Zbornik ob 80-letnici FF, 1919-1999

Oddelek za primerjalno in splošno jezikoslovje

je bil ob ustanovitvi univerze 1919 pod imenom Seminar za primerjalno jezikoslovje postavljen po vzoru srednjeevropskih filozofskih fakultet in je zajemal primerjalno slovnico in etimologijo indoevropskih jezikov ter jezikovne stike indoevropskega ozemlja s sosednjim.

Predavanja in vaje iz indoevropskega primerjalnega jezikoslovja so se začeli takoj leta 1919. Ker je za to stroko predvideni učenjak Karel Oštir izkoristil zadnja leta po prvi svetovni vojni še za študij v tujih knjižnicah (1918-22 zlasti na Dunaju), je predavanje začasno prevzel znameniti slavist Fran Ramovš. V začetku 1922 pa je kot docent začel predavati primerjalno

jezikoslovje Karel Oštir, ki je leta 1932 postal redni profesor. Upokojil se je 1959.

Seminar primerjalnega jezikoslovja je bil prvotno v Deželnem dvorcu. 1941 se je preselil v četrto nadstropje NUK-a. 29. jan. 1944 je v stavbo NUK-a treščilo nemško letalo in zgorele so tudi skoraj vse knjige Seminarja za primerjalno jezikoslovje. Seminar je dočakal konec vojne s komaj kakimi 30 knjigami; nekatere izgube se niso dale nikoli nadomestiti. 1961 se je seminar preselil v novo stavbo Filozofske fakultete na Aškerčevi, in tam je še danes.

1951 je prof. dr. Viktor Korošec s pravne fakultete, mednarodno znani strokovnjak za klinopisne vede, sklenil sporazum s Seminarjem za primerjalno jezikoslovje, da bosta profesorja Oštir in Korošec sodelovala pri skrbi in širjenju zanimanja za primerjalno jezikoslovje na eni in za klinopisne vede na drugi strani. Prof. Korošec je odtlej uvajal slušatelje Seminarja za primerjalno jezikoslovje v asirščino - babilonščino in v hetitščino, kar je že predstavljalo celovit predmet stara orientalistika. Seminar se je preimenoval v Oddelek za indoevropsko primerjalno jezikoslovje in staro orientalistiko. Stara orientalistika (ki ji smemo prišteti še staro indijščino, ki je tako ali tako sestavni del indoevropeistike) je kljub nekaterim ugovorom postala samostojna študijska smer.

1951 je postal asistent oddelka Bojan Čop. Po upokojitvi prof. Oštirja je prevzel predavanja iz indoevropske primerjalne slovnice s poudarkom na modernih usmeritvah kot laringalna teorija, indoevropska dialektologija, indoevropske starožitnosti. Po 1970 je predaval tudi o teoriji, ki predvideva indouralsko sorodstvo. 1990 se je zaradi bolezni upokojil. Član SAZU je postal 1972. Od 1969-75 je bil asistent Silvin Košak, 1972 je nastopila službo na oddelku kot asistentka Varja Cvetko (zdaj Varja Cvetko Orešnik). 1994 se ji je z enotretjinsko zaposlitvijo pridružil Marko Snoj, 1995 pa Metka Furlan. Od 1985 do odselitve v tujino1989 je bila asistenka Tamara Ditrich. Vlasta Pacheiner Klander od 1989 izvaja seminar iz stare indijščine, medtem ko je vaje istega predmeta 1991-95 izvajala Klara Gönc Moačanin s Filozofske fakultete v Zagrebu, sedaj pa vaje izvaja asistentka magistra Mateja Lavrič.

Po upokojitvi prof. Čopa je stara orientalistika zamrla. Edini habilitirani učitelj za to področje dr. Silvin Košak je 1975 odšel za stalno v tujino (1975 doktoriral, 1986 se je habilitiral za izrednega profesorja, oboje na Filozofski fakulteti v Ljubljani).

1988 je bila namesto “zamrznjene” stare orientalistike uvedena študijska smer splošno jezikoslovje, oddelek pa se je preimenoval v Oddelek za primerjalno in splošno jezikoslovje ter orientalistiko, kratko nato pa v Oddelek za primerjalno in splošno jezikoslovje. Učiteljska dela na novi smeri so prevzeli Janez Orešnik, Marija Golden, Albina Nećak Lük in (do 1999) doc. Tatjana Srebot Rejec. Preostale predmete poslušajo slušatelji v okviru drugih študijskih programov FF. Od 1991 je asistentka Marina Zorman.

Oddelek je imel ali ima več lektoratov tujih jezikov. Lektorati so namenjeni vsem slušateljem FF in drugih fakultet ljubljanske univerze. Najprej je pod vodstvom Vladislava Jagodica nastal 1961 lektorat arabščine (s književnostjo). Vladislav Jagodic je občasno vodil tudi tečaje drugih starih in modernih orientalskih jezikov: perzijščine, turščine, staroegipčanskega jezika. Po smrti Vladislava Jagodica 1983 je arabski lektorat 1984 prevzela Miljana Stanković in izvaja intenziven pouk klasične in pogovorne arabščine s književnostjo.

1961-64 je Branko Perko vodil lektorat jezika hindi.

1981 je bil ustanovljen lektorat kitajščine, ki ga je vodil Mitja Saje. Lektorat je prenehal delovati 1996 ob ustanovitvi Oddelka za azijske in afriške študije FF.

1981 je začel delovati lektorat madžarščine, ki ga vodijo lektorji, poslani od madžarske države. Prvi lektor je bil György Juhász, za njim István Lukács, József Hekli, nato Erzsébet Fejes, ki jo je nasledila sedanja lektorica Orsolya Gállos.

Od 1988 do 1994 je deloval lektorat albanščine, ki ga je vodil dr. Rexhep Ismajli, profesor Univerze v Prištini.

V študijskem letu 1994/95 smo imeli lektorat litovščine, ki ga je vodila Jelena Konicka z Univerze v Vilnusu.

Od 1995 ima vaje iz računalništva za jezikoslovce Primož Jakopin.

Oddelek ima knjižnico, ki so jo sprva vodili kar učitelji oddelka, pozneje pa ji je posebno veliko časa posvetil takratni asistent Silvin Košak. V novejšem času ima oddelek bibliotekarsko moč: 1985-1991 Marina Zorman, od 1991 Ana Juvančič Mehle (tudi tajnica oddelka).

Predstojniki oddelka: 1922-58 Karel Oštir, 1962-84 in 1986-90 Bojan Čop, 1984-86 Varja Cvetko Orešnik, od 1990 Janez Orešnik.




Dr. Varja CVETKO OREŠNIK

(Ljubljana, 3. 5. 1947)

Diplomirala je 1972 na Filozofski fakulteti v Ljubljani (A primerjalno jezikoslovje indoevropskih jezikov, B slovenski jezik s književnostjo). Doktorirala je 1979 (Baltoslovansko-indoiranski jezikovni odnosi v luči raziskav indoevropske arealne lingvistike). Od 1972 dela na Filozofski fakulteti v Ljubljani, Oddelek za primerjalno in splošno jezikoslovje (do 1974 stažist, nato do 1980 asistent, nato do 1985 docent, od 1985 izredni profesor za vzhodne indoevropske jezike). Izpopolnjevala se je na Univerzi na Dunaju (1973).

Leta 1992 je bila izvoljena za redno profesorico za primerjalno jezikoslovje indoevropskih jezikov. V razredu za filološke in literarne vede SAZU je bila 1991 izvoljena za znanstveno svétnico. Leta 1992 je bila imenovana za predstojnico Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in 1. 2. 1996 ponovno za štiri leta.

Ukvarja se z indoevropskim primerjalnim jezikoslovjem s težiščem na stari indijščini in slovanskih jezikih.

Z referati je sodelovala na mednarodnih simpozijih na Dunaju (1989, 1991), v Gradcu (1990) in Ljubljani (1998, 1990, 1991). Bila je na krajših študijskih obiskih v tujini: na univerzi v Regensburgu (1987), Celovcu (1989) in na inštitutu za nemški jezik v Mannheimu (1995, 1996). Bila je članica komisije za oceno in zagovor doktorskih disertacij: Metka Furlan (1987), Marko Snoj (1989), oba na FF v Ljubljani.

Je članica uredniškega odbora Slavistične revije, Ljubljana, in mednarodnih društev Wiener Sprachgesellschaft in Indogermanische Gesellschaft.

Glavna dela: Slovenskost Brižinskih spomenikov in nekatere novejše hipoteze o njih, v: Srednji vek v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Obdobja 10, Ljubljana 1989; K Miklošičevim razlagam pri samostalniški in pridevniški sklanjatvi in njegovi panonski teoriji, v: Miklošičev zbornik, Obdobja 13, Ljubljana 1991; H kritikam Ramovševe interpretacije Brižinskih spomenikov: ot zlodeine oblazti : od zlauui boige, Slavistična revija 1992; Kritische Sicht der Gruppe *tl/dl unter spezieller Berücksichtigung des rumänischen mocirla, Linguistica 1993; K Isačenkovemu poskusu zavrnitve Ramovševih argumentov za slovenskost Brižinskih spomenikov, v: Zbornik Brižinski spomeniki, Ljubljana 1996; K metodologiji preučevanja baltoslovansko-indoiranskih jezikovnih odnosov, Prvi del, Ljubljana 1998.

Dr. Bojan ČOP

(Ljubljana, 23. 5. 1923 – Ljubljana, 3. 8. 1994)

Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomiral iz klasične filologije leta 1947. V letih 1949– 1950 je bil asistent v seminarju za klasično filologijo, od leta 1951 asistent v seminarju za primerjalno jezikoslovje do leta 1960, ko je postal predavatelj za primerjalno jezikoslovje. Od leta 1962 do 1984 in 1986 do 1990 je bil predstojnik tega oddelka. Leta 1970 je obranil disertacijo z naslovom Prispevek k zgodovini labialnih pripon v indoevropskih jezikih, ki je dopolnjena in opremljena z obširnim nemškim povzetkom izšla leta 1973. Leta 1971 je postal izredni, leta 1972 pa redni profesor za primerjalno jezikoslovje indoevropskih jezikov. Istega leta je bil izvoljen za dopisnega, leta 1976 pa za rednega člana SAZU. Bil je član Linguistic Society of America (Baltimore, ZDA) in sourednik revije Linguistica.

Objavljeno delo Bojana Čopa obsega 98 enot (2731 strani), od tega šest knjig na skupno 1309 in 76 znanstvenih razprav na skupno 1384 tiskanih straneh. Preostalih 16 bibliografskih enot so priložnostni članki, objavljena poročila in njegovo uredniško ter prevajalsko delo. Vsebina vseh del je primerjalno jezikoslovje, v začetku le indoevropsko s poudarkom na grščini in hetitščini, od leta 1970 pa poleg tega še toharščina, laringalna in indouralska teorija.

Glavna dela: Die indouralische Sprachverwandschaft und die indogermanische Laryngaltheorie. Indouralsko jezikovno sorodstvo in indoevropska laringalna teorija, Ljubljana 1970; Indogermanica minora I, Ljubljana 1971; Prispevek k zgodovini labialnih pripon v indoevropskih jezikih, Ljubljana 1973; Indouralica I, Ljubljana 1974; Miscellanea Tocharologica I, Ljubljana 1975; Studien im tocharische Auslaut I, Ljubljana 1975. Die indogermanische Deklination im Lichte der indouralischen vergleichenden Grammmatik. Indoevropska sklanjatev v luči indouralske primerjalne slovnice, Ljubljana 1975.

-----------------

Bibl.: A. JUVANČIČ MEHLE: Bibliografija red. prof. dr. Bojana Čopa ob njegovi sedemdesetletnici, Linguistica 1993

Dr. Metka FURLAN

(Ljubljana, 22. 3. 1955)

Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je 1980 diplomirala iz indoevropskega primerjalnega jezikoslovja in slovenistike. Doktorirala je 1987 (Indoevropske dvozložne težke baze v hetitščini). Od 1983 sodeluje (od 1999 kot znanstvena svetnica) v Etimološko-onomastični sekciji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU pri izdelavi Etimološkega slovarja slovenskega jezika. Leta 1994 je bila na Filozofski fakulteti v Ljubljani izvoljena v naziv docentka za primerjalno jezikoslovje indoevropskih jezikov. Od tedaj dalje prav tam predava predmet Hetitščina na Oddelku za primerjalno in splošno jezikoslovje. Od 1995 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani tudi tretjinsko zaposlena. Kot štipendistka avstrijskega Ministrstva za znanost in raziskovanje se je izpopolnjevala na Univerzi na Dunaju (1991).

Posveča se posameznim slovenskim, slovanskim in hetitskim problemom s področja primerjalnega jezikoslovja in etimologije, pa tudi teoretičnim vprašanjem etimologije (etimološki postopek, izvor in etimologija). Je članica uredniškega odbora revije Slovenski jezik/Slovene Studies, ki od 1997 izhaja v Ljubljani in Lawrencu (Kansas, ZDA), od 1. 1997 tudi revije Jezikoslovni zapiski, ki jo izdaja Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Od l. 1995 je članica vladne Komisije za standardizacijo zemljepisnih imen.

 

 

Glavna dela: Psl. *sop-ti, *sopo “spati”. K etimologiji ide. besedne družine iz *swep- “spati”, Slavistična revija 1988; O slovanskem *sělь in hetitskem šeli- – slovansko-hetitski izoleksi?, Slavistična revija 1989; Praide. fonemska sekvenca *Hw v hetitščini – Razprave SAZU 1990; Ein etymologischer Vorschlag (Heth. aruna- (c.) “Meer”), Linguistica 1994; Od izvora do etimologije besed, Slavistična revija 1991; F. Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika III, Ljubljana 1995 (Dopolnila in uredila Marko Snoj in Metka Furlan).

 

Orsolya GÁLLOS

(Siklós, 8.7.1946)

Od leta 1998 lektorica madžarščine na FF. Prevaja slovensko, hrvaško, srbsko književnost v madžarščino. Leta 1968 je diplomirala v Pécsu na Madžarskem iz madžarščine in ruščine (Ruska kratka proza šestdesetih let). Leta 1991 je diplomirala v Ljubljani iz slovenskega jezika s književnostjo (Posameznik v sodobnem slovenskem romanu z zgodovinsko snovjo). Od leta 1973 je prevedla preko 40 slovenskih naslovov v madžarščino, sporedno publicira študije o slovenski književnosti.

Glavna dela: Some characteristic works of Slovenian prose, Acta Litteraria 1982; Hlapec Jernej v madžarskem prevodu Avgusta Pavla, v: Prevajalci Pomurja in Porabja, Ljubljana 1988; Veliki briljantni valček – A nagy briliáns valcer, Veszprém 1989 (prevod); Kocbek, Strah in pogum – Félelem és bátorság, Budapest – Novi Sad 1989 (prevod); Recepcija slovenske literature na Madžarskem, v: Prevajanje slovenske kjniževnosti, Ljubljana 1995; A. Debeljak, A csend szótára, Pécs 1996 (prevod); Pogled angela – Az angyal pillantása, Budapest 1997 (prevod).

Dr. Marija GOLDEN

(Ptuj, 17. 3. 1948)

Diplomirala je 1971 na Filozofski fakulteti v Ljubljani (A angleški jezik s književnostjo, B slovenski jezik s književnostjo). Magistrski študij je opravila na Filozofski fakulteti v Zagrebu (1977, Degrees of Approximation in Three Years of Studies), doktorski študij na Filozofski fakulteti v Ljubljani (1986, Nekateri vidiki stavčnega dopolnjevanja v angleški in slovenski skladnji). Od 1973 do 1992 je bila zaposlena na Oddelku za germanske jezike takratne Pedagoške akademije v Mariboru, najprej kot asistentka, nato kot predavateljica, docentka in izredna profesorica za angleški jezik in fonetiko. Ob uvedbi študija splošnega jezikoslovja na Filozofski fakulteti v Ljubljani je od leta 1992 redno zaposlena na Oddelku za primerjalno in splošno jezikoslovje, 1997. leta je bila izvoljena v naziv redne profesorice za teorijo opisnega jezikoslovja.

Strokovno znanje poglablja s študijem in predavanji v tujini (1977-78, Šola za orientalske in afriške študije Univerze v Londonu; 1989-90, predavateljica slovanskih jezikov in gostujoča raziskovalka na Oddelku za slovanske jezike univerze Columbia v New Yorku). Korak z razvojem v sodobnem jezikoslovju ohranja z udeležbo na svetovnih jezikoslovnih srečanjih. V podoktorskem raziskovalnem delu spremlja razvoj sodobnih jezikoslovnih teorij z obravnavanjem pojavov slovenske skladnje v teorijah tvorbene slovnice. Rezultate teh raziskav predstavlja v referatih na strokovnih srečanjih doma in v tujini.

Glavna dela: Tvorbena-pretvorbena skladnja N. Chomskega, Maribor 1987; A Longitudinal Study of Lexical Search, Zeitschrift für Balkanologie 1992; O jeziku in jezikoslovju, Ljubljana 1996; K-premik in skladenjski otoki v slovenski skladnji, Razprave SAZU 1996; Interrogative Wh-Movement in Slovene and English,v: Mind & language, Dettelbach 1996; Multiple Wh-Questions in Slovene, v: Formale Slavistik, Frankfurt a. Main 1997.

Dr. Primož JAKOPIN

(Ljubljana, 30. 6. 1949)

Diplomiral je leta 1972 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani (smer tehnična matematika). Iz informacijskih znanosti je magistriral leta 1981 na Univerzi v Zagrebu. Doktoriral je leta 1999 iz teorije informacij na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani (Zgornja meja entropije pri leposlovnih besedilih v slovenskem jeziku). Od leta 1993 dela na Filozofski fakulteti v Ljubljani kot asistent za obdelavo besedil. Poleg seminarja o osnovah kvantitativnega jezikoslovja in uporabe interneta skrbi še za spletno stran fakultete in sodeluje pri vzdrževanju zbirk podatkov v fakultetnih knjižnicah.

Poleg kvantitativne analize besedil se ukvarja še z besedilnimi in slovarskimi podatkovnimi zbirkami ter z njihovo spletno uporabo. Udeležen je v evropskih projektih za jezikovne vire; aktivno je sodeloval na več mednarodnih simpozijih.

Glavna dela: O oblikoslovnem označevanju slovenskega besedila (z A. Bizjak), Slavistična revija 1997; Odzadnji slovar slovenskega jezika (z M. Hajnšek-Holz), Ljubljana 1996; Nekaj številk iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika, Slavistična revija 1995.

Spletna stran: http://www.uni-lj.si/~ffjakopin

Ana JUVANČIČ MEHLE

(Murska Sobota, 21. 4. 1962)

Diplomirala je leta 1987 na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz filozofije in primerjalne književnosti. Decembra 1989 se je kot pripravnica zaposlila v knjižnici Oddelka za filozofijo. Od decembra 1990 je bibliotekarka in strokovna tajnica na Oddelku za primerjalno in splošno jezikoslovje Filozofske fakultete v Ljubljani.

Leta 1990 je pripravila otvoritev Meinongove knjižnice ob počastitvi 100-letnice rojstva Franceta Vebra in razstavo knjižnega, arhivskega in slikovnega gradiva. Novembra se je en mesec izpopolnjevala v Gradcu na Forschungstelle für Oesterreichische Philosophie. V začetku novembra leta 1993 je obiskala Husserl-Archiv v Leuvenu. Leta 1994 se je v Debrecenu na Madžarskem izpopolnjevala iz madžarščine.

Glavna dela: Bibliografija red. prof. dr. Bojana Čopa ob njegovi sedemdesetletnici. – Linguistica, 1993; Meinongova knjižnica v Ljubljani. Die Meinong-Bibliothek in Ljubljana, Ljubljana 1998.

Albina NEĆAK LÜK

(Maribor, 30.8.1940)

Na Inštitutu za narodnostna vprašanja se je zaposlila 1965. Po diplomi iz angleščine in francoščine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani (1968) je 1972 postala raziskovalna asistentka; od 1994 je znanstvena svetnica. 1975-83 je na INV vodila splošno-teoretično raziskovalno skupino. 1984 je doktorirala na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani z disertacijo Družbene razsežnosti dvojezičnosti na narodnostno mešanem območju Prekmurja. Po habilitaciji v docentko 1988 je bila 1993 izvoljena v naziv izredna profesorica, 1998 je postala redna univerzitetna profesorica. 1984 se je zaposlila na Pedagoškem inštitutu Univerze v Ljubljani, kjer je še naprej proučevala individualno in družbeno dvojezičnost, oblikovala inovativne pristope pri jezikovnem pouku v dvojezičnih šolah v Prekmurju ter objavila knjigo Vzgoja in izobraževanje v večjezičnem okolju (Ljubljana, 1989). 1992 se je vrnila na Inštitut za narodnostna vprašanja kot vodja raziskovalne skupine. Je nosilka več projektov za proučevanje etnične identitete pri manjšinah v Sloveniji in v sosednjih državah ter pri migrantskih skupnostih v Sloveniji. Na Pedagoški fakulteti v Mariboru je 1988-94 predavala osnove slovenske sociolingvistike za študente slavistike. Od 1991 predava uporabno jezikoslovje na Oddelku za primerjalno in splošno jezikoslovje na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je od 1995 redno zaposlena. (Naslov: Filozofska fakulteta, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana / Inštitut za narodnostna vprašanja, Erjavčeva 26, 1000 Ljubljana.)

Glavna dela: Vzgoja in izobraževanje v večjezičnih okoljih, II.del, Ljubljana 1989; Medetnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru, Razprave in gradivo 1993; Jezik in etnična pripadnost v Porabju ,Razprave in gradivo 1994/95; Dvojezičnost ni dvojna enojezičnost, Uporabno jezikoslovje 1995; Jezik kot kazalec stanja medetničnih odnosov ,Razprave in gradivo 1996; Slovene language issues in the Slovene-Hungarian borderland, International journal of the sociology of language, 1997.

 

Janez OREŠNIK

(Ljubljana, 12.12. 1935)

Doktor germanskega jezikoslovja, redni profesor germanskega primerjalnega jezikoslovja in redni profesor splošnega jezikoslovja, izredni (dopisni) član SAZU od 23. aprila 1987, redni član maja 1993. Od 1961 zaposlen na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od 1990 predstojnik Oddelka za primerjalno in splošno jezikoslovje prav tam.

Na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral 1958, doktoriral 1965. Izpopolnjevanje na drugih ustanovah: univerza v Kopenhagnu (1959-61), Zagrebu (1962/63), Reykjaviku (1964/65); univerza Harvard (1969/70).

Do 1990 se je ukvarjal zvečine z germanskim primerjalnim jezikoslovjem in skandinavistiko. V tem okviru je predvsem preučeval islandščino. Določil je nekatera fonološka pravila islandskega glasoslovja in jih delno utemeljil; opisal je več neknjižnih pojavov na področju islandskega oblikoslovja, zlasti v konjunktivu preterita in v velelniku. Njegova glavna publikacija tega obdobja je Studies in the phonology and morphology of modern Icelandic, založba Buske, Hamburg 1985. Za to delo je 1987 prejel nagrado Sklada Borisa Kidriča.

Od 1985 razvija s skupino mlajših jezikoslovcev s Filozofske fakultete v Ljubljani in s Pedagoške fakultete v Mariboru v okviru naravnega jezikoslovja teorijo o t. i. krepkih in šibkih dvojnicah v skladnji, tj. o sopomenskih skladenjskih enotah, ki v zgodovini jezika tekmujejo druga z drugo. Skupina je oblikovala domneve o smereh takega tekmovanja in te domneve preučuje na jezikovnem gradivu. Skupina je pripravila 1993 in 1996 na Pedagoški fakulteti v Mariboru mednarodna simpozija o naravnem jezikoslovju, ki sta zajela tudi teorijo o krepkih in šibkih dvojnicah. Naša teorija se v mednarodni literaturi včasih imenuje “slovenski model naravne skladnje”.

Od 1990 raziskuje Janez Orešnik predvsem splošnojezikovne teme s poudarkom na prispevku slovenščine k reševanju splošnojezikoslovnih vprašanj. Doslej je največ pozornosti posvetil tvarini, ki je razvidna iz naslova njegovih samostojnih razprav Udeleženske vloge v slovenščini (SAZU 1992) in Slovenski glagolski vid in univerzalna slovnica (SAZU 1994). Ukvarja se tudi z uporabnim jezikoslovjem; s tega področja je njegova knjiga Uradi za jezik v Skandinaviji (SAZU 1995).

Aktivno je sodeloval na številnih znanstvenih srečanjih v tujini in imel jezikoslovna predavanja na številnih univerzah (na nekaterih po večkrat) in v znanstvenih društvih. Pogosto predava v Lingvističnem krožku Filozofske fakultete v Ljubljani.

Glavna dela: Studies in the Phonology and Morphology of Modern Icelandic, Hamburg 1985; Udeleženske vloge v slovenščini. Semantic Roles in Slovene, Ljubljana 1992; Uradi za jezik v Skandinaviji. Language comittees in Scandinavia, Ljubljana 1995.

Vlasta PACHEINER KLANDER

(Ljubljana, 5. 8. 1932)

Diplomirala je 1959 na Filozofski fakulteti v Ljubljani (A svetovna književnost, B literarna teorija). V Indiji na Banaras Hindu University, Varanasi, 1960-62 študirala sanskrt, indijsko filozofijo in kulturo in študij zaključila z izpiti. Delala 1959/60 kot bibliotekarka Na Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete, 1962-68 kot redaktorica v izobraževalni redakciji TV Ljubljana, 1968-80 kot bibliotekarka v Narodni in univerzitetni knjižnici in od 1980 do upokojitve 1996 kot strokovna sodelavka na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. Objavlja prevode iz sanskrta in študije o indijski literaturi, literarni teoriji, metriki, filozofiji in religiji. 1974/75 je pogodbeno sodelovala na Oddelku za primerjalno književnost pri seminarju o staroindijski poetiki. Od 1989 pogodbeno vodi seminar iz stare indijščine na Oddelku za primerjalno in splošno jezikoslovje.

Glavna dela: Kalidasa, Šakuntala, Ljubljana 1966 (prev. iz sanskrta, spr. študija); Bhagavadgita – Gospodova pesem, Ljubljana 1970, 1990 (2. izd.) (prev. iz sanskrta, spr. študija); Kot bilke, kot iskre – Izbor sanskrtske lirike, Ljubljana 1973 (prev. iz sanskrta in spr. študija); Kalidasa (Letni časi, Oblak glasnik), Ljubljana 1974 (prev. iz sanskrta in spr. študija); Staroindijska poetika, Ljubljana 1982; Simbolika vedskih metrumov, Primerjalna književnost 1996.

Dr. Marko SNOJ

(Ljubljana, 19. 4. 1959)

Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je leta 1982 diplomiral iz primerjalnega indoevropskega jezikoslovja in hetitologije. Leta 1984 je obranil magistrsko delo Problem i-jevske in u-jevske barve v refleksih indoevropskih zlogotvornih sonantov n, m, r, l v baltoslovanščini, leta 1989 pa disertacijo z naslovom Praslovanski z iz indoevropskega s v luči novejših akcentoloških spoznanj. Leta 1891 je začel delati v Etimološko-onomastični sekciji inštituta za slovenski jezik ZRC SAZU (danes ZRC SAZU) na projektu Etimološki slovar slovenskega jezika. Prvo leto je delal honorarno, nato poldrugo leto kot stažist. Leta 1984 je postal raziskovalni asistent, leta 1986 raziskovalni sodelavec, leta 1990 znanstveni sodelavec, leta 1994 višji znanstveni sodelavec in leta 1999 znanstveni svetnik. Leta 1993 je bil izvoljen v naziv docent za primerjalno jezikoslovje indoevropskih jezikov, leta 1998 pa v naziv izredni profesor za isto področje. V letih 1991 in 1992 se je kot Humboldtov štipendist izpopolnjeval na Oddelku za splošno in primerjalno jezikoslovje Univerze v Regensburgu. Je glavni urednik revije Slovenski jezik – Slovene Linguistic Studies, ki izhaja v Ljubljani in Lawrencu (Kansas, ZDA). Od leta 1993 predava indoevropsko primerjalno slovnico na Oddelku za primerjalno in splošno jezikoslovje ljubljanske Filozofske fakultete.

Njegovo delo obsega doslej 56 enot, od tega tri samostojne knjige, sodelovanje pri dveh in 32 znanstvenih člankov. Ostale enote so strokovni in poljudni članki. Dela obravnavajo probleme slovenske in slovanske etimologije in akcentologije. Drugo delovno področje je albanistika.

 

 

Glavna dela: Sodelovanje s samostojnimi geselskimi članki v: F. Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika II, Ljubljana 1982; III, Ljubljana 1985; skupaj prek 1000 geselskih člankov. Slovenski etimološki slovar, Ljubljana 1987; Rü cklä ufiges Wö rterbuch der albanischen Sprache, Hamburg 1994; Kratka albanska slovnica, Ljubljana 1991; Naglaševanje praslovanskih -y/-? v-osnov ženskega spola, Slavistična revija 1994; Zur Akzentuierung der urslawischen sigmatischen Nominalstä mme, Razprave SAZU 1996.

Dr. Tatjana SREBOT REJEC

(Ljubljana, 21. 3. 1926)

Diplomirala je leta 1949 na FF Univerze v Ljubljani (A angleški jezik s književnostjo, B primerjalno jezikoslovje, C južnoslovanska književnost). Leta 1954-1955 študij angleške fonetike na londonski univerzi. V letih 1956-1968 gimnazijski profesor v Ljubljani, 1968-1990 predavatelj oz. docent na Pedagoški akademiji oz. Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Leta 1975 je magistrirala na oddelku za slovanske jezike univerze v Celovcu.

Ukvarja se s slovensko-angleško protistavno fonetiko in s fonetiko slovenskega jezika. Leta 1988 je v Münchnu izšla njena disertacija Word Accent and Vowel Duration in Standard Slovene. An Acoustic and Linguistic Investigation.

Glavna dela: Začetni in končni soglasniški sklopi v slovenskem knjižnem jeziku, Slavistična revija 1975; On the Allophones of /v/ in Standard Slovene, Scando-Slavica 1981; The Sound System of English and Slovene Compared: A Distinctive Feature Analysis, Linguistica 1987; Nekaj o stavčni intonaciji v knjižni slovenščini, Slavistična revija 1997; O slovenskih samoglasniških sestavih zadnjih 45 let, Slavistična revija 1998.

Miljana STANKOVIĆ

(Kairo, 8. 2. 1945)

Diplomirala je na Univerzi v Kairu iz arabskega jezika in književnosti leta 1967; predavala je francoščino na Delavski univerzi Boris Kidrič v Ljubljani v š. l. 1972/73, od začetka leta 1973 do konca meseca novembra 1984 je bila redno zaposlena na tajništvu Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani, delala je na področju znanstvenih in kulturnih stikov univerze s tujino ter zamejskih Slovencev in tujih državljanov na naši univerzi. Občasno je prevajala v arabski jezik za kabinet predsedstva SFRJ, v š. l. 1982/83 je predavala arabščino na Delavski univerzi “Cene Štupar”, od 1984 redno opravlja dela in naloge lektorice za arabski jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

V okviru projekta URP kulturna ustvarjalnost na Slovenskem, programski slop Jezikoslovje delala na raziskovalni nalogi z naslovom:Jeziki z arabsko pisavo Štefana Kociančiča (1818-1883).

Delala na področju etimologije in slovnice arabskega jezika in drugih semitskih jezikov.

Proučevala povezavo med staroarabsko književnostjo in starimi semitskimi književnostmi.

Predavala na temo: Arabski jezik in lastnosti semitskih jezikov, Lingvistični krožek, 1994.

Dala izjavo o arabski kulturi in arabskem jeziku za mladinski časopis Pil, 1996.

Skrbela za razvoj arabistike na lektoratu v Ljubljani in spodbujala strokovni razvoj in ustvarjalnost študentov.

Pripravljala študente za izpopolnjevanje iz arabskega jezika na tujih univerzah. Sama se študijsko izpopolnjevala na Univerzi v Kairu leta 1992 in 1998.

Navezala stike in obiskala več ustanov,ki bi bile pripravljene štipendirati študente arabskega lektorata iz Ljubljane za nekaj mesečne tečaje iz arabskega jezika v Egiptu.

Imela več strokovnih sestavkov glede arabščine, arabske družbe in kulture.

Glavna dela: Glosarij zbornika bratov Miladinovih, Š. K., 1861, Ljubljana 1989; Prispevek o Arabski pisavi, predstavljeni v Slovenskem pravopisu, Ljubljana 1990; Fundamenta lingua arabica-grammatica excerpta a.š.k., Ljubljana 1991; Lexicon Syriacum, Ljubljana 1840,1994; Makedonsko-arabsko-slovenski glosarij, Ljubljana 1997; Prispevek o leksemih arabskega izvora, v: Oxfordova Enciklopedija Astronomije, Ljubljana 1999.

 

Dr. MARINA ZORMAN

(Ljubljana, 12. 8. 1959)

Diplomirala je na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz slovenskega jezika in književnosti (A) ter primerjalnega indoevropskega jezikoslovja (B) leta 1983. Leta 1993 je obranila magistrsko delo z naslovom Ekspresivno besedotvorje pri glagolu (starejše, verjetno podedovane ekspresivne kombinacije –v/c- + -r/l- - osnovni tip –dr- - v slovenščini), leta 1998 pa disertacijo s temo Nekateri strukturalno-funkcionalni odnosi med členi sinonimnih vrst v slovenščini. Od leta 1987 je zaposlena na Filozofski fakulteti (do 1991 kot bibliotekarka, do 1998 asistentka, nato docentka za splošno jezikoslovje). Izpopolnjevala se je na Kairski univerzi (1983/84) in Karl-Franzens Universität v Gradcu (1987/88).

Ukvarja se s primerjalnim indoevropskim jezikoslovjem, hetitologijo in splošnim jezikoslovjem. Je članica Societas Linguisticae Europeae in članica uredniškega odbora revije Slovenski jezik-Slovene Linguistic Studies.

Glavna dela: Verbalsuffixe mit Liquida, Linguistica 1995; Zur Struktur und Funktion von Synonymen, Linguistica 1998.




Stran je postavil Primož Jakopin 16. septembra 1999; nazadnje je bila spremenjena isti dan. Mnenja in pripombe prosim sporočite tukaj.

Naslov: http://www.ff.uni-lj.si/hp/ff/zbornik/primjezi.html             Obiskov po 16.9.99