval? Verjetno je, kajti nihče ni bolje od njega poznal zemljepisa zemeljske oble. Ni bilo še tako oddaljene dežele, o kateri ne bi pokazal podrobnega poznavanja. Včasih je v skopih besedah, kratkih in jasnih, povzemal tisočere govorice, ki so krožile po klubu o pogrešanih ali izgubljenih popotnikih; nakazoval je na to, kar se je najverjetneje zgodilo in po njegovih besedah sodeč je bilo pogosto videti, kot da gleda vse z drugačnimi očmi, tolikokrat so jih dogodki na koncu potrjevali. Bil je mož, ki je moral prepotovati ves svet … v mislih, če ne drugače.
        Vendar pa je bilo gotovo to, da Phileas Fogg že mnogo let ni zapustil Londona. Tisti, ki so ga imeli čast poznati bolj od drugih, so zagotavljali, da nihče ne more trditi, da ga je videl kje drugje kot na cesti, ki jo je vsakodnevno prehodil naravnost od svojega doma do kluba. Njegovo edino razvedrilo je bilo branje časopisov in igranje whista*. Pri tej igri tišine, ki se je tako prilegala njegovi naravi, je pogosto dobival, toda njegovi dobitki niso nikoli šli v njegov žep, temveč so se nahajali, v dokaj znatnem znesku, na njegovem računu v dobrodelne namene. Po drugi strani pa je potrebno opozoriti, da je gospod Fogg očitno igral zaradi igre same, ne pa da bi dobival. Igra je bila zanj boj, bitka s težavami; toda bitka brez gibov, brez premaknitev, brez truda. In to je ustrezalo njegovi naravi.
        Nihče ni vedel ali ima Phileas Fogg ženo in otroke (kar se more pripetiti najbolj poštenim ljudem), sorodnike ali prijatelje (kar pa je v resnici redkejše). Phileas Fogg je živel sam v svoji hiši na Saville Rowu, katere praga ni nihče prestopil. O notranjščini se ni vedelo ničesar. Strežbo je opravljal en sam služabnik. Kosil in večerjal je v klubu ob kronometrično določenih urah, vedno v isti jedilnici, za isto mizo, ne da bi se zadrževal s svojimi tovariši in ne da bi kdaj povabil kakega tujca, in vračal se je domov samo zato, da bi točno opolnoči legel v posteljo, ne da bi kdajkoli uporabil udobne sobe, ki jih klub Reform daje svojim članom na voljo. Od štiriindvajsetih ur jih je deset prebil na svojem domu, bodisi da je spal, bodisi da se je ukvarjal s svojo toaleto.
        Če se mu je zahotelo malo pretegniti noge, se je sprehajal z nespremenljivo enakim korakom po veliki klubski veži, tlakovani z mozaikom, ali pa po krožni galeriji, nad katero se je bočila kupola iz sinjega stekla, ki jo je podpiralo dvanajst jonskih stebrov iz rdečega porfida. Za kosilo ali večerjo so klubske kuhinje, shramba, ribarnica in mlekarna oblagale njegovo mizo s svojimi slastnimi zalogami; klubski strežniki, resni možje oblečeni v črno in obuti v čevlje s flanelastimi podplati, so mu stregli v posodah iz izbranega porcelana in na čudovitih prtih iz saškega platna; v kozarce iz finega kristala so mu natakali njegov sherry, portsko vino ali njegov klaret* s cimetom in marijinimi laski; in končno je tudi klubski led (led, ki je za visoko ceno prihajal iz ameriških jezer) ohranjal njegove pijače v zadovoljujočem stanju svežine.
        Če živeti v takih razmerah pomeni biti čudak, potem je potrebno priznati, da ima čudaštvo v sebi nekaj dobrega!
        Hiša na Saville Rowu ni bila razkošna, je pa bila izredno udobna. Sicer pa je spričo nespremenljivih navad lastnik potreboval kaj malo postrežbe. Vendar je Phileas Fogg zahteval od svojega služabnika točnost, izredno natančnost. Prav tistega dne, to je 2. oktobra, je Phileas Fogg odpustil Jamesa Forsterja (sluga je bil kriv, ker mu je prinesel za britje vodo, segreto na štiriinosemdeset stopinj Fahrenheita namesto na šestinosemdeset) in je čakal na njegovega naslednika, ki bi se moral predstaviti med enajsto in poldvanajsto uro.
        Udobno sedeč v svojem naslanjaču, z nogami tesno druga ob drugi kot vojak na paradi, z rokami oprtimi na kolena, vzravnan in z visoko dvignjeno glavo, je Phileas Fogg gledal, kako se premika kazalec na nihajni uri, zapleteni napravi, ki je kazala ure, minute, sekunde, dneve, mesece in leta. Ko je udarilo pol dvanajstih, je moral gospod Fogg, zvest svoji vsakdanji navadi, iti zdoma in se napotiti v klub.
        Tisti hip je potrkalo na vrata malega salona, kjer je bil Phileas Fogg.
        Pokazal se je James Forster, odpuščeni služabnik.
        - Novi služabnik - je dejal.
        Vstopil je mladenič tridesetih let in pozdravil.
        - Ste Francoz in vam je ime John? - ga je vprašal Phileas Fogg.
        - Jean, naj mi gospod ne zamerijo, - je odvrnil prišlek, - Jean Passepartout, vzdevek, ki mi je ostal in ki pojasnjuje mojo naravno sposobnost, da se izmažem iz zadrege. Mislim, da sem pošten fant, gospod, toda, naj bom odkrit, opravljal sem že veliko poklicev. Bil sem potujoči pevec, jahač v nekem cirkusu, kjer sem telovadil na konju kot Léotard in plesal na vrvi kakor Blondin; potem sem postal profesor telovadbe, da bi izkoristil svoje talente, in nazadnje gasilski narednik v Parizu. Med mojim službovanjem so bili celo pomembni požari. Toda sedaj je že pet let, odkar sem zapustil Francijo in odkar sem, da bi okusil tudi družinsko življenje, sobar v Angliji. Sedaj, ker sem se znašel brez službe in ker sem zvedel, da je gospod Phileas Fogg najbolj točen in ustaljen v celem Združenem kraljestvu, sem stopil predenj v upanju, da bom pri njem živel mirno in da bom pozabil celo na vzdevek Passepartout.
        - Passepartout mi ugaja - je odvrnil gentleman. - Priporočeni ste mi bili in o vas imam dobra poročila. Ali poznate pogoje?
        - Da, gospod.
        - Dobro. Koliko je ura?
        - Enajst in dvaindvajset minut - je odgovoril Passepartout, ko je potegnil globoko iz žepa ogromno srebrno uro.
        - Vaša ura zaostaja - je dejal Mr. Fogg.
        - Naj mi gospod oprosti, toda to je nemogoče.
        - Zaostaja za štiri minute. Nič zato. Dovolj je, da poznamo razliko. Torej, od tega trenutka dalje, od enajstih in šestindvajset minut dopoldan, ste od srede 2. oktobra 1872 pri meni v službi.
        Po teh besedah je Phileas Fogg vstal, vzel z levo roko svoj klobuk, si ga mehanično poveznil na glavo ter izginil, ne da bi dodal še kako besedo.
        Passepartout je zaslišal, kako so se vhodna vrata prvič zaprla: bil je njegov novi gospodar, ki je odhajal; nato drugič: bil je njegov predhodnik James Forster, ki je odhajal.
        Passepartout je ostal sam na Saville Rowu.



   DRUGO POGLAVJE - KJER SE PASSEPARTOUT PREPRIČA, DA JE KONČNO
   NAŠEL NEKAJ, KAR MU USTREZA.

        Passepartout je bil malce osupel. »Pri moji veri,« si je dejal, »pri gospe Tussaud sem spoznal možiclje, ki so bili prav tako živahni kot je moj novi gospodar.«
        Reči je treba, da so bili »možiclji« gospe Tussaud voščene figure, ki so v Londonu zelo občudovane in katerim, v resnici, manjka samo dar govora.
        V tistih nekaj trenutkih razgovora s Phileasom Foggom je Passepartout hitro, toda skrbno premotril svojega bodočega gospodarja. To je bil mož, ki je imel kakih štirideset let, plemenit in lep obraz, visoko postavo, katere ni kazila rahla debelušnost, plave lase in zalizke, gladko čelo brez sledu gub, prej bled kot rdečeličen obraz in čudovite zobe. Zdelo se je, da ima v največji meri to, kar fizionomisti imenujejo »počitek v delovanju«, lastnost, skupna vsem tistim, ki bolj ljubijo dejanja od besed. Miren, flegmatičen, jasnega pogleda, z negibnimi vekami, je bil popoln tip hladnokrvnega Angleža, ki se ga dokaj pogosto srečuje v Združenem kraljestvu in katerih nekoliko akademsko obnašanje je s svojim čopičem čudovito podala Angelika Kauffmann.
        V različnih trenutkih tekom dneva je ta gentleman vzbujal vtis človeka, ki je ob vsaki priložnosti močno uravnovešen, natančno uravnotežen in popoln kot Leroyev ali Earnshawov časomer. In res je bil Phileas Fogg poosebljena točnost in to se je jasno videlo na »izrazu njegovih nog in rok«, ker so pri ljudeh kot pri živalih udje tisti, ki izdajajo strasti.
        Phileas Fogg je bil eden izmed tistih matematično natančnih ljudi, ki se jim nikoli ne mudi in so vedno točni in ki štedijo s koraki in gibi. Nikoli ni storil koraka preveč in zmeraj je izbiral najkrajšo pot. Brez potrebe tudi s pogledom v nebo ni zapravljal. Ni si dovolil nobene nepotrebne kretnje. Nikoli ga nihče ni videl ne ganjenega ne vznemirjenega. To je bil mož, ki se mu je na svetu najmanj mudilo, a je vedno prihajal pravi čas. Seveda, vsakdo je razumel, zakaj je živel sam in tako rekoč izven vseh družabnih vezi. Vedel je, da so v odnosih med ljudmi trenja neizogibna in ker povzročajo izgubo časa, se jim je karseda izogibal.
        Kar zadeva Jeana, imenovanega Passepartout in pravega pravcatega Parižana, je že pet let, odkar je živel v Angliji ter opravljal v Londonu poklic sobarja, zaman iskal gospodarja, na katerega bi se lahko navezal.
        Passepartout ni bil tip služabnika iz stare komedije, ki niso s svojim povzdignjenim nosom, predrznim pogledom in brezčutnim očesom nič drugega kot nesramni malopridneži. Ne, Passepartout je bil pošten fant, simpatičnega videza, z nekoliko naprej premaknjenimi ustnicami, blag in uslužen, z eno od tistih dobrih, okroglih glav, ki jih človek rad vidi na ramenih prijatelja. Imel je modre oči, živo polt, precej debel obraz, da je lahko videl ličnice lastnih lic, široke prsi, krepko postavo, čvrsto mišičevje in herkulsko moč, ki so jo telesne vaje v njegovi mladosti čudovito razvile. Njegovi rjavi lasje so bili malce razmršeni. Če so antični kiparji poznali osemnajst načinov, kako ozaljšati Minervine lase, je Passepartout poznal le enega, da si je uredil svojo: trikrat je potegnil z glavnikom skozi lase in bil je počesan.
        Najosnovnejša previdnost nam ne dovoljuje besed o tem, če se bo zgovorni značaj tega fanta lahko ujel z značajem Phileasa Fogga. Ali naj bi bil Passepartout tisti nezmotljivo natančen služabnik, kakršnega je potreboval njegov gospodar? To se bo videlo šele v praksi.
        Po precej potepuški mladosti, kot vemo, je zahrepenel po počitku. Ko je slišal opevati angleško premišljenost in pregovorno hladnost gentlemanov, je prišel iskat srečo v Anglijo, toda vse do sedaj mu usoda ni bila naklonjena. Nikjer se ni mogel zakoreniniti … in služil je v desetih hišah. V vseh je naletel na čudaške, vetrnjaške gospodarje, prevzete z željo po pustolovščinah ali po potovanjih, kar pa Passepartoutu že ni moglo več biti po duši. Njegov zadnji gospodar, mladi lord Longsferry, član parlamenta, se je po večerih, ki jih je preživljal s prijatelji, prepogosto vračal domov pijan na ramenih policajev. Passepartout, ki si je predvsem želel spoštovati svojega gospodarja, je tvegal nekaj spoštljivih opomb, ki pa so bile slabo sprejete. Zato je odpovedal službo.
        Medtem je zvedel, da Phileas Fogg išče služabnika. Pozanimal se je o tem gentlemanu: človek, čigar življenje je bilo tako urejeno, ki ni nikoli spal zunaj doma, ki ni nikoli potoval, ki ni bil nikoli niti en dan odsoten, mu je lahko samo ugajal. Predstavil se je in bil sprejet v okoliščinah, ki jih poznamo.
        Passepartout (odbilo je poldvanajsto uro) je bil torej sam v hiši na Saville Rowu. Takoj jo je začel pregledovati. Prehodil jo je od kleti do podstrešja. Ta snažna, stroga, zelo pripravno urejena hiša mu je bila všeč. Naredila je nanj vtis lepe polžje hišice, toda hišice, razsvetljene in ogrevane s plinom. Brez truda je v drugem nadstropju našel sobo, ki mu je bila namenjena. In tudi ta je bila po njegovem okusu: električni zvonci in zvočne cevi so jo povezovale s stanovanji v medetaži in v prvem nadstropju; na kaminu je bila električna stenska ura, ki se je ujemala s stensko uro v spalnici Phileasa Fogga: obe uri sta isti hip udarjali isto sekundo.
        »To pa to, o, to pa to!« si je rekel Passepartout.
        V svoji sobi je opazil tudi razpredelnico, obešeno blizu stenske ure: to je bil razpored dnevne službe. Obsegal je od osme ure zjutraj (ure, ob kateri je redno vstajal Phileas Fogg), do pol dvanajste (ure, ko je zapuščal svojo hišo in se odpravljal na kosilo v klub Reform), vse podrobnosti službe: čaj in opečen kruh ob osmih in triindvajset minut, voda za britje ob devetih in sedemintrideset minut, oblačenje dvajset minut do desetih itd. Tudi od poldvanajste do polnoči (ure, ob kateri je natančni gentleman legal k počitku) je bilo vse določeno, predvideno.
        Passepartout se je z največjim veseljem zatopil v ta razpored ter si poskušal vtisniti v spomin njegove različne člene.
        Kar zadeva gospodovo garderobo je bila dobro oskrbljena in čudovito urejena. Vsak par hlač, suknjič ali telovnik je nosil zaporedno številko, vneseno v seznam prihodov in odhodov, kjer je bil označen datum, ko je moralo biti oblačilo glede na letni čas občasno oblečeno. Isto pravilo je veljalo za obutev.
        Z eno besedo, v tej hiši na Saville Rowu (ki je morala biti v času slavnega toda potratnega Sheridana svetišče nereda) je udobna stanovanjska oprema kazala na veliko blaginjo. Nobene knjižnice, nobene knjige, ki bi bila za Mr. Fogga brez koristi, ker je klub Reform nudil na voljo dve knjižnici, eno, posvečeno književnosti, drugo pa pravu in politiki. V spalnici je bil srednje velik hišni trezor, narejen tako, da je bil varen tako pred požarom kot pred tatvino. V hiši ni bilo orožja in nobenega lovskega ali vojaškega orodja. Vse je pričalo o najmiroljubnejših navadah.
        Ko je natančno preiskal hišo, si je Passepartout pomel roke in si s širokim, zadovoljnim nasmehom ponovil:
        - To pa to, to pa je nekaj zame! Popolnoma se bova razumela, gospod Fogg in jaz! Zapečkarski in natančen človek: pravi stroj! No, sploh mi ni žal služiti stroju!



   TRETJE POGLAVJE: KJER SE VNAME POGOVOR, KI BO LAHKO
   PHILEASA FOGGA DRAGO STAL.

        Phileas Fogg je zapustil svoje bivališče na Saville Rowu ob poldvanajstih, in potem ko je petstopetinsedemdesetkrat postavil svojo desno nogo pred levo nogo in petstošestinsedemdesetkrat svojo levo nogo pred desno nogo, je prišel v klub Reform, prostorno stavbo, postavljeno na Pall Mallu, katere gradnja ni stala manj kot tri milijone.
        Phileas Fogg se je takoj napotil v jedilnico, katere devetero oken je gledalo na lep vrt z drevesi, ki jih je že pozlatila jesen. Tam je zasedel mesto za svojo običajno mizo, že pogrnjeno za njega. Njegovo kosilo je bilo sestavljeno iz predjedi, kuhane ribe s prilogo iz posebne prvovrstne omake, lepega rožnatega rostbifa s prilogo in porcije sira: in vse zalito z nekaj skodelicami tistega izvrstnega čaja, ki so ga obirali nalašč za klub Reform.
        Sedeminštirideset minut čez poldne se je gentleman dvignil in se napotil proti velikemu salonu, razkošni sobani, ki so jo krasile bogato uokvirjene slike. Tu mu je neki služabnik izročil še nerazrezan Times in Phileas Fogg ga je prepognil in razrezal z zanesljivostjo, ki je pričala o veliki navajenosti na ta opravek.
        Prebiranje tega časopisa je zaposlilo Phileasa Fogga vse do tretje ure in petinštirideset minut, in prebiranje Standarda, ki mu je sledilo, je trajalo vse do večerje. Večerni obrok se je odvijal v istih okoliščinah kot kosilo, z dodatkom omake »Royal British«.
        Dvajset minut pred šesto se je gentleman ponovno prikazal v velikem salonu ter se zatopil v branje Morning Chroniclea.
        Pol ure kasneje je vstopilo več članov kluba Reform in se približalo kaminu, kjer je gorel velik ogenj. To so bili običajni tovariši Mr. Fogga, kot on zagrizeni igralci whista: inženir Andrew Stuart, bankirja John Sullivan in Samuel Fallentin, pivovarnar Thomas Flanagan in Gauthier Ralph, eden izmed upravnikov Angleške banke: bogate in zelo spoštovane osebnosti tudi v tem klubu, ki je imel med svojimi člani industrijske in finančne mogotce.
        - Torej, Ralph, - je vprašal Thomas Flanagan - na kateri točki smo obstali v primeru tiste tatvine?
        - Banka bo pač ob svoj denar - je odvrnil Andrew Stuart.
        - Nasprotno, je dejal Gauthier Ralph - jaz upam, da bodo prijeli storilca. Nekaj policijskih inšpektorjev, zelo sposobnih ljudi, je bilo poslanih v Ameriko in v Evropo, v vsa glavna pristanišča za izkrcavanje in vkrcavanje, in temu gospodu ne bo lahko pobrisati pred njimi.
        - Toda, ali imajo osebni opis tatu?
        - Prvič, to sploh ni tat - je resno odgovoril Gauthier Ralph.
        - Kako, človek, ki je izmaknil petinpetdeset tisoč funtov v bankovcih, pa da ni tat?
        - Ne, je odvrnil Gauthier Ralph.
        - Je mogoče kak industrijalec? - je vprašal John Sullivan.
        - Morning Chronicle zatrjuje, da je gentleman.
        Tisti, ki je to odgovoril, je bil Phileas Fogg, čigar glava se je šele tedaj pokazala iz morja papirja, nakopičenega okoli njega. Hkrati je Phileas Fogg pozdravil tovariše, ki so mu pozdrav vrnili.
        Omenjeni dogodek, o katerem je več časopisov Združenega kraljestva na široko poročalo, se je zgodil tri dni prej, 29. septembra. Sveženj bankovcev, v ogromni vrednosti petinpetdeset tisoč funtov, je bil ukraden s pisalne mize glavnega blagajnika Angleške banke.
        Tistemu, ki se je čudil, da se je takšna tatvina mogla zgoditi na tako lahek način, je namestnik guvernerja na kratko odvrnil, da je tisti trenutek blagajnik izpolnjeval potrdilo o prejemu treh funtov in šest penijev, in da se ne more imeti vsega na očeh.
        Toda na tej točki je potrebno pripomniti, in tako bo postal dogodek jasnejši, da je ta občudovanja vredna ustanova Angleška banka izjemno v skrbeh za dostojanstvo ljudi. Nobenih čuvajev, nobenih stražarjev, nobenih pregrad! Zlato, srebro, bankovci so svobodno razstavljeni in tako rekoč izročeni na milost prvemu, ki pride. Nihče si ne bi drznil podvomiti v poštenost kogarkoli izmed mimoidočih. Eden najboljših poznavalcev angleških navad pripoveduje celo tole: v eni izmed bančnih dvoran, kjer se je nekega dne nahajal, ga je obšla radovednost in hotel si je pobliže ogledati zlato palico, težko sedem ali osem funtov, ki je ležala na blagajnikovi mizi; vzel je palico, si jo ogledal, jo podal naprej, da je romala iz rok v roke vse do konca mračnega hodnika in se vrnila šele čez pol ure, ne da bi blagajnik sploh vzdignil glavo.
        Toda 29. septembra se stvari niso odvijale popolnoma tako. Sveženj bankovcev se ni vrnil, in ko je krasna stenska ura odbila ob petih k zapiranju uradov, ni Angleški banki preostalo nič drugega, kot da petinpetdeset tisoč funtov prenese s seznama dobičkov na seznam izgub.
        Ko so po določenem času ugotovili tatvino, je bilo poslanih v glavna pristanišča, v Liverpool, Le Havre, Suez, Brindisi, New York itd. nekaj agentov, detektivov, ki so jih izbrali med najspretnejšimi, z obljubo, da jih čaka v primeru uspeha nagrada dva tisoč funtov in pet odstotkov od najdene vsote. V pričakovanju osebnega opisa storilca, ki bi jim ga morala priskrbeti nemudoma začeta preiskava, so ti inšpektorji imeli nalogo natančno opazovati vse prihajajoče in odhajajoče potnike.
        Kot je pisal Morning Chronicle, je sedaj obstajal razlog za domnevo, da storilec tatvine ne pripada nobeni od angleških tatinskih družb.
        Tistega slavnega dne, 29. septembra, so opazili lepo oblečenega gentlemana uglajenega vedenja in izbranega obnašanja, ki je hodil gor in dol po dvorani za izplačila, kjer je prišlo do tatvine. Preiskava je omogočila natančen opis tega gospoda, opis, ki je bil takoj poslan vsem detektivom Združenega kraljestva in kontinenta. Nekatere preproste duše (in Gauthier Ralph je bil med njimi) so zato menile, da imajo dovolj močan razlog misliti, da tat ne bo pobegnil.
        Lahko si je predstavljati, da je bil ta dogodek v Londonu in po vsej Angliji na dnevnem redu. Ljudje so se strastno razvnemali in razpravljali o možnostih za uspeh londonske policije. Ni se torej čuditi, če so člani kluba Reform obravnavali isto vprašanje, tembolj, ker se je med njimi nahajal eden izmed bančnih upravnikov.
        Spoštovani Gauthier Ralph ni niti najmanj podvomil v izid preiskave, ker je menil, da bo ponujena nagrada še posebej zaostrila razumnost in vnemo agentov. Toda njegov tovariš Andrew Stuart še zdaleč ni bil tako zaupljiv. Pogovor se je nadaljeval tudi, ko so gentlemani posedli okrog mize za whist, Stuart nasproti Flanagana, Fallentin nasproti Phileasa Fogga. Igralci med igro niso govorili, toda med premori se je pogovor čedalje bolj razvnemal.
        - Trdim - je dejal Andrew Stuart - da okoliščine govorijo v prid tatu, ki je prav gotovo spreten človek!
        - Mislite zares? - je odvrnil Ralph. Saj ni niti ene dežele več, kamor bi se lahko zatekel.
        - In zakaj?
        - Kam pa naj bi šel?
        - Ne vem … - je odgovoril Andrew Stuart. - Toda navsezadnje je zemlja dovolj velika.
        - Nekoč je bila … - je polglasno dejal Phileas Fogg. - Na vas je vrsta, da vzamete - je dodal in ponudil karte Thomasu Flanaganu.
        Pogovor je bil med igro pretrgan, toda kaj kmalu je Andrew Stuart povzel besedo, rekoč:
        - Kako, nekoč?! Ali je zemlja morebiti postala manjša?
        - Gotovo - je odvrnil Gauthier Ralph. - Sem mnenja gospoda Fogga. Zemlja se je zmanjšala, ker jo danes obidete desetkrat hitreje kot pred stotimi leti. In to bo v primeru, s katerim imamo opravka, iskanje pospešilo.
        - In tudi olajšalo beg tatu!
        - Zdaj igrate vi, gospod Stuart - je dejal Phileas Fogg.
        Toda nejeverni Stuart ni bil prepričan in ko je bila igra končana, je nadaljeval:
        - Priznati je treba, gospod Ralph, - je dejal - lepo ste se domislili, ko pravite, da se je zemlja zmanjšala! To pa zato, ker se zdaj pride okoli nje v treh mesecih…
        - V samo osemdesetih dneh - ga je prekinil Phileas Fogg.
        - Dejansko, gospodje: - je dodal John Sullivan - v osemdesetih dneh, odkar so v Indiji otvorili odsek med Rothalom in Allahabadom. In tu je izračun, ki ga je določil Morning Chronicle:

     Od Londona do Sueza skozi Mont–Cenis in Brindisi,
     z železnico in parnikom .................................. 7 dni
     Od Sueza do Bombaya, s parnikom .......................... 13 dni
     Od Bombaya do Kalkute, z železnico ....................... 3 dni
     Od Kalkute do Hong Konga (Kitajska), s parnikom .......... 13 dni
     Od Hong Konga do Jokohame (Japonska), s parnikom ......... 6 dni
     Od Jokohame do San Francisca, s parnikom ................. 22 dni
     Od San Francisca do New Yorka, z železnico ............... 7 dni
     Od New Yorka do Londona, s parnikom in železnico ......... 9 dni

                                                        Skupno: 80 dni

        - Da, osemdeset dni! - je vzkliknil Andrew Stuart - Toda pri tem niso upoštevani grdo vreme, nasprotni vetrovi, brodolomi, iztirjanja itd.
        - Vse je všteto - je odvrnil Phileas Fogg, nadaljujoč igro, kajti med razgovorom so tokrat na whist kar pozabili.
        - Tudi če Hindujci ali Indijanci pokradejo tračnice? - je vzkliknil Andrew Stuart. - Če ustavijo vlake, izropajo vozove, skalpirajo potnike?
        - Vse je všteto - je odvrnil Phileas Fogg. Andrew Stuart, ki je bil na vrsti, da deli, je pobral karte, rekoč:
        - Teoretično imate prav, gospod Fogg; toda v praksi …
        - Tudi v praksi, gospod Stuart.
        - Rad bi vas videl.
        - Samo od vas je odvisno. Odpotujva skupaj.
        - Bog me obvaruj! - je vzkliknil Stuart. - Toda stavil bi štiri tisoč funtov, da je takšno potovanje v teh okoliščinah nemogoče.
        - Nasprotno, zelo mogoče je - je odvrnil Mr. Fogg.
        - No, prav, odpotujte!
        - Okoli sveta v osemdesetih dneh?
        - Da.
        - Prav rad.
        - Kdaj?
        - Takoj. Toda opozarjam vas, da bom to storil na vaše stroške.
        - To je norost! - je vzkliknil Andrew Stuart, ki mu je trmoglavost njegovega soigralca postajala že nadležna. - Dajte, rajši igrajva.
        - Zmešajte, torej, - je dejal Phileas Fogg - ker ste slabo razdelili karte.
        Andrew Stuart je z mrzlično roko spet vzel karte: potem jih je nepričakovano položil na mizo in dejal:
        - V redu, da, gospod Fogg, - je vzkliknil - da, stavim štiri tisoč funtov!
        - Dragi moj Stuart, - se je vmešal Fallentin - pomirite se. To ni resno.
        - Kadar pravim, da stavim - je odvrnil Andrew Stuart - mislim zmeraj resno.
        - In naj bo! - je dejal Mr. Fogg. Nato se je obrnil k svojim tovarišem:
        - Dvajset tisoč funtov imam naloženih pri Bratih Baring. Rad jih tvegam.
        - Dvajset tisoč funtov! - je vzkliknil John Sullivan. - Dvajset tisoč funtov, ki jih lahko izgubite zaradi nepričakovane zamude!
        - Nič nepričakovanega ne obstaja - je preprosto odvrnil Phileas Fogg.
        - Toda, gospod Fogg, to obdobje osemdesetih dni je preračunano kot minimum!
        - Dobro porabljen minimum vedno zadošča.
        - Toda, da ga ne prekoračite, je treba matematično skakati z vlakov na parnike in s parnikov na vlake!
        - Skakal bom matematično!
        - Se šalite?
        - Pošten Anglež se nikoli ne šali, kadar gre za tako resno stvar, kot je stava - je odvrnil Phileas Fogg. - Dvajset tisoč funtov stavim proti komerkoli, da pridem okoli sveta v osemdesetih dneh, to je tisoč devetsto dvajsetih urah, to se pravi sto petnajst tisoč dvesto minutah. Sprejmete?
        - Sprejmemo - so odgovorili gospodje Stuart, Fallentin, Sullivan, Flanagan in Ralph potem, ko so se posvetovali med sabo.
        - Dobro - je dejal Phileas Fogg. Vlak za Dover odpelje ob osmih in petinštirideset minut. Odpotoval bom z njim.
        - Še nocoj?
        - Še nocoj - je odvrnil Phileas Fogg. - Torej, - je dodal in preučeval žepni koledarček - ker je danes sreda, 2. oktobra, se bom moral vrniti v London, prav v ta salon kluba Reform, v soboto, 21. decembra, ob osmih in petinštirideset minut zvečer; sicer vam bo dvajset tisoč funtov, sedaj naloženih na mojem računu pri Bratih Baring, pripadalo dejansko in pravno, gospodje. Tu je ček, ki se glasi na to vsoto.
        Napisali so listino o stavi, ki jo je šest udeležencev takoj podpisalo.
        Phileas Fogg je ostal hladen kot led. Sam prav gotovo ni stavil zato, da bi zaslužil, in je tvegal teh dvajset tisoč funtov (polovico svojega premoženja) samo zato, ker je predvideval, da bo morebiti moral potrošiti še drugo polovico, če bo hotel srečno izpeljati do konca ta težki, da ne rečemo neizvedljivi, načrt. Kar se tiče njegovih nasprotnikov, so se zdeli vznemirjeni: seveda ne zaradi velikosti vložka, temveč ker so imeli neke vrste pomislek, da bi se borili v takih okoliščinah.
        Tedaj je ura odbila sedem. Gospodu Foggu so predlagali, da preneha z whistom, da bi se mogel pripraviti na odhod.
        - Vedno sem pripravljen! - je odvrnil hladnokrvni gentleman in razdelil karte:
        - Še karo - je dejal. - Zdaj igrate vi, gospod Stuart.




Nazaj na vrh strani                          Nazaj v seznam del

Stran je postavil Primož Jakopin, 14. decembra 1998

Naslov strani: http://www.ff.uni-lj.si/hp/pj/seminar/dela/v_osemde.html