Zbornik ob 80-letnici FF, 1919-1999

Oddelek za muzikologijo

Glasbena znanost je imela v Evropi ugledno mesto že na srednjeveških univerzah med matematičnimi disciplinami, v reformirani, sodobni obliki pa se je širše uveljavljala od dvajsetih let 19. stoletja. Leta 1919 osnovana slovenska univerza v Ljubljani žal ni odprla katedre za muzikologijo, četudi je bilo to vprašanje nekajkrat obravnavano na ustanovitvenih sejah, vendar do rojstva te katedre ni prišlo. Menda zaradi denarnih razlogov, nekateri profesorji, kot Izidor Cankar ali France Kidrič pa so bili muzikologiji naklonjeni od vsega začetka. Glasbena zgodovina je ostala zgolj predmet na konservatoriju; leta 1920 ga je začel predavati dr. Josip Mantuani na nov način, ki je temeljil na izvirnem znanstvenem proučevanju. Po odloku sveta Filozofske fakultete iz leta 1942 so slušatelji opravljali dodatni C izpit iz tega predmeta. Povsem razumljivo je, da tako stanje ni moglo voditi v osamosvojitev stroke in je zaviralo njeno nadaljnjo rast; zato na Slovenskem v obdobju med obema vojnama še ni moglo priti do sistematične, obsežnejše muzikološke dejavnosti in vzgoje naraščaja.

Novo obdobje v razvoju slovenske muzikologije se je začelo po končani drugi svetovni vojni leta 1945. Situacija se je začela hitro spreminjati in zlasti glasbenozgodovinska dejavnost je postajala vse bolj intenzivna in sistematična. Dozorevalo je spoznanje, da je mesto muzikologije in s tem tudi glasbene zgodovine med nacionalnimi znanostmi. Kmalu je bil storjen prvi korak, to je organiziran študij te discipline in visokošolska izobrazba potrebnih strokovnjakov. Tako je bil že leta 1945 na Akademiji za glasbo organiziran znanstveni oddelek s skupinami za glasbeno zgodovino, pedagogiko in narodopisje, ta pa se je leta 1949 preosnoval v Oddelek za glasbeno zgodovino. Vendar je sčasoma postajalo vse bolj jasno, da je osnova, ki jo ima glasbena akademija kot umetniška učna ustanova preozka za znanstveno delo. Zato je bil leta 1961 ustanovljen in 1962 odprt na Filozofski fakulteti v Ljubljani Oddelek za muzikologijo. Za njegovega prvega predstojnika in rednega profesorja je bil povabljen dr. Dragotin Cvetko, po čigar načrtnem in zelo vztrajnem prizadevanju je do ustanovitve tudi prišlo. Ta si je s svojim znanstvenim delom dotlej že pridobil mednarodni ugled in je opravil tudi pionirsko delo pri ustvarjanju temeljne literature iz slovenske glasbene zgodovine. Zavedajoč se, da je slovenska glasbena preteklost dosti manj raziskana kot literarna ali likovna, si je zastavil veliko nalogo, da izpolni to občutno vrzel v naši kulturni zgodovini. Iz omenjene težnje je nastala njegova tri zajetne zvezke obsegajoča Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem (1958-60), prvo slovensko delo te vrste, ki upošteva načela moderne znanosti.

Ko se je konstituirala slovenska muzikologija na univerzitetni stopnji, se je sprožilo bistveno vprašanje, v katero znanstveno področje se bo osredotočila. Novo ustanovljeni oddelek, ki se je preudarno oziral na študijske programe enakih institucij v tujini, se je odločil za glasbeno zgodovino, ob njej pa je skušal kolikor mogoče upoštevati druge muzikološke discipline. Omenjena odločitev je bila čisto utemeljena, saj je glasbena zgodovina bila in še vedno je v svetu najmočnejša med muzikološkimi strokami. Pri tem pa je važno tudi to, da je bila namenjena posebna skrb preučevanju slovenske glasbene preteklosti, kar je povsem v skladu z našimi razvojnimi potrebami. Ravno prizadevanja v tej smeri pa so omogočila, da se je muzikologija uvrstila med naše temeljne nacionalne vede. Tu je še treba poudariti, da Oddelek za muzikologijo uspešno sodeluje tudi pri projektih nacionalnega pomena v okviru Ministrstev Republike Slovenije za kulturo in šport oziroma za znanost in tehnologijo. Sodelujemo v dveh krovnih programskih skupinah: na FF na témo identitete slovenskega glasbenega dela (Glasbena umetnost in z glasbo povezana kultura), zaslužni profesor dr. Jože Sivec pa stalno deluje v projektih Muzikološkega inštituta ZRC SAZU v Temeljnih raziskavah slovenske glasbene preteklosti.

Čeprav se struktura študija po ustanovitvi oddelka, glede na možnosti in potrebe še izpopolnjuje, moramo danes reči, da so bili že na samem začetku položeni dovolj trdni temelji za študij. Razen tega so se izkazale vse osnovne smernice, ki so bile tedaj sprejete, kot pravilne in koristne. Zato je razumljivo, da sloni na njih tudi najnovejši vzgojno-izobraževalni program, ki pa seveda še upošteva poznejše izkušnje in razvoj stroke v svetu ter se v zadnjem času bogati tudi z raziskovalnimi rezultati v letu 1980 osnovanega Muzikološkega inštituta SAZU, s katerim je Oddelek za muzikologijo pri svojem delu smotrno povezan in usklajen, tako pri izdajanju tekočih publikacij, kot pri organiziranju javnih manifestacij.

Glede na to, da je študij glasbene zgodovine v prvi vrsti obrnjen na glasbeno zgodovinopisje in proučevanje muzikalnih stvaritev, ostaja prej ko slej nepogrešljivo poznavanje glasbenoteoretskih disciplin (analitična harmonija, analiza glasbenih oblik, osnove instrumentacije), medtem ko ga praktično dopolnjuje igranje partitur. Dostopnost in uporabnost starejšega spomeniškega gradiva omogoča glasbena paleografija, za razumevanje baročnih kompozicij pa je potrebno poznavanje monodičnega načela z generalnim basom. Faktografijo zgodovine glasbe in njeno analizo nadgrajujeta v študijskem procesu sociologija in estetika glasbe, važna eksaktna spoznanja o reprodukciji glasbe, njenem poslušanju in dojemanju s fizikalnega in fiziološkega vidika pa jo posreduje glasbena akustika. Kolikor gre za vprašanja vpliva ljudske glasbe na umetno in za uporabo njenih prvin, pomembno dopolnjuje glasbeno zgodovino etnomuzikologija. Podobo izobraženega muzikologa oblikuje po pedagoški strani metodika glasbe.

Sprejem muzikologije v univerzitetni izobraževalni sistem je pomenil ureditev njenega študija na novih temeljih in je odprl stroki širše znanstvene perspektive. Med drugim je omogočil ne le podiplomski študij, ampak tudi doktorskega. Novo osnovani Oddelek je kmalu začel izsevati svoj vpliv prek meja ožje domovine in je dal marsikatero pobudo za delo v drugih ustanovah. Ni pretirano, če rečemo, da se je glasbenozgodovinsko raziskovanje prav po letu 1962 posebno razmahnilo. Vse do danes izkazuje Oddelek za muzikologijo FF že kar lepo število disertacij in magistrskih del, ki odpirajo različne probleme iz preteklosti in sedanjosti slovenske glasbe, do razpada jugoslovanske glasbe v letu 1991pa tudi hrvaške in srbske. Tako si je pridobila najvišjo znanstveno kvalifikacijo vrsta oseb, ki uspešno delujejo na različnih visokošolskih ustanovah in akademijskih inštitutih. Razen tega je še treba omeniti, da se na Oddelku poleg slovenskih slušateljev stalno izobražujejo tudi slušatelji iz Hrvaške. Tudi na Akademiji za glasbo v Beogradu ni bilo mogoče vse do pred kratkim doktorirati iz muzikologije; ti so dosegli doktorat znanosti na našem Oddelku. Kljub temu, da je na Oddelku poudarjena znanstvena usmeritev, pa je ustrezna prisotnost pedagoških in praktičnih glasbenih disciplin v študijskem programu vodila tudi k usposobjenosti za pedagoško delo. Sprva izključno dvopredmetnemu študiju se je leta 1967 pridružil tudi enopredmetni, torej študij čiste muzikologije.

Načrtnost svojih znanstvenih prizadevanj je Oddelek še okrepil, ko je 1965 začel letno izdajati Muzikološki zbornik (Musicological Annual). Tehtnost te publikacije je razvidna iz številnih doslej objavljenih razprav domačih in tujih avtorjev, ki zadevajo največ historično problematiko, predvsem iz slovenske, a deloma jugoslovanske in svetovne glasbene zgodovine. Značilno je, da je posebno slovenska glasbena zgodovina vse bolj prisotna v inozemskih zbornikih in revijah, enciklopedijah, na različnih mednarodnih kongresih in znanstvenih srečanjih ter po predavanjih naših strokovnjakov tudi na tujih univerzah. Prodor naše muzikologije v svet zgovorno potrjujejo izdaje knjig naših avtorjev v svetovnih jezikih. Na tem mestu naj še dodamo, da oddelek skrbi za redno obveščanje o naših dosežkih s tem, da pošilja v Repertoire International de la Litterature Musicale kratke povzetke vseh muzikoloških del slovenskih avtorjev. Posebno izdatno je pripomogel k uveljavitvi slovenske muzikologije X. kongres Mednarodnega muzikološkega društva od 3. do 8. septembra 1967 na Filozofski fakulteti v Ljubljani in zbral 600 strokovnjakov iz 32 dežel. Osrednjo vlogo pri njegovi organizaciji kakor tudi izdaji prek 500 strani obsegajočega kongresnega poročila z več kot 80 referati in dodatnimi diskusijami je imel prav Oddelek za muzikologijo. Ker je bil ta kongres prvi kongres Mednarodnega muzikološkega društva na slovanskih tleh, je razumljivo, da so v njem prispevali večji in tehtnejši delež kot kadarkoli poprej tudi muzikologi iz slovanskih dežel. Tako je programska komisija dodelila obsežno mesto v svetu premalo upoštevani slovanski glasbeni zgodovini, ki je bila tokrat predstavljena po posameznih obdobjih vse od srednjega veka do novejšega časa. Ta kongres pomeni doslej sploh najmočnejšo mednarodno afirmacijo slovenske glasbene znanosti in kulture, še posebej pa muzikološke katedre na ljubljanski Univerzi. Po državni osamosvojitvi Slovenije je postalo vse bolj jasno, da ima svetovna muzikološka znanost opraviti pri raziskovanjih na različnih muzikoloških področjih s strokovno in znanstveno dozorelim partnerjem, ki je sposoben razpravljati o posameznih problemih na ustrezni ravni.

Tehten prispevek k obravnavanju aktualne problematike glasbene znanosti je dal Oddelek tudi z organizacijo simpozija, ki je bil na fakulteti maja 1971 in je vključeval strokovnjake z univerz v Freiburgu, Varšavi in Ljubljani. Osrednja tema je veljala glasbenemu opusu. Če vemo, da že stoletja gledamo tako glasbeno ustvarjanje kakor tudi reprodukcijo in recepcijo glasbe z vidika ene same miselne kategorije in enega samega ustaljenega pojma, tj. pojma glasbenega opusa, je jasno, da se je obravnavalo izredno značilno in pereče vprašanje. Poleg tega je razpravljanje zajelo še problematiko tradicije v glasbi in glasbenega citata, pri čemer je prišlo tudi do upoštevanja vrednih novih osvetlitev. To izročilo nadaljuje Oddelek za muzikologijo na FF in Muzikološki inštitut ZRC SAZU, slednji prireja bienalne mednarodne muzikološke simpozije, ki jim sledi izdaja zbornikov.

Ob petindvajsetletnici Oddelka za muzikologijo na FF je le-ta decembra 1987 priredil ob podpori Kulturno-informacijskega centra Križanke - Mestni muzej Ljubljana vrsto prireditev, ki so z razmišljanjem in glasbenimi nastopi značilno proslavile omenjeni jubilej; tako razstavo Arti musices (znanstveno, publicistično in glasbeno kreativno delo vseh sodelavcev, vključenih v pedagoški proces Oddelka, prisotnost slovenske glasbe v domačih in tujih leksikonih, prisotnost v RILM, Muzikološki zbornik, X. kongres Mednarodnega muzikološkega društva - Ljubljana 1967, doktorske disertacije in magistrska dela, obranjena na oddelku), tiskovno konferenco v zvezi z izidom Muzikološkega zbornika XXIII, komorni koncert (T. Lorenz ter bivša študenta oddelka K. Ramovš in I. Saje), okroglo mizo na temo Razkroj slovenske glasbene zavesti? ob sodelovanju članov oddelka, drugih muzikologov, skladateljev in številnih drugih kulturnih in znanstvenih delavcev, tribuno študentov muzikologije ter koncertno razmišljanje Zvočna identiteta slovenskih pokrajin v izvedbi Mire Omerzel-Terlep, nekdanje študentke Oddelka, in Matije Terlepa. Ob odprtju razstave je bila 17. decembra tudi podelejena poklonitvena listina ustanovitelju Oddelka, akademiku prof. dr. D. Cvetku.

Velik napredek, ki ga je napravila naša glasbena historiografija, pa se ne nazadnje manifestira v izdajanju glasbenih spomenikov. Misel na izdajanje del starih skladateljev, ki je postala aktualna in se je prvič, toda še osamljeno konkretizirala v šestdesetih letih, je v polnem zaživela z dobro premišljenim in načrtno vodenim konceptom v okviru Muzikološkega inštituta SAZU, ki si je postavil cilj, da zajame v zbirki Monumenta artis musicae Sloveniae vse doslej znane avtorje od 16. do 19. stoletja. Rezultati so tu že doseženi – k temu pa je dal svoj prispevek tudi Oddelek za muzikologijo. Povezovalno funkcijo med obema ustanovama vrši od leta 1992 naprej Slovensko muzikološko društvo, ki ima sedež na Oddelku za muzikologijo: občasno prireja predavanja, vedno pa skrbi za predstavitev novih podiplomskih del in doktoratov, izdaja pa tudi Bilten in zbirko Varia musicologica.

Slovenska glasbena historiografija izkazuje po letu 1945 še veliko število specialnih člankov, razprav in monografij, katerih število je prav v zadnjem času pomembno naraslo. Med njihovimi avtorji so seveda v znatni meri prisotni člani Oddelka za muzikologijo. Gre za vsebinsko široko paleto del, ki obravnavajo nadvse razvejano problematiko glasbenega razvoja od srednjega veka do danes. Ob tem še prav gotovo ne smemo pozabiti na dragocena prizadevanja, ki so bila realizirana na področjih, kot sta glasbena etnologija in glasbena akustika, kar vse le še zaokroža celovito podobo našega dela.

Če se ozremo v preteklost, v čas prvih intenzivnih naporov naše glasbene znanosti po osvoboditvi, ki so postopoma privedli do ustanovitve Oddelka za muzikologijo, predvsem pa v zadnja desetletja njegovega delovanja, moramo ugotoviti, da je bilo veliko narejenega in tudi marsikaj pomembnega. Povsod so se drevesca, ki so bila nekoč zasajena, krepko in lepo razrasla in tako lahko beležimo nasploh pozitivno bilanco. Predvsem je treba poudariti, da se je slovenska glasbena zgodovina nedvomno povzpela v upoštevanja vredno nacionalno znanost, ki zavzema častno mesto ob sorodnih vedah, umetnostni in literarni zgodovini. Še važnejše pa je, da se je uveljavila v mednarodni areni, kjer ima že kar utrjeno pozicijo. Seveda nas vse to, kar je bilo doseženo spodbuja k novim načrtom in izpopolnjevanju raziskovalnih metod po sodobnih znanstvenih načelih. Razen tega bo veljalo posvetiti posebno pozornost razvijanju estetike, sociologije, psihologije glasbe in teorije glasbene vzgoje, disciplin torej, ki so pri nas komaj na začetku razvoja. Najbrž bi bilo vredno razmisliti tudi o konstituiranju etnomuzikologije kot posebne katedre na Oddelku; tega do sedaj še nismo mogli uresničiti, ker še nimamo ustreznega kvalificiranega znanstvenika, ki bi mogel prevzeti mesto voditelja. Ob koncu navajamo še eno novo obliko uveljavljanja slovenske muzikologije, ker smo v zadnjih letih začeli uspešno sodelovati z Oddelkom za muzikologijo v Zagrebu – po bilateralnem obiskovanju učnih moči in študentov.

 

zasl. prof. dr. Jože Sivec in

red. prof. dr. Katarina Bedina

 




Dr. Matjaž BARBO

(Ljubljana, 1. 5. 1965)

Leta 1991 je na Filozofski fakuluteti diplomiral iz muzikologije ter 1997 s tezo Pro musica viva - Prispevek k slovenski moderni po drugi svetovni vojni doktoriral. Med letoma 1992 in 1997 je bil asistent za muzikologijo na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete. Poslej predava tam kot docent za področje muzikoloških znanosti. Od 1998 je urednik revije Muzikološki zbornik. Raziskovalno se ukvarja zlasti s preučevanjem novejše glasbe, še posebej slovenske, ter z vprašanji estetike in sociologije glasbe.

Glavna dela: Slovenska glasbena zavest, Ljubljana 1994; Osnutek statua skupine Pro musica viva kot poizkus začrtanja njenih estetskih koordinat, Muzikološki zbornik 1996.

Dr. Katarina BEDINA

(Tivat, 9.7.1940)

Leta 1964 je diplomirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani (Oddelek za glasbeno zgodovino), 1980 končala magistrski študij na Oddelku za muzikologijo na Filozofski fakulteti, kjer je 1985 tudi doktorirala s tezo Vprašanje sonatne forme v slovenski klavirski glasbi. Po diplomi se je zaposlila na Republiškem sekretariatu za kulturo in prosveto kot svetovalka za glasbo, 1971 je postala bibliotekarka na Oddelku za muzikologijo. Tu je od leta 1986 docentka za zgodovino slovenske glasbe in evropski klasicizem, od 1996 je redna profesorica in predstojnica Oddelka (1996-2000). Raziskovalno se ukvarja predvsem s slovensko glasbeno dediščino in v novejšem času s teorijo glasbenih oblik.

Glavna dela: List nove glasbe. Osebnost in delo Frana Šturma, Ljubljana 1981; Sonata. Fenomen oblike v glasbi in slovenska tvornost za klavir, Ljubljana 1989; Zgodovinska izhodišča identitete slovenskega glasbenega dela, v: Nečak, D. Avstrija, Jugoslavija, Slovenija, Slovenska narodna identiteta skozi čas, Ljubljana 1996.

Lit.: Leksikon jugoslavenske muzike I, Zagreb 1984 (z bibl.), Enciklopedija slovenije 1, Ljubljana, 1987-.

Dr. Marija BERGAMO

(Celje, 28.7.1937)

Diplomirala je na Fakulteti glasbene umetnosti v Beogradu (Oddelek za zgodovino glasbe), leta 1964 pa je pravtam dosegla stopnjo magistre. S tezo Elementi ekspresionistićke orientacije u srpskoj muzici do 1945 je leta 1973 doktorirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od 1964 do 1969 je bila profesor zgodovine glasbe in oblikoslovja ter predstojnica oddelka za teoretične predmete na srednji glasbeni šoli “Josip Slavenski” v Beogradu, od 1969 do 1972 pa asistentka na katedri za zgodovino glasbe Fakultete glasbene umetnosti v Beogradu. Med leti 1972 in 1981 je živela in delovala na Dunaju, najprej kot glasbena urednica in nato kot vodja glasbene redakcije založniške hiše Universal Edition. Od leta 1981 do upokojitve (1997) je predavala na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani kot docentka, izredna in redna profesorica za zgodovino slovanske in novejše svetovne glasbe, estetiko in sociologijo glaasbe. - Sprva se je znanstveno usmerila predvsem v zgodovinsko tematiko novejših obdobij, nato pa je svoj interes vse bolj usmerjala na področje estetike in sociologije glasbe ter sodobne sistematične muzikologije.

Glavna dela: Delo kompozitora. Stvaralački put Milana Rističa od prve do šeste simfonije, Beograd 1977; Elementi ekspresionističke orijentacije u srpskoj muzici do 1945, Beograd 1980, številne razprave v MZ, AM, IRASM, tujih in domačih zbornikih.

Lit.: Leksikon jugoslavenske muzike I, Zagreb 1984 (z bibl.), Enciklopedija Slovenije 1, Ljubljana 1987-.

Dr. Dragotin CVETKO

(Vučja vas pri Ljutomeru, 19. 9.1911 – Ljubljana, 2. 9. 1993)

Diplomiral je 1936 na Filozofski fakulteti iz pedagogike in psihologije z logiko in etiko ter 1937 na Visoki šoli državnega konservatorija v Ljubljani. Za doktorja filozofije je bil promoviran z disertacijo Problem občega muzikalnega vzgajanja ter izobraževanja leta 1938. V letih 1937 in 1938 se je specializiral za muzikalno pedagogika in psihologijo na Inštitutu za muzikalno vzgojo v Pragi, hkrati pa se izpopolnjeval tudi iz kompozicije na mojstrski šoli državnega kanservatorija. Od 1938 do 1943 je predaval na državnem konservatoriju oz. Glasbeni akademiji v Ljubljani, po vrnitvi iz NOV pa je bil na tej ustanovi izredni (1945) in redni profesor (1952) ter načelnik znanstvenega oddelka oz. oddelka za glasbeno zgodovino. Po njegovem prizadevanju je bil 1961 ustanovljen in 1962 odprt na Filozofski fakulteti Oddelek za muzikologijo. Tedaj ga je Filozofska fakulteta tudi povabila za rednega profesorja za zgodovino slovanske in novejše svetovne glasbe in ga imenovala za predstojnika, kar je ostal do upokojitve 1981. V letih 1970-72 je bil tudi dekan fakultete. Bil je redni član SAZU (od 1970) in dopisni član SANU (od 1968) ter JAZU, zdaj HAZU (od 1979). Filozofska fakulteta mu je 1982 podelila naslav zaslužnega profesorja, 1991 mu je bil podeljen dr. h. c. Univerze v Ljubljani. Častni doktorat so mu podelili World University, Tucsan, Arizona (ZDA) in univerza v Bologni. Prejel je Prešernovo (1961), Herderjevo (1972), Avnojevo (1982) in Kidričevo nagrado za življenjsko dela (1987) ter Smetanovo medaljo (1978, ČSSR). Na njegovo pobudo je bil 1970 tudi ustanovljen Muzikološki inštitut pri SAZU, ki ga je vodil od njegovega začetka 1980 do 1993. Med drugim je bil tudi predsednik organizacijskega odbora X. kongresa Mednarodnega muzikološkega društva (Ljubljana 1967) in urednik kongresnega zbornika. Najprej so ga zamimali problemi glasbene teorije, vzgoje in estetike, pozneje pa se je popolnoma posvetil slovenski in južnoslovanski zgodovini glasbe. Na tem področju je dosegel zelo pomembne rezultate, ki jih je podal v vrsti monografij in razprav. Uporablja moderne komparativne metode in druge pridobitve sodobne znanstvene interpretacije.

Glavna dela: Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem I-III, Ljubljana 1958-60; Jacobus Gallus - Leben und Werk, München 1972; Musikgeschichte der Südslawen, Kassel-Maribor 1975, Južni Slovani v zgodovini evropske glasbe, Maribor 1981; Slovenska glasba v evropskem prostoru, Ljubljana 1991; Iacobus Hándl Gallus vocatus Carniolanus, Ljubljana 1991; Osebnost skladatelja Slavka Osterca, Ljubljana 1993; V prostoru in času. Spomini, Ljubljana 1995.

Lit.: Letopis SAZU 18-38, 1968-1987 (z bibl.); Letopis SAZU 111-113, 1993; Enciklopedija Slovenije 2, Ljubljana 1987-.

Mag. Igor CVETKO

(Ljubljana, 1. 9. 1949)

Diplomiral je na Filozofski fakulteti v Ljubljani na Oddelku za muzikologijo leta 1980. Od leta 1982-1997 je deloval kot raziskovalni sodelavec na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU v Ljubljani, kjer se je posvečal predvsem terenskemu ter raziskovalnemu delu. V zadnjem času se ukvarja predvsem z raziskovanjem otroške tradicije in vlogo igre in zvoka pri tem. Magistriral je leta 1989 na Filozofski fakulteti v Ljubljani s temo o igrcih na Slovenskem in z monografsko študijo o Juriju Vodovniku. Od leta 1992 predava etnomuzikologijo na Oddelku za muzikologijo, od 1994 pa isti predmet tudi na Oddelku za etnologijo Filozofske fakultete. Vodi številne seminarje za vzgojitelje in učitelje ter mentorje otroških skupin.

Glavna dela: The Instrumental Musical Creativity of Children in Slovenia, Stockholm 1985; Jest sem Vodovnik Juri, Ljubljana, 1988; Med godci in glasbili na Slovenskem, Ljubljana 1991; Slovenske otroške prstne igre, Radovljica 1996.

Tomaž FAGANEL

(Ljubljana, 3. 5. 1951)

Diplomiral (1975) in magistriral (1989) iz muzikologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, na Visoki glasbeni šoli v Gradcu (Avstrija) diplomiral iz dirigiranja (1980), pred tem študiral violino in solopetje in absolviral študij orgel na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Poučeval je glasbo na osnovni šoli in glasbeno-teoretične in praktične predmete na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani. Ob 1986 dela v Muzikološkem inštitutu ZRC SAZU. Sodeloval je pri Glasbenem programu Radia, bil tonski producent pri Slovenski filharmoniji, deloval pri Glasbeni mladini in Zvezi kulturnih organizacij Slovenije. Ob dirigentskem in drugem reproduktivnem ter raznovrstnem mentorskem in uredniškem delu je član glavnih odborov Evropskega (EFYC – Europa Cantat) in Svetovnega združenja (IFCM) za zborovsko glasbo. – Največ se posveča raziskovanju slovenskega glasbenega baroka, kritičnim izdajam glasbenih virov in raznovrstnim vprašanjem izvajalske prakse.

Glavna dela: Janez Krstnik Dolar: Missa sopra la bergamasca: isti, Psalmi; isti, Balletti in Sonate; isti, Missa Viennesis; Gabriel Plautzius, Flosculus vernalis, vse v: Monumenta artis musicae Sloveniae, zv. 22, 23, 25, 29, Ljubljana 1992, 1993, 1994, 1998, 1999.

Lit: Biografije in bibiliografije raziskovalcev Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Ljubljana, 1998, str. 148-155; Vzajemna baza podatkov COBISS.

Darja FRELIH

(Nomenj, 4.1.1953)

Diplomirala je na Pedagoški akademiji, glasbeni oddelek (1974), in iz muzikologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani (1978). Bila je sodelavka za programsko dejavnost pri Glasbeni mladini Slovenije (1978-85), bibliotekarka na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani (1985-87) in na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete (1987-98), od 1998 dalje je višja strokovna sodelavka na Muzikološkem inštitutu ZRC SAZU.

Glavna dela: Gerbičeva “Glasbena zora”, Zvuk 1976; Slovenska glasbena periodika in njen vpliv na zborovsko delovanje, Naši zbori, 1980; Anton in Janko Ravnik, v: Bohinjski zbornik, Radovljica 1987; Viktor Parma – raziskovalna izhodišča, Muzikološki zbornik 29, 1993; Mladinski zbori Slavka Osterca, Muzikološki zbornik 31, 1995; Premrlov Cerkveni glasbenik, Premrlov zbornik, Ljubljana, 1996.

 

Mag. Monika KARTIN

(Ljubljana, 28. 1. 1950)

Diplomirala je 1973 iz muzikologije na Filozofski fakulteti in 1975 iz klavirja na Akademiji za glasbo. Stopnjo magistre muzikologije je dosegla 1eta 1982. Od 1975 do 1986 je bila asistentka za zgodovino glasbe na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete, poslej pa je voditeljica programa resne glasbe in baleta v Cankarjevem domu. - Njeno dosedanje raziskovalno delo zajema glasbo druge polovice 19. stoletja in moderne.

Glavna dela: O življenju in delu skladateljev Ipavcev, Šentjur pri Celju 1972; Nekatere značilnosti IV. simfonije L. M. Škerjanca, Muzikološki zbornik 1976.

Lit.: Leksikon jugoslavenske muzike I, Zagreb 1984 (z bibl.).

 

 

Dr. Zmaga KUMER

(Ribnica na Dolenjskem, 24.4.1924)

Diplomirala je iz slovenskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti (1948) in na zgodovinsko-folklornem oddelku Akademije za glasbo (1952) ter doktorirala s tezo Slovenske prireditve srednjeveške božične pesmi "Puer natus in Betlehem" (1955). Od leta 1949 je delovala kot asistentka, nato kot strokovna, znanstvena in višja znanstvena sodelavka in bila leta 1988 kot znanstvena svetnica upokojena na Glasbenonarodopisnem inštitutu oziroma pri Sekciji za glasbeno narodopisje pri Inštitutu za slovensko narodopisje SAZU. V letih 1964 in 1990 je bila honorarna predavateljica za glasbeno narodopisje na Oddelku za muzikologijo. Je tudi predsednica mednarodne Kommission für Volksdichtung pri Société Internationale d'Ethnographie et Folklore. Prejela je Murkovo priznanje (1989) in mednarodno Herderjevo nagrado (1992), postala je častna članica ZRC SAZU (1996) in prejela Zoisovo nagrado za življenjsko delo (1998).

Tematsko posega tako na področje ljudske pesmi kakor tudi ljudskih glasbil in godčevstva, upoštevajoč povezavo besedila ljudske pesmi z melodijo in ljudsko kulturo nasploh. Posebej se posveča raziskavam slovenskih ljudskih balad z vsebinskega in glasbenooblikovnega vidika, primerjalno pa s pesemskim izročilom drugih narodov.

Glavna dela: Vsebinski tipi slovenskih pripovednih pesmi, Ljubljana 1974; Pesem slovenske dežele, Maribor 1975; Die Volksmusikinstrumente in Slowenien, Ljubljana 1986 (za Handbuch d. europ. Volksmusikinstrumente, Bd. 5); Slovenske ljudske pesmi Koroške I-V, Celovec 1986-1998; Etnomuzikologija. Razgled po znanosti o ljudski glasbi, Ljubljana 1988; Mi smo príšli nócoj k vam …, Ljubljana 1995; Vloga, zgradba, slog slovenske ljudske pesmi, Ljubljana 1996.

Lit.: Biografije in bibliografije znanstvenih in strokovnih sodelavcev SAZU, Ljubljana 1976, 219-224 in 1988, 179-184 (z bibl.). Enciklopedija Slovenija 6, Ljubljana 1987- (z bibl.).

 

Uroš LAJOVIC

(Ljubljana, 4. 7. 1944)

Diplomiral je na Akademiji za glasbo iz kompozicije in dirigiranja (1967, 1969), se izpopolnjeval na Mozarteumu v Salzburgu (1968/69, Bruni Maderna) in si pridobil diplomo dunajske Hochschule für Musik und darstellende Kunst (1971, H. Swarowsky). Od 1972 je bil asistent-dirigent, od 1978 pa stalni dirigent Slovenske filharmonije. Vodil je tudi Komorni orkester RTV Ljubljana (1974-77) in bil šef-dirigent RTV Zagreb (1979-1981). 1985 je bil habilitiral za docenta za dirigiranje in predaval na Filozofski fakulteti kot honorarni docent za partiturno igro do leta 1989, ko je postal profesor dirigiranja na Hochschule für Musik und Darstellende Kunst na Dunaju (od leta 1991 redni profesor).

Lajovicev dirigentski repertoar je zelo širok in zajema dela od Monteverdija do najnovejše avantgarde (okrog 80 praizvedb sodobnih avtorjev, med njimi 2 operi). Posebno zanimanje izkazuje izvajalski praksi baroka in klasike s poudarkom na vprašanjih tempa in metruma. Spartiral, redigiral in izdal je Misso Viennensis J. K. Dolarja, Ljubljana 1982.

Lit.; Leksikon jugoslavenske muzike I, Zagreb 1984 (z bibl.).

Lojze LEBIČ

(Prevalje na Koroškem, 23. 8. 1934)

Diplomiral je 1957 na Filozofski fakulteti (arheologija) in 1972 na Akademiji za glasbo (kompozicija pri Marjanu Kozini in dirigiranje pri Danilu Švari). Od 1960 do 1962 je bil dirigent APZ Tone Tomšič, od 1962 do 1971 pa Komornega zbora RTV Ljubljana. Predaval je na Oddelku za glasbeno vzgojo Pedagoške akademije v Ljubljani (1972-1986), kjer je bil v letih 1983-85 predstojnik oddelka in na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani (1986-1997), od leta 1988 kot redni profesor za glasbenoteoretske predmete. Prejel je nagrado Prešernovega sklada za dirigiranje (1966), kompozicijo (1970, 1987) in Prešernovo nagrado za skladateljski opus (1994) ter prvo nagrado “Let the People Sing” BBC London (1972). Od 1982 do slovenske osamosvojitve je bil tudi predsednik jugoslovanske sekcije v mednarodni organizaciji za sodobno glasbo ISCM, pri kateri je leta 1992 na generalni skupščini v Varšavi utemeljil in dosegel vključitev Slovenije kot samostojne nacionalne sekcije. Od 30. maja 1991 je izredni in od 6. junija redni član SAZU.

Lebičev opus označuje intenzivno prizadevanje za uporabo sodobnih izraznih sredstev in prepričljiva izpovednost, s katero mu je uspelo osvojiti tudi širše občinstvo. Čeprav je izrazito instrumentalni skladatelj (simfonična in komorna dela), se je prav tako visoko povzpel na vokalnoinstrumentalnem področju (Požgana trava, Fauvel 86), kjer med deli iz zadnjih let izstopaja Novembrske pesmi, Ajdna – glasba o času in Miti in Apokrifi, med instrumentalnimi deli pa Queensland Music, Simfonija z orglami in Glasba za orkester Cantico I. Udejstvuje se tudi publicistično (Glasovi časov I-VI, Naši zbori, 1993-97) in kot pedagoški pisec (Osnove glasbene umetnosti, Ljubljana 1982, z B. Loparnikom).

Lit.: Leksikon jugoslavenske muzike I, Zagreb 1984 (z bibl.) in Enciklopedija Slovenije 6, Ljubljana 1987- (z bibl.), International Who's Who in Music, 16. Edition, Cambridge, England 1998.

Marijan LIPOVŠEK

(Ljubljana, 26. 1. 1910 - Ljubljana, 25. 12. 1995)

Diplomiral je 1932 na Visoki šoli državnega konservatorija v Ljubljani (klavir, kompozicija), nato si je 1933 pridobil diplomo mojstrske šole državnega konservatorija v Pragi (J. Suk, A. Haba, V. Kurz) in se še izpopolnjeval v kompoziciji pri A. Caselli v Rimu (1939-40) ter J. Marxu v Salzburgu (1944). Na konservatoriju oz. GA v Ljubljani je poučeval 1933-76, od 1961 kot redni profesor, na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete je predaval kot honorarni redni profesor razne glasbenoteoretske predmete in partiturno igro (1962-83). Bil je direktor Slovenske filharmonije (1956-64) in rektor AG (1968-83). Prejel je Prešernovo nagrado za kompozicijo (1949) in za življenjsko delo (1974).

V svojih kompozicijah (npr. kantata Orglar, tri suite za godala, simfonična pesnitev Domovina), ki se gibljejo med neoklasicističnim in ekspresivno lirskim, povezuje staro z novim ter nacionalno s kazmopolitskim. Ustvarjal je tudi za vokal, tako je v letu 1988 nastala Antologija za mešane, moške in ženske zbore in Odisej za glas in klavir na besedilo G. Stniše (1990). Lipovšek je sodil med najuglednejše slovenske pianiste, udejstvoval pa se je tudi kot glasbeni publicist, bil je urednik Slovenske glasbene revije (1951-59) in prvi urednik glasbenih Edicij Društva slovenskih skladateljev (1959-70) in prevajalec (L. Bernstein, Srečne ure ob glasbi, 1977; W. Hildesheimer, Mozart, 1984; H. Sachs, Toscanini, 1991).

Lit.: Leksikon jugoslavenske muzike I, Zagreb 1984 (z bibl.). Enciklopedija Slovenije 6, Ljubljana 1987- (z bibl.).

 

 

 

Dr. Borut LOPARNIK

(Podgorci, 5. 9. 1934)

Diplomiral je 1962. leta na Oddelku za glasbeno zgodovino Akademije za glasbo v Ljubljani ter doktoriral 1990 s tezo Slovenska glasbena moderna in Marij Kogoj. V naziv znanstvenega svetnika za področje muzikoloških znanosti ga je senat Univerze v Ljubljani izvolil 1995. leta. Med 1963-1987 je delal na Radiu Ljubljana kot urednik drugega (od 1969 tretjega) programa, vodja uredništva za orkestrsko glasbo (1974-1983) in urednik v Muzikološkem studiu, hkrati je bil med 1976-1987 višji predavatelj na Oddelku za glasbeno vzgojo in zborovodstvo Pedagoške akademije. Od 1987 vodi Glasbeno zbirko Narodne in univerzitetne knjižnice. – Raziskuje slovensko glasbeno življenje 19. in 20. stoletja, zlasti obdobja po 1900.

Glavna dela: Slovenska glasba in slovenska cerkev: 19. stoletje, v: Vloga cerkve v slovenskem kulturnem razvoju 19. stoletja, Ljubljana 1989; Kogoj in vprašanja njegove zgodovinske vloge, v: Marij Kogoj 1892-1992, Ljubljana 1993; Iskanje Osterca, v: Muzikološki zbornik 1995; Ali je več ali je manj? In ali je sploh?, v: Tank! Slovenska zgodovinska avantgarda, Ljubljana 1999.

_____

Lit.: Enciklopedija Slovenije 6, Ljubljana 1992.

Janez MATIČIČ

(Ljubljana, 3. 6. 1926)

Diplomiral je na Akademiji za glasbo v Ljubljani iz kompozicije pri L. M. Škerjancu (1950) in dirigiranja pri prof. D. Švara (1951). 1953-59 je poučeval teoretske predmete na Srednji glasbeni šoli, 1954-59 pa honorarno tudi klavir na Akademiji za glasbo. Nato je odšel na izpopolnjevanje k N. Boulangerju v Paris (1959-62). Tu je bil 1962-75 sodelavec v Groupe de Recherches musicales francoskega radia oziroma Instituta National de l'Audiovisuel. 1984 se je habilitiral za docenta za kompozicijo v Ljubljani, 1987 pa je postal dopisni član SAZU. Na Oddelku za muzikologijo je predaval v letih 1984-86 kot honorarni docent za glasbenoteoretske predmete. Prejel je Prešernovo nagrado za kompozicijo (1981) in nagradi Prince Rainier de Monaco (1962) ter Prix du Merite culturel et artistique (1969).

V svojem zgodnjem ustvarjalnem obdobju je zgradil glasbeno govorico pod vplivom impresionizma in poznega Skrjabinovega sloga, potem pa svojo izraznost obogatil s sodobnimi tehnikami in elektroakustičnimi sredstvi. Je avtor številnih simfoničnih in komornih (2 Simfoniji, 2 Klavirska koncerta, Koncert za violino in orkester, Syntheses za violino), klavirskih (3 Sonate, 18 Etud, 2 Suiti) in elektroakustičnih del.

Lit.: Leksikon jugoslavenske muzike I, Zagreb 1984 (z bibl.); Enciklopedija Slovenije 7, Ljubljana 1987-.

dr. Aleš NAGODE

(Ljubljana, 26.7.1967)

Leta 1991 je diplomiral na oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Od marca do decembra 1992 je bil zaposlen kot organizator pri Slovenskem komornem zboru. Leta 1993 se je zaposlil kot mladi raziskovalec na Muzikološkem institutu ZRC SAZU, kjer je bil izvoljen v naziv raziskovalnega asistenta. Leta 1995 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani končal magistrski študij z delom Šest latinskih maš Venčeslava Wratnyja. Istega leta je postal asistent na oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete. Doktoriral je leta 1997 s tezo Cecilijanizem na Slovenskem, kot glasbeno, kulturno in družbeno vprašanje. Leta 1998 je bil izvoljen v naziv docenta za področje muzikoloških znanosti. – Pri svojem raziskovalnem delu se je posvečal predvsem vprašanjem slovenske cerkvene glasbe 18. in 19. stoletja.

Glavna dela: Slavnostne maše Venčeslava Wratnyja, v: Muzikološki zbornik 32 (1996); Slovenske božične pesmi, Ljubljana 1998; Starejše slovensko cecilijanstvo in Gregor Rihar, v: Muzikološki zbornik 34 (1998).

Lidija PODLESNIK

(Trbovlje, 29. 12. 1968)

Diplomirala je na Akademiji za glasbo na Oddelku za glasbeno pedagogiko (1992) in na Filozofski fakulteti na Oddelku za muzikologijo (1998), kjer je za nalogo z naslovom Transkripcija in analiza inštrumentalne zbirke plesov za pet glasov Johannesa Thesseliusa dobila študentsko Prešernovo nagrado FF za leto 1998. Redno se je zaposlila kot bibliotekarka na Oddelku za muzikologijo FF (1.6.1997), in bila v letu 1999 izvoljena v naziv asistentke za področje muzikologije. Muzikološko raziskovanje je usmerila v novejšo zgodovino in estetiko slovenske glasbe. Sodelovala je pri pripravi učnega načrta za predmet Glasba na Umetniški gimnaziji, smer Ples, modul Sodobni ples, od leta 1998 pa honorarno poučuje predmet Zgodovina plesa in glasbe na Srednji baletni šoli v Ljubljani.

Glavna dela: Johannes Thesselius in njegova zbirka plesov za petglasni inštrumentalni sestav, Muzikološki zbornik 34, Ljubljana, 1998.

Ana PREVC – MEGUŠAR

(Dražgoše, 29. 6. 1969)

Diplomirala je na Filozofski fakulteti na Oddelku za muzikologijo (1996). Od 1994 do 1997 je bila zaposlena na glasbeni šoli v Škofji Loki, od leta 1998 pa je bibliotekarka na Oddelku za muzikologijo FF in profesorica glasbe na Gimnaziji v Škofji Loki.

Glavna dela: II. festival Brežice '98, Ljubljana 1998.

Dr. Bruno RAVNIKAR

(Ljubljana, 22.7.1930)

Diplomiral je 1955 za inženirja fizike na Tehnični visoki šoli, dosegel 1975 stopnjo magistra iz sistemskih ved na Fakulteti za elektrotehniko in 1986 doktoriral z disertacijo Analiza melogramov z metodami teorije o informaciji. Od 1985 predava na Oddelku za muzikologijo kot honorarni izredni profesor za glasbeno akustiko, od 1988 dalje pa tudi na Akademiji za glasbo. Od 1996 predava na podiplomskem študiju tudi predmet Glasbena informatika.

Ravnikarjevo delo je sprva veljalo analizi in izdelavi ljudskih glasbil, novejša raziskovanja pa posveča uvajanju informatike v muzikolo-gijo in razvoju analitičnih algoritmov za raču-nalniško obdelavo.

Glavna dela: Glasba in matematika, Obzornik mat. fiz. 1988; Volksmusikforschung und elektronische Datenverarbeitung, Probleme der Volksmusikforschung, Bern 1990; Tartini in kombinacijski toni, Muzikološki zbornik 1992; Temelji glasbene akustike in informa-tike, DZS 1999.

Dr. Andrej RIJAVEC

(Beograd, 4.3.1931)

Leta 1961 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral na Oddelku za germanske jezike in književnosti (A angleščina, B nemščina), medtem ko je leta 1962 končal svoj študij na zgodovinskem oddelku Akademije za glasbo. S temo Glasbeno delo na Slovenskem v obdobju protestantizma je leta 1964 doktoriral na Filozofski fakulteti, kjer je bil na Oddelku za muzikologijo zaposlen od leta 1962 do 1997; najprej kot bibliotekar, nato kot asistent (1965), docent (1970), izredni profesor (1975) in od 1981 kot redni profesor za zgodovino slovanske in novejše svetovne glasbe. Bil je predstojnik oddelka v letih 1981-85, 1988-92 in 1994-96 ter urednik Muzikološkega zbornika v letih 1981-97.

Sprva se je znanstveno usmeril predvsem v zgodovinsko tematiko, kasneje se je posvetil vprašanjem novejše slovenske in svetovne glasbe, pri čemer ga ob upoštevanju preteklosti vse bolj zanimajo problemi sodobne sistematične muzikologije.

Glavna dela: Glasbeno delo na Slovenskem v obdobju protestantizma, Ljubljana 1967; Kompozicijski stavek komornih instrumentalnih del Slavka Osterca, Ljubljana 1972; Slovenska glasbena dela, Ljubljana 1979.

Lit.: Leksikon jugoslavenske muzike II, Zagreb 1984 (z bibl.); Enciklopedija Slovenije 10, Ljubljana, 1987-.

Dr. Branka ROTAR PANCE

(Ljubljana, 5.2.1967)

Diplomirala je leta 1989 na Akademiji za glasbo v Ljubljani (Oddelek za glasbeno pedagogiko). Na tej ustanovi je leta 1994 dosegla stopnjo magistra glasbene pedagogike, leta 1999 pa je doktorirala s tezo Motivacijska naravnanost učiteljev za vzgojno-izobraževalno delo na področju glasbe. V letih 1990 do 1995 je bila zaposlena na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani kot učiteljica nauka o glasbi in predšolske glasbene vzgoje. Leta 1995 je postala asistentka stažistka na Oddelku za glasbeno pedagogiko Akademije za glasbo v Ljubljani, kjer od leta 1999 kot asistentka z doktoratom sodeluje pri izvajanju predmeta Specialna glasbena didaktika. Leta 1998 se je vključila v delo Oddelka za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer izvaja predmet Specialna metodika glasbenega pouka.

Glavna dela: Motivacija v procesu glasbenega izobraževanja, Glasbeno-pedagoški zbornik AG, Ljubljana 1995; Struktura lika učitelja glasbe, Glasbeno-pedagoški zbornik AG, Ljubljana 1997; Motiviran učitelj – motivirani učenci, Glasbeni forum Rogaška Slatina 1998; Foerster – pedagog, Foersterjev zbornik, Ljubljana 1998.

Dr. Jože SIVEC

(Ljubljana, 19. 1. 1930)

Diplomiral je 1953 na zgodovinskem oddelku Akademije za glasbo in 1956 iz germanistike (A angleščina, B nemščina) na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je s tezo Opera in njena reprodukcija v Stanovskem gledališču v Ljubljani od leta 1791 do 1861 tudi leta 1967 doktoriral. Najprej se je v letih 1956-58 zaposlil kot bibliotekar na Inštitutu za psihologijo Filozofske fakultete, nato pa je bil 1958-63 asistent za glasbeno zgodovino na Glasbeni akademiji v Sarajevu. Na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete deluje od 1963 kot asistent, docent (1970), izredni (1975), redni profesor za zgodovino starejše svetovne glasbe (1981) in po upokojitvi (1995) kot zaslužni profesor (1996). Bil je tudi predstojnik oddelka v letih 1985-88.

Njegova znanstveno raziskovanje se je doslej razvijalo največ v območju pozne renesančne glasbe na Slovenskem. Sicer ga zanima tudi zgodovinska problematika opere v zvezi s stilnim razvojem posameznih obdobij in njenimi ustvarjalnimi osebnostmi.

Glavna dela: Opera skozi stoletja, Ljubljana 1976; Kompoziciiski stavek W. Stricciusa, Ljubljana 1972; Kompozicijski stavek D. Lagkhnerja, Ljubljana 1982; D. Lagkhner, Soboles musice (transkripcija, uvod, revizija), Ljubljana 1993; G. Prenner, Moteti (transkripcija, uvod, revizija), Ljubljana 1994; W. Striccius, Newe teutsche Lieder (1588) – Der erste Theil, Newer teutscher Gesänge (1593) (transkripcija, uvod, revizija), Ljubljana 1997.

Lit.: Leksikon jugoslavenske muzike II, Zagreb 1984 (z bibl.), Enciklopedija Slovenije 11, Ljubljana 1987- (z bibl.).

Dr. Borut SMREKAR

(Kostanjevica na Krki, 18.5.1959)

Diplomiral na Pravni fakulteti (1983) in Akademiji za glasbo v Ljubljani iz klavirja pri prof. Dubravki Tomšič Srebotnjak (1983) in iz dirigiranja pri prof. Antonu Nanutu (1988). Od leta 1988 do 1991 se je izpopolnjeval na Hochschule fur Musik und darstellende Kunst na Dunaju (dirigiranje). 1993 magistriral na Akademiji za glasbo s temo “Vodenje zbora” in leta 1997 na isti ustanovi doktoriral s temo “Problem retuš orkestrskega zvoka Beethovnovih simfonij”. Od leta 1990 do 1998 asistent s področja dirigiranja na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Od leta 1998 direktor in umetniški vodja SNG Opera in balet v Ljubljani in honorarni predavatelj na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete za harmonsko-oblikovno analizo.

Glavna dela: Operne premiere: Mozart: La finta giardiniera (AG); Gluck: Le Cinesi (AG); Menotti: The Medium (AG in SNG Maribor); Menotti: Consul (SNG Ljubljana), Koncerti s Slovensko, Zagrebško in Vojvodinsko filharmonijo, Camerato Labacensis, Orkestrom Tartini in z drugimi ansambli.

Članki: Opera na Slovenskem na prehodu v novo tisočletje (Slovenski glasbeni dnevi 1997); Sattnerjeva opera; Tomčeva opera; Foersterjevi operi; Hochreiterjeva opera (referati na muzikoloških simpozijih Akademije za glasbo in teološke fakultete).

dr. Jurij SNOJ

(Ljubljana, 5. 5. 1953)

Leta 1979 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz enopredmetne muzikologije; istega leta je končal višješolski študij klavirja na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Od leta 1980 je zaposlen na Muzikološkem inštitutu ZRC SAZU, kjer je njegovo osrednje delovno področje študij srednjeveških glasbenih kodeksov na Slovenskem. Leta 1988 je doktoriral na Filozofski fakulteti v Ljubljani s tezo Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov s poznogotsko notacijo v Ljubljani. Od leta 1994 predava zgodovino starejše svetovne glasbe na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Glavna dela: Ali so nadvrstična znamenja v Brižinskih spomenikih nevme? v: Zbornik Brižinski spomeniki, Ljubljana 1996. - Srednjeveški glasbeni kodeksi. Izbor reprezentativnih primerov iz slovenskih knjižnic, Ljubljana 1997. - Quis inventor musicae: Iubal an Pythagoras? The Gregorian Chant in the History of Western Music, v: Interpretation of the Bible, Ljubljana, Sheffield 1998.

Lit.: Biografije in bibliografije raziskovalcev Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU 1986-1995, Ljubljana 1998.

Mag. Leon STEFANIJA(Ljubljana, 11. 12. 1970)

Diplomiral je leta 1995 na Oddelku za muzikologijo na Filozofski fakulteti (Analitična metoda Allena Fortea in njen domet ob analizi Noneta Slavka Osterca, Prešernova nagrada za študente FF 1995) in je bil istega leta nastavljen kot mladi raziskovalec na Oddelku za muzikologijo. Leta 1997 je obranil magistrsko nalogo (Glasbeno-analitični nastavki: med idejo in strukturo). Dosedanje muzikološko delo je usmeril na področje analize glasbenega stavka in raziskovanje novejše slovenske glasbe.

Glavna dela: Haba in Osterc, Muzikološki zbornik 31, 1995, 33-41. Allen Forte: vprašanja ob teoriji nizov/množic, Muzikološki zbornik 32, 1996, 107-120. Glasbeno-analitični nastavki: k pojmovanju deskripcije tonskega stavka, Muzikološki zbornik 34, 1998, 117-129. Slovenačka muzika: 1990-1996, Izuzetnost i sapostojanje, ur. Miško Šuvaković, Beograd, 1997, 113-121. K razumevanju posvetne glasbe Antona Foersterja, Foersterjev zbornik (Knjižnica Cerkvenega glasbenika. Zbirka 5. Knjižna zbirka, zv. 12), ur. Edo Škulj, Ljubljana 1998, 109-122.

Madita ŠETINC SALZMANN (glej pri Oddelku za germanistiko)

 

Pavel ŠIVIC

(Radovljica, 2. 2. 1908 – Ljubljana, 31. 5. 1995)

Diplomiral je 1931 na Visoki šoli državnega konservatorija v Ljubljani (klavir, kompozicija), nato si je 1933 še pridobil diplomo mojstrske šole državnega konservatorija v Pragi (J. Suk, A. Haba, V. Kurz). Poučeval je od 1934 do 1939 na državnem konservatoriju, od 1939 do 1941 pa je bil docent na Glasbeni akademiji v Ljubljani. Po vrnitvi iz vojnega ujetništva in NOV je predaval od 1946 kot izredni in od 1962 kot redni profesor za klavir in kompozicijske predmete na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je 1966 tudi ustanovil pedagoški oddelek. Na Oddelku za muzikologijo je predaval (1972-1991 kot honorarni redni profesor za generalni bas. Za opero Cortesova vrnitev je prejel Prešernovo nagrado, v letu 1994 pa so mu podelili Kozinovo nagrado.

Kot prepričan pristaš novega v glasbi v svojih kompozicijah (pet oper, orkestralna in komorna dela) je uveljavljal sodobne stilne tokove. Udejstvoval se je tudi kot pianist in spremljevalec, zborovski dirigent in publicistično.

Glavna dela: Zgodovinski razvoj klavirske glasbe, Ljubljana 1961; Chopin in njegov opus, Ljubljana 1965; Generalni bas, Ljubljana 1987.

Lit.: Leksikon jugoslavenske muzike II, Zagreb 1984 (z bibl.).

Dane ŠKERL

(Ljubljana, 26. 8. 1931)

Diplomiral je iz kompozicije na Akademiji za glasbo v Ljubljani leta 1952, nato pa se je še izpopolnjeval v Avstriji in Nemčiji. Od 1960 do 1970 je bil asistent, docent in izredni profesor na Akademiji za glasbo v Sarajevu, od 1970 pa je predaval kot docent oziroma izredni profesor (1975), redni profesor za kompozicijo (1981-96) in zaslužni na Akademiji za glasbo v Ljubljani, katere dekan je bil v letih 1979-85. Bil je tudi predsednik Društva slovenskih skladateljev (1972-76). Na Oddelku za muzikologijo predava od leta 1988 kot honorarni redni profesor osnove instrumentacije.

Ustvarjalnast D. Škerla se osredotoča na orkestralno področje (8 simfonij, 3 Koncerte za orkester, Kontrasti za orkester, Musice funebre za trombon in orkester, Koncert za violino in orkester, Koncert za klarinet in orkester, 2 Concertina za klavir in godala, 3 Simfoniette za orkester), ob tem pa zajema še komorno, scensko (baleta Opojno poletje in Peter Klepec) in kantatno področje. Škerlov opus, ki se svobodno giblje med le redko močneje kromatizirano tonalnostjo in atonalnostjo, a mu tudi niso neznani dodekafonija, neobaročni kontrapunkt in neoklasicistična struktura, se odlikuje po formalni dognanosti in muzikantski svežosti.

Lit.: Leksikon jugoslavenske muzike I, Zagreb 1984 (z bibl.).

Vilko UKMAR

(Postojna, 10. 2. 1905 – 24. 10. 1991)

Študiral je 1924-30 na državnem konservatoriju in 1924-28 na Pravni fakulteti v Ljubljani (diplomiral 1931), nato se je 1931-32 še izpopolnjeval na Novem dunajskem konservatoriju pri Ivanu Langstrothu in na Visoki šoli za glasbo in gledališče pri Franzu Scmidtu, ter 1932-34 na Glasbeni akademiji v Zagrebu. 1934-43 je predaval na državnem konservatoriju oziroma Glasbeni akademiji v Ljubljani, 1939-45 je bil tudi direktor ljubljanske Opere. Od 1948 je predaval kot docent, izredni profesor (1951) in redni profesor (1961-74) za svetovno zgodovino glasbe in kompozicijo na Akademiji za glasbo. Na Oddelku za muzikologijo je predaval v letih 1962-1979 kot honorarni redni profesor za zgodovino starejše svetovne glasbe. Prejel je Prešernovo nagrado za kompozicijo (1967) in za življenjsko delo (1985).

Kot skladatelj (orkestralna, komorna in scenska dela) je izhajal iz pozne romantike, vendar se je že kmalu pokazal vpliv impresionizma, ki se je v zadnjih desetletjih preusmeril v ekspresionizem. V muzikoloških delih je posvečal posebno pozornost stilnoestetskim vprašanjem. Kot avtor prve svetovne glasbene zgodovine v slovenščini je izhajal iz stilne periodizacije G. Adlerja, ki jo je prilagajal lastnim pogledom in načelom Dvořákove in Cankarjeve umetnostnozgodovinske šole.

Glavna dela: Zgodovina glasbe, Ljubljana 1948; Glasba v preteklih dobah, Ljubljana 1955; Glasba v preteklosti, Ljubljana 1972; Zbornik slovenskih samospevov od pričetkov do moderne dobe I, II (z uvodno študijo), Ljubljana 1953; Srečanja z Julijem Betettom, Ljubljana 1961.

Lit.: SBL, 13. zv. 1982, 276-277 (z bibl.); Hommage à Vilko Ukmar (programski list), Postojna 1997.

Mag.Ivan VRBANČIČ

(Rožički vrh, 31. 7. 1934)

Diplomiral je na oddelku za glasbeno pedagogiko Akademije za glasbo v Ljubljani leta 1972, naslov magistra pa je dosegel na Fakulteti glasbene umetnosti v Beogradu leta 1986 iz metodike glasbenega pouka. Služboval je na osnovnih šolah v Vidmu ob Ščavnici, Kapeli in Ljutomeru, na Srednji vzgojiteljski šoli in Pedagoški gimnaziji v Mariboru, od leta 1982 pa deluje na Pedagoški akademiji v Mariboru kot višji predavatelj za predmet metodika glasbenega pouka in solfeggio z diktatom. Na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete je predaval kot honorarnii višji predavatelj za metodiko glasbe od 1988 do 1998. Nastopa tudi kot zborovski dirigent v domovini in inozemstvu.

Glavna dela: Svet glasbe, Ljubljana 1982 in 1988; Kodalyjev koncept glasbene vzgoje, Grlica. 1983; Razvoj glasbenih sposabnosti predšolskega otroka, Maribor 1986.




Stran je postavil Primož Jakopin 16. septembra 1999; nazadnje je bila spremenjena isti dan. Mnenja in pripombe prosim sporočite tukaj.

Naslov: http://www.ff.uni-lj.si/hp/ff/zbornik/muzikolo.html             Obiskov po 16.9.99