ODDELEK ZA FILOZOFIJO

 

Začetki Oddelka za filozofijo segajo v leto 1919, ko je bil v okviru filozofske fakultete zasnovan skupni seminar za filozofijo (s psihologijo) in pedagogiko. Pedagogika se je osamosvojila s š. l. 1922/23, skupna zgodovina s psihologijo pa je trajala do l. 1950. V tem prikazu se omejujemo na korenine današnjega filozofskega oddelka. Prav tako se ne spuščamo v spremembe organizacijskih nazivov (seminar, katedra, institut, oddelek) in v spremembe dela imena zaradi prestruktiriranj fakultete ter preimenovanj univerze.

Prvo obdobje delovanja oddelka nosi pečat dr. Franceta Vebra, ki ga je, tako razberemo iz dokumentov, leta 1920 fakultetni svet Filozofske fakultete imenoval za docenta. Dr. France Veber (*1890, +1975) je bil pred tem privatni docent zagrebškega vseučilišča. Na oddelku je ostal do administrativne upokojitve avgusta 1945. Njegova začetna predavanja 1920 obsegajo tako načela analitične psihologije kot ožje filozofska vprašanja. Vodenje filozofskega seminarja z aktivno udeležbo slušateljev je bilo ves čas ena od značilnosti njegovega načina dela. Prvi asistent na filozofiji je bil (1923) dr. Klement Jug (*1898, +1924), znani alpinist. Delo v seminarju se je začelo deliti šele z letom 1934, ko je postala docentka dr. Alma Sodnik (*1896, +1965).

V tem času je Veber deloval na treh glavnih filozofskih področjih, in sicer na področju zgodovine filozofije (predaval je v glavnem antično filozofijo - seminar pa je imel iz filozofije vse do vključno Kanta), drugo področje je bila sistematska filozofija, kjer je predaval predmetnostno teorijo, in to na področjih etike, spoznavne teorije in estetike. S tem je uvedel na področje slovenske filozofije srednjeevropsko filozofijo, ki je nastala v graškem seminarju pod vodstvo profesorja Alexiusa Meinonga ter je bila posebna zvrst fenomenologije. Zveze med graškim seminarjem in ljubljanskim filozofskim seminarjem so bile zelo prijateljske. Ta zveza je bila očitna tudi glede na izbiro filozofov, ki so jih seminarsko obdelovali. Imena, kot so F. Bolzano, O. Linke, F. Brentano itd., nedvoumno kažejo v eno samo smer: v predmetnostno teorijo. Tretji problemski krog, ki ga je uvedel Veber, so bila posamezna poglavja iz zgodovine slovenske filozofije in filozofije drugih narodov Jugoslavije. Tako je npr. leta 1923 predaval o filozofiji Slovenca Misleja, seminarsko pa je obravnaval (1927/28) tudi filozofijo Nedeljkoviča in Petronijeviča. Sicer pa se Veber ni povsem držal filozofije kot take, ampak je predaval tudi prvine psihologije in sociologije. Leta 1923 so bili opravljeni tudi prvi rigorozi. Kot prva jih je opravila Alma Sodnikova, in sicer iz filozofije in pedagogike. Dr. Alma Sodnikova si je težko priborila znanstveno kariero. Vrsto let je bila privatna docentka za zgodovino filozofije in je šele leta 1933/34 prevzela predavanja iz zgodovine filozofije.

Prof. Fr. Veber se je od tedaj še bolj posvetil izključno svojemu delu, tj. izdelavi svojega filozofskega sistema. Tako je tudi povsem opustil predavanja iz zgodovine slovenske filozofije in jih prepustil Almi Sodnikovi, ki je skoraj vsako leto imela monografske kurze, posvečene vidnim evropskim, pa tudi slovenskim filozofom. Predavala je o filozofiji J. St. Milla, R. Descartesa, Spinoze, Leibniza, F. Bacona in J. Locka, D. Huma in predvsem I. Kanta. Po letu 1943 je začela predavati tudi grško antično filozofijo, kjer se je posvetila predvsem Aristotelovi filozofiji. V tem historičnem krogu (od antike do Kanta) je predavala vse do svoje smrti leta 1965. Kar zadeva slovensko filozofijo, je v svojih predavanjih obravnavala filozofije J. Misleja, M. Hvaleta, Fr. S. Karpeta, pa tudi obdobja zgodovine filozofije na Slovenskem v 17. in 18. stoletju. Opozoriti velja tudi na njeno raziskovanje srednjeveške filozofije na Slovenskem - predvsem skotizma.

Če povzamemo to prvo obdobje razvoja Oddelka za filozofijo, velja reči, da je bil program predavanj in seminarjev predvsem delo dveh eminentnih predstavnikov slovenske filozofske ustvarjalnosti: Vebra in Sodnikove. Vseboval je zgodovino filozofije - zdi se, da sta oba profesorja predavala tiste filozofe, ki sta jih trenutno preučevala, kar pomeni, da posebne sistematične obravnave zgodovine evropske filozofije ni bilo.

Leta 1939 je zaprosil za naziv privatnega docenta dr. Cene Logar, ki se je želel posvetiti sociologiji. Mesto je dobil 1941. leta ter začel predavati noetiko (spoznavno teorijo), predvsem v smislu predmetnostne teorije.

Občasno so s predavanji sodelovali tudi strokovnjaki drugih strok - tako je en semester predaval osnove psihopatologije za filozofe dr. A. Šerko (1937), vendar se ta predavanja kasneje niso več ponovila. Prišla so vojna leta. Veber je najavil predavanja o filozofiji N. Hartmanna in M. Heideggra, vendar pa predavanj verjetno ni bilo zaradi vojnih razmer. Za vse to obdobje nimamo podrobnejših podatkov o številu študentov, pač pa je nekaj več podatkov o prijavljenih in opravljenih disertacijah, ki jih je bilo kar precej. (Poleg Sodnikove in Juga so bili to še C. Logar, Leon Žlebnik itd.)

Iz podanega gradiva je dovolj razvidno, da so bile cele filozofske discipline nezasedene. Zgodovinski kurzi so se končevali pri Kantu, kar pa zadeva filozofske discipline, med njimi ni bilo npr. logike niti sodobne filozofije, kar še dodatno potrjuje našo sodbo o nesistematičnosti pouka filozofije.

Drugo obdobje razvoja Oddelka za filozofijo se začne 1945 z novo politično situacijo. Če je imel dotlej študij filozofije bolj kabinetni značaj, je novi politični sistem pričakoval od filozofije aktivno vlogo v "izgradnji socializma", pri čemer naj bi imel dominantno vlogo "dialektični in historični materializem". Povsod v Jugoslaviji je bila opravljena čistka med "meščanskimi" filozofi, katerih velik del je bil odstranjen z univerz. Taka usoda je doletela tudi Vebra, ki je bil - po zaslišanjih v zvezi s svojim medvojnim ravnanjem - avgusta 1945 administrativno upokojen. Ker je za razvijanje svojih misli potreboval publiko, je potem kot filozof dobesedno odnehal in po tem letu ni napisal nobenega omembe vrednega filozofskega spisa več.

Avgusta 1945. leta je predstojništvo prešlo na dr. Almo Sodnik. Naslednjega leta je postala Sodnikova izredna profesorica, k prilagoditvi učnega načrta pa sta bistveno prispevala Boris Ziherl in Cene Logar. B. Ziherl (*1910, +1976) je prevzel predavanja iz dialektičnega materializma. Dr. Cene Logar (*1913, +1995) je nastopil kot docent 1947 in je do leta 1949 predaval posamezna poglavja iz novoveške filozofije in teme iz spoznavne teorije dialektičnega in historičnega materializma. V februarju 1949 je bil v zvezi z Resolucijo Informbiroja odstranjen, zaprt na Golem otoku, po izpustitvi pa je dobil delo v Državnem Arhivu Slovenije. Fakulteta mu je priznala naziv redni profesor, predavati pa zaradi bolezni ni začel. Na vakantno mesto učitelja za dialektični materializem z logiko in spoznavno teorijo je bil na fakultetnem svetu leta 1950 izvoljen docent dr. Vladimir Seliškar (*1911, +1999), ki je nato predaval filozofijo marksizma in spoznavno teorijo. Leta 1954 je Boris Ziherl postal redni profesor za historični materializem, oddelek se je preimenoval v Oddelek za filozofijo in sociologijo in dobil tri asistentska mesta, ki so jih zasedli Veljko Rus, Taras Kermauner in Anton Žvan. Leta 1960 je bil na oddelek povabljen kot učitelj metodike pouka Boris Majer (*1919). A že v letu 1959/60 je oddelek pretresla nova politogena kriza: "Pučnikova afera". Veljko Rus in Taras Kermauner sta 1960 ob reelekciji izgubila asistentski naziv in delovni mesti. Najverjetneje iz protesta je prof. Sodnikova zaprosila za predčasno upokojitev, dr. Vladimir Seliškar pa za enoletni študijski dopust, po katerem se je 1961 upokojil.

Leta 1960 je bil ustanovljen Oddelek za sociologijo, katerega bistveni del je postala nekdanja katedra za historični materializem p. v. Borisa Ziherla. Ta odcepitev katedre je pomenila tudi izgubo prostorov, ki so bili filozofiji namenjeni v novi stavbi fakultete. Oddelek pa je spet prevzel staro in še danes veljavno ime Oddelek za filozofijo.

Filozofskemu študiju v Ljubljani pa je v zvezi s temi dogodki grozila celo (začasna?) ukinitev in preusmeritev študentov na druge univerze, predvsem v Zagreb. V tej situaciji je predstojništvo oddelka prevzel Boris Majer, ki je potem - kot višji predavatelj - poleg metodike pouka prevzel tudi predavanja sodobne filozofije.

S š. l. 1961/62 se je filozofski oddelek ponovno začel krepiti: nastopila sta Božidar Debenjak (*1935) kot predavatelj teorije stvarnosti in Frane Jerman (*1933) kot asistent za dialektični materializem s spoznavno teorijo in logiko. Upok. prof. dr. Alma Sodnik je bila pripravljena še dalje predavati zgodovino starejše filozofije, sodelovanje je končala šele njena smrt. Dele antične filozofije je nekaj časa kot gost predaval dr. Branko Bošnjak (Zagreb). S tem se je kadrovska situacija na oddelku v pedagoškem smislu konsolidirala, študij je tekoče potekal, tudi s pomočjo gostov; dragoceno je bilo sodelovanje dr. Mirka Hribarja, ki je najprej nastopil s predavanji o kitajski filozofiji, po smrti Alme Sodnik pa je prevzel predavanja iz zgodovine filozofije do vključno Kanta. Po sili razmer odrinjen problem pa je bila znanstvena habilitacija vseh treh novih članov oddelka, nujen pogoj za nadaljnje uveljavljanje stroke. Možnost za to je nastopila 1965, ko je prišel na oddelek dr. Vojan Rus (*1924) kot docent za etiko; kmalu je napredoval v izrednega in pozneje v rednega profesorja in pod imenom "filozofska sistematika" razgrnil celo vrsto filozofskih disciplin - etiko, antropologijo in ontologijo, pozneje tudi estetiko. Njegov prihod je tudi omogočil najprej Borisu Majerju, da je 1968 doktoriral, nato pa (1969-70), da obranita doktorata še Frane Jerman in Božidar Debenjak. Oddelek je zdaj lahko organiziral tudi tretjestopenjski študij ter zaživel normalno življenje. To kažejo tudi statistike študentskega vpisa in števila diplomantov. Iz prvotnih dveh kateder (za zgodovino filozofije in za filozofsko sistematiko) so nastale štiri, ki po nekaj preimenovanjih danes nosijo imena:

Kadrovski razvoj oddelka je zdaj potekal bolj sistematično. S podiplomskim študijem so se nekoliko širše odprla vrata znanstvene promocije, posamič so se odpirala delovna mesta za asistente: 1970 na zgodovini filozofije, 1972 na sodobni filozofiji, 1974 na logiki in metodologiji, 1976 na sistematski filozofiji, 1980 na nemški klasični filozofiji in tako dalje. Sredi osemdesetih let je startala akcija "novi raziskovalci", ki je prav tako dajala šanso za znanstveno promocijo. S takšno sistematično skrbjo za kadre je oddelku uspelo ustvariti jedro učiteljev in asistentov za svoje potrebe in tudi kadre za druge institucije na naši in mariborski univerzi ter na ZRC SAZU, skratka, znanstveni potencial, ki ni več tako hitro ranljiv.

Po univerzitetni reformi študija 1986, ki jo je oddelek izkoristil za uvedbo tudi enopredmetnega (samostojnega) študija filozofije, se je oddelek na podlagi daljše vsebinske debate odločil v š. l. 1989/90 za prestrukturiranje študijskega programa in uvedbo več novih predmetov: filozofije religije, filozofije narave, teoretske psihoanalize, ter za osamosvojitev estetike z lastnim učiteljem. Ta program je stopil v veljavo s š. l. 1991/92, in to je omogočilo, da so na oddelek prišli še trije učitelji: red. prof. dr. Tine Hribar (prej na FSPN oz. FDV), izr. prof. dr. Marko Uršič in izr. prof. dr. Lev Kreft.

Danes deluje na oddelku šest rednih profesorjev: dr. Božidar Debenjak (*1935), dr. Tine Hribar (*1941), dr. Valentin Kalan (*1943), dr. Matjaž Potrč (*1948), dr. Cvetka Tóth (*1948), dr. Andrej Ule (*1946), stalno sodelujeta še: redni prof. v p. dr. Frane Jerman (*1933, zaslužni profesor) in redni prof. dr. Slavoj Žižek (*1947).

Izredni profesorji so: dr. Miran Božovič (*1957), dr. Mladen Dolar (*1951) dr. Lev Kreft (*1951), dr. Maja Milčinski (*1956), dr. Marko Uršič (*1950), od redno sodelujočih zunanjih pa dr. Edo Kovač, dr. Rado Riha, dr. Jelica Šumič-Riha in dr. Darko Štrajn.

Docenti so: dr. Žiga Knap, dr. Zdravko Kobe, dr. Dean Komel, dr. Olga Markič, dr. Borut Ošlaj, dr. Igor Pribac, dr. Franci Zore.

V tem času so odšli v pokoj: as. dr. Anton Žvan (1987), red. prof. dr. Vojan Rus (1994), red. prof. dr. Frane Jerman (1998). Oddelek sta sama zapustila akad. prof. dr. Boris Majer (1973) in izr. prof. dr. Borut Pihler (1997).

Na mariborsko univerzo je kot docent odšel dolgoletni bibliotekar oddelka doc. dr. Božidar Kante.

Strokovna stabilnost in uspešnost oddelka se je odzrcalila tudi v vpisnih številkah, ki so dosegle na vrhuncu prek 500 študentov v vseh smereh in letnikih, tako da jih je bilo treba začeti omejevati. Diplomiranci oddelka pokrivajo poleg ožjih specialno filozofskih poklicev tudi več dejavnosti v kulturi. Število diplom, magisterijev in doktoratov je v trajnem porastu. Poleg sodelovanja v eminentnem znanstvenem tisku skrbe delavci oddelka tudi za urejanje strokovnih glasil in zbirk, po abecedi Acta analytica, zbirka Analecta, Analiza, Anthropos, Časopis za kritiko znanosti, Nova revija, Phainomena, Problemi, Slovenska matica - Filozofska knjižnica.

Še nekaj zasluži posebno omembo: marsikje v svetu so filozofski oddelki razdeljeni po filozofskih smereh, tako da ima ena univerza zastopano eno smer, npr. analitično, druga pa drugo, npr. fenomenološko. V nasprotju s tem pa je zavestna odločitev našega oddelka, da so v njem zastopane vse aktualne filozofske orientacije. Ta odločitev za pluralnost in sožitje je prednost; ne narekuje je samo to, da ima Slovenija tačas le dve univerzi, temveč tudi zavezanost dialogu in toleranci.

Ta drža, hkrati pa znanstvena odmevnost članov oddelka doma in v tujini, izpričujeta njegovo vitalnost.

Red. prof. dr. Božidar Debenjak (Red. prof. dr. Frane Jerman)

 

Dr. Frane JERMAN (Ljubljana, 27.12.1933)

Leta 1959 je diplomiral iz filozofije in slovenskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Služboval je najprej kot profesorski pripravnik, nato od leta 1961 kot asistent za logiko na Filozofski fakulteti. Leta 1969 je obranil doktorsko tezo z naslovom Logika in stvarnost v filozofskem opusu Jana Lukasiewicza ter bil istega leta izvoljen v naziv docenta. Leta 1975 je bil izvoljen v izrednega, leta 1981 pa v rednega profesorja za logiko in zgodovino logike. Od leta 1993 do 1996 je bil dekan fakultete, upokojen leta 1998. Dobil je naziv zaslužni profesor.

Bibliografija knjižnih del, razprav in člankov kaže na tri področja znanstvenega interesa. Na prvem mestu se ukvarja z nekaterimi filozofskimi problemi sodobne logike (problemi večvalentnih logik, Aristotelova in stoiška logika z modernih vidikov nekateri vidiki sodobne metodologije). Drugo področje njegovega znanstvenega delovanja je zgodovina estetike, kjer obravnava nekatera zanimiva zgodovinska obdobja estetike in njeno povezanost z vsakokratnim filozofskim sistemom. Tretje področje njegovega znanstvenega dela pa je zgodovina filozofije na Slovenskem, kjer se je posebej posvetil poglavju neotomizma, pa tudi posebnim vidikom filozofije Franceta Vebra, zlasti v zvezi z njegovo Estetiko. Posebna plat njegovega dela je obširen prevajalski. opus. Prevaja skoraj izključno klasične filozofske tekste (Hume, Berkeley, Brentano) pa tudi moderne (Russell, Wittgenstein, Ingarden. Husserl).

Glavna dela: Med logiko in filozofijo, Ljubljana 1971; Iz filozofije znanosti, Ljubljana 1978; Sprehodi po estetiki, Ljubljana 1983, Slovenska modroslovna pamet. Ljubljana 1987.

 

Dr. Božidar DEBENJAK (Ljubljana, 7.5. 1935)

Diplomiral je na naravoslovni fakulteti v Ljubljani iz biologije (leta 1957). V letih 1959-1961 je bil na podiplomskem izpopolnjevanju na Inštitutu za sociologijo, od leta 1961 na Filozofski fakulteti, najprej kot predavatelj Teorije stvarnosti (1961-70), po doktoratu (Friedrich Engels - Zgodovina in odtujitev -1970) je bil izvoljen za docenta za marksologijo in zgodovino marksizma, 1975 za izrednega profesorja, leta 1980 pa za rednega profesorja. Je nosilec predmetov Filozofija zgodovine in Socialna filozofija in vodja Katedre za filozofijo zgodovine, socialno filozofijo in teoretsko psihoanalizo.

Začenši od leta 1970 sodeluje v podiplomskem študiju, bil je mentor pri večjem številu magisterijev in pri enajstih doktoratih znanosti; vseh enajst njegovih doktorandov se je afirmiralo, nekateri vrhunsko v mednarodni areni. Od leta 1975 do leta 1985 je predaval tudi na FSPN.

Sodeloval je na več domačih znanstvenih srečanjih, nekajkrat na korčulanski poletni šoli in mednarodni okrogli mizi v Cavtatu in na več znanstvenih srečanjih v tujini.

Objave v strokovnih glasilih doma in v tujini, do 1990 tudi v republikah tedanje Jugoslavije, s področja marksologije, zgodovine marksizma, nemške klasične filozofije, filozofije zgodovine, socialne filozofije, filozofske terminologije; nekaj razprav je tudi interdisciplinarnih: o politiki, o jeziku. S prevodi in terminološkimi študijami prispeva k ustalitvi in bogatitvi slovenskega filozofskega jezika. Bil je predsednik redakcijskega odbora slovenske temeljne izdaje del Marxa in Engelsa, ki je pomenila prelom z ideološkim izdajanjem. Prevodno delo: prevodi Hegla, Marxa, Engelsa, Roze Luxemburg, Adorna, Korscha, Lukacsa, Marcuseja. Je tudi soavtor velikega nemško-slovenskega in velikega slovensko-nemškega slovarja.

Od leta 1962 do danes je objavil 13 knjižnih publikacij.

Glavna dela: Friedrich Engels. Zgodovina in odtujitev, Maribor 21981; V alternativi. Marksistične študije, Ljubljana 1974; Predgovor h kritiki politične ekonomije. Poskus branja, Vestnik IMŠ 1982; Vstop v marksistično filozofijo, Ljubljana 31981; prevodi s spremnimi študijami: Th. W. Adorno, Žargon pravšnjosti, Ljubljana 1972; Karl Korsch, Materialistično pojmovanje zgodovine, Ljubljana 1974; Friedrich Engels, Anti-Dühring (prevod skupaj z R. Riho), Ljubljana 1978; prevod in aparat: G. W. F. Hegel, Fenomenologija duha, Ljubljana 1998; G. W. F. Hegel, Um v zgodovini, Ljubljana 1999; slovarja (skupaj z Doris Debenjak in Primožem Debenjakom): Veliki nemško-slovenski slovar (120 000 gesel), Ljubljana 1993; Veliki slovensko-nemški slovar (85 000 gesel), Ljubljana 1995

 

Dr. Tine HRIBAR (Goričica pri Ihanu, 28.1. 1941)

Rodil se je 28. 1. 1941 v Goričici pri Ihanu (Domžale). Diplomiral je 1964 iz filozofije in sociologije na ljubljanski Filozofski fakulteti, na kateri je 1968 tudi magistriral. Istega leta je doktoriral na univerzi v Zagrebu. V šolskem letu 1967/68 je dobil Humboldtovo štipendijo in se izpopolnjeval pri Karl-Heinz Volkmann-Schlucku v Koelnu. Sprva je bil zaposlen na Inštitutu za sociologijo in filozofijo, leta 1971 je dobil docenturo na sedanji Fakulteti za družbene vede , a je bil po direktivi CK ZKS že čez štiri leta izključen iz pedagoškega procesa. Vanj je bil ponovno vključen šele 1992, ko je bil sprejet na filozofski oddelek FF. Leta 1995 je postal izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Bil je odgovorni urednik Tribune, Problemov in od 1982-1985 prvi glavni in odgovorni urednik Nove revije. Sodeloval je pri pisanju Ustave Republike Slovenije. Je član uredništev Nove revije, revije Phainomena, upravnega odbora Slovenske matice in sveta za znanost in tehnologijo Republike Slovenije.

Raziskoval je na področju fenomenologije, zlasti Heideggrovega mišljenja biti, filozofije religije in sodobne teologije, filozofije umetnosti ter teorije in organizacije znanosti. Nekaj let je namenil kritični preučitvi Marxove misli.

Knjige:

Človek in vera, Komunist, Ljubljana 1969, Molk besede-Beseda molka, Obzorja, Maribor 1970, Resnica o resnici, Obzorja, Maribor 1981, Drama hrepenenja, MK, Ljubljana 1983, Metoda Marxovega Kapitala, CZ, Ljubljana 1983, Sodobna slovenska poezija, Obzorja, Maribor 1984, Kopernikanski obrat, SM, Ljubljana 1984, Moč znanost, DE, Ljubljana 1985, Slovenska državnost, NR, Lubljana 1989, O svetem na Slovenskem, Obzorja, Maribor 1990, Sveta igra sveta, MK, Ljubljana 1990, Tragična etika svetosti, SM, Ljubljana 1991, Uvod v etiko, NR, Ljubljana 1991, Teorija znanosti in organizacija raziskovanja, FDV, Ljubljana 1991, Ontološka diferenca, NR, Ljubljana 1992, Fenomenologija I in II, SM, Ljubljana 1993 in 1995

 

Dr. Valentin KALAN (Jama pri Kranju, 12.2. 1943)

Valentin Kalan je bil rojen 12. februarja 1943 na Jami pri Kranju (Republika Slovenija). Od 1961 je na Univerzi v Ljubljani je študiral filozofijo, primerjalno književnost in grški jezik s književnostjo. V času od 1967 do 1969 je absolviral podiplomski študij filozofije na Univerzi v Beogradu z magistrskim delom “Svet kot zgodovina, Osnovni problemi in motivi Diltheyeve filozofije”. 1974 je bil promoviran v doktorja filoloških znanosti z disertacijo “Tukididovo zgodovinsko mišljenje s posebnim ozirom na njegove antilogije”. Nato je bil je 1977 na Univerzi v Ljubljani promoviran za doktorja filozofskih znanosti z disertacijo “Dialektika in metafizika pri Aristotelu”. Na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani predava zgodovino filozofije: antika, vek, renesansa ter Klasične tekste filozofije - od 1990 kot redni profesor. Je predstojnik katedre za zgodovino filozofije in fenomenologijo in vodja programske skupine “Zgodovina filozofije in fenomenologija” pri Znanstenem inštitutu Filozofske fakultete. V letih 1991, 1995 in 1998 ga je DAAD (Deutscher Akademischer Austauschdienst) povabil na študijsko bivanje v ZR Nemčijo. Čas strokovnega in znanstvenega izpopolnjevanja je prebil na Inštitutu za filozofijo Univerze Ludvika-Maksimilijana v Münchnu v semiranju profesorja dr. Wernerja Beierwaltesa. Na Filozofski fakulteti deluje v različnih odborih in komisijah; bil je dva mandata predstojnik oddelka za filozofijo (1978-1980 ter l986-88) in tudi predsednik fakultetnega sveta Filozofske fakultete. Je član več slovenskih strokovnih društev, bil dva mandata predsednik Slovenskega filozofskega društva; je tudi član Hrvatskega filozofskega društva in član Martin-Heidegger-Gesellschaft (Meßkirch, ZR Nemčija). Je član uredništva strokovnih revij Anthropos, Phainomena in Keria.

Njegovo raziskovalno delo obsega več raziskav in razprav o zgodovini filozofije, zlasti pa o antični in sodobni filozofiji. Njegova posebna pozornost je posvečena grški filozofiji s težiščem na predsokratikih in Aristotelu ter nemški filozofiji 19. in 20. stoletja, zlasti Nietzscheju, Husserlu, Heideggru in hermenevtični fenomenologiji.

Knjige:

Dialektika in metafizika pri Aristotelu, Ljubljana 1981, Tukidides, Logos zgodovine in razredni boj, Ljubljana 1983, Aristoteles: O duši. Prevedel, napisal uvod in komentar ter dodal opombe in glosarij glosarij grških terminov…, Ljubljana, Slovenska matica 1993.

Članki:

“Mythos as mode of the presence of form in literature”, Filozofski vestnik XII (1991), nr. 1, 89-108, Pesniška iluzija in apologija resnice v umetnosti (Arist. Po. c. 24 in 25), Primerjalna književnost 1992, št. 2, 39-58, Considerations on Aristotles’s Theory of Life and Soul, Synthesis philosophica, vol. 7, (1992), S. 273-302, Die Krise des Humanismus und das Gefährdetsein des menschlichen Ethos, Anthropos, International Issue 1994, S. 261-271, “Heidegger in Aristoteles - ’Logika’, teorija resnice in vprašanje zgodovinskosti ˜-A-letheia-resnice”, Heidegger und Aristoteles, Phainomena 5 (1995) 15-16, S. 157-169, “Simbol življenja v resnici (Aristotelova teorija volje in vprašanje delovanjskega uma)”, v: Sertum Gantarianum, Živa antika (L’Antiquité Vivante), Skopje 45 (1995), 125-134, Heidegger i Descartes, Znanost i istina s aletheiološko-egzistencijalnog motrišta, Filozofska istraživanja 17, (1997), nr. 65 S. 437-456, Duša (Psyche) in tubit, Fenomenološka in hermenevtična razmišljanja o določenem zgodovinskem razlikovanju v ‘Biti in času‘”, Phainomena VII (1998), 23-24, str. 149-182, K vprašanju resnice v antičnem zgodovinopisju, v: Čarnijev zbornik (1931-1996), Ljubljana 1998, str. 394-411.

 

Dr. Andrej ULE (Ljubljana, 27.4.1946)

Diplomiral je leta 1971 na FNT Univerze v Ljubljani iz tehnične matematike. Leta 1968 se je vpisal na vzporedni študij filozofije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Podiplomski študij filozofije je končal leta 1974 z magisterijem, doktoriral je leta 1979 s temo Osnovni filozofski problemi logike (Frege, Russell, Wittgenstein). Od leta 1974 je bil najprej asistent za logiko in metodologijo, nato od leta 1980 docent, od leta 1986 izredni profesor za teorijo znanosti in analitično filozofijo in od leta 1991 redni profesor za analitično filozofijo in teorijo znanosti na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete.

V letih 1981/82, 1985 in 1988 je bil kot štipendist Humboldtovega sklada na študijskem izpopolnjevanju v ZRN, v Münchnu. V okvirih meduniverzitetnih izmenjav je gostoval tudi na Univerzah v Varšavi (1984), Regensburgu (1992) in na Augsburg Collegu v Minneapolisu (1995), v okviru Tempus programa iz Kognitivne znanosti in fenomenologije pa na Royal Holloway Collegu v Londonu (1994) in na Univerzi v Grazu (1994). Sodeloval je na več domačih in mednarodnih strokovnih srečanjih v Ljubljani, Mariboru, Bledu, Dubrovniku, Salzburgu, Münchnu, Grazu, Kirchbergu, Firencah, Leedsu, Krakowu idr. V letih 1984/86 in 1998-2000 je bil predstojnik Oddelka za filozofijo. V letih 1988-91 je bil predsednik Slovenskega filozofskega društva, v letih 1996-98 pa predsednik Društva za analitično filozofijo Slovenije. Objavil je okrog 150 člankov in prispevkov v domačih in mednarodnih revijah, zbornikih in knjigah ter več knjig.

Glavna dela: Osnovna filozofska vprašanja sodobne logike, Ljubljana 1982; Od filozofije k znanosti in nazaj, Ljubljana 1986, Filozofija Ludwiga Wittgensteina, Ljubljana 1990, Sodobne teorije znanosti, Ljubljana 1994

Znanost i realizam, Zagreb 1995, Znanje, znanost in stvarnost, Ljubljana 1996

Mali leksikon logike, Ljubljana 1997, Operationen und Regeln bei Wittgenstein, Frankfurt/M 1997

 

Dr. Matjaž POTRČ (Maribor, 13.9.1948)

Doktoriral je na Filozofski fakulteti v Ljubljani 1982 z delom Problem reference in teorija izjavljanja. V Zadru je delal kot docent za zgodovino filozofije 1982-86 in kot gostujoči profesor 1986-89. Profesor za logiko in metodologijo, potem pa za analitično in kognitivno filozofijo je v Ljubljani od 1986. Predstojnik oddelka za filozofijo v Ljubljani je bil 1990- 92. Redni profesor je od 1992. Štipendija francoske vlade v Parizu 1974-75 (J.A. Miller, J. Lacan); Alexander von Humboldt, München 1985-86 (W. Stegmueller); Univerza v Gradcu 1989 (R. Haller); obisk Rutgers 1989 (E. LePore); Toronto 1989 (R. DeSousa); Florida 1991 (J. Biro); strokovno izobraževanje na oddelku za računalništvo Univerza v Londonu, na Tehnični univerzi v Berlinu, Komunikacijske in družboslovne znanosti, Inštitut za filozofijo, teorijo znanosti ter zgodovino znanosti in tehnike 1993 (Poser); Koordinator mednarodnega TEMPUS projekta Fenomenološka tradicija in kognitivna znanost (Ljubljana, Maribor, Würzburg, Berlin, London, Trst, Gradec), 1992-1994, Fulbrightova štipendija na Univerzi v Memphisu 1996-1997 (T. Horgan).

Predsednik Slovenskega filozofskega društva je bil 1985-87 in zopet od 1998. Član Semiotičnega združenja slovenskega sociološkega društva 1975-1980; Freudovske šole v Parizu 1976-1982, Psihoanalitičnega združenja 1974-1982; ustanovni član Slovenskega estetskega društva 1980-; Društva za teoretsko psihoanalizo 1980-1982; tajnik Sekcije za logiko in metodologijo 1978-83, soustanovitelj Avstrijsko-Slovenske filozofske zveze 1986-; član Slovenian Society Studies1989-; Predsednik jugoslovanske zveze filozofskih društev, 1988-91; ustanovni član Slovenskega društva za logiko in filozofijo znanosti 1990-; član Advisor’s board European Yearbook of Philosophy (Geneva); predstavnik European Society for Analytic Philosophy za Slovenijo, 1991-; član Gesellschaft für analytische Philosophie 1992-; član uredništva Problemov 1972-77; ustanovitelj Acta Analytica (Philosophy and Psychology), Ljubljana, 1986-; član uredništva Synthesis Philosophica, Zagreb, 1989-92. član Ludwig Wittgenstein Society 1994-, Hume Society 1996, Slovenski predstavnik za International Union for Logic, Methodology and Philosophy of Science/ International Union of History and Philosophy of Science od 1995. Član Southern Society for Philosophy and Psychology od 1997; član European Society for Philosophy of Psychology od 1998; član univerzitetne komisije za mednarodno sodelovanje; član Franz Brentano Gesellschaft od 1998; član izdajateljskega sveta mednarodnega časopisa Metaphysica od 1998. Soorganizator mednarodnih simpozijev na Bledu (Vagueness 1998, Epistemology 1999).

Poučeval je filozofijo znanosti, kognitivno filozofijo, analitično filozofijo, zgodovino filozofije, ontologijo, temelje formalne logike, neformalno logiko, metodologijo, slovensko filozofijo, fenomenologijo, strukturalizem in psihoanalizo. Trenutno težišče njegovega dela tvorijo ontologija gmotnega materializma, posredna korespondenca in dinamična kognicija.

Glavna dela: Zbirka, Maribor 1984 ; Zapis in govorica, Ljubljana 1986; Značenje i kontekst, izd., Rijeka 1987; Jezik, misel in predmet,, Ljubljana 1988; Intentionality and Externalism, Ljubljana 1989; Categorization and Intentionality, Bayreuth 1989; Intencionalnost i vanjski svijet, Zagreb 1990; Phenomenology and Cognitive Science, Würzburg 1993; Pojavi in psihologija, Ljubljana 1995. Poleg tega še 282 objavljenih člankov. Več sto mednarodnih in domačih simpozijskih in samostojnih predavanj.

 

Dr. Cvetka TÓTH

(Murska Sobota, 28. 10. 1948)

Diplomirala je na Filozofski fakulteti v Ljubljani (A - Filozofija, B - Sociologija) leta 1972. Magisterij iz filozofije je opravila leta 1975. Leta 1987 je uspešno zagovarjala doktorsko disertacijo na temo: Lukácsevo pojmovanje dialektike. Leta 1988 je bila izvoljena v naziv docent za predmet ontologija in gnoseologija, leta 1994 v izrednega profesorja za ontologijo, metafiziko in gnoseologijo, leta 1999 v naziv rednega profesorja za ontologijo in metafiziko.

Njena predavateljska in znanstvenoraziskovalna dejavnost je usmerjena predvsem v problematiko ontologije in metafizike. Predava in strokovno sodeluje s Hebrew University Jerusalem v Izraelu, z univerzo Regensburg in z univerzo München, Nemčija.

Glavna dela:

1. Knjige: Spontanost in avtonomnost mišljenja po Adornu, Ljubljana 1994, 254 strani. Metafizika čutnosti, Ljubljana 1998, 269 strani.

2. Znanstveni članki, razprave, študije: Thaumázein. Ernst Blochs Überzeugung von der Unmöglicheit eines Endes der Philosophie, Bloch Almanach 14, Ludwigshafen 1995. Anamnesis resnice in eshatologija resnice, Živa antika, Skopje 1995. The Hermeneutics of Utopia and of Hope in the Bible, Journal for the study of the Old Testament, Sheffield 1998. The Metaphysical Reason for the Will to Guilt, Jerusalem Studies in Egyptology, Wiesbaden 1998. Religija kao čovjekova metafizična potreba, Filozofska istraživanja 69, Zagreb 1998. Materialistična zareza skozi celoten svet, Gestrinov zbornik, ZRC SAZU, Ljubljana 1998. Etika v sistemu filozofije, Anthropos, Ljubljana 1999.

Dr. Lev KREFT (Ljubljana, 15. 9. 1951)

Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomiral leta 1976 (A - filozofija, B - sociologija) z nalogo iz estetike Walterja Benjamina, magistriral leta 1981 z nalogo "Herbert Marcuse. Umetnost med spravo in revoltom" in doktoriral leta 1988 s tezo "Spopad na umetniški levici med vojnama". Na različnih fakultetah in akademijah ljubljanske univerze je predaval filozofijo in estetiko, od leta 1982/83 tudi estetiko na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete. Redno zaposlen na Oddelku od leta 1992, od 1995 ima naziv izrednega profesorja za estetiko.

Njegovo področje dela obsega predvsem estetiko, filozofijo kulture in filozofijo kulture.

Glavna dela: Mejdun so dobre pesmi (1975, pesniška zbirka), Zgodovina in revolucija (1975), Berimo Marxa (1975), Kultura kot alibi (skupno z Alešem Erjavcem in Heinzom Paetzoldom, 1988), Spopad na umetniški levici (1989), Estetika in poslanstvo (1994), Karel Teige na drugi obali (1996), Zjeban od absolutnega (1998)

 

Dr. Marko URŠIČ (Ljubljana, 18. 5. 1951)

Diplomiral je na Filozofski fakulteti v Ljubljani leta 1975 (A filozofija, B psihologija). Magisterij iz filozofije na temo Aristotelova modalna logika je opravil leta 1984, doktorat na temo Implikacija in deduktivna nujnost pa leta 1990, oboje pri mentorju prof. dr. Franetu Jermanu. V letih od 1977 do 1991 je služboval kot gimnazijski profesor, novinar in knjižni urednik. Za docenta je bil habilitiran leta 1991, v zimskem semestru študijskega dela 1991/92 pa se je izpopolnjeval pri prof. dr. Paulu Weingartnerju na Filozofskem inštitutu Univerze v Salzburgu. Od leta 1992 je polno zaposlen s pedagoškim in raziskovalnim delom na oddelku za filozofijo FF. Od leta 1996 je izredni profesor za logiko in filozofijo narave.

Njegovo pedagoško in znanstveno delo obsega logiko, filozofijo narave, kozmologijo in filozofijo religije. Izbrana poglavja iz filozofije je več let predaval tudi na ALU in AGRFT, na FDV pa predava predmet "Teorija simbolnih form". Od leta 1996 je urednik revije Poligrafi, četrtletnika za religiologijo, mitologijo in filozofijo. Piše tudi književna dela (filozofsko prozo) in publicistiko.

Glavna dela: Matrice logosa (1987), Romanje za Animo (1988), Gnostični eseji (1994), Osnove logike (1997, z Olgo Markič), Deus sive natura (v: Panteizem, Poligrafi, 1998); objavil je okrog sto znanstvenih in strokovnih člankov, med njimi več kot deset v tujini. Skupaj s prof. dr. Gerhardom Schurzom (Univerza v Salzburgu) je urednik mednarodnega znanstvenega zbornika Beyond Classical Logic (Academia Verlag, Sankt Augustin, 1999).

 

Dr. Miran BOŽOVIČ (Ljubljana, 12. 8. 1957)

Diplomiral je leta 1981 na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz filozofije in primerjalne književnosti. Magisterij iz filozofije je opravil leta 1984. 1991 je doktoriral z disertacijo Bog kot veliki Drugi v novoveški filozofiji. V letih 1982-1983 je bil stažist raziskovalec na Oddelku za filozofijo. V pedagoško delo na Oddelku se je vključil leta 1987 kot asistent za zgodovino filozofije. Leta 1992 je bil izvoljen v naziv docenta, leta 1996 pa v naziv izrednega profesorja za novoveško filozofijo.

Ukvarja se s filozofijo 17. stoletja.

Z referati je sodeloval na mednarodnih znanstvenih srečanjih v Bielefeldu (1998), Bostonu (1998), na Dunaju (1994) in v New Yorku (1992, 1999). Vabljena predavanja je imel na univerzah v Celovcu (1993), Michiganu (Ann Arbor, 1998) in New Yorku (New School for Social Research, 1993, 1994).

Glavna dela: Der grosse Andere: Gotteskonzepte in der Philosophie der Neuzeit, Dunaj 1993; Jeremy Bentham: The Panopticon Writings, London in New York 1995.

 

Dr. Maja MILČINSKI (Ljubljana, 12.6.1956)

Diplomirala je leta 1981 na Filozofski fakulteti v Ljubljani (sociologija, etnologija, filozofija). Magisterij iz filozofije na temo Lunyu z vidika kitajske sedanjosti je opravila leta 1985. Doktorirala je leta 1991 iz teme Pojem praznine pri daoističnih filozofih in v Zenu. Med leti 1982 in 1986 je študijsko bivala in se izpopolnjevala v LR Kitajski iz kitajskega jezika in književnosti, kitajske filozofije in kitajskih religij. Gostujoča predavateljica in raziskovalka je bila na Univerzi v Torontu, Tokijski univerzi, Univerzi v Marburgu, Mednarodnem središču za japonske študije v Kyotu in Rikkyo univerzi v Tokyu. Je izredna profesorica za filozofije in religije Azije.

Področje njenega dela obsega azijske filozofije in religije. Do sedaj je objavila osem prevodov filozofskih del iz klasične kitajščine (Konfucij, Mencij, Zhongyong, Daxue, Lao Zi, Zhuang Zi, Lie Zi, Yijing) in Pripovedi ob deževnem mesecu Uede Akinarija iz japonščine.

Poleg omenjenih prevodov, h katerim je napisla tudi uvodne študije, opombe in komentarje in številnih znanstvenih člankov, ki jih je objavila v Evropi, Aziji in ZDA, pa so njene samostojne monografije:

Pot praznine in tišine (1992), Mujoo kan no tozai hikaku (1994), Kitajska in Japonska med religijo in filozofijo, Mudrosti Kine i Japana (1999).

Dr. Mladen DOLAR (Maribor, 29.1. 1951)
Rojen leta 1951 v Mariboru. Po maturi se je leta 1969 vpisal na Filozofsko fakulteto, kjer je leta 1978 diplomiral iz filozofije in francoščine. V letih 1980-82 stažist na Oddelku za filozofijo FF, nato od leta 1984 asistent na tem Oddelku. V šolskem letu 1979/80 je bil na podiplomskem študijskem izpopolnjevanju v Parizu (Universite Paris VIII), v letu 1989/90 pa v Londonu (University of Westminster). Doktoriral je leta 1992 s tezo “Heglova Fenomenologija duha. Dialektika zavesti in samozavedanja”. Od leta 1992 docent za nemško klasično filozofijo, od leta 1996 pa izredni profesor za filozofijo in teoretsko psihoanalizo. Na Oddelku za filozofijo predava predmeta Nemška klasična filozofija in Strukturalizem in psihoanaliza.

Član uredniškega odbora revije Problemi (v osemdesetih letih je bil mnoga leta glavni in odgovorni urednik te revije) in knjižne zbirke Analecta. Soustanovitelj in mnogoletni podpredsednik Društva za teoretsko psihoanalizo in soustanovitelj Društva za kulturološke raziskave.

Knjige:

Struktura fašističnega gospostva, Ljubljana 1982, Heglova Fenomenologija duha I., Ljubljana 1990, Samozavedanje. Heglova Fenomenologija duha II., Ljubljana 1992

Članki:

“I shall be with you on your wedding-night. Lacan and the uncanny”. October 58/1991, str. 2-24.

“Beyond interpellation”. Qui parle 2/1993, str. 75-96.

“The phrenology of spirit”. V: Copjec (ed.), Supposing the subject, Verso, London 1994, str. 64-83.

“At first sight”. V: Salecl & Žižek (eds.), Gaze and voice as love objects, Duke UP, Durham/London 1996, str. 129-153.

“The object voice”. Ibid., str. 7-31.

“Woher kommt die Macht?” V: Liepold-Mosser (Hg.), Sprache der Politik, Politik der Sprache, Turia & Kant, Dunaj 1996, str. 184-205.

 

Dr. Žiga KNAP (Celje, 6. 5. 1937)

Študiral matematiko in filozofijo na Univerzi v Lubljani. Leta 1960 je diplomiral iz matematike in 1961 iz filozofije. Zaposlil se je na Institutu za sociologijo in filozofiji pri Univerzi v Ljubljani. V letih 1963 - 1967 je bil na specializaciji na Katedri za matematično logiko in kibernetiko na Fakulteti za mehaniko in matematiko Moskovske državne univerze Lomonosova, leta 1973 pa je bil na specializaciji na Univerzi v Edinburghu na Škotskem.

Na institutu je sodeloval pri več raziskovalnih projektih, njegov interes so bili metodološki problemi v družbenih vedah. Pod mentorskim vodstvom prof. dr. Franeta Jermana je lete 1985. obranil doktorsko disertscijo na temo Metodološki in filozofski problemi teorije sistemov. Razne metodološke predmete predava na Filozofski fakulteti že od leta 1976, od 1988 pa logiko in pozneje metodologijo na oddelku za filozofijo. Od leta 1993 je na Filozofski fakulteti redno zaposlen. Na filozofski fakulteti je sodeloval pri raziskovalnem projektu “Phenomenology and Cognitive Science” (1993 - 19969) v okviru projekta TEMPUS in v projektu “Logika, filozofija znanosti in kognitivna veda” (1994 - 1996) in v projektuFormalne strukture v modelih stvarnosti, spoznanja in duha (1996-1999).

Področje njegovega interesa so metodologija in filozofija matematike, filozofski problemi teorije sistemov.

 

Dr. Dean KOMEL (Bilje, 7.6.1960)

Diplomiral je leta 1989 na Filozofski fakulteti v Ljubljani (filozofija, primerjalna književnost) Po opravljenem magisteriju je leta 1994 in 1995 študiral na Univerzi v Bochumu. Leta 1995 je doktoriral s temo "Hermenevtična fenomenologija tubiti in meje filozofske antropologije. Leta 1996 je bil habilitiran v docenta za področje hermenevtične fenomenologije in filozofske antropologije". Od leta 1989 do 1998 je bil zaposlen na Fakulteti za družbene vede, od leta 1998 pa na Filozofski fakulteti, kjer na Oddelku za filozofijo predava filozofsko hermenevtiko. Objavil je tri knjige, več znanstvenih člankov ter prevodov filozofskih del. Od leta 1996 je predsednik Fenomenološkega društva v Ljubljani, poleh tega je član uredništva Nove revije in revije Phainomena ter sourednik istoimenske knjižne zbirke. Sodeluje z več srednjeevropskimi inštituti in strokovnimi združenji na področju fenomenološke in hermenevtične filozofije ter kulturologije. Objavlja predvsem razprave s področja fenomenologije, hermenevtike, zgodovine filozofije, filozofije kulture, zgodovine slovenske filozofije, filozofske terminologije in prevaja filozofska dela.

 

Dr. Borut OŠLAJ (Murska Sobota, 2. 5. 1964)

Leta 1987 je diplomiral na oddelku za umetnostno zgodovino (B), leta 1989 pa še na oddelku za filozofijo (A) Filozofske fakultete v Ljubljani. Magisterij na temo Religija in filozofija filozofije je opravil leta 1992. Doktorsko tezo z naslovom Filozofska antropologija kot poskus revitalizacije filozofije / s posebnim ozirom na Schelerja, Plessnerja in Fromma je obranil leta 1994. V naziv docenta za filozofsko antroplogijo je bil izvoljen leta 1996. Na oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani predava filozofsko antropologijo, na oddelku za pedagogiko predava antropologijo ter na oddelku za etnologijo in antropologijo kulture vodi seminar iz antropologije religij.

Področje njegovega raziskovanja obsega zgodovino filozofske antropologije, zgodovino antropoloških problemov religije in etiko narave.

Glavna dela: Osnove diaforične etike I-IV, Anthropos 1996, 1997, 1998; Mensch und Natur - Ideen zu einer diaphorischen Ethik, Philosophisches Jahrbuch, Mü nchen 1998; Homo diaphoricus - Uvod v filozofsko antropologijo, Ljubljana 1999.

 

Dr. Olga MARKIČ (Celje, 3. 11. 1959)

Leta 1982 je končala 1. stopnjo študija uporabne matematike na FNT v Ljubljani in se zaposlila kot programski analitik. Nato je leta 1992 diplomirala na Filozofski fakulteti (smer filozofija samostojno) in leta 1993 dobila mesto mlade raziskovalke na Oddelku za filozofijo. V letih 1993-1996 se je v okviru Tempus projekta "Fenomenologija in kognitivna znanost" študijsko izpopolnjevala na Royal Holloway College University of London. Magistrirala je leta 1995 in doktorirala leta 1998 z nalogo "Konekcionizem in filozofija duha". Istega leta je bila izvoljena za docentko za kognitivno-analitično filozofijo in logiko ter se zaposlila na Filozofski fakulteti. Predava tudi na FDV v Ljubljani in na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Trenutno je predsednica Društva za Analitično filozofijo in filozofijo znanosti.

Področje njenega dela je sodobna analitična filozofija (filozofija duha, filozofija kognitivnih znanosti, logika).

Glavna dela:

Osnove logike, Filozofska fakulteta, Ljubljana, 1997 (skupaj z Markom Uršičem)

Fizično in psihično, Aristej, Šentilj, 1998 (skupaj z Nenadom Miščevićem).

"Logic and cognitive models", v Conceptus - studien 13, Academia Ferlag, 1999.

 

Dr. Franci ZORE (Ljubljana, 1. 11. 1961)

Leta 1986 je diplomiral na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani (filozofija, sociologija). Prav tam je leta 1992 magistriral iz Aristotelove Metafizike, leta 1996 pa doktoriral na temo Logos in vprašanje biti v grški filozofiji. Leta 1993 je postal asistent za zgodovino filozofije, leta 1997 pa docent za zgodovino filozofije. Na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani je zaposlen od leta 1993 (najprej kot asistent stažist, nato kot asistent, sedaj kot docent). Predava pri predmetih Zgodovina filozofije (antika, srednji vek, renesansa) in Klasični teksti filozofije, sodeluje pa tudi pri podiplomskem študiju.

Ukvarja se predvsem z zgodovino antične grške filozofije ter s sodobno hermenevtiko in fenomenologijo, pa tudi s prevajanjem filozofskih besedil v slovenščino (Heraklit, Aristotel, Gadamer). Sodeloval je na več domačih in mednarodnih filozofskih srečanjih (Solun, Dubrovnik, Zagreb, Ljubljana).

Glavna dela: Heraklitos Efeški, Fragmenti, Maribor 1992 (prevod, opombe in spremna študija); Obzorja grštva: logos in bit v antični filozofiji, Ljubljana 1997.

 

Dr. Igor PRIBAC (22.10.1958)

Rodil se je l. 1958 v Kopru, kjer je obiskoval osnovno šolo in gimnazijo. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomiral iz filozofjie in sociologije in se nato vpisal na podiplomski študij filozofije, ki ga je zaključil z obrambo disertacije o naravnem pravu pri Hobbesu in Spinozi. V magistrski nalogi je raziskoval odnos med Spinozovo geometrično metodo dokazovanja in njegovim pojmovanjem telesnosti.

Od 1985. je redno zaposlen na oddelku za filozofijo in dejaven v pedagoškem procesu na oddelku. V okviru podiplomskega izobraževanja je bil na študijskem bivanju v Franciji (Univerza Paris VIII) in v Italiji (Università di Trieste). V letih 1990-1997 je bil član uredništva Časopisa za kritko znanosti, v obdobju 1991-1994 tudi njegov odgovorni urednik. Bil je tudi član uredništva knjižne zbirke Studia humanitatis minora in kot predavatelj sodeloval v podiplomskem programu Inštituta za humanistične študije. Članke je objavljal predvsem v Problemih, Časopisu za kritiko znanosti, Filozofskem vestniku in na Tretjem programu Radia Ljubljana.

Večji del njegove raziskovalne, prevajalske in uredniške dejavnosti je usmerjen v zgodovino socialne in politične misli, zlasti v 17. in 18. stoletje. Poleg tega se ukvarja tudi z analizo sodobnih političnih teorij, socialnih praks in s filozofijo zgodovine.

Članki:

Finley in raba zgodovinopisja, v: Finley: Antična in moderna demokracija, Krtina 1999, str. 111-125, Hobbesov naravni zakon, v: "Filozofski vestnik" 1/1999, letnik XX, str. 115-134, Pravica do kaznovanja: Hobbes in Beccaria, v: "Časopis za kritiko znanosti", št. 188, 1998, Ljubljana, str. 21-37, Bobbio, naravno pravo in Spinozova ihtiologija, v: "Čarnijev zbornik", Filozofska fakulteta, Ljubljana 1998, str. 468 – 474, "Tri ali štiri maksime...", v: "Filozofski vestnik", 3/1996, letnik XVII, str. 61 – 74, Jus circa sacra: Hobbes in Spinoza, v: "Časopis za kritiko znanosti" št. 164-165, letnik XXII, 1994, Ljubljana, str. 75-94, Descartes, bralec Machiavellija, v: "Časopis za kritiko znanosti" št. 174, letnik XXIII, 1995, str. 91 - 114.

 

Mag. Marjan ŠIMENC (Ljubljana, 29.7.1963)

Diplomiral je na Filozofski fakulteti v Ljubljani (A filozofija, B obča sociologija). Magisterij na temo Lingvistična filozofija iz psihoanalitske perspektive je opravil leta 1992. V letih 1990-1993 je bil zaposlen na Gimnaziji Bežigrad kot učitelj filozofije, kjer je opravil tudi strokovni izpit. Leta 1993 se je zaposlil na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani. V obdobju 1993-1995 je deloval kot asistent za filozofijo na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, od leta 1994 pa tudi kot asistent za didaktiko filozofije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Z letom 1999 je tu tudi dodatno tretjinsko zaposlen.

Glavna dela: Austin and defeasible concepts, v: Mesotes (Wien), 1991/ 2; Communication and convention, v: Mesotes (Wien), 1993/3; Mesto vednosti v gimnazijskem pouku filozofije, v: Filozofija v šoli: prispevki k didaktiki filozofije, Searlova pot od dobesednega pomena do ozadja, v: Problemi, 1997, 35, št. ¾.

 

Mag. Borut CERKOVNIK (Novo mesto, 9. 12. 1966)

Diplomiral je na Filozofski fakulteti v Ljubljani leta 1993 (filozofija, samostojni študij). Magisterij iz filozofije z naslovom Odnos ontologije in logike v obdobju Wittgensteinovega preloma s Traktatom leta 1997. V pedagoško delo se je kot asistent stažist vključil leta 1994.

Vaje iz logike (1. letnik, eno in dvopredmetni študij filozofije) in metodologije (2. letnik, enopredmetni študij) ter seminarja iz analitične filozofije in teorije znanosti (4. letnik, enopredmetni študij).

Njegovo pedagoško in znanstvenoraziskovalno delo vključeje področja logike, Wittgensteinove filozofije, filozofije jezika in analitične filozofije.

Glavna dela: "Predmet kot bivajoče v dejstvih sveta", Analiza 1, Ljubljana 1997; "Stališče pripomb k logični formi", Analiza 2, Ljubljana 1997; "Wittgenstein's Operation N and Quantification", Papers of 22-st International Wittgenstein Symposium, Kichberg am Wechsel 1999.