ODDELEK ZA SLOVANSKE JEZIKE IN KNJIŽEVNOSTI

80-letnica Univerze v Ljubljani in s tem tudi ljubljanske univerzitetne slavistike in slovenistike je najbrž zadnja jubilejna priložnost, ob kateri nastaja zapis pod enotnim naslovom Oddelek za slovanske jezike in književnosti. Čeprav za akademski svet marsikdaj velja, da v hotenju po raziskovalni neodvisnosti in objektivnosti, deloma pa tudi zaradi svoje inertnosti zgublja dejaven stik s širšimi družbenimi okoliščinami, iz katerih pravzaprav raste in v katere se mora vpenjati, se vendarle zdi, da sta se slovenska slavistika in slovenistika taki izolaciji doslej pretežno uspešno izogibali.

Včasih se sicer zdi inkubacijska doba novih pogledov, znanstvenih dognanj in premisleka o odgovornosti družbene vloge, ki naj jo veda opravlja, kar predolga; po drugi strani pa je za temeljitost premisleka potrebno delo, ki neusmiljeno terja čas.

Svetovne, zlasti pa evropske družbene in politične spremembe v zadnjih desetih letih so bile izredno dinamične; količina doživetega in spremenjenega je tolikšna, da se včasih zazdi teh deset let dolgih več desetletij; toda hkrati zaradi intenzivnosti dogajanja čas odteka hitreje kot kdajkoli prej. Spremenjena Evropa in svet, ne le v politični, temveč tudi v informacijski, komunikacijski in tehnološki razsežnosti, in slovenska državnost kot uresničeni cilj dolge poti in hkratni začetek nove, postavljajo slovenski slovenistiki in slavistiki ogledalo, v katerem se vse jasneje kažejo pomanjkljivosti doslejšnje podobe. Vse to pomeni nujnost samopremišljevanja in tehtnega ukrepanja, nikakor pa ne hlastnega spreminjanja za vsako ceno, po vetru in modi. Nenazadnje je tudi doslejšnja podoba slavistike v veliki meri posledica okoliščin, ki so jo spodbudile; toda zaradi inertnosti se tega veda pravzaprav več ne zaveda. In te okoliščine so temeljno spremenjene. Čeprav je kot ključni simbol evropskih sprememb na koncu 80-ih in na začetku 90-ih let obveljal porušeni Berlinski zid, je metonimija skoraj zavajajoča: največ sprememb je doživel prav slovanski svet – odprl se je, prezračil, diferenciral, izvil iz primeža vsiljene, ponesrečene enotnosti in enovitosti, in sicer v različnih dimenzijah, od ideološke do ozemeljske, od sovjetske do jugoslovanske. Nastopil je čas ponovnih, prenovljenih in novih samostojnih poti, ki so vpete med ponosom na svojo samostojnost in med nujnostjo novega povezovanja. V precejšnji meri ne več v imenu slovanstva, temveč v imenu Evrope.

Kaj ima z vsem tem Oddelek za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani? Zelo lakonično: slovenistika dokončno ne more biti več le del univerzalne slavistike, in ljubljanska slavistika se ne more več organizacijsko in programsko vezati predvsem na številčno najmočnejšo skupino na oddelku, na sloveniste. Formulacija je gotovo preveč posplošujoča. Toda dejstvo je, da sta tako slovenistika kot slavistika ne le zaradi spremembe družbenih okoliščin, temveč tudi zaradi razvoja teoretskih in metodoloških premis jezikoslovja in literarne vede postavljeni vsaka pred svoje naloge. V marsičem so si naloge podobne in je zato nadaljnje tesno sodelovanje slovenistike in slavistike smiselno in nujno, čeprav ne brez ponovnega premisleka, brez očiščenja in pomlajevanja. V marsičem pa se njune naloge temeljno razlikujejo, kar poleg nadaljevanja tradicije terja tudi nove vsebine ter nove organizacijske oblike in povezave. Veliko dela je že opravljenega ali vsaj nastavljenega, tudi javno predstavljenega, kar se kaže tako v strokovnem in javnem delovanju članov in članic oddelka kot nenazadnje v njihovih biobibliografijah. Tudi razprava o smiselni podobi nove organiziranosti že poteka, za marsikoga prepočasi, za marsikoga prehitro. Toda žametne revolucije v stroki potekajo počasneje, celo obotavljivo; če se to dogaja zaradi inercije, ne more biti opravičila. Če pa se to dogaja po eni strani zaradi množice tekočega dela, ki ga zlasti slovenisti zaradi prezaposlenosti komaj zmorejo, po drugi strani pa zaradi želje po preudarnosti, potem obvelja rek, da se počasi daleč pride.

Prav zaradi spoštljivega odnosa do tradicije je kot jedro predstavitve Oddelka za slovanske jezike in književnosti ostalo besedilo, ki ga je pred desetimi leti napisala tedanja predstojnica, zaslužna profesorica dr. Breda Pogorelec. Dopolnjeno je z novimi podatki o predstojnikih, sodelavcih, programih in drugih strokovnih dejavnostih; poglobljena ocena vsega, kar se je dogajalo v dinamičnem zadnjem desetletju drugega tisočletja, pa bo najbrž mogoča šele ob naslednji okrogli obletnici Univerze v Ljubljani, tedaj že pod vsaj dvema oddelčnima naslovoma.

 

Slavistične študije so v našem prostoru od nekdaj pobujene z dejstvom, da je deželni jezik Slovencev slovenščina, ki se ne govori le na Kranjskem in v Istri, ampak tudi na Goriškem in Tržaškem ter v dobršnem delu Koroške in Štajerske (tako Linhart - Zwitter, 37). Toda na višji ravni se je v začetku nove dobe, to je v prvi polovici 19. stoletja, slovenski jezik poučeval le kot prostovoljni predmet na dveletnem liceju, v Ljubljani je bil od leta 1817 do študijske reforme l. 1849 učitelj Franc Metelko, v Gradcu pa je bil najprej l. 1912 Janez Nepomuk Primic, od 1823-1867 Kolomon Kvas, nato dr. Gregor Krek. Osnove slovenskega jezika v univerzitetnem študiju so poučevali najprej v okviru primerjalne slavistike (na Dunaju Fran Miklošič, v Gradcu Gregor Krek; za njim od l. 1902 do 1917 Matija. Murko), leta 1896 pa so v Gradcu ustanovili ob predlaganem napredovanju lektorja Vatroslava Oblaka drugo katedro za slovansko filologijo, s posebnim ozirom na slovenski jezik in književnost. Ker je V. Oblak umrl, je to katedra prevzel dr. Karel Štrekelj in ji pridobil akademsko veljavo: 3-4 tedenske ure je predaval slovenski jezik in književnost, predaval pa je tudi srbohrvaščino in staro cerkveno slovanščino. Slovensko književnost je prvi predaval v slovenščini. Po Štrekljevi smrti 1912. je bil l. 1913 imenovan za izrednega in l. 1917 za rednega profesorja za slovansko filologijo dr. Rajko Nahtigal, ki je postal l. 1919 redni profesor v Ljubljani. Leta 1914 je bil na graški univerzi promoviran in leta 1918 habilitiran kot privatni docent dr. Fran Ramovš, ki mu je bila namenjena v Gradcu slovenistična jezikoslovna katedra.

Snovanje slavistike v Ljubljani se je začelo takoj po prvi svetovni vojni; iz virov, ne nazadnje iz korespondence poznejših prvih profesorjev, je razvidno, da sta se zlasti Ramovš in Nahtigal čutila odgovorna, da poskrbita za stroko, ki naj bi usposabljala za poučevanje v slovenskem učnem jeziku in raziskovalno utemeljevala slovensko samospoznavanje.

O samostojni univerzi so sklepali v znanstvenem pododseku kulturnega odseka narodnega sveta, ki mu je predsedoval slavist dr. Anton Breznik, in v vseučiliški komisiji, ki so jo ustanovili 23. nov. 1918 (Mikuž 1969, 54) in so o njej razpravljali že na 24. seji Narodne vlade SHS v Ljubljani 26. nov. 1918. Vseučiliška komisija se je konstituirala 5. dec. 1918; njen predsednik je bil dr. D. Majaron, tajnik dr. F. Ramovš.

V novembru 1918 si je Breznikov pododsek izdelal koncept visokošolske zgradbe po temle redu: najprej ustanovitev knjižnice, nato vseučilišča in akademije. Glede slovenske univerze je bil vladi najprej postavljen nujen predlog, da se takoj ustanovita v Zagrebu in Beogradu stolica za slovenski jezik in slovensko slovstveno zgodovino. Naglica je bila nujna, saj so morali poskrbeti za izobrazbo bodočih učiteljev. Za vsako slovenistično katedro so načrtovali dva učitelja. Kot možne učne moči so navedeni: Nahtigal, Grafenauer, Kidrič, Breznik in Ramovš (Pisma prof. Ramovša, SR 1955, 233). Predlog o imenovanju Nahtigala, Ramovša in Grafenauerja je bil oblikovan na decembrski seji. Že tedaj pa so za bodočo ljubljansko univerzo načrtovali tudi študij srbohrvaščine (jezik in literatura) in češčine, ker so pričakovali, da bo tudi v Pragi verjetno ustanovljena katedra za jugoslovanščino.

Že leta 1918 je prišlo do sprememb v pogledih, predvsem pa do prvih osebnih trenj, zlasti med dr. Ilešičem in dr. Ramovšem, zato so prosili dr. Nahtigala, naj kot nepristranski izdela spomenico za vseučiliško komisijo oz. za dr. Majarona. Glede spomenice je Ramovš (SR VIII, 240) sugeriral Nahtigalu, naj upošteva, da so nujno potrebne štiri glavne stolice, in sicer stolica za splošno slovansko filologijo (slovničarski del), ki bi jo imel Nahtigal, stolica za splošno slovansko slovstvo (literatura) s Prijateljem, stolica za slovenski jezik z Ramovšem in stolica za slovensko literaturo s Kidričem. Ilešiča Ramovš ni imel za konkurenta, omenja pa vprašanje Grafenauerja in razmišlja o morebitnih dveh stolicah za literaturo.

Poleg kadrovske vizije Ramovš navaja v istem pismu tudi zasnovo stroke: prvi dve stolici naj bi dajali splošno podlago. Prva (Nahtigalova) stolica naj bi zajemala starocerkvenoslovanski jezik in literaturo, primerjajoče slovansko jezikoslovje, slovansko fonetiko, medsebojno razmerje raznih starih tekstov, sorodnost slovanskih jezikov, slovanske starožitnosti itd. Druga (Prijateljeva) stolica naj bi zajela (kulturno) zgodovino slovanskih narodov. Tretja (Ramovševa) bi se ukvarjala z zgodovino slovenskega jezika, slovensko dialektologijo, slovensko fonetiko in z izdajanjem starih tekstov. Njen seminar bi prevzel nalogo zbirati gradivo za slovensko zgodovinsko slovnico in dialektološko karto. Naloga četrte, ki jo Ramovš v navedenem času še pripisuje Kidriču in Grafenauerju, pa naj bi bila kulturno-estetska zgodovina slovenskega slovstva. Že tedaj se mu je zdelo važno, da bi izdali nekatere protestantske unikate, ki jih hranijo drugod; tudi to naj bi prevzel seminar. Prostor, ki si ga je Ramovš tedaj zamišljal, je bil seminar s štirimi pododdelki in dovolj veliko čitalnico s priročno knjižnico.

Ker je postalo že do februarja 1919 (Ramovševo pismo z dne 17. II. 1919, SR VIII, 242) jasno, da Zagreb slovenskih pobud ni bil pripravljen sprejeti, sta vseučiliška komisija in narodna vlada spoznali, da bi bilo najbolje predložiti takojšnjo ustanovitev vseučilišča v Ljubljani. 6. marca 1919 je prišlo dovoljenje za ustanovitev univerze, 8. marca so o tem sklepali v vseučiliški komisiji, ustanovili podkomisije za posamezne fakultete in 10. marca je bila že seja podkomisije za filozofsko fakulteto, kjer so izdelali predloge za novo ureditev študija in za imenovanja prvih profesorjev, 15. marca so bili oblikovani prvi predlogi, med njimi so bili na filozofski (=modroslovni) fakulteti za prve učitelje predlagani matematik Plemelj in slavista Rajko Nahtigal in Fran Ramovš. Fran Ramovš je izdelal tudi predloge za notranjo razvrstitev 33 stolic; v predlogu, ki kaže organizacijsko izpopolnjeno shemo predmetov in njih povezavo, je slavistična tematika razvrščena pod razdelek 18: slovanska filologija, ki se je delila na dve splošni področji, splošno slovansko filologijo in slovansko literaturo, ter področji slovenski in srbohrvatski jezik ter slovenska in srbohrvatska literatura; dodana pa je izvedbena perspektiva z omembo profesure ad personam za srbohrvatski jezik in literaturo. V shemi so predvidene štiri stolice. Organizacijska povezava med njimi je Seminar za slovansko filologijo. Ko je bila poleti 1919 po mnogih peripetijah univerza dokončno ustanovljena, se je profesorjema jezikoslovcema pridružil kot prvi redni profesor za literaturo dr. Ivan Prijatelj. V zimskem semestru 1919/20 je imel predavanja iz starejše slovenske slovstvene zgodovine in o razvoju slovenskega pisnega jezika privatni docent zagrebške univerze dr. Ivan Grafenauer, nato pa je bil l. 1920 imenovan za rednega profesorja za starejše slovensko slovstvo dr. France Kidrič. Ramovševa želja, da bi nastavili dva učitelja za slovensko književnost, se ni mogla uresničiti.

Študijska zasnova, kakršno so na slavistiki uresničevali z nekaterimi dopolnitvami od začetkov v l. 1919 do šolske reforme 1959/60, kaže v temeljih splošno orientacijo tedanjega, zlasti graškega jezikoslovja, ki se giblje med sodobno filologijo na osnovah primerjalnega jezikoslovja in med historičnim pojmovanjem strokovne predmetnosti, in sicer tako v jezikoslovju kakor v literarni vedi. Nove razmere in relativna kulturna samostojnost Slovencev v novo ustanovljeni državi po eni strani - po drugi strani pa sočasni razvoj filozofije in tudi jezikoslovja, ki je prek de Saussura prav tedaj razvijalo v jezikoslovni znanosti razlikovanje med pojmovanjem sočasnega (sinhronega) in zgodovinskega (diahronega) - so že tedaj zahtevale tudi drugačno zasnovo študija na univerzi z upoštevanjem sodobnega zlasti v knjižnem jeziku kot jeziku javnega življenja in v literaturi z obravnavo sodobne ustvarjalnosti. Ker pa so do tedaj knjižni jezik obravnavali predvsem z normativnega vidika in iz uveljavljenega izročila načeloma pri opismenjevanju, je ostalo obravnavanje knjižnega jezika za seminarske vaje (Nahtigal 1929, 339). Poskusi, vpeljati na univerzi lektorat slovenskega jezika (z Breznikom kot predvidenim prvim lektorjem), so pred drugo vojno propadli, uresničili so se šele v letu 1947. Vendar je bil tedaj študij knjižnega jezika le uvajalni ali pomožni predmet za študij zgodovinske slovnice. Za razvijanje slovenistike zelo pomembna je načrtovana in že l. 1920 tudi izpeljana nastavitev profesorja za srbohrvaški jezik in književnost; mesto je po posredovanju A. Belića dobil A. Stojičević. Ker glede jezika v na novo nastali državi ni bilo jasnosti, saj se je t. i. “narodni” jezik imenoval srbohrvatskoslovenski oziroma jezik, ki naj bi ga sestavljala tudi po mnenju nekaterih slovenskih politikov narečja treh plemen, in ker je za osnovo študijskega in izpitnega reda, torej tudi predmetnih poimenovanj služil študijski red srbske univerze iz l. 1905 in 1911, pomeni delitev po jezikih, ki so jo lahko predlagali in izpeljali profesorji slavisti ob ustanovitvi, pomembno dejanje za emancipacijo slovenske slavistike.

V študijskem letu 1920/21 sta navedeni dve osnovni študijski skupini: tretja študijska skupina je vsebovala študij slovenščine s srbohrvaščino (oziroma srbohrvaščine s slovenščino) in en moderni jezik, peta pa zgodovino in slovenščino s srbohrvaščino ali obratno. Iz študijskih navodil je razvidna filološkohistorična usmeritev v jezikoslovju in v literarni vedi. Poseben poudarek je bil na poznavanju zgodovine, starožitnosti in predmetne literature. Poleg tega je bil izdelan predmetnik za doktorski izpit (disertacija je bila lahko napisana v slovenščini ali srbohrvaščini), ki je vseboval glavni in stranski predmet. Glavni predmet je bila bodisi slovanska filologija, stranski pa en slovanski jezik z literaturo ali primerjalno indoevropsko jezikoslovje ali fonetika, bodisi slovenski jezik s srbohrvaščino (srbsko-hrvaški jezik s slovenščino), stranski pa slovanska filologija ali indoevropsko primerjalno jezikoslovje ali en drug slovanski jezik z literaturo ali slovanske starožitnosti ali en germanski ali romanski jezik z literaturo a1i grški ali latinski jezik ali južnoslovanska zgodovina ali geografija ali fonetika. Kandidat si je z dovoljenjem fakultetnega sveta lahko izbral tudi predmet, ki ni bil naveden v izpitnem redu. Doktorska diploma je bila v latinščini.

Od 1928 do 1946/47 je veljal dopolnjeni in spremenjeni, za vso državo enotno zasnovani in v Ljubljani konkretnim razmeram prilagojeni izpitni red. Na Inštitutu za slovansko filologijo so slušatelji lahko študirali po XII., XIII., XIV. in XV. študijski skupini. Vsaka skupina je vsebovala dva strokovna predmeta (pod A in pod B) in pomožne predmete (pod C). XII. skupina se je morala imenovati Skupina za narodni jezik in je vsebovala pod A slovenski (ali srbohrvatski) jezik s staroslovenskim jezikom, pod B zgodovino južnoslovanske književnosti in teorijo književnosti, pod C narodno zgodovino (to je zgodovino jugoslovanskih narodov), primerjalno slovnico indoevropskih jezikov in en slovanski jezik, poleg tega še en klasični ali orientalni jezik s književnostjo ali en moderen jezik (francoski, nemški, angleški, italijanski). Pri XIII. Skupini za narodni jezik in književnost sta bila predmeta pod A in B zamenjana. XIV. Skupina za narodno književnost je zajemala pod A zgodovino jugoslovanske književnosti, pod B primerjalno književnost s teorijo književnosti in pod C slovanski (ali srbohrvatski) jezik s staroslovenskim jezikom, narodno zgodovino, en slovanski in poleg tega en klasični jezik s književnostjo ali en moderni jezik. XV. skupina je bila slovanska: pod A je vsebovala ruski jezik in književnost, pod B češki (ali poljski) jezik s književnostjo ali slovenski (ali srbohrvatski) in staroslovenski jezik, pod C pa slovenski (ali srbohrvatski) in staroslovenski jezik (za vse, ki ga niso imeli pod B), primerjalno slovnico indoevropskih jezikov in zgodovino južnoslovanske književnosti (za tiste, ki so imeli pod B češki ali poljski jezik). Med vojno je bil ta red l. 1941/42 dopolnjen pod C z italijansko knjiiževnostjo in z zgodovino Italije in Slovenije (pri čemer ni jasno, kaj je bilo pod Slovenijo mišljeno).

L. 1929 je bil Seminar za slovansko filologijo velik kolektiven institut s petimi rednimi profesorskimi stolicami in dvema lektoratoma. Stolice so bile še zmeraj razdeljene tako, kakor so to načrtovali v letu 1919; pomembno je, da so v sklopu slovanske filologije poudarjali potrebo po študiju slovenskega jezika in literature. Stolico za srbohrvatski jezik in književnost, ki naj bi jo “vodil Srb a1i Hrvat”, je dobil Srb. Poleg tega sta bila že l. 1922 ustanovljena dva lektorata, za ruski in za češki jezik: ruski lektorat je prevzel dr. Nikolaj Preobraženski, češkega praški profesor dr. V. Burian. Iz zapisnikov sej sveta Filozofske fakultete je mogoče razbrati, da je bil že v letu 1921 govor tudi o lektoratu za izgovorjavo slovenskega jezika: na oktobrski seji je bilo prebrano pismo A. Breznika, v katerem pristaja na ponudbo, a se obvezuje samo za dve tedenski uri, že na naslednji seji pa naročajo prof. Ramovšu, naj še naprej išče primerno osebnost, ker je dr. Breznik na to mesto resigniral. Ramovš je mesto dodatno utemeljeval z idejo, da bo “ta lektorat služil tudi namenu, da se na primer srbohrvatski slušatelji priuče slovenskemu jeziku". Na decembrski seji je bilo še pojasnjeno, da je ruske dijake učil slovenskega jezika docent za primerjalno indoevropsko jezikoslovje dr. Oštir.

Že v prvih letih po ustanovitvi je bila torej glavna smer slavističnih študij v celoti uveljavljena, v načrtu pa je bilo tudi poučevanje živega slovenskega jezika za sloveniste in kot tujega jezika. Profesorji so slavistično vedenje posredovali na predavanjih, seminarskih vajah in ekskurzijah “v svrho ponazoritve dialektološkega in literarno-historičnega študija”, kar je ustvarilo tradicijo za posebej intenzivno obliko slavističnega terenskega študija. Tematika, ki jo je R. Nahtigal navajal ob desetletnici, je bila vse predvojno obdobje temeljna: središče predavanj iz slovenskega jezika (Fr. Ramovš) je bila historična gramatika (“v celoti ali posameznih njenih delih”), ob tem pa je bila pozornost namenjena slovenski dialektologiji, akcentu v slovenskem in srbohrvatskem jeziku ter splošni fonetiki. Ob začetku univerze je prve semestre Fr. Ramovš supliral stolico za primerjalno jezikoslovje s posebnim ozirom na grščino in latinščino. Slovanska filologija (R. Nahtigal) je zajela gramatiko starocerkvenoslovanskega jezika z jezikovno interpretacijo besedil in glagolsko paleografijo, primerjalno slovnico slovanskih jezikov s slovansko dialektologijo, ruskim akcentom in obrisi posameznih slovanskih jezikov oziroma skupin in ožje filološka snov, kakor so postanek in razvoj pisnih jezikov, razmerje med grafiko in fonetiko v slovanskih jezikih ter zgodovino slovanske filologije. Od poglavij starejšega slovenskega slovstva (Fr. Kidrič) so obravnavali reformacijo s kulturnozgodovinskim ozadjem, dobo od Pohlina do Vodnika in njen pomen in Prešerna. S področja primerjalne slovanske literarne zgodovine so bila prikazana prva stoletja slovanskih literatur in njihov razvoj v 16. in 18. stoletju, od evropske primerjalne književnosti pa je bil predstavljen evropski okvir za slovanske literature od srede 9. stoletja in od 1l. naprej ter v dobi romantike in v l. pol. 19. stoletja. Novejša književnost (I. Prijatelj) je zajemala slovensko literaturo v dobi staroslovencev in mladoslovencev ter literaturo in časopisje vmesnih šestdesetih let, dobo poetičnega realizma, dobo od Levstika do Aškerca ter zgodovino slovenske literarne kritike. Iz primerjalne slovanske literarne zgodovine je profesor obravnaval ruski realizem ter podal preglede novejše ruske, poljske in češke literature. Za vsa področja so imeli tudi seminarske vaje. Na katedri za srbohrvaški jezik in literature so imeli predavanja iz sodobnega jezika in historične slovnice in tudi pri literarni zgodovini so spoznavali poleg starejših obdobij tudi novejšo knjižno ustvarjalnost.

Delo v seminarju je bilo takoj po ustanovitvi l. 1919 omogočeno z nakupom dragocene knjižnice graškega profesorja dr. G. Kreka. Ta začetni fond je ob pomanjkanju pravega knjižničarja pomagal katalogizirati dr. Avgust Pirjevec, poznejši knjižničar v državni licejni biblioteki. Za knjižničarja je bil imenovan slušatelj slavistike Rudolf Kolarič, ki je postal po doktoratu “ukazni asistent” (Nahtigal, 341) do redukcije asistentov 1927. L. 1929 je bil imenovan za asistenta Zvonko A. Bizjak, ki je v tej funkciji napredoval do višjega asistenta.

Knjižnica se je zelo naglo razvijala; bolj kot z nakupi iz skopih dotacij se je širila z občasnimi darovi (Nahtigal, tudi nadrobni navedki). Urejena je bila po širših strokovnih področjih, da bi bile knjige bolj uporabne, znotraj le-teh pa po tekočih številkah. To načelo se spoštuje še danes, seveda ob drugih pravilih za sodobno knjižnično ureditev. Slušateljev slavističnih predavanj je bilo v prvem letu 8, v drugem 20, v zimskem semestru 1928/29 jih je bilo 128. Članov seminarja je bilo manj, le 35. V prvih desetih letih je doseglo 10 slušateljev slavistični doktorat, med njimi A. Bajec, M. Rupel, R. Kolarič, A. Slodnjak in V. Kralj. Število doktorandov pa se je zmanjšalo po uvedbi novega reda, ki je predpisoval tiskanje 100 izvodov, kar je napravilo pa Nahtigalu “doktorat za zelo luksuriozno in revežu naravnost nedosegljivo stvar”. Seminar so pred vojno obiskali številni znani tuji slavisti.

Profesorji slavisti pa niso bili dejavni samo v svoji stroki, ampak so veliko prispevali tudi k razvoju nove Filozofske fakultete, ki so jo tako kot ljubljansko univerzo pretresali pritiski, pomanjkanje sredstev in druge nevšečnosti. Dr. R. Nahtigal je bil leta 1919/20 prvi dekan, drugič je bil dekan 1934/35, dr. Ivan Prijatelj 1920/21 in 1932/33, dr. Fr. Kidrič 1922/23, 1936/37 in 1938/39, dr. Fr. Ramovš 1926/27, od 1942/43 do 1944/45 je bil prodekan in je po tragični smrti dekana dr. Šturma vodil fakulteto do konca vojne. Leta 1928/29 je bil dekan dr. A. Stojičević. Za rektorja univerze je bil dr. Kidrič izvoljen l. 1923/24, dr. Nahtigal l. 1927/28, dr. Ramovš 1934/35. Po vojni je bil od slavistov prvi dekan dr. Slodnjak 1951/52, dr. Štampar 1960/61, dr. Logar od 1968/69 do 1969/70 in dr. Kmecl od 1977/78 do 1978/79.

Predstojnik Seminarja za slovansko filologijo je bil vse do svojega odhoda v pokoj l. 1952 dr. Rajko Nahtigal. Do leta 1922 se slovanska filologija notranje ni delila, odtlej pa se do prve povojne reforme deli na jezikoslovni in literarnozgodovinski odsek, nato na predmetni področji za jezikoslovje in literarno vedo. V drugem desetletju obstoja slavistike je prišlo do spremembe najprej na katedri za novejšo slovensko literaturo; primerjalni del predavanj iz literarne vede sta Prijatelj in Kidrič l. 1929 formalno oddelila od slavistike in predavala primerjalno književnost v okviru Oddelka za primerjalno književnost. Po Prijateljevi smrti maja 1937 je prevzel predavanja iz primerjalne književnosti dr. Anton Ocvirk, Prijateljev učenec, ki se je v primerjalni književnosti izpopolnjeval v Parizu in Londonu in se leta 1936 habilitiral z monografijo Teorija primerjalne zgodovine; njegovo predmetno področje je bila primerjalna književnost, slovenska literatura pa predmetno izhodišče. Njegova usmeritev v teorijo je za nadaljnji razvoj slovenske znanosti o književnosti velikega pomena. Pregled ruske književnosti je tedaj predaval lektor Preobraženski, češke lektor dr. Burian, ki se je medtem habilitiral za privatnega docenta, poljske književnosti pa tedaj niso predavali.

Na katedrah za slovansko filologijo skorajda ni prišlo do sprememb, le maja 1939 je postal privatni docent za slovansko filologijo dr. A. Isačenko, ki je v študijskem letu 1940/41 predaval rusko oz. vzhodnoslovansko zgodovinsko slovnico, vendar se je v svojih raziskavah ukvarjal tudi s slovenskimi vprašanji. Tudi za Isačenka je značilno, da je vnesel poglobljen teoretski uvid in nakazal strokovni preobrat, ki pa se je zaradi druge svetovne vojne začel uresničevati šele pa daljšem razdobju.

Seminar za slovansko filologijo je bil s svojimi učitelji, slušatelji in diplomanti pobudnik nekaterih pomembnih dejanj, med njimi l. 1935 ustanovitve Slavističnega društva v Ljubljani z Nahtigalom kot prvim predsednikom. Društveno glasilo Slovenski jezik je bilo prvo samostojno strokovno glasilo slavistov, izdali so štiri zvezke; po vojni so ustanovili 1948. Slavistično revijo in 1956. Jezik in slovstvo, ki izhajata še danes. Društvo danes deluje kot zveza slavističnih društev z imenom Slavistično društvo Slovenije. Čeprav so bili slušatelji politično zelo diferencirani, je bila l. 1941 v seminarju močna skupina zavednih in naprednih, ki se je kmalu po okupaciji pridružila odporu.

Med drugo svetovno vojno je Inštitut delil usodo univerze. Že prvo leto je kmalu prišlo do osebnih sprememb. Dr. Isačenko je odšel, medtem ko so drugi učitelji in lektor Preobraženski nadaljevali delo. V poletnem semestru 1941/42 je postal pogodbeni lektor češkega jezika Boris Urbančič, njegove lektorske vaje so v seznamu predavanj napovedane še za leto 1942/43 in 1943/44, čeprav jih zaradi odhoda v partizane ni izvajal. Od š. l. 1942/43 je bil dr. Kidrič konfiniran in odsoten, slovensko književnost je predaval le dr. Ocvirk.

Po drugi svetovni vojni je Seminar za slovansko filologijo vodil do upokojitve l. 1952 dr. Rajko Nahtigal, od 1952 do 1959 je bil na čelu Inštituta za slovansko filologijo, kakor se je prvotni Seminar že v tridesetih letih preimenoval, dr. Anton Slodnjak. Inštitut je imel tri seminarje: za slovenski jezik in književnost, za srbskohrvatski jezik in književnost, za ruski jezik in književnost. Od aprila 1959 do oktobra 1959 ga je vodila dr. Marja Boršnik, nato do oktobra 1960 dr. Tine Logar, ki je predlagal za pomočnika asist. Franca Jakopina, za dr. Logarjem je bil za predstojnika izvoljen dr. France Bezlaj; ko je spomladi 1961 nenadoma obolel, je za njim prevzel predstojništvo dr. Boris Paternu, ki je vodil oddelek do jeseni 1963, za njim je bil od 1963 do 1964 predstojnik ponovno dr. Tine Logar, nato od 1964 do 1968 dr. Janko Jurančič, od 1968 do 1975 dr. Vera Brnčič, od 1975 do 1976 dr. Franc Zadravec, od 1976 do 1980 dr. Franc Jakopin, od 1980 do 1982 dr. Jože Koruza, od 1982 do 1984 dr. Martina Orožen, od 1984 do 1986 dr. Janez Rotar, od 1986 do 1990 dr. Breda Pogorelec, od 1990 do 1992 dr. Ada Vidovič Muha, od 1992 do 1994 dr. Matjaž Kmecl, od 1994 do 1996 dr. Aleksander Skaza, od 1996 do 1998 dr. Miran Hladnik, od 1998 dr. Irena Novak-Popov.

Inštitut se je v š. l. 1959/60 spet preimenoval v Seminar za slovansko filologijo, 1962/63 je postal Oddelek za slovanske jezike in književnosti, v sedemdesetih letih se je imenoval Pedagoško-znanstvena enota za slovanske jezike in književnosti, v osemdesetih letih je ponovno oddelek.

Organizacijske naloge za oddelek, kjer je število slušateljev po vojni naglo naraščalo, je opravljal poleg učiteljev do svoje smrti l. 1952 višji asistent Anton Bizjak. Njegova naloga je bila tudi vodenje knjižnice in zadnja leta je predaval staro cerkveno slovanščino. Pri delu s študenti so profesorjem pomagali pomožni asistenti Franc Jakopin, Breda Pogorelec, Dimitrij Sovre, Boris Paternu, Janez Rotar in drugi, ki so delali pri posameznih strokah. Ko sta postala 1949/50 asistenta pripravnika Franc Jakopin in Janez Zor, sta sprva prevzela tudi skrb za knjižnico.

L. 1954 je dobil Seminar prvo bibliotekarko, Irmo Marinčič. Od tedaj je knjižnica sodobno in profesionalno vodena. Od okrog 30.000 zvezkov je do konca l. 1998/99 narasla na več kot 1000.000 enot. Po odhodu Marinčičeve v Avstralijo aprila l. 1957 je vodil oddelčno knjižnico višji bibliotekar specialist Marko Kranjec, po njegovi upokojitvi 1996 višja bibliotekarka Alenka Logar Pleško in od 1. 10. 1997 višja bibliotekarka Anka Sollner Perdih. Knjižnica je danes na Filozofski fakulteti največja, velik del njenega fonda je pridobljen z zamenjavo, darovi in nakupi. Petdesetletno delo ustrezno usposobljenih knjižničarjev je utrdilo oddelčno knjižnico z informacijsko in svetovalno službo kot pomembno enoto oddelka. V knjižnici so od 1957 delali kot bibliotekarji 1959/60 honorarno Vlasta Pacheiner, od 1960/61 Helga Glušič, od 1962 do 1970 Hermina Jug-Kranjec, od l. 1970 bibliotekarka Alenka Logar-Pleško, ki je postala vodja Osrednje humanistične knjižnice (OHK) Filozofske fakultete, od 1977 Anka Sollner-Perdih, od 1989 Marija Cvetek, od 1997 Andreja Puc in Anka Polajnar, od 1998 Janka Šuštar. V knjižnici je treba poudariti tudi delež treh knjižničnih manipulantov, od samega začetka l. 1919 do l. 1966 Rudolfa Železnika, od 1966. do upokojitve 1992. Mimice Dernikovič, ki je poleg izposoje požrtvovalno pomaga tudi pri vseh oddelčnih podjetjih, od 1992 do 1998 Berte Pušnik. Knjižnica je v letu 1987 dobila prvi računalnik in se pridružila drugim fakultetnim knjižnicam pri izdelovanju osnov za računalniško kataolgiziranje gradiva, ki je ob sprotni kastalogizaciji od konca l. 1993 dosegljivo v slovenskem vzajemnem knjižničnem katalogu COBISS/OPAC. Pripravlja gradivo članov in sodelavcev oddelka za razstave ZIFF-a, bibliografije za potrebe MZT, preglede slovenistike za udeležence Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture, četrtletne sezname knjižničnih novosti. Bibliotekarke se izobražujejo v računalništvu in po strokovnih izpitih vključujejo v slovenski vzajemni knjižnični katalog. Opravljajo tudi mentorstvo pri praksi študentov bibliotekarstva. 1996 je bil prenovljen izposojevalni in 1997 pridobljen prostor za obdelavo gradiva. V oddelčni knjižnici gostuje tudi OHK.

Povojni razvoj oddelka je mogoče razdeliti na tri razdobja, na prvo, ki je trajalo od 1945 do 1952, ko je umrl dr. Fran Ramovš in je odšel v pokoj dr. Rajko Nahtigal, na drugo, ki je trajalo do l. 1958, ko se je upokojila dr. Marja Boršnik (reaktivirala se je l. 1959 in dokončno upokojila l. 1963) oz. do l. 1959, ko je moral oditi in se upokojiti dr. Anton Slodnjak, in na tretje, ki je trajalo do l. 1997, ko so se upokojili dr. Franc Zadravec, dr. Boris Paternu, dr. Jože Toporišič, dr. Matrina Orožen, Janez Zor, dr. Matjaž Kmecl, dr. Helga Glušič, dr. Breda Pogorelec, dr. Dragi Stefanija. Vsa tri obdobja so seveda med seboj povezana in pomenijo stopnje kontinuiranega notranjega razvoja, ne pa usodnih prelomnic, čeravno se sodobni pogledi na jezik in književnost v marsičem močno razlikujejo od nekdanjih izhodišč.

Spremembe so se najprej pokazale v študijskih programih. Predvojni sistem je bil 1946/47 zamenjan z novim, ki ni več vseboval nekdanje delitve na strokovne in pomožne predmete, ampak je imel enovit učni načrt z delnimi in diplomskimi izpiti. Študijski skupini sta bili dve, slovenski jezik in književnost ter ruski jezik in književnost. Študij so dopolnjevali skupni predmeti. Srbohrvaščina in makedonščina (ki se je začela izvajati šele v šestdesetih letih) sta bili vgrajeni v študij slovenskega jezika in književnosti, prav tako ruski jezik s književnostjo. Slovenski (= materni) jezik se je delil na sodobni knjižni jezik (v prvih štirih semestrih), na dialektologijo (od petega do sedmega) in historično slovnico (od šestega do osmega) semestra.

Že v prvem, še veliko bolj pa v drugem povojnem obdobju so se postopno zamenjali učitelji. Dr. Anton Ocvirk je že pred vojno po smrti dr. Ivana Prijatelja začel razvijati Oddelek za primerjalno književnost, do poletnega semestra 1949 pa je predaval tudi izbrana poglavja iz slovenske književnosti in vodil pripadajoče seminarje. L. 1949 je začela slovensko književnost predavati docentka dr. Marja Boršnik, 1950/51 se ji je pridružil kot redni profesor dr. Anton Slodnjak. Dr. France Kidrič je zadnjič napovedal predavanja v poletnem semestru 1949, za njim je od l. 1949/50 do l. 1961/62 honorarno predaval starejšo slovensko književnost dr. Mirko Rupel (ravnatelj NUK in raziskovalec predvsem slovenskega protestantizma), od 1962/63 do 1970/71 pa višji predavatelj Pedagoške akademije Boris Merhar. Po smrti dr. Frana Ramovša l. 1952 je prevzel predavanja iz historične slovnice slovenskega jezika kot honorarni predavatelj dr. Rudolf Kolarič (pozneje redni profesor za slovenistiko na univerzi v Novem Sadu), za Nahtigalom je začel 1955/56 predavati staro cerkveno slovanščino in zgodovino slovenskega knjižnega jezika kot izredni profesor dr. France Tomšič (predaval je do š. l. 1961/62, staro cerkveno slovanščino nato do š. l. 1971/72 pogodbeno, nazadnje kot znanstveni svetnik, zgodovino slovenskega knjižnega jezika pa do š. l. 1962/63). Predmet, ki ga je od š. l. 1947/48 pod naslovom pouk slovnice v gimnaziji predaval dr. Anton Bajec, je bil 1952/53 razširjen v metodiko pouka slovenskega jezika, ki pa so jo poučevali pogodbeno: Prvi honorarni predavatelj tega predmeta je bil do š. l. 1957/58 dr. Joža Mahnič, nato od 1960/61 do 1963/64 Stane Mihelič. Konec drugega obdobja je napovedal prvi dr. Anton Bajec, ki se je upokojil kot izredni profesor ob uvedbi tako imenovanih reelekcij univerzitetnih učiteljev l. 1957, čeprav je ostal kot honorarni predavatelj za slovenski knjižni jezik še do 1962/63; skoraj do smrti l. 1985 je nato deloval kot znanstveni svetnik in redni član 2. razreda SAZU v Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša. Spomladi l. 1958 se je nato kot izredna profesorica prvič upokojila dr. Marja Boršnik, ki pa se je morala ob prisilni upokojitvi dr. Slodnjaka l. 1959 za nekaj let ponovno aktivirati. Jeseni l. 1958 sta začela predavati primerjalno slovansko jezikoslovje novo izvoljena docent dr. France Bezlaj, historično slovnico in dialektologijo pa docent dr. Tine Logar.

V tem drugem obdobju se je pomnožilo tudi število asistentov. Prvima, Francu Jakopinu (asistent za ruski jezik od l. 12. 1949) in Janezu Zoru (asistent za rusko književnost od l. l. 1950) sta se 14. novembra 1951 pridružila France Bernik in Boris Paternu za slovensko književnost; jeseni 1952 Dimitrij Sovre za slovansko filologijo (ta je l. 1953 odšel na specializacijo za primerjalno jezikoslovje v Oslo in ostal nato kot lektor za srbohrvaški in slovenski jezik v Uppsali). S študijskim letom 1955/56 je postala asistentka za slovenski knjižni jezik Breda Pogorelec, za slovensko književnost pa Štefan Barbarič. L. 1958 je postala asistentka za staro cerkveno slovanščino Martina Orožen, ki se je kasneje posvetila slovenski zgodovinski slovnici, Franc Zadravec pa asistent za slovensko književnost. Za njihovo strokovno rast je bil pomemben dogodek prvi povojni mednarodni slavistični sestanek v Beogradu od 15. do 21. 9. 1955, na katerem je v tedaj še zmeraj zaprte jugoslovanske razmere svetovna elita slavistov poročala o aktualnem delu in dosežkih, prof. Roman Jakobson pa je svoj beograjski referat v polnem obsegu odpredaval tudi v Ljubljani. Stik s svetom je opozoril na aktualno teoretsko raven slavistike v svetu in na metodologije novih smeri v jezikoslovju in slovstveni vedi. Dogodek je spodbudil izpopolnjevanje, in sicer tako na Zahodu kakor zlasti po l. 1955 na Vzhodu, predvsem na Poljskem, Češkoslovaškem in v Sovjetski zvezi.

Do osebnih sprememb in kadrovske razširitve je prišlo tudi pri učiteljih za srbohrvaški jezik in književnosti in za ruski jezik. V š. l. 1950/51 je postal docent za novejšo srbohrvaško književnost dr. Emil Štampar (do tedaj asistent prof. Barca v Zagrebu); pa smrti prof. Stojičevića spomladi 1952 je nato prevzel vodstvo katedre. Srbohrvaški jezik je začel v š. l. 1953/54 predavati honorarni predavatelj Janko Jurančič (1962/63 kot višji predavatelj, po obranjenem doktoratu 1963/64 izredni profesor), avgusta 1953 postane prvi lektor za srbohrvaški jezik Dalibor Brozovič in ostane v Ljubljani do 1955/56; lektorat je bil nato obnovljen 1958/59, ko ga je prevzel Vatroslav Kalenić. Novejšo rusko književnost je v š. l. 1947/48 in 1948/49 kot honorarni predavatelj predaval dr. Bratko Kreft (tedaj dramaturg SNG), po daljšem presledku je nato 1952/53 prevzela ta predavanja kot honorarna predavateljica Vera Brnčič-Šermazanova. Od š. l. 1959/60 do 1960/61 je bila lektorica ruskega jezika, rusko književnost je tedaj do 1962/63 predaval spet dr. Bratko Kreft (kot honorarni redni profesor), od 1961/62 je Vera Brnčič-Šermazanova stalno nastavljena predavateljica za rusko književnost. Rusko književnost pa je do odhoda v Zadar l. 1959 predaval nekdanji lektor in predavatelj, na koncu izredni profesor dr. Nikolaj Preobraženski, ki je imel tudi lektorske vaje.

V poletnem semestru 1947/48 sta bila na novo ustanovljena lektorata poljskega jezika z lektorico Rozko Štefan, slovaškega jezika z lektorjem Viktorjem Smolejem, lektorat češkega jezika, tega je v letih 1941 do 1943 kot lektor vodil Boris Urbančič, je Urbančič ponovno vodil eno leto (l. 1947), za njim je bil od š. l. 1950/51 do 1953/54 lektor dr. France Bezlaj, nato je 1955/56 lektorat ponovno prevzel Boris Urbančič. Rozka Štefan je imela od l. 1951 tudi predavanja iz poljske književnosti. L. 1948 je učil bolgarski jezik in bolgarsko književnost lektor Simeon Hesapčiev; bolgarski lektorat je bil po njegovem odhodu ponovno obnovljen l. 1996 z gostjo iz Bolgarije, dr. Eleno Tomovo.

Za prvo in drugo povojno obdobje je značilno najprej prizadevanje za študijsko ustalitev v novih razmerah, ki jih zaznamuje veliko število slušateljev z zelo različnimi študijskimi navadami, in obnovitev ter kadrovska razširitev tedanjega inštituta. Petdeseta leta pa so tudi v strokovnem in znanstvenem pogledu izrazito prehodno obdobje: tako v jezikoslovju kakor v literarni znanosti je prišlo do pomenljivih novosti; zlasti v jezikoslovju se je pokazalo, da pretežno historična usmeritev jezikoslovne znanosti ne usposablja dovolj za naloge stroke v novih razmerah, ta ugotovitev pa je sovpadala s teoretskimi podlagami sodobnega jezikoslovja, ki je ob zgodovini in diahroniji povzdignilo v raziskovalni predmet sočasni jezik, in slovstvene vede, ki se je od zgodovine že začela odvračati najprej metodološko, nato pa tudi predmetno. Obema smerema skupna je bila zlasti pri mlajšem rodu težnja pa poglobljenih teoretskih podstavah in po razvijanju nove metodologije. Odvračali so se od pretežno pozitivistične naravnanosti starejših in so se iz izročila obračali k novim smerem strukturalizma, v jezikoslovju pretežno češke funkcijske šole, ki je zavračala formalizem. Težnje po novem jezikoslovnem nazoru so bile pri starejšem rodu sprva grajane kot “tuja učenost”, kar je seveda prodor sodobne znanstvene misli dolgo oviralo.

V obeh obdobjih tudi ni mogoče mimo vpliva političnih dejavnikov na univerzitetno življenje. Za čas od l. 1945 do 1951 velja posebej poudariti vlogo študentske organizacije, komunistične partije in do l. 1948 SKOJ-a. Študentje slavistike so imeli svojo organizacijo, ki je bila podrejena fakultetni, ta pa univerzitetni. V političnem pogledu so viharna povojna leta že 1945/46 povzročila zaradi povojnih računov z drugače mislečimi med slušatelji napetost in sprva precejšen osip. Proti koncu petdesetih let je prišlo do naraščanja vpliva komunistične partije na inštitutu in na fakulteti. Analiza tedanjih dogodkov potrjuje verjetnost domneve, da so na fakulteti izpolnjevali direktive organov zunaj univerze, ki so si neuspešno prizadevali za nekakšno ideološko uniformiranost. Na slavistiki spomladi 1957 iz še do danes nepojasnjenih nestrokovnih razlogov ni bil ponovno izvoljen asistent France Bernik, spomladi l. 1959 so po vodeni časopisni gonji spričo negativnih političnih ocen v ZRN izdanega pregleda zgodovine slovenske književnosti upokojili dotedanjega predstojnika dr. Antona Slodnjaka, pozno spomladi istega leta ni bil ponovno izvoljen asistent Štefan Barbarič. Kaže, da se nadaljnji načrti za tovrstno kadrovsko prenovo, ki seveda niso nastali v kompetentnih strokovnih krogih, niso mogli uresničiti, čeprav pritiski še dolgo niso prenehali. Vse našteto (tudi upokojitev dr. Slodnjaka) se je dogajalo skrivoma, tako da ne le prizadeti, ampak tudi člani kolektiva niso smeli izvedeti za ozadja; vse to seveda ni pospeševalo delovnega vzdušja, škodovalo pa je tudi medsebojnim odnosom na oddelku ter prispevalo v marsičem negativni hipoteki zveze komunistov.

V začetku tretjega povojnega razvojnega obdobja (1960/61) je poleg kadrovske zamenjave najbolj opazna sprememba študijskega reda. Idejo univerzitetne reforme s tako imenovano inverzijo študija na dva samostojna diplomska dela, na prvostopenjsko diplomo (ki naj bi bila enakovredna diplomi na Pedagoški akademiji, torej višješolskemu študiju) in na drugostopenjsko diplomo, so zlasti mlajši učitelji in sodelavci razumeli kot priložnost za smotrno programsko ureditev študija, ki je bil deležen od 1946/47 sprememb študijskega reda vsakih nekaj let. Načelo, po katerem so gradili program, je predvidevalo na prvi stopnji zaokrožen pregled o predmetni problematiki, na primer o jeziku, o književnosti, na drugi stopnji pa teoretsko in metodološko poglobitev v izbrano strokovno problematiko. Na tej stopnji naj bi se slušatelji tudi uvajali v raziskovalno delo. S programom, ki je pričel veljati s šolskim letom 1960/61, se je posrečilo vpeljati tudi poglavitno novost v študij jezikoslovja: namesto dosedanje naravnanosti v diahronijo in ob pretežno pomožnem študiju sodobnega knjižnega jezika je prevladalo spoznanje, da mora študij slovenskega jezika enakopravno prikazati sinhroni in diahroni uvid; oba dela sta se predavala do diplome, vendar tako, da sta se dopolnjevala v obrnjeni piramidi, od knjižnega jezika v prvem letniku do skoraj izključne zgodovinske slovnice v četrtem, knjižni jezik je imel sprva le diplomski seminar. Nova usmeritev je bila nasledek potreb v šoli, pa tudi razvojnih sprememb v okviru mednarodne jezikoslovne stroke. Pobuda zanjo je nastala spričo domačih potreb in teoretskega razvedanja zlasti v slovanskih slavistikah, posebej češki in sovjetskoruski (oblikovala jo je B. Pogorelec). Konec šestdesetih let je bilo razmerje ur v četrtem letniku popravljena v korist izravnave med obema jezikoslovnima področjema; odtlej ima slovenski knjižni jezik, ki je notranje izredno razčlenjen na večino sodobne predmetnosti, v študijskem programu nekaj več študijskega prostora. L. 1960 je bila vzpostavljena poleg slovenistike in rusistike študijska skupina srbohrvaški in makedonski jezik s književnostmi in študij primerjalnega slovanskega jezikoslovja. Študij je bil praviloma dvopredmeten (pod B in pod A), v 70. letih sta bili vpeljani samostojna smer in na drugi stopnji glavna predmetnost slovenistike (za diplomante Pedagoške akademije). Z novo reformo je bil urejen tudi študij tretje stopnje: medtem ko je bil eno- in dvopredmetni študij jezikov sestavljen iz študija jezika in književnosti, je magisterij praviloma omejen le na eno področje, na jezikoslovje ali na vedo o književnosti.

Opisano osnovno načelo je vodilo sestavljalce tudi pri zadnji reformi programov, ki je v veljavi od š. l. 1984/85. Tudi te programe močno bremeni skoraj tretjinski delež skupnih predmetov. Študijske skupine so štiri: slovenistika, srbokroatistika z makedonistiko, rusistika in primerjalno slovansko jezikoslovje, ki je po novem štiriletno. Slovenistika se deli na štiri usmeritve, po dve (dvopredmetni in enopredmetni program) za pedagoško in po dve za nepedagoško smer. Podiplomski študij je nekoliko bolj razvejen od prejšnjega in postaja v zadnjih dveh letih vse bolj množičen.

Tretje obdobje se glede na razvoj oddelka deli na več podobdobij, ki so določena po eni strani z naraščanjem in postopno ustalitvijo (tudi zunanjo omejitvijo števila slušateljev oziroma vpisnih mest), po drugi strani s spremembami študijskih programov in z razvojem strok. Meja med tremi podobdobji ni ostro začrtana, vendar podatki zgovorno odslikavajo stanje in razvoj.

Prvo podobdobje zajema vsa šestdeseta leta in sega v sedemdeseta, drugo sega iz sedemdesetih v osemdeseta, tretje pa kaže razmere v osemdesetih in devetdesetih letih. Za prvo je značilna prevlada predavateljev, honorarnih učiteljev, postopno habilitiranje asistentov, ki so prišli na oddelek v petdesetih letih, in po odhodu nekaterih učiteljev tudi razširitev; oddelek se odtlej razvija po katedrah, ki skrbijo za svoj razvoj. V š. l. 1961/62 je začel z delom makedonski lektor, v tem desetletju so prišli tudi prvi tuji lektorji za poljski, ruski in češki jezik.

Katedra za slovenski jezik je v šestdesetih letih obsegala skupini slovenski knjižni jezik z zgodovino in stilistiko in zgodovinsko slovnico z dialektologijo; vodil jo je dr. Tine Logar, v š. l. 1970/71 se je razdelila na dve katedri; prvo je vodil dr. Jože Toporišič do upokojitve l. 1996, za njim dr. Ada Vidovič Muha; drugo je vodil do 1978/79 dr. Tine Logar, po njegovi upokojitvi dr. Martina Orožen, od 1997 pa dr. Irena Orel. Opisno slovnico slovenskega knjižnega jezika je tudi po reformi iz l. 1960 predaval do 1962/63 pogodbeni izredni profesor dr. Anton Bajec, zgodovino knjižnega jezika do š. l. 1963/64 kot izredni profesor dr. France Tomšič, od tega dve leti pogodbeno. Dr. A. Bajec je po odhodu s fakultete postal član glavnega uredniškega odbora Slovarja slovenskega knjižnega jezika, l. 1972 je postal dopisni in l. 1978 redni član SAZU. Za njima sta prevzela predavanja najprej 1963/64 znanstveni sodelavec dr. Jože Toporišič (doktoriral l. 1963) v prvih dveh letnikih in asistentka dr. Breda Pogorelec (doktorirala l. 1964) v tretjem in četrtem, od 1964/65 pa je predavala tudi zgodovino knjižnega jezika. L. 1966 sta dobila naziv docenta, dr. Breda Pogorelec za slovenski knjižni jezik, dr. Jože Toporišič je postal habilitirani docent za slovenski knjižni jezik in znanstveni sodelavec za fonetiko ter vodja fonetičnega laboratorija; dr. J. Toporišič je l. 1971 postal izredni in l. 1976 redni profesor za slovenski knjižni jezik. Dr. B. Pogorelec je postala l. 1979 izredna in l. 1986 redna profesorica za slovenski knjižni jezik in stilistiko, po upokojitvi l. 1998 je bila imenovana za zaslužno profesorico. V š. l. 1973/74 je prišel na katedro za asistenta Tomo Korošec (dotlej asistent v Inštitutu za slovenski jezik SAZU), ki je v letu 1976 doktoriral in 1978/79 odšel za docenta na katedro za novinarstvo na tedanjo FSPN (danes FDV). V š. l. 1972/73 je prišel za asistenta Janez Dular, l. 1975 je magistriral, l. 1983 doktoriral in dobil l. 1983 naziv docenta za slovenski knjižni jezik in stilistiko, katedro je zapustil l. 1989; l. 1979 je začela delati na katedri mag. Ada Vidovič-Muha (prej višja strokovna sodelavka v leksikološki sekciji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša SAZU), doktorirala je l. 1983, naslednje leto postala docentka, 1989 izredna profesorica, 1995 redna profesorica za slovenski knjižni jezik in stilistiko. V š. l. 1970/71 je bil spričo naraščajočega zanimanja za študij na slovenski univerzi pri tujcih ustanovljen lektorat slovenskega jezika za tujce; prva lektorica je bila Hermina Jug-Kranjec; l. 1979 je magistrirala, l. 1988 je postala višji predavatelj, l. 1990 je doktorirala in postala docentka. - V š. l. 1981/82 sta bila izvoljena za asistenta za slovenski knjižni jezik Erika Kržišnik-Kolšek, ki je l. 1989 magistrirala in l. 1996 doktorirala ter je odtlej docentka, in Velemir Gjurin, magistriral l. 1987, katedro zapustil l. 1991. Od konca l. 1985 do 1998 je na katedri za slovenski knjižni jezik in stilistiko raziskovalka Marja Bešter, doktorirala l. 1994 in od l. 1998 docentka na PF v Ljubljani. Od š. l. 1987/88 je bila nova raziskovalka Majda Kaučič-Baša, doktorirala 1998. Od l. 1981 dela na katedri strokovni oz. znanstveni sodelavec Tomaž Sajovic, doktoriral l. 1991. Stažistka raziskovalka na katedri, strokovna sodelavka Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik, asistentka in docentka je bila od l. 1982 do 1998 Martina Križaj-Ortar, zdaj docentka za slovenski knjižni jezik in didaktiko slovenskega jezika na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Od l. 1990 je na katedri kot mladi raziskovalec zaposlen Marko Stabej, magistriral 1994, po doktoratu l. 1997 postal docent. Od l. 1990 je bila na katedri mlada raziskovalka Mateja Hočevar (por. Gregorič), magistrirala l. 1994, postala asistentka, katedro zapustila l. 1997. Kot mlada raziskovalka je začela tudi Simona Kranjc, magistrirala 1995 in doktorirala 1998, zdaj docentka. Novi asistenti na katedri so od. l. 1994 Vojko Gorjanc, magistriral 1998, od l. 1998 Hotimir Tivadar in od l. 1999 Nataša Logar, mladi raziskovalki od 1998 Mojca Rogač in od 1999 Tina Verovnik.

Zgodovinsko slovnico in dialektologijo je od jeseni 1951 predaval najprej kot docent dr. Tine Logar, l. 1962 je bil izvoljen za izrednega in l. 1967 za rednega profesorja. L. 1972 je postal dopisni, od 1981 je redni član SAZU. Upokojil se je l. 1978, vendar je do š. l. 1985/86 predaval dialektologijo pogodbeno, dokler ni prav tako pogodbeno prevzela predavanj iz dialektologije doc. dr. Zinka Zorko s Pedagoške fakultete v Mariboru. Za svoj veliki znanstveni in pedagoški prispevek razvoju oddelka in fakultete je dobil dr. T. Logar l. 1983 častni naziv zaslužnega profesorja. Od l. 1996 dialektologijo predava docentka dr. Vera Smole (dopolnilno zaposlena v dialektološki sekciji Inštututa za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU). L. 1957 je postala asistentka za staro cerkveno slovanščino Martina Orožen, vendar se je kasneje posvetila zgodovinski slovnici in doktorirala iz te snovi l. 1966, v š. l. 1973/74 je postala docentka, 1978/79 je izredna in 1984 redna profesorica za zgodovinsko slovnico slovenskega jezika in dialektologijo. Upokojila se je l. 1997, odtlej predava docentka Irena Orel, ki je doktorirala l. 1994. Asistentki za zgodovinsko slovnico in dialektologijo sta bili tudi Marta Pirnat, Rosana Čop, mlada raziskovalka Carmen Kenda-Jež.

Na katedri za slovensko književnost je bil v tem obdobju l. 1960 izvoljen za docenta dr. Boris Paternu, od l. 1966 je izredni in od l. 1972 redni profesor in do delitve na področja v osemdesetih letih predstojnik katedre za slovensko književnost. L. 1979 je bil izvoljen za dopisnega člana in l. 1985 za rednega člana SAZU. Dr. Franc Zadravec, predavatelj zgodovino novejše slovenske književnosti, je bil izvoljen za docenta l. 1962, l. 1967 je postal izredni in l. 1973 redni profesor, l. 1979 dopisni in 1983 redni član SAZU. 1960. je postal asistent za slovensko književnost Matjaž Kmecl, 1961. Helga Glušič-Krisper in l. 1964 Jože Koruza. Po obranjenem doktoratu l. 1970 je postal l. 1971 dr. Matjaž Kmecl docent, l. 1977. izredni in l. 1982 redni profesor za zgodovino slovenske književnosti; v š. l. 1981/82 in 1982/83 je predaval pogodbeno, ker je v tem času opravljal naloge predsednika republiškega komiteja za kulturo; l. 1993 upokojen, od l. 1997 član SAZU. Helga Glušič je bila promovirana l. 1973 in nato izvoljena za docentko, l. 1978 za izredno in l. 1984 za redno profesorico zgodovine slovenske književnosti, upokojila se je l. 1996. Jože Koruza je po promociji l. 1978 postal l. 1979 izredni in l. 1984 redni profesor za zgodovino slovenske književnosti; 8. 8. 1988 je umrl. Delitev na starejšo in novejšo zgodovino slovenske književnosti v samih habilitacijah naštete skupine ni bila izražena (kakor pri stolicah za zgodovino književnosti po ustanovitvi univerze), vendar je bila izpeljana v študijskem programu in v delitvi dela med posameznimi učitelji. Novost v delu katedre za slovensko književnost je pomenilo uvajanje obravnavanja sodobne slovenske književnosti (sinhroni uvid v študiju literature) in literarne teorije. Za starejšo književnost je skrbel predvsem dr. Jože Koruza (ki pa se je ukvarjal tudi z novejšo književnostjo in z dramatiko). V š. l. 1986/87 se je katedra delovno razdelila po predmetnih področjih, ki pa še vedno učinkujejo kot celota. - V š. l. 1981/82 je postal na tej katedri asistent mag. Tone Pretnar, l. 1988 je v Varšavi doktoriral iz slovenske in poljske verzologije in bil po nostrifikaciji doktorata izvoljen l. 1989 za docenta za primerjalno slovansko književnost. Po smrti dr. J. Koruze je predaval tudi zgodovino starejše slovenske književnosti. Umrl je na Poljskem, kjer je gostoval kot lektor za slovenščino, l. 1992. L. 1981 je postal asistent Miran Hladnik, ki je še isto leto magistriral, l. 1988 doktoriral in bil izvoljen za docenta za slovensko književnost, l. 1994 za izrednega in l. 1999 za rednega profesorja, ki predava novejšo književnost in vodi katedro za novejšo in sodobno knjiženvost. Na katedri so delali kot mladi raziskovalci: od š. l. 1985/86 Rajko Korošec, od l. 1986 Marko Juvan, od l. 1987 Irena Novak-Popov, od l. 1989 Igor Grdina, od l. 1991 Igor Saksida, od l. 1992 Aleksander Bjelčevič, od l. 1998 Mateja Pezdirc in Alenka Žbogar. Asistenta sta od l. 1995 Peter Svetina in od 1998 Alojzija Zupan-Sosič. Marko Juvan je doktoriral 1993 in je od 1994 docent, ki predava literarno teorijo (hkrati je znanstveni sodelavec Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU). Irena Novak-Popov je doktorirala 1995 in kot docentka predava sodobno slovensko književnost. Igor Grdina je po doktoratu 1994 docent in od l. 1999 izredni profesor; je predavatelj novejše in starejše književnosti; Igor Saksida, doktoriral 1996, je docent za slovensko književnost (in predavatelj na Pedagoški fakulteti v Ljubljani). Po doktoratu 1998 je docent in predavatelj novejše književnosti Aleksander Bjelčevič.

Na katedri za srbohrvaški jezik in književnost je postal v š. l. 1961/62 dotedanji pogodbeni predavatelj za srbohrvaški jezik Janko Jurančič višji predavatelj, po obranjenem doktoratu l. 1961 je postal istega l. izredni in 1971 redni profesor; 1976/77 se je upokojil. L. 1976 je postal dopisni, l. 1981 pa redni član SAZU. Tudi on je postal član glavnega redakcijskega odbora Slovarja slovenskega knjižnega jezika in kasneje tudi vršilec dolžnosti upravnika Inštituta za slovenski jezik SAZU. Lektor Vatroslav Kalenič je l. 1965 doktoriral, postal l. 1972 docent in l. 1978 izredni profesor; l. 1981 je umrl. Do konca je opravljal tudi lektorske vaje. Za njim je postal l. 1983 docent za srbohrvaški jezik dr. Alojz Jembrih, ki je ostal v Ljubljani do l. 1996. L. 1984 je prevzela lektorat Vesna Požgaj-Hadži, ki je l. 1995 v Zagrebu doktorirala in leto kasneje postala docentka za srbski in hrvaški jezik. - Zgodovino književnosti srbohrvaškega jezikovnega prostora je predaval dr. Emil Štampar, ki je postal l. 1954 izredni in l. 1960 redni profesor; v š. l. 1977/78 se je upokojil in l. 1980 umrl. Za izrednega profesorja za zgodovino književnosti srbohrvaškega jezikovnega prostora je bil l. 1978 izvoljen dr. Janez Rotar, od l. 1983 je redni profesor, upokojen 1997. Srbsko in črnogorsko književnost je pogodbeno predavala dr. Svetlana Slapšak iz Beograda. Na katedri je bilo v tem času več asistentov: od l. 1973 do š. l. 1978/79 Miha Mate, od 1980/81 do 1983/84 Aleš Gulič, od 1987 je bil asistent Vladimir Osojnik, ki je po doktoratu 1994 postal docent in l. 1999 izredni profesor. Stažistka asistentka na katedri je Đurđa Strsoglavec, magistrirala 1998. – Delo na katedri se je s š. l. 1961/62 razširilo na makedonski lektorat, ki ga je tedaj prevzel prvi lektor Blaže Ristovski in ga vodil do 1966; l. 1965 je doktoriral in nadaljeval svojo raziskovalno pot v Skopju. L. 1967 je prevzel lektorat Dragi Stefanija in ga vodil še leto po upokojitvi 1997, vendar od 1980 kot lektor z doktoratom, od 1982 kot docent, od 1986 kot izredni in od 1991 redni profesor za makedonski jezik in književnost. Z l. 1999 je iz Skopja prišla dr. Katerina Veljanovska. Predstojnik katedre je po upokojitvi dr. Janeza Rotarja dr. Vladimir Osolnik.

Na katedri za ruski jezik in književnost sta v šestdesetih letih razvijala študij najprej lektorica in od 1960 predavateljica Vera Brnčič, 1963 je postala višja predavateljica, v š. l. 1974/75 profesor višje šole, 1976 je doktorirala in postala 1977 izredna profesorica ruske književnosti; tega l. je umrla. Aleksander Skaza je postal asistent za rusko književnost 1962, po doktoratu 1977 je bil 1978 izvoljen za docenta, 1984 za izrednega in 1989 za rednega profesorja. Po odhodu dr. Fr. Jakopina 1983 je postal predstojnik katedre. Leta 1999 mu je Moskovska državna univerza M. V. Lomonosova podelila naslov častnega profesorja. L. 1985 je postal novi raziskovalec ruske književnosti Miha Javornik, ki je po doktoratu 1992 postal docent. - Asistent Franc Jakopin je postal 1961 predavatelj za ruski jezik, 1966 je bil višji predavatelj, 1974 je postal profesor višje šole in po doktoratu l. 1978 l. 1980 izredni profesor; 1983 je odšel v Inštitut za slovenski jezik (Frana Ramovša) za upravnika; tam je postal znanstveni svetnik, na fakulteti pa je pogodbeno predaval ukrajinski in beloruski jezik; 1985 je postal dopisni, 1989 pa redni član SAZU. L. 1975 je postala asistentka za ruski jezik Aleksandra Derganc, 1984 je doktorirala in bila izvoljena za docentko, od 1989 je izredna profesorica. - V skoraj tridesetih letih je poleg učiteljev in asistentov učilo ruski jezik več lektorjev, domačih in tujih. Od domačih je bila od l. 1958 lektorica Vera Brnčič-Šermazanova, od š. l. 1961/62 do l. 1983 Janez Zor, ki od l. 1971 predava tudi staro cerkveno slovanščino; od l. 1983 je oboje učil kot višji predavatelj, l. 1985 se je povsem posvetil cerkveni slovanščini. Od š. l. 1965/66 do 1972/73 je bila lektorica za ruski jezik Vlasta Tominšek, od 1973/74 do 1981 Josipina Perdan in od 1981/82 do 1990 Jože Sever. Od 1987 mu je pogodbeno pomagala Janja Urbas, od 1990 z nazivom lektor specialist. Od 1994 je domača lektorica tudi Rusinja Tatjana Komarova, od 1996 Marina Spanring-Poredoš. Raziskovalka na katedri za ruski jezik je od 1995 Mateja Kadivec.

Primerjalno slovansko jezikoslovje in vrsto let tudi splošno fonetiko je od š. l. 1958/59 predaval in vodil katedro dr. France Bezlaj, prvo leto kot docent, nato od 1958 kot izredni in od 1963 kot redni profesor; od l. 1969 je bil redni član SAZU. L. 1981 se je upokojil in isto leto dobil naziv zaslužnega profesorja. Umrl je 1993. Od l. 1960 do 1963/64 je na katedri delala asistentka Milena Hajnšek, s fakultete je odšla za asistentko v Inštitut za slovenski jezik SAZU. L. 1971 je postala asistentka Alenka Šivic-Dular, po doktoratu l. 1979 je postala l. 1981 docentka, l. 1989 izredna profesorica. Po upokojitvi akad. dr. Bezlaja vodi katedro, kjer poleg dodiplomskega in podiplomskega študija opravljajo tudi naloge izvajanja splošnih predmetov za vse slavistične usmeritve, to je uvoda v študij slovanskih jezikov (izročilo po R. Nahtigalu) in stare cerkvene slovanščine. To je od 1985 do upokojitve 1998 predaval višji predavatelj Janez Zor. Od 1989 dela na tem področju nova raziskovalka Vanda Babič, ki je l. 1992 magistrirala in 1997 doktorirala..

V sklopu te katedre so tudi lektorati slovanskih jezikov. V drugem razdobju sta po upokojitvi predavateljev Borisa Urbančiča in Viktorja Smoleja 1972 in predavateljice ter od 1975 profesorice višje šole Rozke Štefan l. 1977 postala lektorica za češki jezik l. 1975 Albina Lipovec, ki se je od 1998 upokojila, in l. 1978 mag. Nikolaj Jež za poljski jezik; od l. 1987 predava slovaški jezik Andrej Rozman, češka lektorica je postala l. 1998 Bojana Maltarič.

Metodiko oziroma didaktiko slovenskega jezika so predavali za Stanetom Miheličem od 1965 do 1968 Viktor Smolej, od 1969 do 1972 Janez Sivec, 1972/73 Darja Rotar, od 1973 do 1983 Janez Sivec, od 1983 pa docentka in od 1987 izredna profesorica dr. Olga Kunst-Gnamuš. Predavateljici didaktike slovenskega jezika se je l. 1985 pridružila asistentka Boža Krakar-Vogel, ki razvija didaktiko književnosti; l. 1993 je doktorirala, se 1994 habilitirala za docentoko in 1999 za izredno profesorico. Asistentka stažistka je od l. 1995 Nataša Pirih, od l. 1998 magistra. Didaktiko jezika predava docentka dr. Martina Križaj-Ortar, ki je skupaj z dr. Marjo Bešter pripravljala kurikularo prenovo jezikovnega pouka v osnovni šoli in gimnaziji. Asistentka stažistka za didaktiko slovenskega jezika je od l. 1997 Jerica Vogel.

V šestdesetih letih se je zamenjalo veliko tujih lektorjev za ruski, češki in poljski jezik. Od l. 1965 so učili Rodion Jakovenko (do 1967/68), Alina Bronskaja (1967/68-1968/69), Lidija Pirogova (1969/70), Marina Remneva (1970/71-1971/72), Ljudmila Smirnova (1972/73-1973/74), Elza Mazurkevič (1974/75-1975/76), Meri Taguieva (1976/77-1977/78); Nina Dmitrijeva (1978/ 79-1979/80), Tatjana Snegockaja (1980/81-1981/82), Ekaterina Gičkina (1982/ 83), Maja Sjomočkina (1983/84-1984/85), Ljudmila Petrosjan (1985/86-1987/ 88), Ljudmila Lobačova od 1988 do 1990, Tatjana Komarova in Olga Sudilovska. - Poljski jezik so učili od l. 1963 do 1965 Wladslaw Kupiszewski, od 1965/66 dr. Wladslaw Lubaš, od 1966/67 do 1968/69 Wladskaw LaGiak, od 1969/70 do 1970/71 Eugeniusz Czaplejewicz, od 1971/72 do 1975/76 Kazimierz Wožniak, od 1976/77 do 1978/79 dr. Urszula Kowalska, o-d 1979/80 do 1982/83 dr. Zofija Adamczik, od 1983 do 1991 dr. Božena Ostromecka-Fraczak, od 1991 do 1999 Joanna Slawinska. - Češki jezik pa so učili dr. Vladimir Blažek (1969/70-1970/71), dr. Premsl Hauser (1971/72-1973/74), Anna Šimkova (1975/76-1977/78), dr. Helena Polakova (1976/77-1984/85 in 1992-1997), dr. Ladislav Brož, Csc. (1984/85-1987/88), dr. Hana Kriakova (1988/89-1991/92), od 1998 Eva Šterbova. – Prva slovaška lektorica je bila dr. Ana Ryzkova (1994/5-1998/99), od l. 1999 je to dr. Juraj Vanko.

Oddelek širi svoja znanstvena področja v vseh študijskih smereh v skladu z razvojem jezikoslovne in literarnovedne teorije v svetu. Kakor pred 2. svetovno vojno je tudi kasneje gojil stike s številnimi jugoslovanskimi in tujimi slavistikami, tako v slovanskih kakor v neslovanskih deželah, in vzpostavlja nove povezave, bodisi samostojno bodisi v fakultetnih programih. Posebej je treba omeniti od l. 1975 redna semestrska izmenična gostovanja slovenista jezikoslovca in literarnega zgodovinarja v Slavističnem inštitutu Univerze za izobraževalne vede v Celovcu. Od l. 1979 si člani oddelkov izmenjujejo znanstvena spoznanja na skupnih, navadno tematsko zasnovanih slavističnih dnevih, bodisi v Celovcu bodisi v Ljubljani. Stiki pa se širijo tudi s strokovnimi srečanji s hrvaškimi (Prvo slovensko-hrvaško srečanje v Novem Gradu, marca 1999) in makedonskimi kolegi (Makedonsko-slovenska konferenca, Ohrid 1997). V zadnjih štirih letih so se s srednjeevropskim programom CEEPUS povečale možnosti izmenjave študentov slovenščine in profesorjev oddelka s slovenistikami in slavistikami na Poljskem, Slovaškem, Češkem, Hrvaškem in v Avstriji.

Posebna fakultetna komisija, ki jo vodijo predvsem člani oddelka in se od l. 1992 imenuje Slovenščina na tujih univerzah, ima na skrbi številne (do l. 1999 se je njihovo število povzpelo na 41) in raznovrstne lektorate slovenskega jezika na univerzah v tujini, kjer so bodisi vključeni v študij slovenistike bodisi del univerzitetne ponudbe lektoratov. Slovenistične lektorje, med katerimi je že zdaj več doktorjev in magistrov, bomo morali kot pomembne "ambasadorje" v prihodnosti sistematično oblikovati s podiplomsko specializacijo na posebni katedri za slovenščino kot drugi tuji jezik, ki je v fazi vsebinske in organizacijske priprave in bo nadomestila že omenjeni fakultetni lektorat slovenščine za tuje študente; ta je zaradi kadrovskih težav in organizacijskih sprememb ugasnil, čeprav je potreba po razširjeni tovrstni dejavnosti (z raziskovalno, pedagoško in lektorsko razsežnostjo) zaradi vedno obsežnejšega mednarodnega sodelovanja oziroma izmenjave študentov, nenazadnje tudi izredno povečanega zanimanja tujcev za študij in učenje slovenščine izredno velika.

Da bi v svetu uveljavili slovenistiko kot samostojno vedo, so člani oddelka l. 1965 ustanovili najprej dvotedenski, pozneje tritedenski poletni Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, ki se ga je v petintridesetih letih udeležilo blizu 4000 udeležencev. Njegov program je sestavljen iz lektorskih tečajev jezika, specialnih tematskih tečajev, predavanj (objavljenih v zborniku), popoldanskih sprehodov in okroglih miz, poldnevne in celodnevne ekskurzije. L. 1979 se je ob seminarju izoblikoval kot uvodna prireditev mednarodni znanstveni simpozij Obdobja (v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi), namenjen predvsem domačim in tujim slavističnim in slovenističnim znanstvenikom. Prvih deset let je simpozij razpravljal o problematiki zgodovinskih in kulturnih obdobij, druga dekada pa se zaključuje z izbrano tematsko problematiko zvrstno-vrstnih in metodoloških področij in osvetljuje delo najpomembnejših slovenskih jezikoslovcev (Kopitar, Miklošič, Oblak). Predsedniki seminarja in vodje simpozijev se izmenjujejo, do l. 1978 so se zamenjevali tudi tajniki, od l. 1978 do 1985 je bila tajnica seminarja, simpozijev in lektoratov Ljubinica Črnivec, l. 1986 in 1987 Jenny Sraka, od l. 1988 do 1995 Darinka Počaj-Rus, od 1996 Mojca Nidorfer Šiškovič (med njeno odsotnostjo l. 1997 Ina Ferbežar).

Ob tej dejavnosti se od 1985 razvija še posebna dejavnost, danes imenovana Tečaji slovenščine, ki so ga ob zaledju oddelka in usmerjanju dr. Brede Pogorelec oblikovali dr. Martina Križaj-Ortar, dr. Marja Bešter, Mihael Bregant in drugi člani oddelka. Dejavnost Tečajev je namenjena tujcem, zdomcem, izseljencem in zamejcem. Prva prireditev v tem okviru je bila Poletna šola slovenskega jezika, ustanovljena l. 1982 v Kranju, od l. 1988 poteka v Ljubljani v formalni organizaciji Filozofske fakultete. Njen strokovni in organizacijski tajnik je bil od l. 1988 do 1993 Mihael Bergant, od l. 1993 Jana Zemljarič Miklavčič (med njeno odsotnostjo l. 1995 Manca Perko in l. 1998 Andreja Ponikvar) Pri organizaciji Tečajev slovenščine od l. 1998 sodeluje tudi Metka Lokar, krajši čas pa so sodelovali tudi Andreja Gantar (por. Markovič), 1991-1992, Dejan Černigoj 1993-1994 in Danuša Škapin (1994-1996). Program obsega tudi Celoletno šolo slovenskega jezika, Zimsko šolo, popoldanske tečaje in individualni pouk vseh zainteresiranih tujcev. Izpitni center ima od l. 1994 licenco za preverjanje aktivnega znanja slovenščine; opravljeni izpit je mdr. pogoj za pridobitev državljanstva in za študij na slovenskih univerzah.

Od l. 1991 so vse naštete dejavnosti, torej Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Simpozij Obdobja, Slovenščina na tujih univerzah, Tečaji slovenščine in Izpitni center, organizirane v okviru Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik. Na Centru se razvijajo tudi druge dejavnosti, npr. raziskovanje slovenščine kot drugega/tujega jezika, izobraževanje lektorjev, pripravljanje učbenikov in podobno. Podrobnejše informacije o Centru in vseh posameznih programih obsega zbornik Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik, ki je v uredništvu dr. Marje Bešter in dr. Erike Kržišnik izšel l. 1999.

Raziskovalna dejavnost članov oddelka poteka v raziskovalnih programih in projektih v okviru Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete, v programskih sklopih Jezikoslovje (vodja dr. Breda Pogorelec) in Literarne raziskave (vodja dr. Milan Hladnik). Drugi del raziskovalne dejavnosti je zajet v vrsti specialnih raziskovalnih programov, npr. Slovenski jezik po 1990 (nosilka dr. Ada Vidovič Muha), Kvantitativna analiza slovenske pripovedne proze (nosilec dr. Miran Hladnik) idr. Člani oddelka so dejavno vključeni tudi v druge znanstveno-raziskovalne projekte, npr. v programu Naravna in kulturna dediščina slovenskega naroda, ki ga izvaja Znanstvenoraziskovalni center SAZU, v raziskovalne projekte v povezavi s kapitalskimi partnerji, npr. projekt korpusa sodobnega slovenskega jezika FIDA (dr. Marko Stabej in mag. Vojko Gorjanc), in v mednarodne znanstvene projekte.

Pedagoško gostujejo člani Oddelka za slovanske jezike in književnosti na drugih oddelkih fakultete; člani katedre za slovenski knjižni jezik in stilistiko izvajajo slovenistične dele programa na Oddelku za splošno in primerjalno jezikoslovje, na Oddelku za prevajanje in tolmačenje, na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo, do l. 1998 tudi na Oddelku za germanske jezike in književnosti, predvideno je tudi sodelovanje z nekaterimi drugimi jezikovnimi oddelki; člani kateder za slovensko književnost gostujejo na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo. Člani oddelka redno sodelujejo kot gostujoči predavatelji na Pedagoški fakulteti v Mariboru, Visoki pedagoški šoli v Szombatelyu, Filozofski fakulteti v Celovcu, občasno pa so gostje v Pragi, Brnu, Varšavi, na Dunaju, v Rimu in drugod.

Poleg vsestranske znanstveno-pedagoške dejavnosti opravljajo člani oddelka vrsto drugih strokovnih, strokovno-organizacijskih in strokovnopolitičnih dejavnosti, povezanih s slovenistiko in slavistiko. Sem sodijo uredništva znanstvenih in strokovnih revij, organizacije in programske izvedbe znanstvenih in strokovnih srečanj ter izpopolnjevanj za profesorje slovenskega jezika in književnosti, sodelovanje v najrazličnejših svetovalnih in nadzornih telesih na področju šolstva, znanosti, jezikovnega načrtovanja in jezikovne politike.

Vse to dokazuje, da je Oddelek za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani osrednja slovenistična ustanova, ki se zaveda svojega poslanstva in odgovornosti; hkrati pa je jasno, da brez organizacijskih sprememb in temeljitih kadrovskih okrepitev člani oddelka vseh potrebnih nalog kmalu ne bodo več zmogli opravljati.

 

Literatura:

Dr. Fran Zwitter: Višje šolstvo na Slovenskem do leta 1918, v: Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani 1919-1969. Ljubljana 1969.

Rajko Nahtigal: Prof. Ramovš o sebi od doktorata do docenture v Gradcu. Slavistična revija (SR) V-VII, Ljubljana 1954, str. 9.

Rajko Nahtigal: Pisma prof. Ramovša od docenture do profesure. SR VIII, 1955, str. 90 d., 232 d.

Rajko Nahtigal: Seminar za slovansko filologijo, v: Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929, str. 338-353.

Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik. Ur. M. Bešter in E. Kržišnik. Ljubljana, Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete, 1999.

Zasluž. prof. dr. Breda Pogorelec; dopolnila doc. dr. Irena Novak-Popov in doc. dr. Marko Stabej.

 

 

 

Dr. Vanda BABIČ

(Postojna, 4. 8. 1963)

Leta 1988 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomirala iz ruskega, hrvaškega in srbskega jezika. Naslednje leto je zaključila tudi študij primerjalnega slovanskega jezikoslovja. Za obe diplomski nalogi (iz hrvaškega in srbskega jezika ter za skupno diplomo iz ruskega jezika in primerjalnega slovanskega jezikoslovja) je leta 1986 in 1988 prejela fakultetni Prešernovi nagradi za študente. Marca 1989 se je zaposlila kot mlada raziskovalka na Oddelku za slovanske jezike in književnosti na FF v Ljubljani. Od leta 1995 je asistentka na katedri za staro cerkveno slovanščino. Na istem oddelku je decembra 1992 magistrirala z nalogo Vpliv vzhodne cerkvene slovanščine na hrvaške cerkvene glagolske tekste iz 17. in 18. stoletja /grafična in fonetična analiza tekstov/. Svoje raziskave s tega področja je leta 1997, predvsem z analizo morfoloških posebnosti, razširila v svoji doktorski disertaciji Vpliv vzhodne cerkvene slovanščine na hrvaške glagolske tekste iz 17. in 18. stoletja. V svojih predavanjih podaja širši ali ožji vpogled v osnovno slovnično strukturo starocerkvenoslovanskega jezika (v skladu z ustrezno študijsko smerjo slavistike), pri študentih primerjalnega slovanskega jezikoslovja pa tudi vedenja o posameznih redakcijah cerkvene slovanščine in znanja o paleografiji. V svojih raziskavah se osredotoča predvsem na vzhodnoslovansko in hrvaško redakcijo cerkvene slovanščine.

Glavna dela: Vzhodnoslovanizacija hrvaških glagolskih knjig v 17. in 18. stoletju, v: Jezik in slovstvo 1996/97, l. XLII, št. 2-3; Temeljni razlikovalni elementi grafičnih sestavov in njihov delež pri oblikovanju različnih fonetično-morfoloških sistemov v Levakovićevih in Paštrićevih glagolskih izdajah, v: Slavistična revija 1998, l. 46, št. 3; Bukvar 1739 - nastopna izdaja Mateja Karamana in njegovo mesto pri oblikovanju posebnega glagolskega grafičnega sistema v Karamanovih izdajah liturgičnih knjig, v: Jezik in slovstvo 1998/99, l. XLIV, št. 3.

Dr. Anton BAJEC

(Polhov Gradec, 6. l. 1897 Ljubljana, 10. 6. 1985)

Slavistiko in romanistiko je študiral od leta 1918 do 1924 v Zagrebu, Pragi, Parizu in Ljubljani, kjer je bil leta 1921 promoviran za doktorja filozofije na podlagi disertacije Nominalni akcent v rezijanskem narečju; leta 1924 je v Ljubljani diplomiral iz slovenskega, francoskega in italijanskega jezika. Razprava Filius regi en roman mu je bila priznana kot habilitacija iz romanistike. Po študiju je do leta 1946 delal kot profesor na srednji šoli, od leta 1923 do 1945 je bil ravnatelj Mestne ženske realne gimnazije. Leta 1946 je postal lektor slovenskega knjižnega jezika na Filozofski fakulteti, leta 1948 docent in leta 1951 izredni profesor. Po upokojitvi leta 1956 je do š. l. 1962/63 predaval slovenski knjižni jezik honorarno. Leta 1958 je bil imenovan za predsednika komisije za slovensko filologijo, pravopis in pravorečje pri SAZU in vodil priprave za novo izdajo Slovenskega pravopisa leta 1962. Leta 1962 je bil imenovan za člana glavnega redakcijskega odbora za Slovar slovenskega knjižnega jezika, to nalogo je opravljal do izida 4. knjige slovarja (1985). Leta 1972 je postal član predsedstva pravopisne komisije, ki je pripravilo osnutek novega pravopisa; iz komisije je izstopil leta 1976. Leta 1972 je bil izvoljen za dopisnega in leta 1978 za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Leta 1978 je dobil Kidričevo nagrado za življenjsko delo.

V prvem obdobju je bil član skupine, ki je poskrbela za sodobne učbenike, čitanke, slovnico in pravopis. V drugem, univerzitetnem, je raziskoval predvsem besedotvorje in besedoslovje, v tretjem, akademijskem, se je posvetil slovaropisju. Po jezikoslovnih pogledih je pripadal slovenskemu izročilu, katerega merilo za knjižno normo niso bila sočasna razmerja, ampak zgodovina in izvor jezikovnega znamenja.

Glavna dela: Besedotvorje slovenskega jezika I. Izpeljava samostalnikov, Ljubljana 1950; Besedotvorje II. Izpeljava pridevnikov. III. Zloženke, Ljubljana 1952; Besedotvorje IV. Predlogi in predpone Ljubljana 1959.

Lit.: B. Pogorelec: V spomin akademikoma dr. Antonu Bajcu in dr. Jakobu Rig1erju, Jezik in slovstvo 1985/86, 41-50.

Bibl.: Biografije in bibliografije znanstvenih in strokovnih delavcev Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Ljubljana 1976, 84-88.

Dr. Štefan BARBARIČ

(Turnišče, 19. 10. 1920 - Ljubljana, 30. 6. 1988)

Diplomiral je na Filozofski fakulteti v Ljubljani leta 1948. Poučeval je na gimnazijah v Ljubljani, Črnomlju in na Ravnah. Od leta 1955 do 1959 je bil asistent za zgodovino slovenske književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, vmes se je študijsko izpopolnjeval v Marburgu ob Lahni. Pet let je bil zaposlen na Dopisni delavski univerzi. Od leta 1965 do 1972 je bil višji predavatelj za slovensko književnost in jezik na Filozofski fakulteti v Zadru, od leta 1972 do 1980 tajnik urednik pri Slovenski matici in od 1981 do smrti ravnatelj Slovanske knjižnice. Promoviral je 1975 v Zagrebu z disertacijo Mesto Turgenjeva v razvoju slovenskega realizma.

Ukvarjal se je s teoretičnimi vprašanji literarne vede, pisal o literarnozgodovinskih šolah in njihovih metodah, o slovstvenih zvrsteh, se ukvarjal s primerjalno književnostjo, predvsem s primerjalno slavistiko; pisal je o slovenskih pisateljih, esejistih in znanstvenikih (Jurčič, Prijatelj, Murko, Slodnjak), o zgodovini, običajih in pomembnih rojakih iz Prekmurja, o slovensko-hrvaških, slovensko-madžarskih, slovensko-slovaških in slovensko-ruskih stikih. Objavljal je v slovenščini, srbohrvaščini, madžarščini, nemščini in francoščini.

Glavna dela: Določanje romantike v starejši slovenski literarni vedi, v: Obdobje romantike v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana 1981; Turgenjev in slovenski realizem, Ljubljana 1983; Josip Jurčič, Ljubljana 1986.

Lit.: J. Mahnič: Življenje in delo Štefana Barbariča, Slavistična revija 1988, 311-312.

Bibl.: D. Sedej: Bibliografija Štefana Barbariča, Slavistična revija 1988, 317-329.

Dr. France Bernik

(Ljubljana, 13. 5. 1927)

Diplomiral je leta 1951 na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz 13. študijske skupine in tu leta 1960 dosegel doktorat literarnih znanosti z disertacijo Lirska poezija Simona Jenka in njene razvojne tendence. Od leta 1951 do 1957 je bil asistent za slovensko literarno zgodovino na ljubljanski Filozofski fakulteti (v seminarju prof. Antona Slodnjaka), od leta 1960 do 1961 referent za znanstveni in poučni film pri SAVA filmu, od leta 1961 do 1972 urednik in tajnik Slovenske matice v Ljubljani. Od leta 1972 do danes je bil znanstveni sodelavec, višji znanstveni sodelavec in nazadnje znanstveni svetnik v Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. Leta 1971 je bil na Filozofski fakulteti izvoljen v naziv docenta, leta 1977 za izrednega, leta 1984 za rednega profesorja zgodovine slovenske književnosti. Od 1983 je izredni, od 1987 redni član, od 1992 predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Od 1993 je redni član, od 1995 legat, od 1996 senator Evropske akademije znanosti in umetnosti (Dunaj). Od 1994 je dopisni član Hrvaške akademije znanosti in umetnosti, od 1997 redni član Mednarodne akademije za energetiko v Moskvi.

Raziskuje slovensko književnost 19. in 20. stoletja. Metodološko izhaja iz znotrajliterarne interpretacije, a jo razširja s proučevanjem slogovnih tokov časa in poseganjem v nadnacionalni, evropski duhovni prostor. Objavil je blizu 300 strokovnih razprav, študij in člankov v slovenskem, jugoslovanskem in tujem tisku. Uredil, z uvodi in opombami je opremil več kot 30 publikacij. Od 1980 je glavni urednik Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev. Za zbirko je pripravil in uredil 10 knjig (Jenko, Kersnik, Cankar).

Glavna dela: Lirika Simona Jenka, Ljubljana 1962; Tipologija Cankarjeve proze, Ljubljana 1983; Slovenska vojna proza 1941-1980 (z Marjanom Dolganom), Ljubljana 1988; Študije o slovenski poeziji, Ljubljana 1993; Slowenische Literatur im europäischen Kontext, München 1993; Ivan Cankar – Ein slowenischer Schriftsteller des europäischen Symbolismus, München 1997.

Lit.: Zbornik ob sedemdesetletnici Franceta Bernika, ZRC SAZU, Ljubljana 1997; Slovenska akademija znanosti in umetnosti ob šestdesetletnici. Biografski zbornik. Ljubljana 1998.

Dr. Marja BEŠTER

(Kranj, 8. 1. 1961)

Diplomirala je l. 1984 na smereh A-slovenski jezik s književnostjo in B-nemški jezik s književnostjo. Za diplomsko delo je l. 1985 prejela Prešernovo nagrado za študente. Po diplomi se je zaposlila na Srednji šoli ekonomske in družboslovne usmeritve v Kranju. Od l. 1985 je bila zaposlena na Filozofski fakulteti v Ljubljani kot mlada raziskovalka, od l. 1996 kot docentka za slovenski knjižni jezik, l. 1998 odšla na predavateljsko mesto Pedagoške fakultete v Ljubljani. L. 1989 je magistrirala s tezo Jezik publicistike NOB, l. 1993 pa doktorirala s tezo Izrazila slovenske politične propagande. Večkrat se je izpopolnjevala v tujini, v š. l. 1992/93 in 1993/94 je bila zaposlena kot lektorica za slovenski jezik na Univerzi v Gradcu.

Raziskovalno in strokovno se ukvarja s jezikoslovno pragmatiko, z besediloslovjem, interdisciplinarnimi temami in z načrtovanjem poučevanja prvega in drugega/tujega jezika.

Glavna dela: Pouk slovenščine malo drugače, Trzin 1994 (z M. Križaj-Ortar in E. Kržišnik); Povej naprej. Priročnik metodičnih dejavnosti pri poučevanju slovenščine kot drugega/tujega jezika, (urednica, z L. Črnivec) Ljubljana, 1996; Vplivanjska vloga v besedilih partizanske publicistike, SR 38, 1990; Nekaj značilnost slovenskega kretalnega jezika v primerjavi s slovenskim besednim jezikom, Defektologica slovenica 1994; Die sprachliche Realisierung der Textsorte politischer Appell im Slowenischen, Linguistica 35/1, 1995; Prenova jezikovnega pouka pri predmetu slovenski jezik, JiS 41, 1995/96 (z M. Križaj-Ortar).

Dr. France BEZLAJ

(Litija, 19. 9. 1910 – Ljubljana, 27. 4. 1993)

Diplomiral je na Filozofski fakulteti v Ljubljani leta 1936 iz slavistike in doktoriral leta 1939 z eksperimentalnofonetično razpravo Oris slovenskega knjižnega izgovora. Delal je kot gimnazijski profesor v Ljubljani (1940-1950), potem kot lektor za češčino na Filozofski fakulteti, v letih 1955-58 kot znanstveni sodelavec in znanstveni svetnik na SAZU. Od leta 1958 je bil izredni profesor, od leta 1963 pa redni profesor za primerjalno slovansko jezikoslovje na Filozofski fakulteti v Ljubijani, od upokojitve leta 1981 zaslužni profesor. Je redni član SAZU od leta 1964, dopisni član ANU BiH od leta 1973 in JAZU od leta 1983.

Za prvi del Slovenskih vodnih imen je leta 1957 prejel Prešernovo nagrado.

Svojo znanstveno pot je začel z eksperimentalno raziskavo slovenskih samoglasnikov in tonemov, kasneje pa se je osredotočil na slovensko in slovansko leksikologijo oziroma etimološko-zgodovinsko preučevanje slovenskega in slovanskega občno- in lastnoimenskega besednega fonda, na njegovo sestavljenost in razporejenost besednih in drugih (glasovnih, besedotvornih) jezikovnih prvin v slovenskem jezikovnem prostoru in njihovih ustreznic (skupaj z zemljepisno razširjenostjo) v drugih slovanskih jezikih. Arealni pristop je omogočil nove osvetlitve slovanskih jezikovnih osnov slovenščine in razmerij do drugih slovanskih jezikov, ki jih je Bezlaj strnil v tezo, da se je slovenščina oblikovala iz narečno že različnih govorov, ki so bili preneseni v alpskoslovanski prostor z več slovanskimi migracijami.

Glavna dela: Oris slovenskega knjižnega izgovora, Ljubljana 1939; Slovenska vodna imena I-II, Ljubljana 1956, 1961; Etimološki slovar slovenskega jezika I, II, III, Ljubljana 1976, 1982, 1995.

Lit.: F. Jakopin: Bezlaj France, Enciklopedija Slovenije I, Ljubljana 1987, 258-259.

Bibl.: A. Šivic-Dular: Bibliografija Francta Bezlaja, Onomastica Jugoslavica 1982, 5-9.

Zvonko Anton BIZJAK

(Šmartno ob Paki, 15. 5. 1903 Ljubljana, 6. 5. 1952)

Diplomiral je leta 1926 na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz slavistike. Na Inštitutu za slovansko filologijo je bil od leta 1929 asistent pripravnik, od leta 1935 stalni asistent in od leta 1951 višji asistent. Skrbel je za knjižnico in v letih 1942 do 1952 predaval staro cerkveno slovanščino. V letih 1933-1934 in 19631950 je sodeloval v Južnoslovenskem filologu z bibliografijo o slovenskem jeziku.

Glavna dela: Beneško-slovenska in rezijanska bibliografija, v: Trinkov zbornik, Trst 1946; Spisi prof. dr. Rajka Nahtigala, Slavistična revija 1948; Fran Ramovš, II. Delo, Slavistična revija 1950.

Dr. Aleksander BJELČEVIČ

(Ljubljana, 5. 10. 1962)

Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je leta 1989 diplomiral iz slovenščine in filozofije. Tam je leta 1993 magistriral (Stritarjev esej), leta 1998 pa doktoriral (Kettejev, Murnov in Župančičev verz). Od leta 1999 je na Oddelku za slovanske jezike in književnosti docent za slovensko književnost.

Ukvarja se z zgodovino slovenskega verza in njegovim evropskim kontekstom od cerkvene pesmi srednjega veka do sodobnega svobodnega verza. Je član mednarodne raziskovalne skupine Primerjalna slovanska metrika.

Glavna dela: Verz slovenske moderne: silabotonika in tonika. Slavistična revija 44/3 (1996); Svobodni verz 1, 2. Jezik in slovstvo 43/6 (1997/98) ter 44/1 (1998/99); Slovenski svobodni verz do sredine 30ih let 20. stoletja. Słowiańska metryka porównawcza 7: Wiresz wolny. Warszava: IBL, 1998.

Dr. Marja BORŠNIK

(Borovnica, 24. 1. 1906 - Mljet, 10. 8. 1982)

Diplomirala je na Filozofski fakulteti v Ljubljani leta 1929 iz zgodovine slovenske in drugih jugoslovanskih književnosti, iz primerjalne književnosti z literarno teorijo, iz zgodovine slovenskega jezika, narodne zgodovine in nemškega jezika s književnostjo. Med leti 1930 in 1942 je poučevala na gimnazijah v Ptuju, Leskovcu v Srbiji, Celju in Ljubljani. Leta 1938 je promovirala z disertacijo Razvoj in pomen Aškerčeve socialne miselnosti in socialne pesmi. Med okupacijo je bila zaradi sodelovanja z OF zaprta in odpuščena iz službe. Po osvoboditvi je nekaj časa poučevala na gimnaziji, od 1946 do 1948 pa je bila najprej strokovna inšpektorica in nato znanstvena sodelavka na Ministrstvu za prosveto. Septembra 1948 je postala docentka za zgodovino slovenske književnosti, leta 1952 izredna in leta 1959 redna profesorica tega predmeta. Upokojena je bila leta 1964. Študijsko se je izpopolnjevala na Dunaju (1951/52) in v Parizu (1958). Predavala je na univerzah v Zadru, Varšavi, Krakovu in Beogradu. Leta 1976 je za življenjsko delo na področju literarne zgodovine dobila Kidričevo nagrado. Leta 1977 je postala dopisna članica SAZU in zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani.

Boršnikova je obogatila slovensko literarnozgodovinsko in literarnoteoretično misel s teorijo o individualnih in generacijskih ustvarjalnih ritmih in jo uspešno preizkusila tako - v celoti kot pri posameznih ustvarjalcih (Aškercu, Tavčarju, Prežihovem Vorancu itd.).

Glavna dela: Aškerc, življenje in delo, Ljubljana 1939; Pregled slovenskega slovstva, Ljubljana 1949; Fran Celestin, Ljubljana 1951; Pogovori s pesnikom Gradnikom, 1955; Študije in fragmenti, Ljubljana 1962; Ivan Tavčar, Maribor 1973; Anton Aškerc, Ljubljana 198l.

Lit.: B. Paternu: Marja Boršnik (1906-1982), Slavistična revija 1982, 512-516. - Bibl.: M. Kranjec, A. Logar-Pleško in A. Sollner-Perdih: Bibliografija dr. Marje Boršnikove, Individualni in generacijski ustvarjalni ritmi (Obdobja 14), Ljubljana 1994, 441–471.

Dr. Vera BRNČIČ

(Orel, Rusija, 2. 7. 1913 - Ljubljana, 7. 10. 1977)

Na ljubljanski univerzi je študirala romanistiko v letih 1934-1939. Doktorirala je leta 1976 s tezo Turgenjev in njegovi Lovčevi zapiski. 1940-1941 je službovala kot srednješolska profesorica francoščine v tipu in Kraljevu, med vojno je bila na Hrvaškem in sodelovala z osvobodilnim gibanjem. Leta 1946 je v Mariboru vodila okrajni prosvetni oddelek, istega leta se je preselila v Ljubljano in tam poučevala na bežigrajski gimnaziji (1946-1947), predavala rusko književnost na VPŠ (1947-1950) in učila ruski jezik na Ekonomski fakulteti (1948 do 1958). Leta 1958 se je zaposlila na ljubljanski Filozofski fakulteti in bila najprej lektorica, od leta 1963 predavateljica in 1976 izredna profesorica za zgodovino ruske književnosti. V obdobju 1967-1974 je bila predstojnica Oddelka za slovanske jezike in književnosti.

Ukvarjala se je predvsem z rusko in še posebej rusko sovjetsko književnostjo. Na tem področju se je kot prevajalka in marksistično usmerjena literarna zgodovinarka uvrstila med najpomembnejše posredovalce ruske književnosti na Slovenskem. Raziskovala je tudi stike med slovensko in rusko književnostjo.

Glavna dela: Ruska sovjetska književnost Ljubljana 1962; Ruska književnost do Gogolja, Ljubljana 1966; Odmevi ruske sovjetske književnosti pri Slovencih, Slavistična revija 1967.

Lit.: A. Skaza: Vera Brnčič, Jezik in slovstvo 1977/78, 46-47.

Dr. Dalibor BROZOVIĆ

(Sarajevo, 28.7. 1927)

Leta 1952 je diplomiral iz jugoslovanskih književnosti in hrvatsko-srbskega jezika na Filozofski fakulteti v Zagrebu. Od 1952 do 1953 je bil asistent na Akademiji za gledališko umetnost v Zagrebu, od 1953 do 1956 pa lektor za srbohrvaški jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Leta 1956 je bil imenovan za asistenta na novoustanovljeni Filozofski fakulteti v Zadru; prevzel je predavanja iz hrvatskega ali srbskega jezika, dialektologije in stare cerkvene slovanščine. Leta 1957 je na Filozofski fakulteti v Zagrebu doktoriral s tezo Govor u dolini rijeke Fojnice. Leta 1958 je postal docent, 1962 izredni in 1968 redni profesor. Leta 1968 je bil izbran za rednega člana JAZU in dopisnega člana MANU. Od leta 1991 je glavni ravnatelj Leksikografskega zavoda “Miroslav Krleža” v Zagrebu.

Bistveno je prispeval k razvoju hrvatskosrbske dialektologije in ugotavljanju prvotnega stanja hrvatskosrbskih narečij, pri čemer je opozarjal na vlogo, ki jo je imelo “zahodnoštokavsko narečje”. Obdelal je pojme za precizno obravnavanje standardnih jezikov in njihovega odnosa do hierarhije jezikovnih idiomov. Ta aparat je uporabil pri hrvatskem knjižnem jeziku in tako originalno prispeval k hrvatski in splošni sociolingvistiki.

Glavna dela: O problemu ijekavskošćakavskog dijalekta, v: Hrvatski dijalektološki zbornik 2, Zagreb 1966; Rječnik jezika ili jezik rječnika, Zagreb 1969; Standardni jezik, Zagreb 1970; Kune i lipe. Novac Republike Hrvatske, Zagreb 1994; The Kuna and the Lipa. The Currency of the Republic of Croatia.

Lit.: Profesor Dalibor Brozović, v: Radovi FF Zadar. Razdio filoloških znanosti (16) 1986/87, 5-9.

Bibl.: J. Lisac, Bibliografija radova Dalibora Brozovića, prav tam, 11-34.

Dr. Vaclav BURIAN

(Božetice pri Taboru, 3. 9. 1884 - Praga, 25. 5. 1952)

Po končani Filozofski fakulteti v Pragi je od leta 1922 do zimskega semestra 1940/41 deloval na ljubljanski univerzi, kjer se je leta 1932 habilitiral. Poleg lektorskih vaj iz češkega jezika je predaval kot privatni docent za področje slovanskih literarno-kulturnih stikov tudi izbrana poglavja iz zgodovine medslovanskih literarnih stikov. Po letu 1945 je kot docent s svojim delom nadaljeval na Karlovi univerzi v Pragi, predaval in vodil lektorat slovenskega jezika; nemalokrat je iz slovenske (poljske in ruske) literature tudi prevajal.

V ljubljanskem obdobju je znanstveno aktivnost usmeril predvsem v raziskave češko-slovenskih literarnih in širše kulturnih stikov, posegel na področje folkloristike (npr. Kopitarjev odnos do srbskega ljudskega slovstva) ter češko-jugoslovanskih kulturnih stikov; pripravil je kritično izdajo korespondence (pisma V. Vodnika J. Dobrovskemu, Adolfa Černega A. Aškercu, P. J. Šafarika J. Kopitarju).

Glavna dela: Doneski k starejšemu češkemu repertoarju v slovenski dramatiki, Ljubljanski zvon 1925; Po stopach češstvi a česke knih v staršim slovinskem pisemnictvi, Slavia 1929-1930; Kulturno-nacionalni stiki med Čehoslovaki in Jugoslovani, Slovanski svet 1935-1936.

Lit.: Slovanska filologie na Universite Karlove, Praha 1968, 317-318.

Marija CVETEK

(Srednja vas v Bohinju, 1. 9. 1948)

Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomirala iz slovenskega jezika in primerjalne književnosti. Poučevala je slovenski jezik na Tehniški elektro šoli v Ljubljani, na Osnovni šoli Frana Albrehta v Kamniku in na Osnovni šoli Mengeš. Od l. 1989 je zaposlena kot bibliotekarka v knjižnici Oddelka za slovanske jezike in književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Ukvarja se z zapisovanjem folklornega pripovedništva v Bohinju; del tega gradiva je objavila v knjigi Naš voča so včas zapodval, ki je izšla v zbirki Glasovi leta 1993. Napisala je nekaj znanstvenih in strokovnih prispevkov in več kot sto poljudno znanstvenih člankov, recenzij, ocen in poročil itd.

Glavna dela: Naš voča so včas zapodval : bohinjske pravljojce. - Ljubljana, 1993, 334 str. - (Zbirka Glasovi ; 5). - Str. 5-15: Svet bohinjskih pravljojc / Marija Cvetek

Bohinjsko ljudsko pripovedništvo. - V: Bohinjski zbornik. - Radovljica, 1987, str. 129-138; Bohinjski govor. - Jezik in slovstvo 34, 1988/89, str. 34-41; Janez Mencinger in bohinjsko ljudsko pripovedništvo. - Glasnik SED 36, 1996, št. 1, str. 14-19; Bohinjsko ljudsko pripovedništvo v delih Janeza Jalna. - Etnolog 8 (59), 1998, str. 225-248.

Dr. Aleksandra Derganc

(Ljubljana 21. 11. 1948)

Diplomirala na ljubljanski Filozofski fakulteti iz ruskega jezika s književnostjo in angleškega jezika s književnostjo. L. 1975 bila izvoljena za asistentko za ruski jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Doktorirala l. 1984 (Sledovi drugega južnoslovanskega vpliva na jezik staroruskega hagiografa Epifanija Premodrega), istega leta bila izvoljena za docentko, l. 1989 za izredno profesorico in l. 1994 ponovno za izredno profesorico za ruski jezik.

Strokovno se je izpopolnjevala v Moskvi, v Celovcu, na Dunaju, v Sofiji. Sodelovala z referati na kongresih MAPRJAL v Moskvi in Regensburgu, na mednarodnih slavističnih kongresih v Bratislavi in Krakovu, na znanstvenih konferencah v Italiji, v Avstriji, na Madžarskem, v Španiji in doma. Predavala ob obiskih na univerzah v Celovcu, Trstu, Minsku in Tuebingenu. Organizirala znanstveno srečanje Ob tisočletnici pokristjanjenja Rusije (Ljubljana 1988), bila predsednica Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture l. 1996 in 1997.

Predstojnica katedre za ruski jezik, predava sodobni ruski jezik, zgodovino ruskega jezika in občasno osnove beloruščine in ukrajinščine. Raziskuje zgodovino ruskega jezika, primerjalno obravnava starejše in sodobne jezikovne pojave v ruščini in slovenščini.

Glavna dela: O morebitnem vplivu Bohoričeve slovnice na cerkvenoslovansko slovnico Meletija Smotrickega. V: 16. stoletje v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Obdobja 6, Ljubljana 1986, 319-27; On the History of the Dual in Slovene and Russian. V: Wiener slawistischer Almanach, Bd. 22, 1988, 237-247; Problema "isčisljaemosti" nekotoryh suščestvitel'nyh v russkom i slovenskom jazykah. V: Russistik 2, 1992 (Berlin), 50-56; Some Specific Features in the Development of the Dual in Slovene as Compared to other Slavic Languages. V: Linguistica XXXIV, 1, Melanges Lucien Tesniere, 1994, 71-80; Iaz ze zaglagolo Zlodeiu (K vprašanju glagolskega vida v performativnih izjavah v slovanskih jezikih). V: Zbornik prispevkov Mednarodnega simpozija o Brižinskih spomenikih v Ljubljani (14.-16. april 1994). Ljubljana 1996, 185-192; Einige Unterschiede im Gebrauch des perfektiven bzw. des imperfektiven Praesens im Russischen und Slowenischen. V: Ars transferendi. Sprache, Uebersetzung, Interkulturalitaet. Festschrift fuer Nikolai Salnikow. D. Huber /E. Worbs (ured.). Peter Lang. 1997, 55-63.

Dr. Janez DULAR

(Vavta vas, 23. 9. 1943)

Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je l. 1968 diplomiral iz slovenščine in srbohrvaščine. Do l. 1972 je delal kot lektor pri ČGP Delo, od l. 1972 do 1989 pa je bil zaposlen najprej kot asistent in od 1983 kot docent za slovenski knjižni jezik in stilistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Leta 1975 je magistriral s tezo 0 slovenskem publicističnem jeziku, leta 1983 pa je doktoriral s tezo o glagolski vezavi v knjižni slovenščini (oboje na Filozofski fakulteti v Ljubljani).

V svojih univerzitetnih predavanjih je obravnaval predvsem glasoslovje, skladnjo in pomenoslovje (vse to tudi s stališča stilistike), poleg tega pa se ukvarja s sociolingvističnimi raziskavami (dvojezičnost, jezikovno načrtovanje), s pravopisom (je član komisije za novi Slovenski pravopis) in kontrastivno razčlembo (slovenščina - srbohrvaščina). Bil je avtor ali recenzent številnih srednješolskih in osnovnošolskih učbenikov in svetovalec za področje slovenskega jezika v srednjem šolstvu.

Glavna dela: Zvrstnost slovenskega jezika, v: Slovenski jezik, literatura in kultura. Informativni zbornik, Ljubljana 1974; Združena vezava v desni vezljivosti slovenskega glagola, Jezik in slovstvo 1983/84; Med jezikovno politiko in jezikovno kulturo, v: XXIV. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Ljubljana 1988; K vprašanjem skladenjske zapletenosti znanstvenih besedil, v: Slovenski jezik v znanosti 2, Ljubljana 1989; Slovenski pravopis I. Pravila, Ljubljana, 1990.

Mag. Velemir GJURIN

(Ljubljana, 29. 10. 1951)

Diplomiral je leta 1974 iz slovenskega, 1975 iz angleškega jezika in književnosti, magistriral 1987 s tezo Slovensko slovarstvo do prvega knjižnega slovarja, vse na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od 1976 do 1979 je bil zaposlen kot jezikovni svetovalec pri Iskrinem Biroju za industrijski inženiring v Ljubljani, nato na Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani, sprva kot lektor, od 1981 do 1991 kot asistent za slovenski knjižni jezik in stilistiko. Od 1991 poučuje angleščino pri Izobraževalnem centru za tuje jezike v Ljubljani. Predavateljsko je oblikoval predmeta slovaroslovje in jezikovni priročniki. Slovenščino je poučeval med drugim na univerzah v Sarajevu, Lawrenceu (Kansas, ZDA) in Novem Sadu. Prispeval je k teoriji zvrstnosti, prevajanja in slovaropisja.

Glavna dela: Interesne govorice sleng, žargon, argo, Slavistična revija 1974; Semantic inaccuracies in three Slovene translations of King Lear, Acta Neophilologica 1976; Načela sodobnega izrazijskega slovarja, v: Slovenski jezik v znanosti 1, Ljubljana 1986; Slovenščina zdaj! Ljubljana, 1992.

Bibl.: Slovene studies (New York, 1983, 56/58).

Dr. Helga GLUŠIČ

(Ljubljana, 21. 3. 1934)

Diplomirala je na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz slovenskega jezika in književnosti in primerjalne književnosti leta 1960. Doktorirala je na isti fakulteti s tezo Pripovedništvo Cirila Kosmača leta 1973. Službovala je na Filozofski fakulteti od 1960-61 kot bibliotekarka, od 1961 kot asistentka na Oddelku za slovanske jezike in književnosti, od 1973 kot docentka, od 1978 kot izredna profesorica in od 1984 kot redna profesorica za zgodovino slovenske književnosti. L. 1996 se je upokojila.

Predava novejšo in sodobno slovensko književnost s posebnim ozirom na interpretacijo sodobne slovenske novele in romana. V pedagoško delo vključuje tudi poglavja iz metodike pouka književnosti in predavanja o slovenski mladinski prozi in poeziji.

Glavna dela: Slovenska književnost 1945-1965 I. Lirika in proza, Ljubljana 1967 (skupaj z B. Paternujem in M. Kmeclom); Pripovedna proza Cirila Kosmača, Ljubljana 1975; Zeichen und Wege. Slowenische Erzähler der Gegenwart, Celovec 1985 (ured. in spremna beseda); Sto slovenskih pripovednikov, Ljubljana 1996; Slovenska izseljenska književnost I-III, Ljubljana 1999.

Lit.: Leksikon pisaca Jugoslavije, knj. 2, Novi Sad 1979, 249 (z bibl.).

Mag. Vojko Gorjanc

(Postojna, 20. 1. 1969)

Na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral leta 1993 iz slovenskega jezika s književnostjo. Od leta 1994 zaposlen najprej kot pripravnik, s študijskim letom 1994/95 kot asistent stažist in s š. l. 1996/97 kot redni asistent za slovenski knjižni jezik in stilistiko na Oddelku za slovanske jezike in književnost Filozofske fakultete v Ljubljani. Magisterij iz slovenskega jezikoslovja na Filozofski fakulteti v Ljubljani leta 1998, naslov magistrskega dela Besediloslovni vidiki slovenskega znanstvenega jezika.

Vodi kurz iz strokovnega besedila v okviru slovenističnega študija, na Oddelku za slovanske jezike in književnosti kurza slovenščine in prevajanja v slovenščino za študente hrvaškega/srbskega/makedonskega jezika s književnostmi ter kurze is slovenskega jezika in stilistike na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo, Oddelku za prevajanje in tolmačenje ter Oddelku za germanske jezike in književnosti. Raziskovalec v okviru mednarodnega raziskovalnega projekta Sodobne spremembe v slovanskih jezikih 1945–95/Współczesne przemiany języków słowiańskyh 1945 1995; sicer pa je njegovo raziskovalno delo vezano na področje slovenskega jezika v znanosti in korpusnega jezikoslovja.

Glavna dela: Słoweńska terminologia informaticzna. Kształcenie porazumiewania się. Opole: Uniwersytet opolski, Instytut Filologii Polskiej, 1994, 291–294; Terminologija novejših naravoslovno-tehničnih strok (Ob primeru računalništva in jedrske fizike). Slovenski jezik. Znanstveni redaktor Ada Vidovič Muha. Opole: Uniwersytet Opolski, Instytut Filologii Polskiej (Najnowsze dzieje jezyków słowiańskich), 1998, 221–232; Konektorji v slovničnem opisu znanstvenega besedila. Slavistična revija XXXXVI/4, 1998, 367–388; Tomaž Erjavec, Vojko Gorjanc, Marko Stabej: Korpus FIDA. Jezikovne tehnologije za slovenski jezik, Mednarodna multikonferenca Informacijska družba, IS'98, Ljubljana, Slovenija, 8. oktober 1998/International Multi-conference Information Society, IS'98, Ljubljana, Slovenia, October 1998. Ljubljana: Institut Jožef Stefan, 1998, 124–127; Korpusi v jezikoslovju in korpus slovenskega jezika FIDA. XXXV. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 1999, 47–60; Kohezivni vzorec matematičnih besedil. Slavistična revija XXXXVII/2, 1999, 139–159.

Dr. Igor Grdina

(Celje, 21. 8. 1965)

Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je leta 1988 diplomiral iz zgodovine in slovenskega jezika s književnostjo. Od 1989 je delal kot asistent na Oddelku za slovanske jezike in književnosti; 1991 je magistriral, 1994 pa doktoriral. 1995 je postal docent za slovensko književnost; 1999 je bil predčasno izvoljen v naziv izredni profesor.

Predava starejšo in novejšo slovensko književnost (občasno tudi kulturno zgodovino Slovencev) ter vodi diplomski seminar. V študijskem letu 1998/99 je starejšo slovensko književnost predaval tudi na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. Z vabljenimi predavanji je nastopil v Nemčiji, Avstriji, Italiji in na Madžarskem. Je član uredništva historiografske revije Zgodovina za vse. S prof. dr. Primožem Kuretom z ljubljanske Akademije za glasbo je pri ZRC SAZU organiziral mednarodni interdisciplinarni znanstveni simpozij Josip Ipavec in njegov čas (Ljubljana 1998); s pomočjo celjskega Muzeja novejše zgodovine pa simpozij o Fanny Haussmann (1999). Sodeloval pri mednarodnem projektu Avstrijec v karikaturi Avstrijskega inštituta za vzhodno in jugovzhodno Evropo na Dunaju (vodja: prof. dr. Arnold Suppan); na povabilo te institucije se je večkrat študijsko mudil v Avstriji. Za Enciklopedijo Slovenije napisal pretežni del uvoda v osrednje sintetično geslo Slovenci ter v njem prispeval obravnavo obdobja 1859/60 – 1918.

Zavrača interpretativno predpisovanje pomena literarnih del in psevdostrukturalno bajeslovje v slovenistiki.

Glavna dela: novi libreto za opero Princesa Vrtoglavka Josipa Ipavca (svetovna premiera: Maribor, 29. 11. 1997) in novo besedilo za opereto Majda Marjana Kozine (1999); knjige: Brižinski spomeniki. Znanstvenokritična izdaja, Ljubljana 1992 in 1993 (diplomatični, kritični prepis s komentarji; pregled raziskav Brižinskih spomenikov; zunanji opis kodeksa Clm 6426); P. Golia, O Ester – o Renée, Maribor 1997 (izbor, ureditev in monografska spremna beseda z naslovom Arduš, pejmo še v bar!); Od Brižinskih spomenikov do razsvetljenstva, Maribor 1999; Spomini Helene Kottanner (s Petrom Štihom in Antonom Jankom), Ljubljana 1999.

Dr. Miran HLADNIK

(Jesenice, 19. 12. 1954)

Diplomiral je leta 1978 iz slovenščine in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, leta 1981 magistriral iz novejše slovenske književnosti in leta 1988 dosegel doktorat literarnih znanosti s temo Kmečka povest.

Od 1979 je zaposlen na Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani, najprej kot stažist, potem kot asistent, leta 1989 je bil imenovan za docenta, 1994 za izrednega profesorja in 1999 za rednega profesorja za slovensko književnost.

V središču njegovega znanstvenega dela je žanrsko raziskovanje slovenske pripovedne proze devetnajstega in dvajsetega stoletja, pri čemer v enaki meri sega po gradivu kot po aktualizacijah sodobnih svetovnih naratoloških teorij ter empiričnih raziskovalnih postopkov.

Glavna dela: Trivialna literatura, Ljubljana 1983; Slovenska kmečka povest, Ljubljana 1990; Povest, Ljubljana 1991; Slovene for Travelers / Slovenščina za popotnike, Ljubljana 1988 in 1994; Praktični spisovnik ali Šola strokovnega ubesedovanja, Ljubljana 1990, 1991, 1991, 1994, 1997); Novice Oddelka za slovanske književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani ali Kronika ljubljanske slavistike 1996--1998, Ljubljana 1998.

Dr. Aleksander ISAČENKO

(Peterburg, 21. 12. 1910 - Celovec, 19. 3. 1978)

Po študiju na dunajski univerzi je dosegel doktorski naslov leta 1933 z disertacijo Die Kärntner-slowenischen Dialekte des Jauntals in Karnten. Izpopolnjeval se je v Parizu (A. Meillet, A. Vaillant) in v Pragi, kjer je postal član praškega lingvističnega krožka. V letih 1935-38 je bil lektor za ruski jezik na dunajski univerzi, v letih 1939 in 1940 pa je kot privatni docent predaval na ljubljanski Filozofski fakulteti slovansko filologijo. Od tu ga je pot vodila na Čehoslovaško, kjer je deloval v Bratislavi, Olomuocu in Pragi (vmes nekaj let v Vzhodnem Berlinu), v Los Angeles, od leta 1970 pa je bil predstojnik katedre za splošno jezikoslovje na celovški univerzi. Bil je dopisni član nemške, češkoslovaške in avstrijske akademije znanosti.

A. Isačenko je bil jezikoslovec svetovnega formata, ki je obvladal tako klasično kot sodobno (strukturalno, transformacijsko) metodo. Področje njegovega dela je bilo izredno široko: indoevropsko, splošno, slovansko, kontrastivno jezikoslovje, dela, posvečena posameznim slovanskim jezikom s težiščem na ruščini, sinhroni in historični problemi. Bil je med prvimi, ki je na ljubljanski slavistiki uveljavil strukturalno metodo; uporabil jo je tudi na slovenskem jezikovnem gradivu (razprave o koroških narečjih in slovenskem verzu). Zgodovinskim problemom slovenskega jezika so posvečene (delno sporne) razprave v zvezi z Brižinskimi spomeniki. S slovensko slavistiko je bil povezan tudi na koncu svoje znanstvene poti. Kot predstojnik katedre za splošno jezikoslovje v Celovcu je bil pobudnik plodnega, še zdaj živega sodelovanja med ljubljansko in celovško slavistiko.

Glavna dela: Grammatičeskij stroj russkogo jazka v sopostavlenii so slovackim. Morfologija, č.1, Bratislava 1954, č.2, Bratislava 1960 (nemška verzija Die russisehe -Sprache der Gegenwart, Halle (Saale) 1962, 2. izd., 1968); Opera selecta, Miinchen 1976; Geschichte der russischen Sprache. l. Bd, Heidelberg 1980, 2. Bd 1983.

Lit.: A. Derganc: Aleksander Vasiljevič Isačenko, Slavistična revija 1978, 449.

Dr. Franc JAKOPIN

(Dramlje pri Celju, 29. 9. 1921)

Diplomiral je leta 1949 iz ruskega jezika in književnosti pod A, iz slovenskega jezika pod B in iz indoevropskega prim. jezikoslovja, francoščine, nemščine, srbohrvaščine in narodne zgodovine pod C. Izpopolnjeval se je na univerzah v Göttingenu (1953/54), v Krakovu in Varšavi (1959) ter v Moskvi (1963, 1969). Doktoriral je leta 1978 na podlagi razprav Poglavja iz slovenske antroponimije. Na Oddelku za slovanske jezike in književnosti je bil asistent (1949-1960), predavatelj, višji predavatelj in od 1980 do 1983 izredni profesor za ruski jezik; bil je predstojnik katedre za ruski jezik in književnost in v letih 1976-1980 predstojnik Oddelka za slovanske jezike in književnosti. Od leta 1983 je znanstveni svetnik v Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, kjer je bil od 1985 predsednik glavnega uredniškega odbora Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Od 1985 je dopisni član SAZU.

Ukvarja se z rusko slovnico, s slovensko leksikografijo in imenoslovjem.

Glavna dela: Slovnica ruskega knjižnega jezika, Ljubljana 1968; O deležu ruskih elementov v zgodovini slovenskega knjižnega jezika, Slavistična revija 1968, 65--90; Kopitar's share in the work of F. Miklošič, Papers in Slavic philology 2, Ann Arbor, Michigan 1982.

Lit.: Letopis SAZU 36, Ljubljana 1986, 81-82.

Dr. Miha JAVORNIK

(Ljubljana, 16.8.1960)

Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomiral 1985 iz slovenščine in ruščine. Istega leta se je zaposlil kot mladi raziskovalec na Oddelku za slovanske jezike in književnosti – Katedra za rusko literaturo. Leta 1989 je uspešno zagovarjal magistrsko delo z naslovom 'Dva svetova' v romanu Mojster in Margareta M. A. Bulgakova, leta 1992 pa je doktoriral s tezo 'Mitologizacija' v ruskem pripovedništvu dvajsetega stoletja.

Od leta 1991 je opravljal delo asistenta na Katedri za rusko literaturo, leta 1994 je bil izvoljen v naziv docenta za novejšo rusko literaturo in od tedaj opravlja dela in naloge visokošolskega učitelja na Oddelku za slovanske jezike in književnosti.

V svojih predavanjih se ukvarja z literarno zgodovino, kjer pozornost velja po eni strani vprašanjem o oblikovanju novodobne ruske literature (od klasicizma do poznega romantizma), po drugi pa se posveča literaturi in kulturi 20. stoletja. Literarno-zgodovinski pregledi temeljijo na ruski literarno teoretski tradiciji (simbolistična poetika, formalizem, strukturalizem, sociološka estetika, kulturologija), ki jih dopolnjuje z osrednjimi literarnovednimi razmišljanji sodobnega časa – poststrukturalizem, dekonstrukcija, novi historizem. Zanimanje velja tudi s kulturološko-antropološkim vprašanjem, ki jih prinašajo v kulturo elektronski mediji – pri tem se predvsem posveča razmišljanju o vplivu interneta na oblikovanje novodobne pojavnosti subjekta. Pri raziskovanju teh vprašanj sodeluje s tujimi znanstvenimi raziskovalnimi centri. Je član uredništev domačih in tujih znanstvenih revij (JiS, Dialogism).

Glavna dela: Evangelij Bulgakova /O ustvarjalnosti Mihaila Afanasjeviča Bulgakova/, Ljubljana 1994; Šolska ura z revizorjem, Zavod republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana 1998; From the Book to the Internet (And What Does Bakhtin Have to Do With It?), Slavica Tergestina, Studia russica II/6, Trieste 1998; Psychogenesis of Cultural Heroes, Antropological notebooks III&IV/1, Ljubljana 1997/98; Nesklenjenost Bahtinove misli kot njena odlika (Kaj sploh je dialog?), v: Mihail M.Bahtin, Estetika in humanistične vede, Ljubljana 1999; Hudožestvenxj obraz v tvorčestve M.A. Bulgakova kak simptom evoljucii v kul'ture, Slavica Tergestina, Studia russica 3, Trieste 1995.

Dr. Alojz JEMBRIH

(Varaždin, 11. 6. 1947)

Študij slavistike (hrvaški ali srbski jezik s književnostmi, ruščina in poljščina) in zgodovine umetnosti je končal leta 1977 na dunajski univerzi z doktorsko disertacijo: Antun Vramec in seiner Zeit. Beitrag zur alteren serbokroatischen Literaturgeschichte und historischen Dialektologie. Od 1978 do 1980 je delal kot znanstveni asistent v Inštitutu za staroslovanski jezik “Svetozar Ritig” v Zagrebu, od 1980 do 1983 pa kot strokovni sodelavec v Inštitutu za jezik (sedaj Institut za hrvatski jezik i jezikoslovlje) v Zagrebu. Od 1983 do 1996 je bil docent za hrvaški ali srbski jezik na Oddelku za slovanske jezike in književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od jeseni 1997 do 1. 12. 1998 je kot izredni profesor predaval hrvaški jezik na Visoki učiteljski šoli v Čakovcu, sedaj pa predava zgodovino hrvaške književnosti na “Hrvatskim studijama” Vseučilišča v Zagrebu.

Ukvarja se tudi z znanstvenoraziskovalnim delom: z jezikoslovno, sociolingvistično, dialektološko, jezikovnozgodovinsko in kulturološko problematiko.

Glavna dela: Život i djelo Antuna Vramca. Prilog proučavanju hrvatske književnosti i povijesne dijalektologije, Čakovec 1981; Hrvatski filološki aspekti, “Revija”, Osijek–Čakovec, 1990; Hrvatsko-slovenske književno-jezične veze, Čakovec, 1991; Na izvori gradišćanskohrvatskoga jezika i književnosti/Aus dem Werdegang der Sprache und Literatur der Burgenlandkroaten, znanstveni institut Gradišćanskih Hrvata, Željezno/Eisenstadt, 1997 (dvojezično, hrvatski i njemački); Hrvatski filološki zapisi, Zagreb, 1997; Na izvorima hrvatske kajkavske književne riječi; Čakovec, 1997.

Mag. Nikolaj JEŽ

(Zabukovica, 20. 7. 1948)

Diplomiral je na Filozofski fakulteti v Ljubljani (slovenski jezik s književnostjo in primerjalna književnost) leta 1973, magistriral iz novejše književnosti leta 1977. Do leta 1978 je poučeval slovenščino na Srednji šoli za medicinske sestre v Ljubljani, nato nastopil mesto lektorja za poljski jezik na Oddelku za slovanske jezike in književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Ukvarja se s proučevanjem slovensko-poljskih literarnih in kulturnih stikov v 19. in 20. stoletju, z vprašanji literarnozgodovinskega procesa in proznih tokov v obdobju med obema vojnama in po vojni, prevaja leposlovna in strokovna besedila iz poljščine v slovenščino.

Glavna dela: Čopovi galicijski dopisniki (uredil skupaj z Rozko Štefanovo), Ljubljana 1989; Razvojna dinamika slovensko-poljskih literarnih stikov, v: XXXII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Zbornik predavanj. Ljubljana 1995; Poljska poezija 1939-1945. Uvodna študija v: Alarm, poljska poezija 1939-1945. Ljubljana, Borec 44 (1992), 6-7-8; Disput. Kje smo, kam plovemo? Razgovor z Dragom Jančarjem in Adamom Michnikom. - Celovec-Salzburg, Založba Wieser, 1992, - Nemška izdaja: Im Disput, Wieser Velag, Celovec-Salzburg 1992; Stanisław Ignacy Witkiewicz, Slovo od jeseni. (Prevod) - Ljubljana 1994 (XX. stoletje); Adam Zagajewski, Mistika za začetnike. (Prevod) - Ljubljana 1997; Witold Gombrowicz, Trans-Atlantik. (Prevod) - Ljubljana 1998.

Dr. Hermina JUG-KRANJEC

(Ljubljana, 14. 12. 1938)

Diplomirala je na Filozofski fakulteti v Ljubljani l. 1962 iz slovenščine in srbohrvaščine. Leta 1979 je na isti fakulteti magistrirala iz slovenskega jezikoslovja. Konec leta 1988 je oddala doktorsko disertacijo Poetika in semantika Pregljevega romana Bogovec Jernej; doktorirala je februarja 1990. Po diplomi je bila zaposlena na Oddelku za slovanske jezike in književnosti kot bibliotekarka; leta 1968 je bila izvoljena v naziv lektorja in je do leta 1970 učila honorarno, potem redno. Leta 1988 je bila izvoljena za višjo predavateljico za slovenščino kot tuji jezik, 1991 za docentko za slovenski knjižni jezik in stilistiko. Od novembra 1993 je upokojena.

Ukvarja se predvsem z uporabnim jezikoslovjem in stilistiko ter semantiko umetnostnih besedil.

Glavna dela: Slovenščina za tujce 1978 (10. izd. 1999); Pregljev roman Bogovec Jernej. Poetika in semantika pripovedi, Ljubljana 1994; O pomenski in stilni vlogi besednega reda pri oblikovanju sporočilne perspektive povedi, Jezik in slovstvo 1981/82; Skladenjska in pomenska zgradba besedila v Pregljevem romanu Bogovec Jernej, v: Obdobje ekspresionizma v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi, Ljubljana 1984; Semantika umetnostnega besedila, Jezik in slovstvo 1986/87; Baročna stilizacija pripovedi in podoba P. P. Glavarja v Pregljevi noveli Regina Roža ajdovska, v: Ivan Pregelj, Ljubljana 1999 (Zbirka interpretacije ; 9).

Dr. Janko JURANČIČ

(Andrenci, občina Lenart v Slov. Goricah, 18. 12. 1902 - Ljubljana, 15. 12. 1989)

Diplomiral je na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz srbohrvaške književnosti z jugoslovanskimi književnostmi, srbohrvaškega jezika s slovenskim jezikom, nemškega jezika s književnostjo in narodne zgodovine leta 1930. Doktoriral je na Univerzi v Ljubljani leta 1961 s tezo Kajkavsko narječje kao književni jezik u djelima Tita Brezovačkoga. Služboval je na Tehniški srednji šoli v Ljubljani v letih 1930-1952, na Višji pedagoški šoli v Ljubljani v letih 1952-1962 in kot izredni ter redni profesor za srbski ali hrvaški jezik in starejšo hrvaško in srbsko književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Bil je član SAZU in SANU. Od leta 1964 do 1982 je bil načelnik Leksikološke sekcije Inštituta za slovenski jezik pri SAZU ter član glavnega uredniškega odbora Slovarja slovenskega knjižnega jezika.

Znanstveno je raziskoval problematiko južnoslovanskih jezikov, predvsem srbohrvaškega in slovenskega, njuno leksiko, akcentologijo ter splošno južnoslovansko jezikovno genezo na Balkanu in v Srednji Evropi v zgodovinskem, kulturnem in jezikovnem prostoru med Atenami, Carigradom, Budimpešto, Dunajem in Benetkami. S tega področja raziskav je objavil vrsto znanstvenih in strokovnih publikacij.

Glavna dela: Srbohrvatsko-slovenski slovar, Ljubljana 1955, 1972Z, 1986; Južnoslovanski jeziki, Ljubljana 1957; Slovensko-srbohrvatski slovar, Ljubljana 1981, 1982Z.

Lit.: D. Stefanija: Osemdeset let Janka Jurančiča, Jezik in slovstvo 1982/83.

Bibl.: Biografije in bibliografije znanstvenih in strokovnih sodelavcev Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Ljubljana 1976, 80-84.

Dr. Marko JUVAN

(Ljubljana, 2. 6. 1960)

Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je leta 1985 diplomiral iz slovenščine in primerjalne književnosti, leta 1990 magistriral in leta 1993 doktoriral z disertacijo Parodija in slovenski literarni kanon. Med študijem in po njem se je izpopolnjeval na Poljskem in v Nemčiji. Na Oddelku za slovanske jezike in književnosti ljubljanske Filozofske fakultete se je leta 1986 zaposlil kot mladi raziskovalec, leta 1991 je postal asistent in 1994. docent za slovensko književnost in literarno teorijo. V letih 1994/95 in 1995/96 je bil namestnik predstojnika Oddelka. Raziskuje in predava predvsem literarno teorijo (literarnost, kanon, medbesedilnost, parodijo, genologijo, metode interpretacije itn.) in sodobno slovensko poezijo. Od leta 1996 je znanstveni sodelavec Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, na slavističnem oddelku pa je ohranil tretjinsko zaposlitev. Kot strokovni svetovalec ali recenzent je sodeloval z ministrstvoma RS za znanost in kulturo ter z Zavodom RS za šolstvo. Aktivno se je udeležil okoli dvajsetih slovenskih in mednarodnih strokovno-znanstvenih zborovanj in souredil dva simpozijska zbornika (Obdobja 14, 1994, Bahtin in humanistične vede, 1997). Objavlja v znanstvenem tisku doma in na tujem (Poljska, Hrvaška, Italija, Avstrija, Nemčija, Madžarska, ZDA, Kanada, Velika Britanija). Bil je član uredništev Sodobnosti, Literature, Jezika in slovstva, zdaj pa soureja Slavistično revijo, Primerjalno književnost in Comparative literature and culture: A WWWeb journal.

Glavna dela: Imaginarij “Krsta” v slovenski literaturi: Medbesedilnost recepcije, Ljubljana 1990; Domači Parnas v narekovajih: Parodija in slovenska književnost, Ljubljana 1997; “Smeh na temnem ozadju”: Metamorfoze groteske (in mitopoetike) v Zajčevi poeziji, v: Dane Zajc, ur. B. A. Novak, Ljubljana 1995; Jenkov sedmi Obraz in poezija razvalin, v: Zbornik ob sedemdesetletnici Franceta Bernika, ur. J. Pogačnik idr., Ljubljana 1997; The sonnet, self-referentiality, and parodicity in Slovenian literature, Die Welt der Slaven 1997; Der literarische Text und die national-kulturelle Differenz: Das “Slowenentum” und das “Deutschtum” in Mencingers Erzählung “Vetrogončič”, v: Zur Geschichte der österreichisch-slowenischen Literaturbeziehungen, ur. A. Brandtner in W. Michler, Dunaj 1998.

Dr. Vatroslav KALENIĆ

(Zagreb, 30. 7. 1930 - Ljubljana, 22. 8. 1981)

Diplomiral je na Filozofski fakulteti v Zagrebu leta 1955 iz srbohrvaškega in slovenskega jezika in jugoslovanskih književnosti kot glavnih ter ruščine in angleščine kot stranskih predmetov. Doktoriral je leta 1965 z disertacijo iz lingvistične stilistike z naslovom Jezik in umetniški izraz Avgusta Šenoe. Od leta 1956 do 1957 je bil urednik uradnega lista za Socialistično republiko Hrvatsko v Zagrebu. Leta 1957 je postal lektor za srbohrvaški jezik na ljubljanski Filozofski fakulteti, leta 1972 docent in leta 1978 izredni profesor za srbohrvaški jezik prav tam. Od leta 1969 je bil stalni sodelavec Inštituta za jezik pri Jugoslovanski akademiji znanosti in umetnosti v Zagrebu. Kot lektor je prevajal razprave, članke, študije referate in okrog trideset celovečernih filmov. Dve leti je bil predavatelj za srbohrvaški knjižni jezik na Pedagoški akademiji v Mariboru.

Raziskoval je jezikovni izraz v umetnostnih besedilih in druge zvrsti srbohrvaškega jezika, veliko člankov pa je posvečenih tudi sociolingvističnim vprašanjem stika med slovenskim in srbohrvaškim jezikom. Zapletena jezikovna razmerja srbohrvatskega jezikovnega prostora je prikazoval slušateljem objektivno in nepristransko.

Glavna dela: Sintaksa Šenoina jezika u funkcijama izraza, Umjetnost riječi 1969; Nacrt stilistike jezika hrvatske književnosti, 1970; Radni popis izvora za stilistiku jezika hrvatske književnosti, 1971 (oboje rokopis, za Jugoslovansko akademijo znanosti in umetnosti).

Fonetska kontrastivnost između slovenačkoga i srpskohrvatskoga jezika, XXVI seminar za strane slaviste, zbornik, Sarajevo 1976, 5-15; Pomenske razlike besed istega izvora v slovenščini in srbohrvaščini, XVI. seminar slovenskega jezika, književnosti in kulture, Ljubljana 1980, 47-64; Jezično iskustvo ranog Ujevića, Croatica XI/XII, 15-16, 1980/81, 51-59; Jezik hrvatske književnosti XX. vijeka, Jugoslavenski seminar za strane slavista, knj. 32, Beograd 1981, 41-91.

Lit.: A. Jembrih: Znanstveno in strokovno delo Vatroslava Kalenića, Jezik in slovstvo 1986/87, 235-239.

Bibl.: Bibliografija Vatroslava Kalenića, prav tam, 238-239.

Dr. France KIDRIČ

(Ratanska vas pri Rogaški Slatini, 23. 3. 1880 - Ljubljana, 11. 4. 1950)

Slavistiko je študiral na Dunaju, kjer je leta 1906 promoviral z disertacijo Revision der glagolitischen Kirchenbücher nach dem Tridentiner Konzil. V letih 1908-1920 je delal v dunajski dvorni knjižnici. Leta 1921 je bil na ljubljanski univerzi imenovan za rednega profesorja za zgodovino starejših slovanskih literatur s posebnim ozirom na slovensko. Od leta 1925/26 je predaval tudi primerjalno književnost. V letu 1923/24 je bil rektor ljubljanske Univerze, v študijskih letih 1922/23, 1936/37 in 1938/39 dekan Filozofske fakultete. Leta 1938 je bil imenovan za člana Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, leta 1945 pa je postal predsednik SAZU.

Raziskoval je starejšo slovensko literarno zgodovino. Osnovno gibalo njegove književne in književnozgodovinske misli je striktno književna aktualizacija pozitivističnega (književnega in zunajknjiževnega) podatka, dogodka, mutacije. V tem je ugledana razvojnost književnozgodovinskega procesa, ki do danes še ni presežena.

Glavna dela: Zgodovina slovenskega slovstva I-V, Ljubljana 1929-1938; Dobrovsky in slovenski preporod njegove dobe, Ljubljana 1930; Prešeren II. Biografija 1800-1838, Ljubljana 1938.

Lit.: SBL, knj. 1; Letopis SAZU 2, Ljubljana 1947, (z bibl.).

Dr. Matjaž KMECL

(Dobovec, 23. 2. 1934)

Diplomiral je na Filozofski fakulteti v Ljubljani leta 1959 iz slovenskega jezika in književnosti (pod B srbohrvaški jezik s književnostjo); doktoriral je leta 1970 s tezo o sodobni slovenski noveli in njeni teoriji. Od leta 1960 je bil asistent, od leta 1971 docent, od leta 1977 izredni in od leta 1982 je redni profesor za zgodovino slovenske književnosti. V letih 1977-1979 je bil dekan Filozofske fakultete, v letih 1982-1986 član Izvršnega sveta skupščine SR Slovenije in predsednik Republiškega komiteja za kulturo; od leta 1982 je član CK ZKS, po letu 1986 član predsedstva. 1991-93 neposredno voljeni član Predsedstva Republike Slovenije. Od l. 1993 upokojen; od l. 1997 član SAZU. Bil je urednik (Jezik in slovstvo, knjižni zbirki Izbrana mladinska beseda, Hram) in organizator različnih strokovnih zborovanj. Kot gost je predaval na Dunaju, v Celovcu, Trstu, Benetkah, Sidneyju, Melbournu, Gorici, Zagrebu, Dubrovniku, Regensburgu, Derendingenu.

Strokovno in raziskovalno delo namenja predvsem pripovedni prozi 19. stoletja, literarni teoriji, koroški zamejski literaturi in sodobnim literarnim pojavom. Ob tem piše kulturnopolitične in kulturnozgodovinske eseje (Slovenska postna premišljevanja, Zakladi Slovenije, S prijatelji pod macesni, Ljubljana, Fran Levstik) in dramatiko, sprva predvsem radijsko igro.

Glavna dela: Od pridige do kriminalke, Ljubljana 1975; Mala literarna teorija, Ljubljana 1976, 1977, 1983; Rojstvo slovenskega romana, Ljubljana 1981. Babji mlin slovenske literarne zgodovine, Ljubljana 1996.

Lit.: Leksikon pisaca Jugoslavije, knj. 3, Novi Sad 1987, 171-172 (z bibl.); Enciklopedija Slovenije 5, 107; Letopis SAZU 48. knjiga 1997, 58-59.

Dr. Rudolf KOLARIČ

(Ilovci pri Ljutomeru, 14. 4. 1898 – Ljubljana, 7. 6. 1975)

Na Univerzi v Ljubljani je študiral slavistiko, germanistiko in primerjalno indoevropsko jezikoslovje. Leta 1923 je promoviral za doktorja filozofije s tezo Vokalizem in akcent vzhodnoštajerskega (prekmurskega) narečja s posebnim ozirom na jezik dajnkovskih spisov. Med študijem je bil od leta 1920 do 1923 najprej pomožni, nato do leta 1927 provizorni asistent knjižničar v Seminarju za slovansko filologijo. Po ukinitvi tega mesta je dvajset let učil na ljubljanskih srednjih šolah, od leta 1947 do 1958 je delal na Inštitutu za slovenski jezik, od leta 1952 do 1958 tudi kot vršilec dolžnosti upravnika Inštituta; leta 1958 je postal znanstveni svetnik. Od š. l. 1951/52 do 1957/58 je bil honorarni predavatelj za zgodovinsko slovnico in dialektologijo v Inštitutu za slovansko filologijo. Od leta 1958 do 1968 je kot redni profesor za slovenski jezik in književnost vodil slovenistiko na Filozofski fakulteti v Novem Sadu in bil v tem obdobju tudi predstojnik katedre za južnoslovanske jezike. Poleg tega je honorarno predaval slovenski jezik na Filološki fakulteti v Beogradu. Leta 1950 je dobil Prešernovo nagrado za skupinsko delo Slovenski pravopis 1950.

Dialektološka in zgodovinska orientacija njegovih prvih raziskav se je na razgibani življenjski poti razširila na tedaj nova mejna področja sociolingvistike, psiholingvistike, stilistike in zgodovine knjižnega jezika. V zadnjem razdobju je bil pomemben posrednik slovenske kulture v Novem Sadu in Beogradu.

Glavna dela: Slovenska slovnica, Ljubljana 1947, 1956 (soavtor); Slovenski otroški govor, Godišnjak Filozofskog fakulteta u Novom Sadu 1959; Sprachliche Analyse, v: Freisinger Denkmäler Brižinski spomeniki, München 1968.

Lit.: P. Ivič: Rudolf Kolarič, Zbornik za filologiju i lingvistiku 1975, 1-5,

Bibl.: Bibliografija radova profesora dr. Rudolfa Kolariča, Zbornik za filologiju i lingvistiku 1968, 9-15; 1975, 7-8.

Dr. Tomo KOROŠEC

(Laško, 30. 7. 1938)

Diplomiral je leta 1963 iz slovenskega in srbohrvaškega jezika s književnostma. Po diplomi je dva semestra študiral na Filozofski fakulteti Karlove univerze v Pragi in na Inštitutu za češki jezik v Pragi. Leta 1964 se je zaposlil kot asistent na Inštitutu za slovenski jezik SAZU, kjer je delal pri Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Leta 1972 je bil izvoljen za asistenta za slovenski knjižni jezik in stilistiko na Filozofski fakulteti. Doktoriral je 1976 s tezo Poglavja iz strukturalne analize slovenskega časopisnega stila. Od leta 1976 je honorarno predaval na katedri za novinarstvo FSPN. Leta 1978 je bil izvoljen za docenta za slovenski jezik in stilistiko na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo, honorarno pa je ta predmet predaval na Filozofski fakulteti do leta 1982. Leta 1983 je bil izvoljen za izrednega, leta 1988 pa za rednega profesorja za slovenski knjižni jezik.

Ukvarja se z besediloslovjem in stilistiko slovenskega poročevalstva. Je avtor in soavtor terminoloških slovarjev (Vojaški slovar, Slovenska krajevna imena), soavtor l. knjige Slovarja slovenskega knjižnega jezika in soavtor učbenikov za slovenski jezik za srednje šole.

Glavna dela: Muharjenje, Ljubljana 1980 (skupaj z J. Ocvirkom, L. Urbančičem in B. Voljčem); Dogodek in vest, Slavistična revi,ja 1986; Besedilni nastop. K tipologiji začetkov časopisnih besedil, Slavistična revija 1988.

 

Dr. Jože KORUZA

(Ljubljana, 13. 8. 1935 - Ljubljana, 8. 8. 1988)

Diplomiral je leta 1960 na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz slovenskega jezika in književnosti, leta 1961 še iz svetovne književnosti in literarne teorije; doktoriral je leta 1978 s tezo Značaj pesniškega zbornika Pisanice od lepeh umetnost. Od leta 1961-1962 je bil asistent za svetovno književnost, v letih 1963-1964 po odsluženju vojaščine honorarni bibliotekar na Oddelku za slovanske jezike in književnosti, potem tam od leta 1964 asistent, od leta 1979 izredni in po letu 1984 redni profesor za zgodovino slovenske književnosti. V letih 1980 do 1982 je bil predstojnik Oddelka za slovanske jezike in književnosti. Bil je urednik (Jezik in slovstvo, Slavistična revija, knjižna zbirka Hram idr.) in organizator različnih strokovnih zborovanj. Kot gost ali sodelavec na simpozijih je predaval v Celovcu, Benetkah, Regensburgu, Tü bingenu, Trstu, Vidmu, Gorici, Novem Sadu, Sarajevu, Prištini, Zadru idr. Bil je vodja mednarodnih simpozijev Reformacija na Slovenskem (1987) in Obdobje baroka v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi (1987).

Po začetnem raziskovanju Prežihove literature (sourednik zbranega dela) in nekaterih primerjalnoliterarnih tem se je z izvolitvijo na slavistiki v glavnem posvetil starejši slovenski književnosti (do 1830), ljudskemu slovstvu in dramatiki od začetkov do danes. Razvil je akribično, na preverjanju primarnega gradiva utemeljeno metodo in z njo pomembno popravil vrsto ustaljenih ocen; postopoma je gradil novo videnje slovenskega slovstvenega arhaika, predvsem z vidika sodobnih poetoloških in socioloških dognanj; v tem smislu je napisal vrsto obsežnih razprav, ki so raztresene po najrazličnejšem strokovnem tisku.

Glavna dela: Dramatika, v: Slovenska književnost 1945-1965, 2. knj., Ljubljana 1967; Valentin Vodnik, Izbrano delo, Ljubljana 1970 (uredil in napisal spremno besedo); Pisanice od lepeh umetnost, Ljubljana 1977 (uredil in napisal spremno besedo); Slovstvene študije, Ljubljana 1991; Značaj pesniškega zbornika Pisanice od lepeh umetnost, Maribor 1993.

Lit. : B. Paternu, Jože Koruza (1935-1988). SR 36/1988, 312-316.

Bibl. : ULBB 4, 39-41.

Dr. Boža KRAKAR-VOGEL

(Jesenice, 14. 5. 1950)

Diplomirala je leta 1975 na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz ruščine in francoščine, leta 1977 pa še iz slovenščine (dodatni A). Od leta 1977 do 1986 je kot profesorica slovenščine službovala na Srednji ekonomski šoli v Ljubljani, leta 1986 pa je postala asistentka za metodiko pouka slovenske književnosti na Oddelku za slovanske jezike in književnosti. Leta 1993 je doktorirala, se l. 1994 habilitirala za docentko, 1999 l. pa za izredno profesorico za področje didaktike književnosti.

Didaktiko književnosti, ki prej na ljubljanski slavistiki ni imela ne prave raziskovalne ne pedagoške tradicije, je začela razvijati pospešeno, tako da je stroka v desetih letih postala, enakovredno drugim slovenističnim disciplinam z daljšo tradicijo in z večjimi kadrovskimi potenciali, predmet diplomskega in podiplomskega študija, tema raziskovalnih projektov ter znanstvenih in pedagoških objav. Ker avtorica svojo disciplino pojmuje tudi kot uporabno, pa se pedagoškemu in raziskovalnemu pridružuje tudi intenzivno aplikativno delo pri nacionalno pomembnih projektih, kot sta matura in kurikularna prenova.

Glavna dela: Smotri, vsebine in metode pouka (slovenske) književnosti, Jezik in slovstvo 1988/89; Skice za književno didaktiko. Zavod RS za šolstvo, Ljubljana 1991; Novejši pogledi na pouk slovenske književnosti kot dejavnik sooblikovanja njegovih ciljev, vsebin in metod. Doktorska disertacija. Ljubljana 1992; Didaktična struktura in uporabna načela pouka književnosti. V: Književnost v prvem letniku srednje šole. Vinko Cuderman (ur.). Zavod RS za šolstvo, Ljubljana 1993; Preverjanje znanja in sposobnosti pri pouku književnosti. V: Krakar-Vogel, B., N. Barbarič, R. Kirn: Književnost na maturi. Zavod RS za šolstvo, Ljubljana 1994; Teme iz književne didaktike. Druga, popravljena in dopolnjena izdaja. Zavod RS za šolstvo, Ljubljana 1997.

Dr. Simona Kranjc

(Brežice, 26. 10. 1968)

Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je leta 1992 diplomirala iz slovenščine in primerjalne književnosti. Od leta 1992 je zaposlena na Filozofski fakulteti, najprej kot mlada raziskovalka, potem v štud. letu 1998/99 kot asistentka, od leta 1999 pa je docentka za slovenski knjižni jezik in stilistiko. Leta 1995 je magistrirala s temo o Razvoju govora predšolskih otrok, leta 1998 pa doktorirala s temo o Skladnji v otroškem govoru od prvega do tretjega leta (oboje na Filozofski fakulteti v Ljubljani).

V svojih univerzitetnih predavanjih obravnava predvsem skladnjo in pragmatiko, poleg tega pa se v svojih raziskavah loteva tudi psiholingvistike (učenja prvega jezika – bila je članica Področne kurikularne komisije za vrtce, kjer je vodila delovno skupino za jezik). Je avtorica razprav s področja govorjenega diskurza in učenja prvega jezika ter recenzentka učbenikov in priročnikov za vrtec in osnovno šolo.

Glavna dela: Otroški govor, Jezik in slovstvo 1992/93; Slovenščina v vrtcu, Jezik in slovstvo 1996/96; Govorjeni diskurz, Jezik in slovstvo 1996/96; Razvoj govora predšolskih otrok. Ljubljana: ZIFF, 1999.

Marko KRANJEC

(Ljubljana, 22. 4. 1930)

Diplomiral je leta 1957 na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz slovenskega jezika in književnosti. Od takrat je vodil knjižnico Oddelka za slovanske jezike in književnosti, nazadnje kot bibliotekarski svetovalec. Upokojil se je januarja 1997. Ukvarja se s slovenistično bibliografijo - mdr. od l. 1972 skrbi za slovensko navzočnost v MLA International Bibliography (New York) in od 1992 za slovenistični delež v Bibliografii językoznawstwa slawisticznego (Warszawa) - in s prevajanjem strokovnih besedil, predvsem iz poljščine.

Glavna dela: Slovenistika v letu - . Bibliografski pregled, Jezik in slovstvo, 1978/79 - 1992/93 (skupaj z A. Logar - Pleško in A. Sollner - Perdih); Slovenački jezik, Južnoslovenski filolog, 1980-1992; die Buchbestände in ost- und westslavischen Sprachen in der Bibliotek de Abteilung für slawische Sprachen und Literaturen an der Philosophischen Fakultät in Ljubljana, v: 16. ABDOSD-Tagung 1987 Ljubljana. Referate und Beiträge; Bibliografija, v: Brižinski spomeniki, Ljubljana 1992, 2. izd. 1993.

Dr. Martina KRIŽAJ ORTAR

(Ljubljana 21. 2. 1958)

Diplomirala je l. 1981 na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz enopredmetne skupine slovenski jezik s književnostjo. Leta 1989 je dosegla naziv magistra slovenskega jezika z nalogo Vezljivost samostalniške besede in l. 1998 naziv doktorica jezikoslovnih znanosti z nalogo Poročani govor v slovenščini (skladenjsko-sporočanjski vidik). Od l. 1982 do 1998 je bila zaposlena na Filozofski fakulteti v Ljubljani, in sicer od 1982. do 1984. leta kot stažistka raziskovalka na Oddelku za slovanske jezike in književnosti, od l. 1985 do 1992 kot strokovna sodelavka pri Seminarju slovenskega jezika, literature in kulture oz. na Centru za slovenščino kot drugi/tuji jezik ter od l. 1992 do 1998 kot asistentka za slovenski knjižni jezik na Oddelku za slovanske jezike in književnosti; od 1. 10. 1998 dalje je zaposlena na Pedagoški fakulteti v Ljubljani (na Oddelku za razredni pouk) kot docentka za slovenski knjižni jezik in didaktiko slovenskega jezika.

Njeno strokovno in raziskovalno delo sega na dve področji sodobnega knjižnega jezika: eno so obravnave skladenjskih vprašanj, drugo pa so aplikativne raziskave in pisanje učnih načrtov, učbenikov, delovnih zvezkov, priročnikov ipd. za učenje slovenščine kot maternega, drugega in tujega jezika.

Glavna dela: Učimo se slovenščino, DZS, Ljubljana 19891, 19912, 19933, 19964; Pouk slovenščine malo drugače (soavt.); Different, Trzin 1994; ABC 3, 1. in 2. del (soavt.), Izolit, Trzin 1998--1999; S slovenščino v svet 5 in 6 (soavt.), Rokus, Ljubljana 1999; Na pragu besedila (soavt.), učbenik in delovni zvezek, Rokus, Ljubljana 1999.

Dr. Erika KRŽIŠNIK

(Škofja Loka, 4. 5. 1953)

Diplomirala je na Filozofski fakulteti iz skupine slovenski in ruski jezik (A), slovenska in ruska književnost (B). Po diplomi je eno leto učila na Šoli za oblikovanje v Ljubljani, nato je kot stažistka sodelovala pri raziskovalni nalogi Cankarjev jezik in slog. Od l. 1981/82 je bila asistentka na katedri za slovenski knjižni jezik in stilistiko. Magistrsko nalogo z naslovom Frazeologija v moderni je oddala l. 1987, magistrirala l. 1989. Doktorsko disertacijo Slovenski glagolski frazemi je oddala l. 1994, doktorirala l. 1996. V štud. l. 1994/95 in 1995/96 je kot lektorica slovenskega jezika delala na Univerzi Karla Franza v Gradcu (Avstrija), v zimskem semestru štud. l. 1996/97 je bila gostujoči profesor na Univerzi v Celovcu (Avstrija). Od l. 1996 je docentka na katedri za slovenski knjižni jezik in stilistiko. Osrednje področje njenega dela je frazeologija, posebej frazeologija slovenskega jezika. Ukvarja se tudi z vprašanji slovenščine kot drugega ali tujega jezika – v času od l. 1997 do 1999 je bila predsednica Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovanske jezike in književnosti, v l. 1998 in 1999 tudi predsednica 34. in 35. seminarja slovenskega jezika, literature in kulture.

Glavna dela: Tipologija frazeoloških prenovitev v Cankarjevih proznih besedilih, Slavistična revija 38/4, Ljubljana 1990, 399–420; Frazeologija kot izražanje v “podobah”, v: Križaj Ortar, Bešter, Kržišnik, Pouk slovenščine malo drugače, Trzin 1994, 91–140; Norma v frazeologiji in odstopi od nje v besedilih, Slavistična revija 44/2, Ljubljana 1996, 133–154; Frazeološka sredstva v vlogi razkrivanja družbenih sprememb med leti 1945 in 1995, v: Najnowsze dzieje jezyków słowiańskich, Slovenski jezik, Opole 1998, 183–200; Können Phraseme produktiv sein?, v: Europhras 95 – Europäische Phraseologie im Vergleich: Gemeinsames Erbe und kulturelle Vielfalt, Bochum 1998, 439–452; Frazeologija pri pouku slovenščine kot tujega jezika, v: Skripta 2, Ljubljana 1998, 27–45.

Albina LIPOVEC

(Babno Polje, 23. 2. 1943)

Diplomirala je na slavistiki ljubljanske univerze leta 1970; še pred diplomo se je zaposlila na osnovni šoli v Šempetru pri Novi Gorici. Jeseni leta 1971 je bila sprejeta za lektorico na Karlovi univerzi v Pragi, kjer je izredno študirala izbrana poglavja iz češkega jezikoslovja. Z letom 1975/76 je bila imenovana za lektorico češkega jezika. Študijsko se je izpopolnjevala na večkratnem krajšem bivanju na Češkoslovaškem, se aktivno udeleževala zborovanj in simpozijev doma in v čeških univerzitetnih središčih.

Znanstveno se usmerja v slovensko dialektologijo, kasneje vse bolj v mejna področja slovenščine in češčine; prevaja strokovno literaturo in krajša besedila iz češke književnosti, v publicistiki spremlja aktualno problematiko.

V letu 1998 se je iz zdravstvenih razlogov invalidsko upokojila.

Glavna dela: Učebnice slovinštiny, Praha 1976 (skupaj z J. Petrom):

Verbalizirana pritrdilnica (nikalnica) v govoru Babnega Polja, Jezik in slovstvo 1979/80; O bohemizmih v Pleteršnikovem slovarju, v: Obdobje simbolizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana 1983; Zbirka Bezručevih pesmi v Albrechtovem prevodu, v: Obdobje ekspresionizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana 1984; O Janu Skáclu in njegovem zgodovinskem času, v: Jan Skácel: Skácel, Ljubljana 1990; Češka književnost v slovenskem kontekstu, v: Slovenski jezik v stiku s slovanskimi in neslovanskimi književnostmi, Ljubljana 1992; Komenski v komeniološki literaturi, v: Jaroslav Pánek: Jan Amos Komenski, Nova Gorica 1993 (spremna beseda in prevod knjige).

Dr. Valentin LOGAR

(Horjul, 11. 2. 1916)

Diplomiral je na Filozofski fakulteti v Ljubljani leta 1940 in promoviral leta 1941 z disertacijo Horjulski govor. Eno leto je poučeval na gimnaziji v Šentvidu. Med vojno je bil aktivist OF, od 1942 zaprt in interniran v Italiji, od 1944 v italijanskem taborišču Gravina pri Bariju na kulturno-prosvetnem delu. Po vojni je bil najprej član redakcije v Državni založbi Jugoslavije v Beogradu, od 1945 do 1947 šef kabineta Ministrstva prosvete v Ljubljani, nato od 1958 sodelavec v Dialektološki sekciji Inštituta za slovenski jezik, od leta 1958 docent, od 1962 izredni in od 1967 redni profesor za zgodovino in dialektologijo slovenskega jezika. Od upokojitve do l. 1985 je bil honorarni redni profesor za oba predmeta. V šolskih letih 1959/60 in 1963/64 je bil predstojnik Oddelka za slovanske jezike in književnosti. Od 1964 do 1966 je bil prodekan, in od 1968 do 1970 dekan Filozofske fakultete. Od leta 1981 je redni član SAZU, od 1986 dopisni član JAZU in od 1983 zaslužni profesor. Je vodja fonetske sekcije OLA.

Glavno področje njegovega znanstvenega dela je preučevanje slovenskih govorov. Na terenu je za Slovenski lingvistični atlas zapisal okrog 200 govorov, za Slovanski lingvistični atlas (OLA) pa 8. Svoje izsledke je sproti objavljal v Slavistični reviji in Jeziku in slovstvu. Med drugim je opisal arhaične ziljske govore v Zgornjesavski in Kanalski dolini, posebnosti govora na Dovjem in okolici, razjasnil nastanek gorenjskega monoftongičnega sistema, na novo zapisal rezijanske govore itd. Je soavtor nove karte slovenskih narečij, soavtor knjig Slovenska krajevna imena, Fonološki opisi srpskohrvatskih/hrvatskosrpskih, slovenačkih i makedonskih govora obuhvačenih opšteslovenskim lingvističkim atlasom itd.

Glavna dela: Sistemi dolgih vokalnih fonemov v slovenskih narečjih, Slavistična revija 1963; Slovenska narečja, Ljubljana 1975; Slovenski dialekti - temeljni vir za rekonstrukcijo razvoja slovenskega jezika, Jezik in slovstvo 1983/84.

Lit.: M. Orožen: Jubilej slovenske dialektologije, Slavistična revija 1986, 111-119.

Bibl.: A. Logar-Pleško: Bibliografija univ. prof. akad. Tineta Logarja, Slavistična revija 1986, 215-232.

Alenka LOGAR-PLEŠKO

(Ljubljana, 18. 2. 1946)

Diplomirala je na ljubljanski Filozofski fakulteti leta 1970 iz slovenskega in ruskega jezika s književnostma. Od 1970 do 1989 in od 1991 do 1997 je bila kot bibliotekarka zaposlena v knjižnici Oddelka za slovanske jezike in književnosti, ki jo je v l. 1997 tudi vodila, vmes pa je bila poldrugo leto (1989-1991) vodja knjižnice na Kemijskem inštitutu. Od oktobra 1997 je vodja Osrednje humanistične knjižnice Filozofske fakultete. Vključena je v raziskavo o Inovativnem in tradicionalnem v povojnih zahodnoslovanskih književnostih, za katero pripravlja bibliografijo o polonistiki.

Prevaja iz slovenščine, srbohrvaščine, ruščine in nemščine, lektorira za FF, MK, ACS itd. Sodelovala je pri delu za slovenistično bibliografijo, ki je izhajala v Jeziku in slovstvu (1978-1987, 1990-1992), izdelala vrsto osebnih bibliografij, ki so bile objavljene v SR, ULBB 5 in ULBB 6, za katero je kot področna urednica tudi zbrala in pregledala gradivo FF. Skupaj s kolegi iz slavistične knjižnice je pripravljala pregledne razstave slovenistične literature za udeležence Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture, skupaj s kolegi iz drugih oddelčnih knjižnic vsakoletno razstavo ZIFF (od 1985 dalje), od l. 1995 dalje pa je tudi sourednica zbornika razstave. Od 1997 vodi projekt retrospektivne konverzije katalogov in uvajanja avtomatizirane izposoje v oddelčnih knjižnicah, ki ga je poleg Mzt podprla tudi fondacija Soros.

Glavna dela: Ivo Brnčič kot umetnik, Jezik in slovstvo 1971/72; Bibliografsko kazalo seminarskih zbornikov : I-XXV (skupaj s T. Pretnarjem) in XVI-XXX, Ljubljana 1989, 1994; Bio- in bibliografije portretiranih, v: Portreti sodobnih slovenskih književnikov (Pinter, T.), Ljubljana 1993 (skupaj z A. Sollner-Perdih); Bibliografsko kazalo Jezika in slovstva 31 (1985/86) – 40 (1994/95), Jezik in slovstvo 1994/95; Osrednja humanistična knjižnica Filozofske fakultete, Preplet 1998; Normativni položaj knjižničarstva : univerzne ali fakultetne knjižnice med normativi in resničnostjo, Knjižnica 1998.

Boris MERHAR

(Trst, 1. 5. 1907 - Ljubljana, 24. 6. 1989)

Diplomiral je leta 1932 iz zgodovine slovenske književnosti z jugoslovanskimi književnostmi, zgodovine slovenskega jezika, ruskega jezika s književnostjo in narodne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V letih 1933-1936 je bil gimnazijski suplent v Ljubljani, od 1936 do 1945 pa gimnazijski profesor v Novem mestu. Prvi dve leti po vojni je poučeval na ljubljanskem učiteljišču, od leta 1947 do leta 1975 je bil profesor slovenske književnosti na Višji pedagoški šoli v Ljubljani. Kot honorarni višji predavatelj slovenske književnosti je od leta 1960 do 1970 predaval slovensko književnost od začetkov do moderne tudi na Filozofski fakulteti. Dopisni član SAZU je postal leta 1976, redni pa leta 1985.

Merharjevo strokovno delo obsega tri pomembna področja slovenske duhovne kulture: ljudsko pesem, stihoslovje in slovensko slovstveno zgodovino do konca prve svetovne vojne; navidezno dokaj oddaljena centralna raziskovalna področja uspešno povezuje Merharjev pretanjeni posluh za umetnostni jezik in zavest o razvojnosti slovstvenega snovanja. Na teh spoznanjih temeljijo tudi njegova uredniška dela (Ljudska pesem, Cankarjevo Izbrano delo).

Glavna dela: Ljudska pesem, v: Zgodovina slovenskega slovstva, knj. 1, Ljubljana 1956; Besedna igra in Prešeren, Jezik in slovstvo, 1958; K zgodovini svobodnega verza v slovenščini, Jezik in slovstvo, 1969/70.

Lit.: F. Bernik, Boris Merhar. Letopis SAZU 40, 1989, Ljubljana 1990, 181-183.

Dr. Rajko NAHTIGAL

(Novo mesto, 14. 4. 1877 - Ljubljana, 29. 3. 1958)

Diplomiral in doktoriral je na Dunaju 1900/1901 iz slovanske filologije; dve leti se je izpopolnjeval v Peterburgu in Moskvi (pri Fortunatovu in Šahmatovu). Po vrnitvi na Dunaj (1902) je kot lektor in docent poučeval ruščino na več ustanovah (Zavod za vzhodne jezike, Eksportna akademija, Seminar za slovansko filologijo), s Pekmezijem je sestavil albansko slovnico (1908). Leta 1913 je postal kot izredni profesor za slovansko filologijo s posebnim ozirom na slovenščino Štrekljev naslednik v Gradcu. Od 1917 do odhoda v Ljubljano (1919) je bil tu redni profesor. Bil je soustanovitelj univerze v Ljubljani, od 1919 do upokojitve (1953) redni profesor za primerjalno slovansko jezikoslovje, ruski jezik in staro cerkveno slovanščino, predstojnik Inštituta za slovansko filologijo, prvi dekan Filozofske fakultete, rektor univerze 1927/28. Imenovan je bil med prvimi člani Akademije znanosti v Ljubljani (1938) in izvoljen za njenega prvega predsednika (1939-1942).

Ukvarjal se je predvsem s slovansko filologijo, s primerjalnim slovanskim jezikoslovjem, s staro cerkveno slovanščino in ruščino. Njegova dela so priznana v mednarodni slavistiki, o čemer priča tudi njegov Zbornik ob stoletnici rojstva (1977).

Glavna dela: Slovanski jeziki, Ljubljana 1936 (2. izd. 1952; nemški prevod 1961; ruski prevod 1963); Euchologium Sinaiticum 1, 2. Ljubljana 1941, 1942; Slovo o polku Igoreve, Ljubljana 1954.

Lit.: R. Kolarič: Prof. dr. Rajko Nahtigal, Slavistična revija 1948, 95-100.

Bibl.: Z. A., Bizjak: Spisi prof. dr. Rajka Nahtigala, Slavistična revija 1948, 100-105; F. Jakopin: Spisi prof. dr. Rajka Nahtigala od leta 1948 dalje, Slavistična revija 1957, 333-334.

Dr. Irena Novak-Popov

(Novo mesto, 27. 1. 1952)

Diplomirala je na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz angleškega jezika s književnostjo in francoskega jezika s književnostjo. Do leta 1978 je delala kot prevajalka v GP Tehnika in poučevala na Delavski univerzi Boris Kidrič, leta 1979 je bila asistentka v etimološko-onomastični sekciji SAZU, od 1980 do 1988 mlada raziskovalka, od 1989-1994 strokovna sodelavka na Oddelku za slovanske jezike in književnosti, kjer je z zbiranjem, urejanjem, jezikovno redakcijo in strokovnim komentiranjem sodelovala pri raziskovalni nalogi Slovensko pesništvo upora 1941-1945 (v štirih knjigah, 1987-1997). L. 1991 je magistrirala z delom Pesniške figure v spreminjanju poetike Otona Župančiča in Edvarda Kocbeka v upodabljanju vojne; l. 1995 doktorirala z disertacijo Lirika Edvarda Kocbeka – ustvarjalni vidiki pomenske figurativnosti. Od. l. 1995 je asistentka in od l. 1996 docentka za novejšo slovensko književnost; raziskuje novejšo in sodobno slovensko poezijo. Kot gostja je predavala na Dunaju, v Trstu in Brnu, se udeleževala simpozijev in konferenc v Mariboru, Ljubljani, na Ohridu, v Sombotelu, predavala in vodila lektorate na Seminarju slovenskega jezika, literature in kulture, soureja revijo Jezik in slovstvo, recenzira srednješolska berila in učbenike.

Glavna dela: Metafora v slovenskem narodnoosvobodilnem pesništvu. V: Obdobje socialnega realizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana 1987; Slovenska poezija in njeni odmevi v svetu. – V 31. SSJLK, Ljubljana 1995; Figure časa in neskončnosti v liriki Edvarda Kocbeka. – V Razmišljanja o Edvardu Kocbeku, Ljubljana 1994. Poezija slovenskih pesnic. – V 33. SSJLK, Ljubljana 1997, Struktura in semantika sonetne metafore. – V Sonet in sonetni venec (Obdobja, 16), Ljubljana 1997. Prispevek k analizi metafore v sonetu postmodernizma. Jezik in slovstvo 1996/97.

Dr. Irena Orel

(Ljubljana, 5. 11. 1958)

Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomirala leta 1982 iz slovenskega in francoskega jezika s književnostma. Do leta 1989 je delala na Inštitutu za slovenski jezik ZRC SAZU, do leta 1986 kot tehnična delavka, nato pa kot raziskovalna asistentka pri sekciji za zgodovino slovenskega jezika. Leta 1990 je zaposlena najprej kot asistentka in od 1995 kot docentka za zgodovino slovenskega jezika na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Leta 1989 je magistrirala s tezo Sinonimična bogatost starejših slovenskih slovarjev, leta 1994 pa doktorirala s tezo Predložni sistem v razvoju slovenskega knjižnega jezika od 16. do 19. stoletja.

V svojih univerzitetnih predavanjih obravnava predvsem razvoj slovnične zgradbe slovenskega jezika od 10. do 19. stoletja, zgodovinsko oblikoslovje, besedoslovje in slovaropisje.

Glavna dela: Sopomenskost samostalnikov v starejših slovenskih slovarjih, v: Slavistična revija 1991; Predložni sestav osrednjeslovenskega in prekmurskega knjižnega jezika ob koncu 18. stoletja, v: Studia Slavica Savariensia, Szombathely 1995; Le system prepositionnel dans le developpement de la langue slovene litteraire du 16eme au 19eme siecle, v: Linguistica, Ljubljana 1995; Razvoj slovenske leksike od Megiserja do Pleteršnika, v: XXXI. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Ljubljana 1995; Kopitar in slovarstvo slovenskega jezika, v: Kopitarjev zbornik, Obdobja 15, Ljubljana 1996; Oblakov oblikoslovni in skladenjski prispevek v obravnavi starejših slovenskih besedil, v: Vatroslav Oblak, Obdobja 17, Ljubljana 1998.

Dr. Martina OROŽEN

(Turje pri Hrastniku, 12. 10. 1931)

Diplomirala je na Filozofski fakulteti v Ljubljani 1957 (slovenski jezik in književnost, primerjalno slovansko jezikoslovje). Od 1957 je bila asistentka za staro cerkveno slovanščino, po reorganizaciji slavističnega študija 1960 pa asistentka za zgodovinsko slovnico in dialektologijo slovenskega jezika na Oddelku za slovanske jezike in književnosti. Disertacijo iz te usmeritve Razvoj futuralno-modalnih oblik v knjižni slovenščini od 16. do 19. stoletja je zagovarjala leta 1966. Študijsko se je izpopolnjevala in vodila lektorat slovenščine na Poljskem (Varšava - Krakov, 1961-64) ter v Avstriji (Dunaj 1967-69, Gradec 1978-79). Od 1972 je docentka, od 1977 izredna in od 1984 redna profesorica za zgodovinsko slovnico in dialektologijo slovenskega jezika. Opravljala je vrsto strokovno-organizacijskih dejavnosti, med temi: vodja Dialektološke sekcije Inštituta za slovenski jezik SAZU (1977-84) ter predstojnica Oddelka za slovanske jezike in književnosti (1984-86). Od l. 1996 je upokojena, vendar raziskovalno aktivna, vključena v ZIFF.

Raziskovalno se osredinja na analizo rokopisnih in tiskanih besedil slovenskega jezika, na zgodovinsko-razvojne preobrazbe oblikovno-skladenjskih in besediščnih sestavov slovenskega (knjižnega) jezika v slovenskem jezikovnem prostoru od Brižinskih spomenikov do srede 19. stoletja in na zgodovino slovenskega jezikoslovja.

Glavna dela: Poglavja iz zgodovine slovenskega knjižnega jezika od Brižinskih spomenikov do Kopitarja, Ljubljana, Kranj, 1996; Oblikovanje enotnega slovenskega knjižnega jezika v 19. stoletju, Ljubljana 1996; Kontinuiteta starocerkvenoslovanskega besedišča v slovenskem jeziku, Slavistična revija 41 (1993); Ramovševa oblikoslovno razvojna zasnova Morfologije slovenskega jezika, Slavistična revija 42 (1994); Pogled na slovensko narečno oblikoslovje od V. Oblaka do T. Logarja, I. mednarodni dialektološki zbornik (ob 80-letnici T. Logarja), Maribor, 1999.

Dr. Vladimir OSOLNIK

(Ljubljana, 9. 3. 1948)

Diplomiral je leta 1972 iz jugoslovanskih književnosti in komparativistike na beograjski Filološki fakulteti. Istega leta se je zaposlil kot urednik založbe znanstvenega tiska pri Partizanski knjigi v Ljubljani in nato deloval več let v Republiškem komiteju za kulturo SR Slovenije. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je zaposlen od junija 1987. leta kot asistent za zgodovino srbske in hrvaške književnosti; doktoriral maja 1992 s tezo Literarna zgodovina o Petru II. Petroviću Njegošu; od 1993 docent in od 1999 izredni profesor za zgodovino srbske in hrvaške književnosti.

Njegovo strokovno delo obsega področje srbske in hrvaške književnosti. Posebej preučuje življenje in delo Petra II. Petroviča Njegoša. Sodeloval je pri pripravi slovenskega vojaškega slovarja pri zasnovi zbirk Pogledi in Znameniti Slovenci ter napisal radijsko dramo Njegošu. Aktivno se je udeležil več mednarodnih znanstvenih srečanj doma in v tujini (Ljubljana, Celovec, Zagreb, Pulj, Dubrovnik, Poznan, Videm/Udine, Beograd, Novi Sad, Budva); je član uredništva Slavistične revije.

Glavna dela: Vojaški slovar slovenskega jezika, Ljubljana 1977 (ur.); Josip Murn Aleksandrov, Ljubljana 1980; Petar II. Petrovič Njegoš, Ljubljana 1986; Fran Miklošič in Petar II. Petrovič Njegoš, Miklošičev zbornik, Ljubljana 1992; Jernej Kopitar v srbski kulturni zgodovini, Kopitarjev zbornik, Ljubljana 1996; Dejavnost Cirila in Metoda in njun pomen za južnoslovanske književnosti; Introduzione allo studio della lingua, letteratura e cultura Croata, Udine 1999.

Dr. Boris PATERNU

(Predgrad, 5. 6. 1926)

Diplomiral je 1951. na slavističnem oddelku Filozofske fakultete v Ljubljani, doktorat iz literarnozgodovinskih znanosti ob temi Estetske osnove Levstikove literarne kritike je dosegel leta 1960. Od 1951 do 1960 je bil asistent, od 1960 do 1966 docent, od 1966 do 1972 izredni in od 1972 redni profesor za zgodovino slovenske književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, predstojnik slavističnega oddelka od 1962 do 1964. Predaval je na 14 univerzah v tujini in na večini jugoslovanskih univerz. Od 1979 je dopisni in od 1985 redni član SAZU. L. 1994 upokojen in imenovan za zaslužnega profesorja, l. 1996 imenovan za ambasadorja Republike Slovenije v znanosti.

Glavno področje znanstvenega dela je slovenska književnost 18., 19. in 20. stoletja ter nekatera območja literarne teorije. Temeljna usmerjenost novejših raziskav: literarna tipologija, časovni literarni slogi in evolucijska dinamika literature, še posebej ob poeziji. Posebno področje zavzema zbiranje in raziskovanje ter večja antologija slovenskega pesništva upora iz let 1941 do 1945. Raziskuje tudi zgodovino slovenske literarne kritike.

Glavna dela: Slovenska književnost 1945-1965 I (poglavje Lirika), Ljubljana 1967; Pogledi na slovensko književnost I. in II. knj., Ljubljana 1974; France Prešeren in njegovo pesniško delo I. in II. knj., Ljubljana 1976, 1977; France Prešeren, Ein slowenischer Dichter 1800-1849, München 1994; France Prešeren, Poeta sloveno 1800-1849, Gorizia/Gorica 1999; Obdobja in slogi v slovenski književnosti, Ljubljana 1989; Slovensko pesništvo upora 1941-1945, I.-IV. knjiga, Ljubljana, Novo Mesto 1987-1997; Od ekspresionizma do postmoderne, Študije o slovenskem pesništvu in jeziku, Ljubljana 1999.

Lit.: Slovenska akademija znanosti in umetnosti ob petdesetletnici, Ljubljana 1988, 115-116.

Bibl.: J. Munda: Bibliografija Borisa Paternuja (ob šestdesetletnici), Slavistična revija 1986, 329-339.

Mag. Nataša Pirih Svetina

(Ljubljana, 11. 6. 1970)

Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je leta 1995 diplomirala iz slovenskega jezika s književnostjo in umetnostne zgodovine. Istega leta je vpisala podiplomski študij s področja didaktike slovenske književnosti in se zaposlila na Oddelku za slovanske jezike in književnosti kot asistentka stažistka pri predmetu didaktika književnosti. 1998 je magistrski študij zaključila z zagovorom magistrske naloge Govorno izražanje pri interpretaciji literarnih del v osnovni šoli. Je koordinatorka programa stalnega strokovnega spopolnjevanja za učitelje slovenščine, redno predava na seminarjih za učitelje, kot članica avtorske skupine sodeluje pri pripravi beril za osnovno šolo. Sodeluje s Centrom za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovanske jezike in književnosti kot lektorica za slovenščino kot drugi jezik. Je avtorica in recenzentka del s področja didaktike poučevanja slovenskega jezika in književnosti kot maternega jezika ter del s področja poučevanja slovenščine kot tujega jezika.

Glavna dela: Slovenščina na koncu jezika: delovni zvezek za učenje slovenščine, Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete, 1997; Seminar in delavnica “Tujejezično učbeniško gradivo in aplikacija na slovenščino”, (skupaj z Andrejo Markovič), Jezik in slovstvo, maj 1996/97, let. 42, št. 7; Predstavljanje dežele v učbenikih in tečajih slovenščine kot drugega/tujega jezika, (skupaj z Marijo Smolić), v: Zbornik predavanj XXXIV SSJLK, Ljubljana, FF, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 1998; Koliko, kako in kaj govorijo učenci pri obravnavi književnih besedil v osnovni šoli. Zbornik 2. strokovnega posvetovanja Bralnega društva Slovenije, Ljubljana, 1998.

Dr. Breda POGORELEC

(Ljubljana, 1. 1. 1928)

Leta 1952 je na ljubljanski slavistiki diplomirala iz slovenskega jezika in primerjalnega slovanskega jezikoslovja kot glavnih ter slovenske in jugoslovanskih književnosti in primerjalnega jezikoslovja kot stranskih predmetov. Kot študentka je deloma s sodelavci rekonstruirala Ramovševa predavanja (Morfologija slovenskega jezika, skripta, Ljubljana 1952). Od leta 1953 do 1955 je poučevala na gimnaziji v Brežicah. Asistentsko delo je nastopila 1955, od 1956 do 1958 je bila na študijskem izpopolnjevanju v Kralsovu. 1964 je obranila disertacijo Veznik v slovenščini. Leta 1966 je bila izvoljena za docentko, leta 1979 za izredno in 1985 za redno profesorico za slovenski knjižni jezik in stilistiko. Od 1986 je predstojnica Oddelka za slovanske jezike in književnosti. Bila je predsednica organizacijskega odbora 8., 15. in 24. seminarja slovenskega jezika, literature in kulture, leta 1984 je bila vodja 6. mednarodnega simpozija Obdobja in urednica zbornikov. Kot predsednica Slavističnega društva Slovenije (1974-1979) je 1979 strokovno sooblikovala republiški posvet Socialistične zveze o slovenskem jeziku v javnosti. V svetu za jezik je uvedla skupino za jezik v znanosti, zdaj vodi skupino za slovenski jezik v zamejstvu. Od 1980 je vodja programskega sklopa Jezikoslovje v raziskovalnem programu Raziskovanje slovenske kulturne ustvarjalnosti. Je nosilka dolgoročnih raziskav Jezik in slog slovenske moderne in Jezik v narodnoosvobodilnem boju. Od leta 1973 je članica pravopisne komisije pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti in komisije za historične slovarje. Od 1994 je vodja delovne skupine za jezikovno načrtovanje in jezikovno politiko pri Državnem zboru Republike Slovenije. 1986-1990 je bila predstojnica Oddelka za slovanske jezike in književnosti. L. 1997 se je upokojila, l. 1998 je bila imenovana za zaslužno profesorico Univerze v Ljubljani.

Po disertaciji iz sočasne slovenske skladnje se je usmerila v raziskovanje zvrstnosti, zgodovine slovenskega knjižnega jezika, v sociolingvisitko, lingvostilistiko in besediloslovje.

Glavna dela: Razvoj slovenskega knjižnega jezika. Dodatek k Informativnemu zborniku Seminarja slovenskega jezika, književnosti in kulture, Ljubljana 1974; O dveh značilnostih Cankarjevega sloga.

Lit.: A. Vidovič-Muha: Ob življenjskem jubileju prof. dr. Brede Pogorelec, Jezik in slovstvo 1987/88, 93-96.

 

Dr. Denis PONIŽ

(Ljubljana, 20. 9. 1948)

Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je leta 1972 diplomiral iz primerjalne književnosti in literarne teorije. Leta 1974 je magistriral na isti fakulteti iz interdisciplinarnega predmeta Numerične estetike in kvantitativne spremenljivke v literarnih besedilih. Leta 1980 je doktoriral na Filozofski fakulteti v Novem Sadu s tezo o Numerični estetiki in slovenski literarni znanosti. Med leti 1973-1975 je bil asistent-stažist na oddelku za Primerjalno književnost, nato je delal kot raziskovalec na Inštitutu za sociologijo in filozofijo Univerze v Ljubljani (1977-1979), na Zavodu za družbeni razvoj Ljubljane (1979-80), med leti 1980-86 se je preživljal kot svobodni književnik, leta 1986 se je habilitiral kot docent na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru, za predmet svetovna književnost in teorija slovenske književnosti, kjer je predaval do leta 1988. Tega leta je pričel predavati kot docent, od leta 1992 kot izredni in od leta 1997 kot redni profesor za zgodovino evropske in slovenske dramatike na AGRFT Univerze v Ljubljani. V svojih univerzitetnih predavanjih je obravnaval predvsem zveze med literaturo in informacijsko teorijo ter teorijo verjetnosti, polliterarne zvrsti (esej, feljton), slovensko poezijo, posebej v 20. stoletju, slovensko dramatiko, zveze slovenske dramatike z evropsko, teorijo tragedije, komedije in tragikomedije ter literarnoteoretična vprašanja intertekstualnosti po obliki in vsebini.

Glavna dela: Slovenski jezik, literatura, računalniki, Maribor 1974; Numerične estetike in slovenska literarna znanost, Maribor 1982; Konkretna poezija (Literarni leksikon, 23) Ljubljana 1984; Mlada slovenska poezija sedemdesetih in osemdesetih (antologija s študijo), Celovec 1989; Esej (Literarni leksikon, 33) Ljubljana 1989; Tragedija (Literarni leksikon, 42), Ljubljana 1994; Komedija in mešane dramske zvrsti, Ljubljana 1995; Anatomija dramskega besedila, Ljubljana 1996.

Dr. Vesna POŽGAJ-HADŽI

(Čakovec, 14. 10. 1955)

Diplomirala je leta 1979 na Filozofski fakulteti v Zagrebu (jugoslovanski jeziki in književnosti ter ruski jezik in književnost). Na isti fakulteti je magistrirala leta 1985 s temo Metodični postopki odpravljanja napak, nastalih zaradi interference slovenskega jezika na srbohrvaški jezik, in doktorirala leta 1995 s temo Sistem in korekcija govornih napak študentov hrvaškega jezika, ki jim je slovenščina materinščina. Po diplomi je bila zaposlena v knjižnici Zaprešič, nato je delala kot lektorica dve študijski leti (1980 in 1981) v Pekingu, najprej na Narodni univerzi, kasneje na Pekinškem inštitutu za tuje jezike. Od leta 1982 je lektorica srbohrvaškega jezika na Filozofski fakulteti v Ljubljani, od leta 1996 pa docentka za hrvaški in srbski jezik.

Njena znanstveno-raziskovalna in strokovna dejavnost obsega naslednja področja: kontrastivno proučevanje hrvaškega in slovenskega jezika (raziskovalno delo pri ZIFF), didaktika pouka hrvaškega jezika kot tujega/drugega, prenova hrvaškega jezika v slovenski osnovni šoli (izdelava programov), organizacija in vodenje seminarjev in delavnic ter strokovnih ekskurzij.

Glavna dela: Klasifikacija govornih napak pri slovenskih študentih hrvaškega ali srbskega jezika, Jezik in slovstvo 1987/88; Hrvatski jezik u Sloveniji i slovenski jezik u Hrvatskoj, Zbornik HDPL 1993; Razumijevanje znanstvenoga diskurza u studenata slovenistike, Filologija 30/31, 1998; O kontrastivnom projektu hrvatskog i slovenskog jezika, Strani jezik u dodiru s materinskim jezikom, 1992; Jezični sustav i komunikacija u procesu usvajanja hrvatskog kao stranog jezika, Zbornik HDPL 1996; Šoljanov tekst u nastavi jezika i književnosti, Introduzione allo studio della lingua, letteratura e cultura Croata 1999.

Dr. Tone Pretnar

(Ljubljana, 9. 8. 1945 - Sosnowiec, 16. 11. 1992)

Diplomiral je leta 1971 iz slovenskega in ruskega jezika s književnostma na ljubljanski Filozofski fakulteti, na isti fakulteti je leta 1980 magistriral, leta 1988 je doktoriral s primerjalno temo (Mickiewiczev in Prešernov romantični verz) na Inštitutu za literarne raziskave pri Poljski akademiji znanosti v Varšavi. V letih 1969-1971 je bil dokumentalist v Bombažni predilnici in tkalnici v Tržiču, v času med letoma 1972 in 1974 stažist na ljubljanski slavistiki, vmes v šolskem letu 1972/73 štipendist na Inštitutu za literarne raziskave pri Poljski akademiji znanosti v Varšavi, v letih 1974-1983 lektor slovenskega jezika (Gradec, Krakov), od leta 1980 asistent za slovensko književnost in slovansko književno komparativistiko, od leta 1989 pa docent za primerjalno slovansko književnost. Leta 1992 je bil gostujoči profesor za slovensko književnost v Sosnovcu na Poljskem. Za prevod romana Tadeusza Konwickega Kronika ljubezenskih pripetljajev je leta 1991 dobil Sovretovo nagrado. Njegovo strokovno delo obsega tale področja: slovansko in slovensko stihoslovje, slovensko-poljske književne stike in slovensko-poljski slovar. Prevaja iz poljščine, manj iz srbohrvaščine, ruščine, makedonščine, češčine in angleščine.

Glavna dela: Iz zgodovine slovenskega verznega oblikovanja, Ljubljana: ZIFF, 1997; Mickiewicz in Prešeren, Ljubljana: Slovenska matica, 1998; Slovenščina za Poljake, Katovice 1980 (skupaj z Emilom Tokarzem); Slovensko-poljski slovar, Ljubljana: DZS, 1996 (skupaj z Boženo Ostromęcko-Frączak); V sotočju Bistrice in Mošenika, Radovljica: Didakta, 1992.

Dr. Nikolaj F. PREOBRAŽENSKI

(Nižnij Novgorod, 24.3.1893 - Zadar, 22. 11. 1970)

Po šestih semestrih študija na moskovski univerzi je leta 1914 odšel zbirat gradivo za disertacijo v Prago. Po 1. vojni je doktoriral v Gradcu (Kmetje in veleposestvo na Češkem) leta 1919. Po izpopolnjevanju v Pragi je po posredovanju R. Nahtigala prišel na ljubljansko univerzo in bil leta 1922 nastavljen za lektorja za ruski jezik. Slušatelje je seznanjal z ruščino in s pregledom ruske književnosti od Karamzina do sodobnosti.

Sprva je še objavljal dela iz svoje osnovne stroke zgodovine, sčasoma pa se je posvetil svoji novi dejavnosti, pedagoškemu delu in literarnozgodovinski publicistiki. Objavljal je krajše informativne članke o ruski književnosti, predvsem sovjetski, v periodičnem tisku. Leta 1937 je kot honorarni predavatelj na literarnozgodovinskem oddelku slovanske filologije prevzel preglede novejše ruske književnosti ki jih je med drugo vojno razširil s predavanji o ruski književnosti 18. stoletja. Po vojni je ruski jezik s književnostjo postal A in B diplomski predmet. V tem okviru je N. F. Preobraženski sprva kot honorarni predavatelj, nato pa kot redni univerzitetni predavatelj predaval rusko književnost, rusko historično slovnico in dialektologijo. Leta 1958 je bil izvoljen za izrednega profesorja za ruski jezik in književnost, leta 1959 pa je odšel na Filozofsko fakulteto v Zadar. Kot upokojeni redni profesor je nekaj časa gostoval na univerzi v Frankfurtu. Nadaljeval je s publicistično dejavnostjo, pomembno je tudi njegovo delo pri izdajanju šolskih učbenikov.

Njegova publicistika sicer ne utira novih poti, razkriva pa avtorjevo široko razgledanost in nenavadno bogato znanje.

Glavna dela: Krepostnoe hozjajstvo v Čehii XV-XVI vekov, Praga 1928; Puškin u slovencev, v: Puškinski zbornik, Beograd 1937; Prvi korak, Ljubljana 1946.

Lit.: A. Skaza: N. F. Preobraženski, Jezik in slovstvo 1970/71, 112-113.

Dr. Ivan PRIJATELJ

(Vinice pri Sodražici, 23. 12. 1875 - Ljubljana, 23. 5. 1937)

V letih 1898-1902 je študiral slavistiko in klasično filologijo na Dunaju, kjer je leta 1902 promoviral. Leta 1903 je dobil štipendijo naučnega ministrstva in odšel v Petrograd, kjer je zbiral slovstveno gradivo in se seznanil z znamenitimi slavisti. Leta 1904 je dobil avstrijsko štipendijo in podporo kranjskega deželnega odbora. Tako je do leta 1905 obiskal Moskvo, Helsinke, Varšavo, Berlin, Dresden, Prago. V letih 1905-1919 je delal v dunajski dvorni knjižnici. Ob ustanovitvi ljubljanske univerze je bil leta 1919 imenovan za rednega profesorja zgodovine slovanskih literatur novejše dobe s posebnim ozirom na slovensko.

Prijatelj je utemeljitelj ljubljanske literarne slovenistike devetnajstega in dvajsetega stoletja in primerjalne komparativistike: izhaja iz duševnih in družbenih utemeljitev literarnega dogodka in ocenjuje njegove duševne in družbene učinke. Sistematično je raziskoval 2. polovico 19. stol: razvoj knjižnega jezika, delovanje generacijskih skupin, periodizacijo, vplive evropskih literarno-kulturnih gibanj, ustanavljanje in vlogo osrednjih glasil. Njegovo delo je idejno in metodološko bistveno vplivalo na generacijo učencev in naslednikov (t. i. Prijateljeva šola).

Glavna dela: Janko Kersnik in njegova doba 1-2, Ljubljana 1910-1914; Duševni profili slovenskih preporoditeljev, Ljubljana 1935; Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina 1848-1895, 1-5, Ljubljana 1955-1966 (ur. A. Ocvirk).

Lit.: SBL, knj. 2, 571-578.

Bibl.: B. Pleničar: Bibliografija dr. Ivana Prijatelja, v: Prijateljev zbornik, Ljubljana 1975, 233-284.

Dr. Fran RAMOVŠ

(Ljubljana, 14. 9. 1890 - Ljubljana, 16. 9. 1952)

Jezikoslovje je študiral na Dunaju in v Gradcu (1911-1914). Leta 1914 je bil promoviran na podlagi disertacije Die gemeinslavischen reduzierten Vocale im Slovenischen in rigoroza iz primerjalnega slovanskega in indoevropskega jezikoslovja. Habilitiran je bil leta 1918. Kot tajnik vseučiliške komisije pri Narodni vladi v Ljubljani je bil med soustanovitelji ljubljanske Univerze in njene Filozofske fakultete. Leta 1926/27 je bil dekan Filozofske fakultete, leta 1934/35 pa do odstopa rektor Univerze, leta 1944/45 nekaj časa poslevodeči prodekan. Leta 1938 je postal redni član Akademije znanosti in umetnosti (od leta 1945 Slovenske akademije znanosti in umetnosti). Od leta 1939 do 1940 je bil načelnik filozofsko-filološko-historičnega razreda, od leta 1942 do 1950 generalni sekretar in od 1950 do smrti leta 1952 njen predsednik. Bil je izvoljen za dopisnega člana School of Slavonic and East European Studies na univerzi v Londonu (1925), za dopisnega člana Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti (1926), Srpske akademije nauka (1929), Slovanskega ustava v Pragi (1929), Kralovske česke společnosti nauk v Pragi (1935), Poljske akademije znanosti in umetnosti v Krakovu (1935) in Modern Linguistic Association of America (1948).

Fran Ramovš je utemeljitelj slovenističnega jezikoslovja na ljubljanski slavistiki. Zanj je izdelal raziskovalni načrt in od tega uresničil predvsem zgodovinsko glasoslovje (vokalizem in konzonantizem) in oblikoslovje (izšlo kot skripta 1952), ker pa je današnje stanje pojmoval kot etapo v razvoju, je v zgodovinsko slovnico uvrstil tudi dialektologijo. V obdobju utemeljevanja slovenske narodne samobitnosti je pomembna kritična izdaja in obravnava Brižinskih spomenikov (z M. Kosom, 1937). Širok jezikoslovni razvid ga je podpiral tudi pri reševanju vprašanj knjižnega jezika, pravopisa (izdaja leta 1935) in pravorečja, Slovenskega pravopisa leta 1950 in pri zastavljanju delovnega programa Inštituta za slovenski jezik, ki ga je ustanovil leta 1939 in ki nosi od leta 1987 njegovo ime.

Glavna dela: Historična gramatika slovenskega jezika. 2. Konzonantizem, Ljubljana 1924; Historična gramatika slovenskega jezika. 7. Dialekti, Ljubljana 1935; Kratka zgodovina slovenskega jezika; Ljubljana, 1936.

Lit.: SBL, knj. 3, 22-24; F. Šolar: Fran Ramovš, Slavistična revija 1950 (z bibl.).

Dr. Blaže RISTOVSKI

(Garnikovo, 21. 3. 1931)

Diplomiral je na Filozofski fakulteti Univerze Cirila in Metoda v Skopju leta 1955. Na isti fakulteti je leta 1965 doktoriral s tezo Krste P. Misirkov - življenje in delo. Bil je lektor za makedonski jezik in predavatelj makedonske književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti (1961-1966), direktor (1966-1975) in znanstveni svetnik (1975-1979) Inštituta za folkloro v Skopju, znanstveni svetnik za kulturno zgodovino na Inštitutu za nacionalno zgodovino v Skopju (od leta 1979). Leta 1988 je postal dopisni član MANU. Doma in v tujini je objavil okrog 600 različnih člankov.

Glavna dela: Krste P. Misirkov (1874-1926). Prilog kon proučavanjeto na razvitokot na makedonskata nacionalna misla, Skopje 1966; Dimitrije Čupovski (1878-1940) i Makedonskoto naučno-literaturno drugarstvo vo Petrograd. Prilozi kon proučavanjeto na makedonsko-ruskite vrski i razvitokot na makedonskata racionalna misla, I-II, Skopje 1978; Makedonskiot narod i makedonskata nacija. Prilozi za razvitokot na makedonskata kulturno-nacionalna misla, I-II, Skopje 1983.

Lit.: Bilten. Devetto izborno sobranie (referati i prilozi), MANU, Skopje 1988, 9-68.

Dr. Janez ROTAR

(Brezovica pri Ljubljani, 4. 5. 1931)

Diplomiral je na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz slovenskega jezika in književnosti ter srbohrvaškega jezika in književnosti l. 1956, doktoriral je l. 1964 s tezo Družbenopolitična misel Frana Maslja Podlimbarskega. Od l. 1957 do 1961 je bil lektor slovenskega jezika na Filozofski fakulteti v Zadru Vseučilišča v Zagrebu, od l. 1961 do 1964 predavatelj prav tam. Od jeseni l. 1964 do 1971 je bil profesor hrvaške in srbske književnosti Pedagoške akademije v Mariboru. Na pobudo ljubljanske Univerze je l. 1971/72 delal kot profesor slovenske književnosti na Fakulteti za tuje jezike in književnosti v Vidmu (Udine) univerze v Trstu, nato je bil osem mesecev brez zaposlitve. Od marca l. 1973 do začetka l. 1978 je bil profesor za mladinsko književnost na Pedagoški akademiji v Ljubljani, in sicer na dislociranih oddelkih v Novi Gorici in Novem mestu; od februarja l. 1978 je bil izredni profesor hrvaške in srbske književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, od l. 1983 pa je tu redni profesor za isti predmet, upokojen l. 1997. V šolskem letu 1962/63 je bil lektor srbohrvaščine in slovenščine na univerzi v Saarbrücknu, kot profesor gost je predaval l. 1986 en semester na fakulteti v Vidmu (Udine), l. 1987 pa na Univerzi izobraževalnih ved v Celovcu. Od l. 1984 do 1986 je bil predstojnik Oddelka za slovanske jezike in književnosti.

Znanstveno raziskuje hrvaško, srbsko in slovensko književnost, tudi primerjalno, in vprašanje estetike literarne recepcije.

Glavna dela: Socialna in politična misel Podlimbarskega, Ljubljana 1969; Struktura i iskaz. Pitanja književne recepcije, Sarajevo 1980; Književnost in spoznavanje. Recepcija del 20. stoletja, Ljubljana 1985; Trubar in Južni Slovani; Ljubljana 1988; Die Nationwerdung der Slowenen und die Reformation, München 1991; Slovenščina in slovenstvo. Pojavi, izkušnje, pogledi, Maribor 1996.

Mag. Andrej ROZMAN

(Slovenj Gradec, 11. 10. 1947)

Na Filozofski fakulteti v Bratislavi je leta 1974 končal študij iz slovaškega jezika in književnosti. V letih 1975 – 77 je bil lektor in korektor pri Tiskarni REK v Velenju, od leta 1977 zaposlen na Rudarskem šolskem centru v Velenju kot profesor slovenskega in ruskega jezika, od leta 1991 zaposlen kot lektor za slovaški jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Leta 1996 opravil uspešno doktorski rigoroz na Filozofski fakulteti v Bratislavi.

Strokovno obravnava slovensko-slovaške kulturne odnose, prevaja iz slovaške književnosti. Pri predavanjih obravnava predvsem slovaško književnost (Primerjalna slovanska književnost).

Glavna dela: Pregled svetovne književnosti za srednje šole, Velenje 1980, Jiři Fukáč: Pojmoslovje glasbene komunikacije, Ljubljana 1987, Pavel Vilikovský: Kruti strojevodja, Ljubljana 1998, Viktor Smolej – osemdesetletnik z bibliografijo, v: Slavistična revija 1991/ 92, Slovaško-slovenski kulturni odnosi, v: Enciklopedija Slovenije 1997, Slovakistika, v: isto tam, Recepcia slovenskej literatúry v rokoch 1945 – 1970, v: Literika 1998.

Dr. Mirko RUPEL

(Trst, 28. 8. 1901 - Maribor, 20. 10. 1963)

V Ljubljani je študiral romanistiko in slavistiko; študij je sklenil leta 1923 z doktoratom na podlagi disertacije iz problematike slovenske in hrvaške reformacije. Od leta 1926 do 1946 je učil na klasični gimnaziji v Ljubljani, od tam je bil premeščen v Narodno in univerzitetno knjižnico in ostal do smrti leta 1963 njen upravnik. Od leta 1959 je bil član komisije za slovensko gramatiko, filologijo in pravopis pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, leta 1960 je bil izvoljen za znanstvenega svetnika. Od leta 1949 do 1963 je na Filozofski fakulteti honorarno predaval starejšo slovensko književnost. Leta 1950 je prejel s sodelavci Prešernovo nagrado za delo pri Slovenskem pravopisu. Z delom za slovensko nacionalko je pomagal razviti sodobne temelje tej največji slovenski knjižni ustanovi. V svojih raziskavah in iskanjih se je med drugim največ posvečal starejšemu slovstvu, predvsem protestantski dobi in deloma dobi protireformacije. Rokopisni oddelek je opremil s fotokopijami vseh znanih slovenskih protestantik, obenem pa je s sistematičnim iskanjem razširil dotedanji popis z najdbami novih besedil iz tega in drugih starejših obdobij. Svoje ugotovitve je sintetično povzel v poglavjih Reformacija in Protireformacija in barok v Zgodovini slovenskega slovstva I, 1956. Tretje področje strokovnega delovanja je bil slovenski knjižni jezik, posebej po vojni njegova govorna norma; leta 1946 je izdal Slovensko pravorečje in sodeloval pri izdaji Slovenske slovnice in Slovenskega pravopisa leta 1950 in 1962.

Glavna dela: Trubariana, Ljubljana 1958; Slovenski protestantski pisci, Ljubljana 1934 in Slovenski protestantski pisci. 2., dopolnjena izdaja, Ljubljana 1966 (s sodelovanjem B. Berčiča); Primož Trubar, Življenje in delo, Ljubljana 1962 (tudi v nemškem prevodu in predelavi Balduina Sarie, München 1965).

Lit.: SBL knj. 3, 166-167; Preveč za eno samo življenje, v: Pričevanja II, ur. F. Bohanec, Ljubljana 1984, 103-155.

Dr. Tomaž SAJOVIC

(Ljubljana, 15. 6. 1950)

Diplomiral je leta 1977 iz slovenskega jezika in književnosti ter umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je tudi zaposlen; l. 1997 je bil izvoljen v naziv znanstveni sodelavec za slovenski knjižni jezik in stilistiko. Doktoriral l. 1991 s tezo Historični slogi v slovenski pripovedni prozi 2. polovice 19. stoletja.

Sodeluje v skupnem projektu Jezikoslovne raziskave Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete v Ljubljani. Njegovo raziskovalno področje je stilistika umetnostnih in neumetnostnih besedil 19. in 20. stoletja. V okviru Slavističnega društva Slovenije sodeluje pri Gibanju Znanost mladini.

Glavna dela: Poskus skladenjsko-pomenskega določanja Cankarjevega slogovnega razvoja, v: Obdobje simbolizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana 1983; Jezikovnostilistična raziskava baroka na Slovenskem (Janez Svetokriški, Rogerij), v: Obdobje baroka v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana 1989; Historistično oblikovanje uvodnih delov Jurčičevega pripovednega besedila Kloštrski žolnir in Dežmanovega poljudnoznanstvenega besedila Notranjske gore in Cirkniško jezero, Jezik in slovstvo, Ljubljana 1991/92; Kersnikova besedna ustvarjalnost - med historizmom in začetki secesije, v: Individualni generacijski in ustvarjalni ritmi v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana 1994; Spiralnost razvoja umetnostnega jezikovnega oblikovanja (Kajetan Kovič, Uroš Zupan), v: Jezik in čas (Razprave Filozofske fakultete), Ljubljana 1996; Prešeren, historizem in argumetacija, Jezik in slovstvo, Ljubljana 1996/97.

Dr. Igor Saksida

(Nova Gorica, 16. 4. 1965)

Na Filozofski fakulteti diplomiral 1990 (slovenski jezik s književnostjo, primerjalna književnost) in prejel fakultetno Prešernovo nagrado za diplomsko nalogo. Od leta 1991 do 1996 se je kot mladi raziskovalec ukvarjal s slovensko mladinsko književnostjo in književno didaktiko. Leta 1991 je bil izvoljen v naziv asistenta, leta 1992 pa je zagovarjal magistrsko delo (Komunikacijski modeli v slovenski mladinski poeziji). Leta 1996 je zagovarjal doktorsko disertacijo Umeščenost mladinske dramatike v slovensko književnost. Istega leta je postal docent za slovensko književnost, član dveh kurikularnih komisij in član Upravnega odbora Prešernovega sklada. Od maja 1993 so ga potrdili kot zunanjega izpraševalca za slovenski jezik v okviru mednarodne mature (International Baccalaureate).

Od š. l. 1998/99 je visokošolski učitelj na Pedagoški fakulteti v Ljubljani; raziskuje zgodovino in teorijo mladinske književnosti ter književno didaktiko, piše učbenike oz. vodi avtorske ekipe za njihovo pripravo.

Glavna dela: Mladinska književnost pri pouku na razredni stopnji osnovne šole, Ljubljana, Mladinska knjiga, 1992; Izhodišča in modeli šolske interpretacije mladinske književnosti, Trzin, Different, 1994; Mladinska književnost med literarno vedo in književno didaktiko, Maribor, Obzorja, 1994; Slovenska mladinska dramatika, Maribor, Obzorja, 1998; Petdeset zlatnikov, Tržič, Učila, 1998; How Childhood is Understood and Presented in Contemporary Slovene Children's Literature, Kingston Hill Papers in Educacion, Conference Papers, Scool of Education, Kingston University, Great Britain, 1998.

Jože SEVER

(Ljubljana, 20. 6. 1928)

Diplomiral je na Prirodoslovno-matematično-filozofski fakulteti v Ljubljani iz slovenskega in ruskega jezika in književnosti leta 1955. Poučeval je slovenščino na gimnaziji v Kočevju in učiteljišču v Novem mestu ter slovenščino in ruščino na gimnaziji v Novem mestu. Od leta 1981 do 1995 je bil lektor za ruski jezik na Oddelku za slovanske jezike in književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Glavna dela: Rusko-slovenski ročni slovar (skupaj z L. I. Pirogovo in B. Orožen), Ljubljana 1977; Rusko-slovenski in slovensko-ruski slovar (skupaj z O. Plotnikovo), Ljubljana - Moskva (pripravljen za tisk); Po Dolenjski od Škofljice do Bogenšperka, Jezik in slovstvo 1986/87; Predmetni izpitni katalog za maturo. Ruski jezik. /z dr. Aleksando Derganc, Janjo Urbas in Miro Avsec. – Ljubljana: Republiški izpitni center, 1993. (116 str.); Predmetni izpitni katalog za maturo. Ruski jezik. /z dr. Aleksandro Derganc, Janjo Urbas. – Ljubljana: Državni izpitni center, 1998 (56. str.);

Lit.: A. Skaza: Jože Sever. (Zapis ob šestdesetletnici), Jezik in slovstvo 1988/89, 71-72.

Dr. Aleksander SKAZA

(Maribor, 14. 6. 1934)

Diplomiral je leta 1960 na Filozofski fakulteti v Ljubljani in tu doktoriral leta 1977. Leta 1962 je bil izvoljen za asistenta za novejšo rusko književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V letih 1964, 1965 in 1971 se je izpopolnjeval na univerzah v Moskvi in Leningradu. Leta 1978 je bil izvoljen za docenta, leta 1983 za izrednega in leta 1989 za rednega profesorja za zgodovino ruske književnosti. Bil je urednik revije Jezik in slovstvo (1979-82, 1988-91), od leta 1997 je glavni urednik za literarne vede pri Slavistični reviji. V letih 1989-95 je bil podpredsednik Mednarodnega združenja dostojevskologov (IDS). Po letu 1980 je nastopil s predavanji na nekaterih tujih univerzah (Moskva, Leningrad, Celovec, Trst, Jena, Sarajevo idr.). Leta 1999 mu je Moskovska državna univerza M. V. Lomonosova podelila naslov častnega profesorja.

Raziskuje rusko literaturo 19. in 20. stoletja. Posebno pozornost posveča ustvarjanju F. M. Dostojevskega, simbolizmu in še posebej simbolističnemu romanu Andreja Belega ter deloma nekaterim vprašanjem kulturologije. Na literarnoteoretskem področju se ukvarja z rusko literarnoteoretsko mislijo (ruski formalizem, M. M. Bahtin, tartusko-moskovska semiotska šola), literarno genologijo, teorijo groteske in nekaterimi drugimi vprašanji poetike. Obravnava tudi odnose med slovensko in rusko literaturo s primerjalno tipološkega in kontaktnega vidika.

Glavna dela: Il grottesco in letteratura (per una definizione storico-tipologica), in: Ivan Verč, "L'Anno nudo" romanzo di Boris Pil'njak, Sassari, 1982; Ruski formalisti, Ljubljana: MK, 1984 (ureditev, komentarji, bibliografija, literarnoteoretski termini); Roman "Peterburg" Andreja Belogo i problema literaturnogo sub'ekta, SR XXX/1 (1985), s. 311-314; Usoda 'romana' v pripovedništvu Alojza Rebule, v: Sodobni slovenski jezik, književnost in kultura, Obdobja 8 (1988), s. 161-168; Zapiski iz podtalja in "podtalje" F. M. Dostojevskega, v: F. M. Dostojevski, Zapiski iz podtalja, Ljubljana: Založba Karantanija, 1995, s. 147-198; Mihail M. Bahtin, Estetika in humanistične vede, Ljubljana: Studia humanitatis, 1999 (ureditev, spremna beseda in komentarji).

Lit.: Slovenska književnost. Leksikoni CZ, Ljubljana, 1982; M. I. Ryžova, Izučenie russkoj literatury v Slovenii (Naučnaja dejatel'nost' Aleksandra Skazy i Mihi Javornika), Russkaja literatura, 1996, № 4, s. 205-215; Enciklopedija Slovenije 11 (1997).

Dr. Svetlana SLAPŠAK

(Beograd, 18. 1. 1948)

Diplomirala je leta 1971 iz klasične filologije na Filološki fakulteti v Beogradu, tam magistrirala leta 1975 in doktorirala leta 1984 z disertacijo Vukov Rječnik i prevedenice sa grčkog. Do leta 1988 je bila znanstvena sodelavka na Inštitutu za književnost in umetnost v Beogradu. Leta 1986 je bila na Filozofski fakulteti v Ljubljani izvoljena v naziv docentke za srbsko in črnogorsko književnost. Ukvarja se s klasično filologijo, balkanologijo in književnostjo. Objavila je okrog 30 študij in 120 kritik, prikazov in esejev.

Glavna dela: Svi Grci nazad! Eseji o helenizmu u novoj srpskoj književnosti, Beograd 1985; Vukov Rječnik i prevedenice sa grčkog, Novi Sad 1987; Trivijalna književnost. Zbornik tekstova, Beograd 1987 (ur.).

Lit.: Biobibliografski rečnik učesnika Medunarodnog naučnog skupa Vuk Karadžić i njegovo delo u svome vremenu i danas, Beograd 1987, 116 (z bibl.).

Dr. Anton SLODNJAK

(Bodkovci v Slov. goricah, 13. 6. 1899 - Ljubljana, 13. 3. 1983)

Diplomiral je na Filozofski fakulteti v Ljubljani leta 1927, že leta 1925 pa je promoviral s disertacijo o Davorinu Trstenjaku. Od leta 1925 do 1927 se je izpopolnjeval na univerzi v Krakovu, kjer je bil v študijskem letu 1926/27 tudi lektor za slovenski jezik. Od leta 1927 do 1945 je bil profesor na Trgovski akademiji v Ljubljani. Med vojno je sodeloval v OF in bil trikrat zaprt. Od 1945 do 1947 je bil v upravni službi. Leta 1947 je postal izredni profesor za slovenski jezik in književnost na univerzi v Zagrebu; od leta 1950 do upokojitve 1959 pa je bil redni profesor za zgodovino slovenske književnosti in predstojnik slavističnega oddelka na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V letih 1962 do 1965 je kot gostujoči profesor poučeval južnoslovanske književnosti in slovenski jezik na Goethejevi univerzi v Frankfurtu ob Maini. Leta 1967 je bil izvoljen za rednega člana SAZU, leta 1970 za častnega člana zagrebške univerze, leta 1977 pa za dopisnega člana JAZU.

Uredil in komentiral je zbrana dela F. Levstika, F. Erjavca in S. Vraza, kot prešernoslovec pa je v številnih študijah in poljudnih člankih raziskoval Prešernovo življenje. Svoje poglede na osrednje osebnosti slovenske literature je opisal tudi v biografskih romanih (Slovenska trilogija). Stavbo slovenskega slovstva je gradil iz zaporedja vrhov in padcev književnega ustvarjanja: literarni razvoj je povezoval z razvojem narodove misli in razkorakom med njima. Z notiranjem ne zmeraj enoumnega součinkovanja med obema silnicama in upoštevanjem tako poetoloških kot zunajknjiževnih dejavnikov, ki usmerjajo razvoj nacionalne književnosti, je presegel ugotovitve svojih predhodnikov - Ivana Prijatelja in Franceta Kidriča.

Glavna dela: Pregled slovenskega slovstva, Ljubljana 1934; Geschichte der slowenischen Literatur, Berlin 1958; Zgodovina slovenskega slovstva II, III, 1959, 1961; 1Slovensko slovstvo, Ljubljana 1968; France Prešeren, Ljubljana 1974.

Lit.: SBL, knj. 3, 361-365.

Bibl.: J. Pogačnik: Bibliografija Antona Slodnjaka, Slavistična revija 1969, 465-485.

Dr. Vera SMOLE

(Novo mesto, 2. 6. 1960)

Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je leta 1985 diplomirala iz slovenščine in nemščine. Jeseni istega leta se je zaposlila v dialektološki sekciji na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU v Ljubljani kot mlada raziskovalka. Leta 1989 je magistrirala s tezo o glasoslovju vzhodnodolenjskega šentruperskega govora, leta 1995 pa doktorirala s tezo o oblikoglasju in oblikoslovju istega govora (oboje na Filozofski fakulteti v Ljubljani). Od leta 1986 je članica Mednarodne komisije za izdelavo OLA (Obščeslavjanskij lingvističeskij atlas – Slovanski lingvistični atlas) s sedežem v Moskvi. Leta 1993 je bila izvoljena v naziv asistentka, leta 1996 pa v naziv docentka za dialektologijo in zgodovino slovenskega jezika na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer se je v jeseni leta 1996 zaposlila kot docentka za slovensko dialektologijo. Na Inštitutu je ostala v dopolnilnem delovnem razmerju; od leta 1996 je vodja dialektološke sekcije, od ustanovitve leta 1999 pa tudi programske skupine dialektologija slovenskega jezika.

V svojih univerzitetnih predavanjih obravnava razvoj glasoslovja in naglasa od praslovanščine do današnjega stanja v slovenskih narečjih, slovensko narečjeslovje in narečja, v diplomskem seminarju pa lingvistično geografijo. Raziskuje predvsem vzhodnodolenjski govor, s posebnim poudarkom na tonematiki, narečno terminologijo posameznih tematskih sklopov ter izdeluje karte za Slovenski in Slovanski lingvistični atlas. Od leta 1998 je sourednica Jezikovnih zapiskov (Zbornik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU) in jezikovna urednica več knjig s tematiko ustnega slovstva.

Glavna dela: Obščeslavjanskij lingvističeskij atlas. Serija fonetiko-gramatičeskaja. Vypusk 1. Refleksy *e (/at/. Beograd, Mednarodni komite slavistov [idr.]. 1988 (Soavtorica.); Govor vasi Šentrupert in okolice, Razprave SAZU II. Razred (Ljubljana), 13, 1990; Tesarska terminologija v Mirnski dolini, Jezikoslovni zapiski (Ljubljana), 2, 1995; Tonemski naglas glagolskih oblik v šentruperskem govoru, Razprave SAZU II. Razred (Ljubljana), 15, 1996; Poimenovanja za kozolec ter njegov steber, late in stol v slovenskih narečjih, Traditiones (Ljubljana), 25, 1996; Pozicijski razvoj kratkih o in o /nosnika/ v vzhodnodolenjskih govorih, Hrvatski dijalektološki zbornik (Zagreb), 10, 1997.

Viktor SMOLEJ

(Prvačina pri Gorici, 15. 9. 1910 – 5. 4. 1992, Ljubljana)

Slavistiko je študiral na ljubljanski univerzi, po diplomi 1933 je nekaj mesecev nadaljeval šolanje na univerzi v Bratislavi; znanje o slovaškem (češkem) jeziku si je še kasneje pridobival na večkratnem študijskem bivanju na Češkoslovaškem. Do okupacije je služboval na srednjih šolah (v Murski Soboti, Mariboru), bil leta 1947 imenovan za lektorja in 1962 izvoljen za predavatelja slovaškega jezika na Filozofski fakulteti; jeseni 1964 je honorarno prevzel predavanja iz metodike pouka slovenskega jezika in književnosti. Do upokojitve 1972 je bil aktiven udeleženec strokovnih zborovanj doma in v slavističnem svetu, dejaven v strokovnih komisijah, npr. za učne načrte. Za svoje delo je prejel več priznanj na Slovaškem in Češkem.

Kot slovenski literarni zgodovinar je raziskoval slovstvo v letih vojne 1941 do 1945, se poglabljal kot urednik v dela J. Kersnika, M. Valjavca, I. Roba, K. Meška; sodeloval pri urejanju šolskih beril. V njegovem prevodu je s spremno besedo izšla vrsta knjig slovaških (P. Jilemnick, F. Hečko, F. Švantner, A. Bednar idr.) in čeških avtorjev (J. Neruda, E. Bass, V. Husa idr.). Objavljal je strokovne prispevke v leksikonih, domačih in slovaških glasilih. V publicistiki je povezovalec med Slovenci in Slovaki, spremljevalec dejavnosti Čehov in vojvodinskih Slovakov.

Glavna dela: Zgodovina slovenskega slovstva VII, Ljubljana 1971; Slovenski gledališki leksikon I-III, Ljubljana 1972; Slovaško-slovenski slovar, Ljubljana 1976; 19862.

Lit.: A. Lipovec, A. Rozman: Viktor Smolej – osemdesetletnik z bibliografijo, Slavistična revija 1991/92.

Anka SOLLNER PERDIH

(Ljubljana, 18. 2. 1953)

Diplomirala je na ljubljanski Filozofski fakulteti leta 1977 iz slovenskega jezika s književnostjo in umetnostne zgodovine. Leta 1977 se je kot bibiotekarka zaposlila v knjižnici Oddelka za slovanske jezike in književnosti. Leta 1991 je postala višja bibliotekarka.

Od leta 1997 je vodja knjižnice Oddelka za slovanske jezike in književnosti.V letih 1978 do 1994 je sodelovala pri izdelavi letne slovenistične bibliografije za revijo Jezik in slovstvo. Sedaj objavlja osebne bibliografije univerzitetnih učiteljev v Slavistični reviji. Uvaja študente v delo z računalnikom v knjižnici. Bila je mentorica večim bibliotekarjem pripravnikom ter praktikantom z Oddelka za bibliotekarstvo. Pripravlja tematske in vsakoletne razstave s področja slovenistike.

Glavna dela: Bibliografija Matjaža Kmecla, Slavistična revija 1994, št. 4, str. 598-642 (soavtorica); Bibliografija Helge Glušič, Slavistična revija, 1995, št. 1, str. 83-102 (soavtorica); Zaupala je v mladega človeka : zbornik ob 90-letnici rojstva dr. Marje Boršnikove, Borovnica 1996 (sourednica); Filip Rihar:Volterski vzdihi, Borovnica, Vrhnika 1998 (zbrala in souredila); Bibliografija Toma Korošca, Slavistična revija 1998, št. 3, str. 275-292; Bibliografija Borisa Urbančiča, Slavistična revija 1998, št. 4, str. 396-406.

Marina SPANRING POREDOŠ

(Ljubljana, 20. 12. 1964)

Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je leta 1990 diplomirala iz ruščine in pedagogike. Od 1992 do 1996 leta je delala kot strokovni prevajalec za ruski jezik v tovarni zdravil Krka, honorarno je poučevala na DU Boris Kidrič in gimnaziji Poljane, od leta 1996 pa je zaposlena kot lektorica za ruski jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Izpopolnjevanje: enomesečni izpopolnjevalni tečaj za prof. ruščine leta 1985 v Sankt-Peterburgu, leta 1996 - tritedenski individualni izpopolnjevalni tečaj s poudarkom na jeziku stroke.

Glavna dela: Vključevanje ruskih neverbalnih komunikacijskih znakov v pouk ruščine s ciljem izboljšanja komunikacije. - Vestnik DTJK XXIV, 1990; leposlovni prevod: Jevgenij Popov: Billy Bonce. - Literatura III, 1991; strokovni prevodi: J. Tršar, R. Ritlop - Božič: "Uborščiki" radikalov kisloroda i kapsuly Triovit, I. Ferkolj i sotr.: Effektivnost famotidina v lečenii jazvenoj bolezni: Rezul tati mul ticentrovogo prospektivnogo kliničeskogo issledovanija v Slovenii, Jerman, J. Drinovec: Kliničeskije aspekty primenenija makrolidnyh antibiotikov. - Krka Med Farm, 1996; korektura prevoda: N. A. Berdjaev: Novoe srednevekov`e. - CZ, 1999.

Dr. Marko Stabej

(Ljubljana, 11. 6. 1965)

Diplomiral l. 1990 na Filozofski fakulteti v Ljubljani na smereh A-slovenski jezik in književnost, B-primerjalna književnost. L. 1994 dosegel naziv magister slovenskega jezikoslovja z delom Slovenski pesniški jezik 1. polovice 20. stoletja. L. 1997 pridobil naziv doktor slovenskega jezikoslovja z disertacijo Slovenski pesniški jezik med Prešernom in moderno. Od l. 1990 zaposlen na Filozofski fakulteti v Ljubljani, 1990-1996 kot mladi raziskovalec, 1996-97 kot asistent, 1997 izvoljen v naziv docenta za slovenski knjižni jezik in stilistiko. L. 1992/93 je bil lektor slovenskega jezika na univerzi v Tübingenu; l. 1998 in 1999 je bil gostujoči predavatelj na Pedagoški fakulteti v Mariboru, 1999 tudi na Univerzi v Celovcu. Ukvarja se z besediloslovno stilistiko umetnostnih in neumetnostnih besedil, s sodobno in zgodovinsko sociolingvistiko ter s korpusnim jezikoslovjem. Dejaven je tudi na področju slovenščine kot drugega/tujega jezika.

Glavna dela: Obtožnica 1945–1994: variantnost in razvoj besedilne zvrsti. Jezik in čas. Ljubljana 1996, 233-249; Ikoničnost verznih prestopov v Prešernovih sonetih. – Zbornik z mednarodnega simpozija Sonet in sonetni venec 1995. Obdobja 16. Ljubljana 1997, 77-86; Seksizem kot jezikovnopolitični problem. – XXXIII. SSJLK, Ljubljana 1997, 57-68; Oblikovanje knjižnega jezika v 19. stoletju med narodno enotnostjo in socialno razločevalnostjo. – XXXIV. SSJLK, Ljubljana 1998, 19-33; Besedilnovrstna sestava korpusa Fida. - Uporabno jezikoslovje 6. Ljubljana 1998, 96-106; Slovenski pesniški jezik z vidika jezikovnega načrtovanja do l. 1848. - Slavistična revija 1998, št. 3, 207-233.

Dr. Marija STANONIK

(Dobračeva pri Žireh, 23. 5. 1947)

fakulteti Po študiju slavistike (A) in etnologije (B) je l.. 1974 diplomirala na Filozofski v Ljubljani. L.1987 je opravila magisterij iz etnologije na isti Fakulteti in l. 1993 na Filozofski fakulteti Vseučilišča v Zagrebu prejela naziv doktor družbenih, humanističnih in teoloških znanosti s področja filologije; pri nostrifikaciji na ljubljanski Filozofski fakulteti v Ljubljani (1994) je bil naziv preveden v doktorica literarnih znanosti. Leta 1995 je bila na isti fakulteti izvoljena v docentko za slovensko slovstveno folkloristiko, ki jo je v študijskem letu 1995/96 začela predavati na Oddelku za slovanske jezike in književnosti. Od l. 1998 dalje predava isti predmet tudi na enakem Oddelku Pedagoške fakultete v Mariboru. Občasno sodeluje s Fakulteto za družbene vede (podiplomski študij) in s Fakulteto za naravoslovje in tehnologijo (Oddelek za tekstilno tehnologijo) kot mentorica pri raziskovalni nalogi o čipkah). Od l. 1974 zaposlena na Inštitutu za slovensko narodopisje pri Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU v Ljubljani, kjer je bila l. 1994 izvoljena za višjo znanstveno sodelavko. V času 1994-1997 je bila urednica zbornika pri ISN ZRC SAZU, Traditiones s tematskimi številkami: Naš živi jezik, Slovstvena folklora, Besede in reči, Res slovenica, quo vadis? Zasnovala je zbirko Glasovi, ki pri ČZD Kmečki glas izhaja od l. 1988 in je doslej izšlo v njej 20 knjig z nad 5000 slovenskimi folklornimi pripovedmi. Do l. 1993 jo je vodila kot strokovna koordinatorka, l. 1995 je prevzela tudi uredništvo. Trenutno je nosilka projekta o slovenskih pregovorih. Raziskuje tudi povezanost zgodovine in teorije slovenske slovstvene folklore in njena stičišča z literaturo. V zvezi s tem se je udeležila več strokovnih in znanstvenih posvetovanj doma in v Evropi (Avstrija, Češka republika, Italija, Madžarska, Nemčija, Poljska). V teku je tudi postopna monografska obdelava Žirov z etnološkega in (kulturno)zgodovinskega vidika.

Glavna dela: Promet na Žirovskem, Žiri 1987. Slovstvena folklora v domačem okolju, Ljubljana 1990, 19932. "Na tleh leže slovenstva stebri stari, Ljubljana 1993. Iz kaosa kozmos, Ljubljana 1995. Čebela - žlahtna spremljevalka slovenske kulture, Žiri-Ljubljana 1995. Štiri matere - ena ljubezen, 1997.

Dr. Dragi STEFANIJA

(Ohrid, 10. 11. 1933)

Diplomiral je na Filozofski fakulteti Univerze Kiril i Metodij v Skopju leta 1958, skupina A makedonski jezik z dialektologijo in zgodovino jezika, B jugoslavistika in C rusistika. V času študija je bil sodelavec za jezik in kulturo pri časopisu skopskih študentov Studentski zbor. Po diplomi je od leta 1961 do konca 1963 delal na Delavski univerzi v Skopju kot strokovni sodelavec za jezik in književnost, potem je bil pedagoški svetovalec na Zavodu za šolstvo ohridskega okraja, leta 1965 pa dopisnik RTV Skopje iz Ohrida. 1967 je postal lektor za makedonski jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Doktoriral je aprila 1980 s temo Viktorija Pop Stefanija i nejziniot repertoar na ohridski i struški narodni pesni i drugi umotvorbi na tukajšnji Filozofski fakulteti. Leta 1982 je postal docent, 1986 izredni in leta 1991 profesor za makedonski jezik in književnost. Upokojil se je l. 1998.

Ukvarja se z jezikovnimi problemi iz makedonistike in jugoslovanske komparativistike. Pomembnejša področja njegovega zanimanja so: makedonska pravna terminologija ter nenormirana in nesprejemljiva makedonska leksika, Ciril-Metodovo ter Klimentovo obdobje, zgodovinska onomastika, pamslavizem Prličeva, makedonsko-slovenske kulturne zveze, makedonske šole v Albaniji, stilistična problematika v makedonski književnosti, ameriški pisatelj makedonskega rodu Stojan Hristov, makedonski dovtip, slovenski slavist Vatroslav Oblak in poliglot ter prevajalec Štefan Kocjančič, soavtor prve makedonske literarne zgodovine, ter sodobna vsakdanja makedonistika.

Glavna dela: Brata Miladinova, Ljubljana 1984; Glosarij zbornika bratov Miladinovih, Ljubljana 1985; Prličeviot panslavizam, Ohrid 1986, Viktorija Pop Stefanija, 1-2 (studija, narodno tvoreštvo), Ohrid-Struga 1987, Makedonska književnost (soavtor, 19. stol.), Zagreb 1988, 1991, Mali makedonsko-slovenski slovar in Mali slovensko - makedonsko slovar (soavtor s Tonetom Pretnarjem), Ljubljana 1998.

Dr. Aleksandar STOJIČEVIĆ

(Vladimirci, 15. 3. 1879 - Ljubljana, 18. 5. 1952)

Diplomiral je na slavistiki v Beogradu leta 1901. Poučeval je na gimnazijah v Beogradu, Vranju, Pirotu in Zaječarju, od 1908 je z državno štipendijo študiral v Leipzigu. Doktoriral je v Freibourgu v Švici leta 1915 z disertacijo Die slovenischen und serbokroatischen Worter sanjem samenj, semenj-somonj-samanj. Od leta 1915 je bil formalno profesor v Skopju, dejansko pa poučeval v begunskih taboriščih v Franciji. 1920-21 je še pučeval na gimnaziji v Beogradu, februarja 1921 ga je Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani izvolila v izrednega in 1925 v rednega profesorja srbohrvaškega jezika ter hrvatško in srbsko književnost. 1928-29 je bil dekan, 1929-30 pa prodekan.

V predavanjih je posvečal posebno pozornost ljudski in starejši književnosti, pri jeziku pa vprašanjem skladenjske rabe aorista in imperfekta v srbohrvaščini, kjer je pokazal široko in kritično razgledanost po indoevropskem in slovanskem jezikoslovju. S svojim delom je v precejšnji meri vplival tudi na nadaljevalce srbokroatistike pri nas.

Glavna dela: Die slovenischen und serbokroatischen Worter sanjem-semenj, semenj-somonj-samanj, Archiv für slavische Philologie 1913; Zamena za e u Dinka Ranjine, v: Zbornik filoloških i lingvističkih studija Aleksandru Beliću, Beograd 1921; Značenje aorista i imperfekta u srpskohrvatskom jeziku, Ljubljana 195l.

Lit.: SBL, knj. 3, 491-492.

Mag. Đurđa STRSOGLAVEC

(Pregrada, 5. 8. 1967)

Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je leta 1994 diplomirala iz hrvaškega, srbskega in makedonskega jezika ter književnosti in slovenskega jezika in književnosti. Na isti fakulteti je leta 1998 magistrirala s temo Hrvaška nova proza. Na isti fakulteti kot asistentka-stažistka vodi vaje iz hrvaške in srbske književnosti. Ob pedagoškem delu se ukvarja s prevajanjem iz hrvaškega, srbskega in makedonskega jezika (kot voditeljica sodeluje tudi na prevajalskih šolah).

Glavna dela: Goran Tribuson, v: Književna revija 1/2, Osijek 1996, str. 67-91; Hrvatsko ratno pismo (četiri primjera), v: VI. Međunarodni slavistički dani, Sabotel-Pečuh 1998, str. 428-436; Slovenska in hrvaška mlada proza na zdrsljivih tleh postmodernizma, v: Introduzione allo studio della lingua, letteratura e cultura croata, ur. Fedora Ferluga Petronio, Udine 1999, str. 35-43; Žanrski umor? Primer Novakova-Tribuson: preiskava sodobne slovenske in hrvaške kriminalke (s Petrom Svetino), v: 35. SSJLK, Ljubljana 1999, str. 147-159.

Mag. Peter Svetina

(Ljubljana, 19. 7. 1970)

Leta 1995 je na ljubljanski Filozofski fakulteti diplomiral iz slovenske književnosti in jezika, 1998 pa magistriral s tezo Silabični verz v starejši slovenski poeziji. Dodiplomsko in podiplomsko se je izpopolnjeval na filozofski fakulteti v Bratislavi in v Pragi. Od 1995 je kot asistent zaposlen na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer vodi vaje iz slovenske književnosti (posveča se transkripciji starejših tekstov, zgodovini slovenske kriminalke, kreativnemu pisanju). Kot lektor je večkrat sodeloval na SSJLK.

Glavna dela: Ujemanje besednega naglasa in melodičnega poudarka v slovenski ljudski pesmi in pesmi slovenskih protestantov. SR 45, 1997, št. 1-2, 203-6 (Zadravčev zbornik); Raba slovenščine v jezuitskem kolegiju v Ljubljani. - Jezuitski kolegij v Ljubljani: zbornik razprav. Ljubljana: SAZU, TF in Provincialat slov. province DJ, 1998, 235-40 (Redovništvo na Slovenskem, 4); O dvodelnosti Prešernovega soneta. - JiS 43, 1997/98, št. 4, 151-64; Ženska v slovenski umetni baladi 19. stoletja. - 33. SSJLK: Zbornik predavanj, Ljubljana: FF, 1997, 191-204; Kdo v Ljubljani rabuta krofe: dogajališča slovenske mladinske kriminalke. - 34. SSJLK: Zbornik predavanj, Ljubljana: FF, 1998, 115-21.

Dr. Alenka ŠIVIC-DULAR

(Ljubljana, 20. 12. 1946)

Diplomirala je na Filozofski fakulteti v Ljubljani leta 1971 iz slovenščine in primerjalnega slovanskega jezikoslovja in doktorirala leta 1979 s tezo Pomenoslovna razčlemba besedne družine iz korena god- v slovanskih jezikih. Od leta 1971 je delala na Filozofski fakulteti kot asistentka, od leta 1981 kot docentka in od leta 1989 kot izredna profesorica za primerjalno slovansko jezikoslovje.

Ukvarja se z etimološkimi, besedotvornimi in akcentološkimi vprašanji slovanskih jezikov.

Glavna dela: (1) Poimenovanje za 'Filix' v slovanskih jezikih. Razprave Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Razred za filološke in literarne vede. Ljubljana 1990. 73-97. (2) Odsev etnogeneze v jeziku slovenskega prostora. V: Hon.-Prof. Dr. Gerhard Pferschy (urednik), Internationales Kulturhistorisches Symposion Mogersdorf 1993 in Graz: Migrationen und Ethnogenese im Pannonischen Raum bis zum Ende des 12. Jahrhunderts. Band 24. Graz 1996. 137-153. // Nemška verzija: Ein Widerschein der Ethnogenese in der Sprache des slowenischen Raumes (In der Zeit vom 6.-12. Jahrhundert). 155-174. // Madžarski povzetek: Az etnológiai származás turkrozodése a szlovén nyelvteruleten (a 6. századtól a 12. századig). 175-177. // Hrvaški povzetek: Odraz etnogeneze u jeziku slovenskoga prostora (u vremenu od 6. do 12. stoljeća). 179-181. (3) Kontrakcija v slovanskih jezikih. (V kontekstu poznopraslovanskega akcentskega pravila). Slovene Contributions to the XIIth International Congress of Slavists in Krakow 1998. Slavistična revija 46/1-2. Ljubljana 1998. 5-43. (4) Lingvistička definicija vlastite imenice. (Na osnovi imeničkih veza u nominativu). IV. Skokovi etimološki susreti. Krk, 5.-6. november 1998. Organizator: Hrvatska akademija znanosti i umjetnosti, Zagreb. Folia onomastica Croatica 7 (1998). (5) Slovenska pridevniška sklanjatev v luči razlage S. Škrabca in V. Oblaka. Mednarodni simpozij v Ljubljani od 12.-13. decembra 1996. V: A. Šivic-Dular (ur.), Obdobja 17: Vatroslav Oblak. Ljubljana 1998. 287-303. (6) Južnoslovansko-zahodnoslovanske izoglose in njihov pomen za praslovansko dialektologijo (na slovanskem fitonimu za 'Alnus'). V: J. Rusek (ur.) Prasłowiańszczyzna i jej rozpad. Warszawa: Energeia 1998.161-175.

Dr. Emil ŠTAMPAR

(Daruvar, 7. 1. 1912 - Ljubljana, 16. 8. 1980)

Diplomiral je leta 1934 na slavistiki Filozofske fakultete v Zagrebu, leta 1939 pa doktoriral s tezo o Josipu Eugenu Tomiću. Kot srednješolski profesor je služboval v Leskovcu (1938) in Zagrebu (1939-1942). 1942-1950 je bil asistent za novejšo hrvaško in srbsko književnost na Filozofski fakulteti v Zagrebu; od 1950 docent, od 1954 izredni in 1960-1977 redni profesor zgodovine hrvaške in srbske književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti. Od 1960 do 1962 je bil tudi dekan. Aktivno se je udeležil številnih slavističnih zborovanj in kongresov, predaval na fakultetah v Zagrebu, Beogradu in v Zadru ter na seminarjih za tuje slaviste. Posvečal se je predvsem hrvaški in srbski romantiki in realizmu (Đalski, Kozarac, Kranjčević, Njegoš), pisal pa je tudi o sodobnih avtorjih (Andrić, Tadijanović) in o slovensko-hrvaških stikih. Napisal je več člankov za Lexikon der Weltliteratur in 20. Jahrhundert (1961) in Encyclopedio Britannico ter uredil več knjižnih izdaj (S. S. Kranjčević, J. Kozarac, I. Andrić).

Glavna dela: Josip Benković, Marijan Jurković, Emil Štampar, Vlada Madarević, Milan Selaković, Izabrana djela, Zagreb 1985; Suvremeni hrvatski roman, Slavistična revija 1956; Književni put prazaika Vjekoslava Kaleba, Slavistična revija 1968.

Lit.: SBL, knj. 3, 675; B. Paternu: Profesor Emil Štampar - šestdesetletnik, Jezik in slovstvo 1971/72, 257.

Rozka ŠTEFAN

(Ljubljana, 26. 8. 1913)

Diplomirala je v Ljubljani na Filozofski fakulteti iz zgodovine južnoslovanskih književnosti in slovenskega jezika s staro cerkveno slovanščino 1940. V študijskem letu 1938/39 je kot štipendistka Slovanskega inštituta v Krakovu tam zbirala gradivo za diplomsko nalogo in bila v letnem semestru tudi lektorica za slovenščino. Po diplomi je do vojne službovala na trgovski šoli v Murski Soboti. Ponovno se je zaposlila po vrnitvi iz nemškega koncentracijskega taborišča 1945 kot upravnica Slovanske knjižnice. Od 1947 do 1977 je poučevala na Filozofski fakulteti kot lektorica, nato kot predavateljica in nazadnje kot višja predavateljica za poljski jezik.

V predavanja iz teorije poljskega knjižnega jezika je vključevala vaje iz prevajanja pomembnih del poljske književnosti. To književnost je popularizirala v širšem slovenskem kulturnem prostoru z literarnimi večeri slušateljev poljščine, s prevodi v radiu in v tisku. Od 1983 kot zunanja sodelavka Znanstvenega inštituta na Filozofski fakulteti raziskuje slovansko-poljske literarne stike; s to problematiko se je občasno tudi že prej ukvarjala.

Glavna dela: Poljska književnost, Ljubljana 1960; Učbenik poljskega jezika (s sodel. W. Laciaka), Ljubljana 1969; Matija Čop in poljska romantika, v: Čopovi galicijski dopisniki, Ljubljana 1989 (tudi ured. in prev., s sodel. N. Ježa in T. Pretnarja); O sonetizmu Leopolda Staffa, Slavistična revija 45 (1997), št. 1/2 str. 365–375; Leopold Staff, Lirika (izbor, prevod), Ljubljana 1996; Prošnja za srečne otoke. Antologija poljske ljubezenske poezije. Radovljica 1999.

Lit.: N. Jež: Ob osemdesetletnici Rozke Štefanove, Jezik in slovstvo 1993/94, 329–336. Bibl.: SBL, knj. 3, Ljubljana 1971, 682.

Dr. France TOMŠIČ

(Trebnje, 20. 3. 1905 - Ljubljana, 5. 5. 1975)

Od 1923 do 1928 je študiral slavistiko v Ljubljani; po diplomi se je izpopolnjeval na univerzah v Krakovu in Varšavi. Leta 1930 je postal doktor filozofije s tezo Jezik v Janeza Svetokriškega Sacrum promptuarium. Od 1930 do 1948 je poučeval na srednjih šolah v Kranju in v Ljubljani, leta 1949 je postal profesor višje šole za slovenski jezik na Višji pedagoški šoli v Ljubljani. Leta 1953 je bil imenovan za izrednega profesorja za starocerkvenoslovanski jezik in slovansko filologijo na Filozofski fakulteti. Od 1961 do 1973 je predaval starocerkvenoslovanski jezik, od 1961 do 1963 pa tudi zgodovino slovenskega knjižnega jezika kot honorarni profesor. Po odhodu na Inštitut za slovenski jezik SAZU 1961 je postal znanstveni svetnik SAZU. Leta 1962 je bil imenovan za člana glavnega redakcijskega odbora za Slovar slovenskega knjižnega jezika; to delo je opravljal pri prvem in drugem zvezku Slovarja. Sodeloval pa je še od 1956 v pravopisni komisiji, l. 1958 je bil imenovan za člana komisije za slovensko gramatiko, filologijo in pravopis, od 1966 do 1972 je bil kot jezikoslovec v terminološki komisiji in pri redakciji krajevnih imen v Krajevnem leksikonu Slovenije I. (1968) in II. (1971). Upokojil se je leta 1973. Za delo pri velikem slovarju je dobil l. 1971 skupaj s sodelavci Kidričevo nagrado.

Njegovo delo kaže dve glavni smeri: raziskovanje zgodovine slovenskega jezika, posebej še Brižinskih spomenikov, zgodovinske slovnice z razpravami o deležniku in deležju in povratnih glagolih ter vprašanj sodobne slovnice in pravopisa, pomemben pa je njegov delež tudi v slovenskem slovaropisju.

Glavna dela: Starocerkvenoslovanska slovnica in čitanka za višje razrede srednjih šol, Ljubljana 1943; Constantinus et Methoduus Thesalonicenses, Zagreb 1960 (skupaj s F. Grivcem); Nemškoslovenski slovar, Ljubljana 1938, do 1974 sedem izdaj; Slovensko-nemški slovar, Ljubljana 1958, do 1977 pet izdaj.

Lit.: SBL, knj. 4, 127-129.

Bibl.: Biografije in bibliografije znanstvenih in strokovnih sodelavcev Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Ljubljana 1976, 116-118.

Dr. Jože TOPORIŠIČ

(Mostec pri Brežicah, 11. 10. 1926)

Diplomiral je l. 1952 na Filozofski fakulteti v Ljubljani (slovenski jezik in književnost, ruski jezik in književnost) in doktoriral l. 1963 prav tam s tezo Nazorska in oblikovna struktura Finžgarjeve proze. L. 1953/54 je bil suplent na gimnaziji v Novem mestu, od l. 1954 do 1965 lektor slovenskega jezika na Filozofski fakulteti v Zagrebu, od l. 1965 znanstveni in nato višji znanstveni sodelavec (tu od l. 1963 do 1976 tudi honorarni predavatelj na slavistiki vnaprej habilitiran za docenta l. 1966, za izrednega profesorja l. 1970), od l. 1971 izredni, od l. 1976 pa redni profesor za slovenski knjižni jezik na slavistiki v Ljubljani. L. 1997 se je upokojil. L. 1962/63 se je izpopolnjeval s Humboldtovo štipendijo na Inštitutu za fonetiko v Hamburgu. Za daljša obdobja je bil gostujoči profesor (Čikago 1968, Regensburg 1973, Gradec 1976/77, 1995/96, Celovec 1978, 1987, 1993, Trst 1996, po letu 1968 tudi Moskva). Je član komisije za jezikoslovno izrazje, za knjižne jezike, za slovnično strukturo slovanskih jezikov, za frazeologijo in za fonetiko pri Mednarodnem slavističnem komiteju. Je ustanovitelj in predstojnik katedre za slovenski jezik in stilistiko. Glavni urednik Jezika in slovstva je bil od l. 1966 do 1970, Slavistične revije od l. 1970 dalje, predsednik Zveze slavističnih društev Jugoslavije od l. 1975 do 1979, Slavističnega društva Slovenije v letih 1987-1989, predsednik Sveta za slovenščino v javnosti pri SZDL od l. 1988 do 1991. Urednik številnih znanstvenih zbornikov (jezikoslovna dela Stanislava Škrabca, Ramovšev zbornik, Kopitarjev zbornik, Jerneja Kopitarja Glagolita Clozianus). L. 1978 je prejel nagrado Kidričevega sklada. L. 1991 je postal izredni član SAZU.

Težišče raziskovalnega dela je fonologija in pravopis, oblikoslovje, skladnja, stilistika, zgodovina jezika in jezikoslovja. Pisal je tudi učbenike (za gimnazije, 1-4, 1965-67, 1970, za angleško 1969, italijansko l. 1982 in srbohrvaško l. 1961 govoreče). Sintetični prikaz strukture slovenskega knjižnega jezika je v Slovenski slovnici l. 1976, razširjeno l. 1984. Velik interes izkazuje za besedila (1964, 1975, 1981) in s tem v zvezi za zvrstnost jezika in besedil.

Glavna dela: Glasovna in naglasna podoba slovenskega jezika, Maribor 1978; Nova slovenska skladnja, Ljubljana 1982; Portreti, razgledi, presoje, Maribor 1987; Slovenski pravopis 1. Pravila, Ljubljana, 1990, 1991, 1994; Družbenost slovenskega jezika, Ljubljana, 1991; Enciklopedija slovenskega jezika, Ljubljana, 1992.

Lit.: J. Rigler: Toporišič Jože, SBL 1980, 143-146.

Bibl.: Bibliografija Jožeta Toporišiča, Slavistična revija 1988, 451-490; ULBB 5, III. del, Ljubljana 1999, 2298-2304.

Boris URBANČIČ

(Ljubljana, 21. 12. 1913 – Ljubljana, 1998)

Diplomiral je na Filozofski fakulteti v Ljubljani leta 1940 iz slovenskega in starocerkvenoslovanskega jezika. Služboval je kot lektor češkega jezika v letih 1941-1943, od leta 1945 do 1955 je bil v JLA, na prosvetnem delu v Albaniji, na Ministrstvu za prosveto LRS, ponovno kot lektor na Filozofski fakulteti, na CK KPS, od leta 1955 do upokojitve leta 1972 kot lektor in nato predavatelj za češki jezik na Filozofski fakulteti.

Glavna dela: O jezikovni kulturi, Ljubljana 1972, 1973, 1981; Češčina, Ljubljana 1980 (skupaj z A. Jedličko in P. Hauserjem); česko-slovinske kulturni styk, Ljubljana 1988.

Lit.: T. Korošec: K šestdesetletnici Borisa Urbančiča, Jezik in slovstvo 1973/74, 94-95.

Bibl.: Anka Sollner-Perdih: Bibliografija Borisa Urbančiča, Slavistična revija 1998, št. 4.

 

Dr. Ada VIDOVIČ MUHA

(Pivka, 8. 3. 1940)

Diplomirala je na Filozofski fakulteti v Ljubljani leta 1963 iz slovenskega in srbohrvaškega jezika s književnostma. Kot štipendistka Kidričevega sklada je bila en semester na podiplomskem študiju na Filozofski fakulteti UK v Pragi. Magistrirala leta 1978 iz slovenskega jezika (skladnja) in leta 1983 doktorirala iz jezikoslovnih znanosti na temo slovenskega besedotvorja (Zloženke v slovenskem knjižnem jeziku). Do leta 1979 je bila višja strokovna sodelavka v leksikološki sekciji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, nato na Filozofski fakulteti asistentka, od leta 1984 docentka, nato od 1989 izredna in od 1995 redna profesorica za slovenski knjižni jezik in stilistiko. - Od leta 1990 do 1992 je bila predstojnica Oddelka za slovanske jezike in književnosti. Predstojnica katedre za slovenski knjižni jezik in stilistiko je od leta 1996, od istega leta vodi tudi komisijo za Slovenščino na tujih univerzah; od leta 1999 je predstojnica Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik. - V odboru Slavistične revije je od l. 1997 glavna urednica za jezikoslovje. Pri Mednarodnem slavističnem komiteju je članica komisije za gramatiko in komisije za besedotvorje. Predavala je na univerzah v Tübingenu, Bratislavi, Gradcu, Celovcu, Trstu, v poletnem semestru štud. l. 1996/97 in zimskem semestru štud. l. 1997/98 je bila gostujoča profesorica na Karlovi univerzi v Pragi. - Kot nacionalna koordinatorica mednarodnega raziskovalnega projekta Sodobne spremembe v slovanskih jezikih 1945–95/Współczesne przemiany języków słowiańskyh 1945 1995 (pobudnik Poljska akademija znanosti in Mednarodni slavistični komite) je bila članica pripravljalnega odbora projekta in mednarodnega redakcijskega komiteja serije njegovih publikacij Najnowsze dzieje języków słowiańskich, v kateri je v njeni redakciji izšel tudi zb. Slovenski jezik (1998). Od l. 1999 je vodja projekta Spremembe slovenščine po letu 1990, v okviru projekta Jezikoslovje pa vodja besedotvorno-besedoslovne raziskave in raziskave o slovenskem jeziku v znanosti.

Težišče njenih raziskav je vezano na področja slovnice, na leksikalno pomenoslovje, teorijo (knjižnega) jezika, jezikovnosistemsko stilistiko, zgodovino slovenskega jezikoslovja, slovenski jezik v znanosti. V središču slovničnega zanimanja je skladnja s skladenjskim (pretvorbenim) besedotvorjem in zgodovino razvoja slovenskega besedotvorja. Soavtorstvo in souredništvo pri Slovarju slovenskega knjižnega jezika (prve tri knjige) je bilo vsaj posredna pobuda za raziskave s področja leksikalnega pomenoslovja, temelječe pretežno na strukturalnem vidiku, in jezikovnosistemske stilistike. Razvojno dinamiko slovenskega knjižnega jezika gradi predvsem na sociolingvističnem izhodišču z zajetjem tovrstne problematike tudi pri drugih slovanskih jezikih. Zgodovina slovenskega jezikoslovja s poudarkom na strukturalnem in predstrukturalnem obdobju (19. stol.) - Kopitar, Levstik, Miklošič, Breznik, Mikuš, Vodušek, Slovar slovenskega knjižnega jezika -, je obravnavana glede na evropski in širši jezikoslovni kontekst.

Glavna dela: Pomenske skupine nekakovostnih izpeljanih pridevnikov. - Slavistična revija 29, 1981, 19-42; Kontrastive slowenisch-deutsche Typologie der Nominalkomposition. - Wiener slawistischer Almanach 22, 1988, 311-322; Slovensko skladenjsko besedotvorje ob primerih zloženk. Ljubljana, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1988, 223 str.; Strukturalistične prvine v slovenskem jezikoslovju prve polovice dvajsetega stoletja. - V: Individualni in generacijski ustvarjalni ritmi, Ljubljana 1994, 103-114; Razvojne prvine normativnosti slovenskega knjižnega jezika. - V: Slovenski jezik, Opole, Uniwersytet Opolski 1998, 19-47; Pomenski preplet glagolov imeti in biti - njuna jezikovnosistemska stilistika. - Slavistična revija 46, 1998, 293-323; Dynamika normatívnych kriterií v slovanských jazykoch (na základe slovinských skúseností). - Jazykovedný časopis 49, 1998, 35-56.

Lit.: Biografije in bibliografije znanstvenih in strokovnih sodelavcev Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Ljubljana 1976, 135-136; Zbornik Filozofske fakultete v Ljubljani 1919-1989, 170.

Jerica Vogel

(Ljubljana, 6. 11. 1970)

Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je leta 1995 diplomirala iz slovenščine in umetnostne zgodovine. Po diplomi je do leta 1997 poučevala slovenski jezik in književnost na Srednji šoli za farmacijo in zdravstvo ter Srednji zdravstveni šoli v Ljubljani, od leta 1997 pa je kot asistentka stažistka za didaktiko slovenskega jezika zaposlena na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Pripravlja in vodi vaje in hospitacije iz didaktike slovenskega jezika, v svojem raziskovalnem delu pa se ukvarja predvsem s poslušanjem kot temeljno sporazumevalno sposobnostjo. Je recenzentka več učbenikov in priročnikov za osnovno ali srednjo šolo.

Glavna dela: Poslušanje pri pouku književnosti, Jezik in slovstvo, 1998/99.

Dr. Franc ZADRAVEC

(Stročja vas pri Ljutomeru, 27. 9. 1925)

Diplomiral je leta 1952 na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz slovenskega jezika in književnosti ter iz ruskega jezika in književnosti, leta 1962 je prav tam doktoriral s tezo Miško Kranjec (19081935). Od leta 1952 do 1957 je bil profesor na gimnaziji v Murski Soboti, od leta 1957 asistent, od leta 1962 docent, od leta 1967 izredni in od leta 1973 redni profesor za slovensko literarno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od leta 1974 do 1976 je bil predstojnik Oddelka za slovanske jezike in književnosti. Od 1979 je dopisni, od leta 1983 pa redni član SAZU. Od l. 1993 je zaslužni profesor Filozofske fakultete. L. 1977 je prejel nagrado sklada Borisa Kidriča, l. 1984 Kidričevo nagrado. Bil je odlikovan z redom zaslug za narod s srebrnimi žarki (1980) in s Srebrnim častnim znakom svobode Republike Slovenije (1997).

Težišče njegovih raziskav so novejša obdobja slovenske književnosti od naturalizma in simbolizma naprej. Vse tri literarne zvrsti in literarno kritiko preučuje kot izraz in odsev, kot sintezo ustvarjalčeve osebnosti in družbenozgodovinske danosti. Posebni poudarki veljajo umetnosti Ivana Cankarja, Otona Župančiča, Alojza Gradnika, Srečka Kosovela in Miška Kranjca v primernem evropskem literarnem kontekstu. Odtod dve monografiji o Cankarju ter monografije o Josipu Vidmarju, Alojzu Gradniku, Srečku Kosovelu in Mišku Kranjcu. Posebne študije in razprave so namenjene ekspresionistični liriki, dramatiki in pripovedni prozi, pa tudi teoriji realizma po moderni.

Glavna dela: Elementi slovenske moderne književnosti, Murska Sobota 1980; Umetnikov “črni piruh”, Ljubljana 1981; Cankarjeva ironija, Ljubljana, 1991; Die slovenische Gegenwartsliteratur in Kärnten – Anklage und Widerstand, v: Die slowenische Literatur in Kärnten, Celovec 1991, 37-151; Slovenska ekspresionistična literatura, Ljubljana, 1993; Slovenska književnost II, Moderna – Ekspresionizem – Socialni realizem, Ljubljana, 1999.

Lit.: Slovenska akademija znanosti in umetnosti ob šestdesetletnici. Biografski zbornik, Ljubljana 1988, 115-116, Ljublana 1998.

Bibl.: M. Hladnik: Bibliografija znanstvenega in strokovnega dela Franca Zadravca, Slavistična revija 1996, 113-123.

Janez ZOR

(Ljubljana, 8. 6. 1926)

Diplomiral je leta 1949 na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz skupine ruski jezik s književnostjo in srbohrvatski jezik s književnostjo in staro cerkveno slovanščino. L. 1950 je bil nastavljen kot asistent na Oddelku za slovanske jezike in književnosti, jeseni leta 1950 pa poslan na Inštitut za družbene vede v Beograd, kjer je ostal 2 leti. Leta 1952 je bil ponovno nastavljen kot asistent, bil je na študijskem izpopolnjevanju v Moskvi od leta 1956 do 1958, leta 1959 pa je bil povabljen za lektorja slovenščine in srbohrvaščine na univerzo v Gottingenu (1959-1961). Leta 1961 je bil nastavljen kot lektor za ruski jezik, ko pa je zbolel prof. dr. F. Tomšič, je predaval staro cerkveno slovanščino najprej ob lektoratu ruščine, leta 1983 pa je bil imenovan za višjega predavatelja za staro cerkveno slovanščino. V šolskem letu 1986/87 je na povabilo univerze v Trstu predaval slovansko filologijo na Inštitutu za slovansko filologijo tržaške univerze. Z referati se je udeležil več simpozijev.

Kot predavatelj stare cerkvene slovanščine obdeluje predvsem glagolska pričevanja na Slovenskem, ki jih zbira, klasificira, obdeluje in ugotavlja njihov izvor.

Glavna dela: Glagolica na Slovenskem, Nahtigalov zbornik, Ljubljana 1977; Za fragmentite ot glagoličeski rokopisni misali v Slovenija, Palaeobulgarica/ Starobolgaristika (Sofija) 1984; Anonimna ali Metodova homilija v Clozovem glagolitu, Acta ecclesiastica Sloveniae 1985; Glagolski fragmenti v Arhivu Republike Slovenije, Rokopisi Arhiva Slovenije, Katalogi, zvezek 10, Ljubljana 1990; Slovar Brižinskih spomenikov (s sodelovanjem Franca Jakopina in Tineta Logarja), Znanstvenokritična izdaja, Monumenta Slovenica III, SAZU, Ljubljana 1992; Trije glagolski fragmenti iz zapuščine barona Žige Zoisa, Ljubljana, 1997.

Lit.: A. Derganc: Janez Zor - šestdesetletnik, Jezik in slovstvo 1986/87, 17-18.

Mag. Alojzija ZUPAN SOSIČ

(Trbovlje, 13. 3. 1964)

Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je leta 1988 diplomirala iz slovenščine in srbohrvaščine, leta 1998 pa še iz primerjalne književnosti in literarne teorije kot dodatnega predmeta. Leta 1995 je magistrirala s temo Ljubezen in erotika v sodobni slovenski poeziji. Do leta 1998 je poučevala na Srednji kemijski šoli in gimnaziji, od leta 1998 pa je zaposlena na Filozofski fakulteti kot stažistka za slovensko literaturo, kjer pripravlja doktorsko nalogo o sodobni slovenski prozi.

Na Oddelku za slovanske jezike in književnosti vodi Vaje iz literarne teorije, kjer obravnava temeljne pojme književnosti in splošne značilnosti literarnih besedil, ki jih predstavi z odlomki tipičnih literarnih del.

Glavna dela: Klečeve erotične pesmi. Jezik in slovstvo, 1995/96, št. 4; Užitek branja in pisanja. Literatura 1996, št. 58; Na literarnem otoku Berte Bojetu. Jezik in slovstvo,1998, št. 7/8; Žensko in ptičje. Literatura 1998, št. 85/86.