Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani
Diplomske naloge

Peter Purg:
Die neue Leiblichkeit des Chandosbriefs;
Die körperlichen Auswege aus den Sprachkrisen der letzten zwei Jahrhundertwenden am Beispiel der Rezeption von Hofmannsthals “Ein Brief” Ende des 20. Jahrhunderts



Splošni podatki

fakulteta Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani
oddelek Oddelek za germanistiko z nederlandistiko in skaninavistiko
ime avtorja Peter
priimek avtorja Purg
slovenski naslov  Nova telesnost pisma lorda Chandosa;
Telesne poti iz kriz jezika ob prelomih zadnjih dveh stoletij na primeru recepcije hofmannsthalovega ”Pisma” konec 20. stoletja
izvirni naslov  Die neue Leiblichkeit des Chandosbriefs;
Die körperlichen Auswege aus den Sprachkrisen der letzten zwei Jahrhundertwenden am Beispiel der Rezeption von Hofmannsthals “Ein Brief” Ende des 20. Jahrhunderts
jezik dela nemški
vrsta dela diplomska naloga
mentor prof. dr. Neva Šlibar
kraj, leto Ljubljana, 2000
ključne besede filozofija, estetika, telesnost, fin de siecle, mediji, kritika kulture

Kazalo

  1. EINLEITUNG ............................................................................................................ 3
  2. EIN ERSTES BLICK AUF DIE LEIBLICHKEIT ...................................................... 6
  3. 1. NEUERES ZUR PHILOSOPHIE DER JAHRHUNDERTWENDE .................... 10

  1. 1. 1. NIETZSCHE IN DER NEUEREN FORSCHUNG ................................. 12

  1. 1. 2. SPRACHKRITIK MAUTHNERS ............................................. 16

3. 1. 3. BEITRÄGE ZU ODER VON ERNST MACH? .................................. 18

  1. 1. 4. GRAUE EMINENZ SCHOPENHAUER ......................................... 21
  2. 3. 2. NEUERES ZUR PHILOSOPHIE DES 20. JAHRHUNDERTS ........ 25

    3. 2. 1. DER FALL HEIDEGGER ................................................. 25

    3. 2. 2. HOFMANNSTHAL UNTERWEGS ZUR SPRACHE ............ 29

  3. DER CHANDOSBRIEF – TEXTZITAT ODER KÖRPERTEXT? ........................... 34

  1. 1. DER CHANDOSBRIEF HEUTE ................................................ 37

  1. 2. DIE AUSWEGE IM KÖRPER ................................................. 40

- GERHARD AUSTIN ..................................................... 41

- BETTINA RUTSCH ..................................................... 43

- GREGOR GUMPERT ..................................................... 49

- GEORG BRAUNGART .................................................... 51

  1. DER KÖRPER AM ENDE DES 20. JAHRHUNDERTS ............................... 55

  1. 1. DIE NEUE LEIBLICHKEIT DES CHANDOSBRIEFS ALS SCHLUSSWORT .. 59

6. LITERATURVERZEICHNIS ................................................ 62

 

 

Den Verächtern des Leibes will ich mein Wort

sagen. Nicht umlernen und umlehren sollen sie mir,

sondern nur ihrem eignen Leibe Lebewohl sagen –

und also stumm werden.

Friedrich Nietzsche, Also sprach Zarathustra

 




Nova telesnost pisma lorda Chandosa;
Telesne poti iz kriz jezika ob prelomih zadnjih dveh stoletij na primeru recepcije hofmannsthalovega ”Pisma” konec 20. stoletja
POVZETEK

Skozi kritično obravnavo recepcije enega izmed ključnih tekstov evropske moderne, Hofmannsthalovega Pisma Lorda Chandosa, se pričujoča naloga loteva tematike telesnosti kot trenutno najaktualnejšega vidika tega dela, ki se sicer razteza na celoten avtorjev opus. Izdvojena iz ustrezno obdelanih filozofskih in literarnozgodovinskih ozadij ter vpeta v novejše literarno- in medijskoteoretične modele, telesnost izkazuje nove kvalitete, tako na pragu 20. kot 21. stoletja. Tovrstna nova telesnost je torej že pred stoletjem nudila možnost razrešitve krize jezika skozi “nov” medij, ki ga ob današnji vsesplošni komunikacijski inflaciji lahko znova spoznamo za najzanesljivejšega.

Naloga je kot celota sestavljena iz dveh zaključenih, vendar tesno prepletajočih se delov: na ustrezno filozofsko ozadje (tako produkcije kot tudi recepcije hofmansthalovega teksta) se opira kritični pregled poglavitnih literarnoteoretičnih in -zgodovinskih del, ki jim je skupna osrednja tematika (telesnosti) v navezavi na dotični tekst. Prvi del uvajajo orisi krize jezika (kot osrednje tematike Pisma) in njihova navezava na telo; drugi del odpira problematizacija “citiranosti” omenjenega teksta, ki utemeljuje odmik od citiranja le-tega v sami nalogi, kar razbremenjuje nadaljnjo argumentacijo - ta se odslej vseskozi giba izključno na nivoju recepcije, jo pa tudi presega. Tako naloga obravnava tudi nekatera, za samo Pismo in celo avtorja navidez manj pomembna dela kot npr. heideggerjevo Iz pogovora o jeziku - med Japoncem in sprašujočim in hofmannsthalov fragment Pogovor mladega Evropejca z japonskim plemičem, pri čemer gre v prvi vrsti za presenetljivo in plodno intertekstualnost, ki ob nekaterih drugih hofmannsthalovih tekstih (npr. Pisma tistega, ki se je vrnil) chandosove komunikacijske aporije odkriva v luči kritike evropske, okcidentalne kulture oziroma njenih komunikacijskih vzorcev.

Filozofsko podlago sestavljajo nadalje še Nietzsche (v vlogi botra chandosovih aporij) in njegovo v tem kontekstu že kar obrabljeno delo O resnici in laži v izvenmoralnem smislu. Mnogo pomembnejše nietzschejevo delo Tako je govoril Zaratustra pa kljub mnogo eksplicitnejši tematiki telesa v navezavi na Pismo doslej še ni bilo opaženo: v njem se personificirano, “pametno” telo takorekoč hierarhično povzdiguje nad duha, ki predstavlja “orodje in igračo” dinamične, tvorne telesnosti. Poleg nekaterih spregledanih spoznanj fizika in filozofa Ernsta Macha o vlogi telesa ob koncu 19. stoletja ter njegovega, za predvideni okvir naloge nepogrešljivega empiriokriticizma je posebej izpostavljena tudi vloga Fritza Mauthnerja, ki je s svojo kritiko jezika odločilno vplival tako na Nietzscheja kot na Hofmannsthala. Omenjeni filozofi se vsi, resda v neenaki meri, opirajo na miselno izročilo Arthurja Schopenhauerja, ki ga - kljub že (pri)znani vlogi utemeljitelja postidealistične jezikovne in spoznavne kritike - v navezavi na Hofmannsthala doslej (zelo enostransko) obravnava le eno izmed novejših del ter pri tem popolnoma spregleda telesnost.

Na prvi pogled obrobne se zdijo tudi nekatere novejše teorije telesa in drugih medijev (npr. Claudia Benthien, Beat Wyss, Michael Serres, Maurice Merleau-Ponty), ki pa v zaključnem delu naloge nudijo nepogrešljiva izhodišča za kulturnokritično razumevanje Pisma. Osrednji del naloge in s tem skupni imenovalec nove telesnosti tvorijo fenomenološki pristop Gerharda Austina, plesnozgodovinski diskurz Gregorja Gumperta, psiholoanalitični in antropološki vidiki Georga Braungarta ter nenazadnje na tem področju doslej najobširnejše delo plesalke, koreografinje in germanistke Bettine Rutsch. Omenjena avtorica nudi široko ozadje, zadovoljivo oporo in zanimiva izhodišča za nadaljnjo obdelavo telesnosti, tako v samem Pismu kot tudi v celotnem Hofmannsthalovem opusu in predloži nekatere uporabne kulturnokritične in medijskoteoretiče nastavke. Kot doslej prva pri obravnavi Pisma dosledneje upošteva Nietzscheja, nudi trdne osebnoizkustvene temelje telesnosti ter naglasi pomen človekovega ustvarjalnega, tvornega odnosa do (lastnega in tujega) telesa kot posebej izostrenega in prepogosto zatrtega komunikacijskega organa s svojevrstno lastno “pametjo”. Omenjeni štirje avtorji se pri raziskavi hofmannsthalovega koncepta telesnosti vsi - čeprav na zelo različne načine - opirajo na filozofska izhodišča, kar še dodatno utemeljuje razmeroma obširno zazstavljeno filozofsko ozadje naloge. Pravtako se filozofije skoraj praviloma poslužujejo tudi nekatera dela, ki telesnost v Pismu večinoma ali popolnoma zgrešijo - tudi slednjim je v nalogi odkazan poseben prostor in služijo kot kontrast oziroma protiutež bolj telesno naglašenim raziskavam.

Vse to pričujočo nalogo postavlja izven (sicer komaj pregledne) vrste del, ki skušajo Pismo brati bodisi kot ideološko motivirano sporočilo ali kot preprost klic na pomoč, torej kot metaforični simptom krize jezika - poskuša namreč izluščiti najaktualnejše pristope novejših raziskav (predvsem zadnjih desetih let) in nakazati njihove obetavnejše literarnoteoretične ter filozofsko-estetske premike. Na ta način se oblikuje neke vrste povzetek enega dela študij o Hofmannsthalu, ki ne odkriva le presenetljivih podobnosti med obema prelomoma stoletij, temveč odpira tudi nov pogled na vzporedne (telesne) poti iz njihovih aporij kot simptomov jezikovnih oz. komunikacijskih kriz.

Hofmannsthal(ov tekst) je tako prikazan ne le v svoji literarnozgodovinski vlogi, temveč predstavlja povezavo obeh prelomov stoletij v luči (spet) na novo odkritih možnosti telesa in njegovih zaznavnih ter izraznih potencijalov. Raznovrstnost in vseprisotnost medijev grozita današnjemu individuumu z vnovično izolacijo, iz katere bi bilo mogoče najti morda ravno s pomočjo nietschejeve “intuicije telesa”. V drugih razsežnostih - in vendar na podoben način - je kulturni in ideološki pluralizem pestil tudi hofmannsthalov prelom stoletja. Eno izmed osrednjih izhodišč iz omenjenih kriz, ki je skupno večim obravnavam telesnosti pri hofmannsthalu, se nahaja v epifaničnem doživljanju individuuma v - tako fizikalno predmetnem kot organsko živem - svetu in nenazadnje nakazuje pozitivno razrešitev aporij skozi konstruktivno kritiko (kulturno) ustaljenih oblik komunikacije.


Die neue Leiblichkeit des Chandosbriefs;
Die körperlichen Auswege aus den Sprachkrisen der letzten zwei Jahrhundertwenden am Beispiel der Rezeption von Hofmannsthals “Ein Brief” Ende des 20. Jahrhunderts
ZUSAMMENFASSUNG

Durch kritische Behandlung der Rezeption eines der Schlüsseltexte der europäischen Moderne, des s. g. “Chandosbriefs” von Hugo von Hofmannsthal, befasst sich die vorliegende Arbeit mit der Thematik der Körperlichkeit und versucht damit den aktuellsten Blickwinkel nicht nur des Textes, sondern vielleicht des ganzen Hofmannsthalschen Oeuvres, auszuwerten. Gefiltert aus den relevanten und gemäß bearbeiteten philosophischen und literaturgeschichtlichen Hintergründen und im Bezug auf neuere literatur- und medientheoretische Ansätze, weist die Körperlichkeit neue Qualitäten auf, sowohl am Anfang des 20. als auch des 21. Jahrhunderts. Durch eine solche neue Leiblichkeit ließe sich schon vor einem Jahrhundert ein Ausweg aus der Sprachkrise durch ein neues Medium erahnen, das sich angesichts der heutigen allgemeinen Kommunikationsinflation wieder einmal als das Sicherste anbietet. Hofmannsthals Text wird also nicht nur in seiner literaturgeschichtlichen und allgemein kulturellen Rolle behandelt, er erstellt vielmehr einen sprach- und kulturkritischen Spannbogen zwischen den beiden Jahrhunderwenden dar, besonders noch im Licht der (wieder)entdeckten Möglichkeiten des Körpers, seines rezeptiven als auch seines kreativen Potenzials. Mit der Vielfalt und Omnipräsenz der Medien droht dem heutigen Individuum erneut eine dauernde Isolation, die vielleicht erst mit der Nietzscheschen “großen Vernunft der körperlichen Intuition” zu überwinden wäre. In einem anderen Ausmaß, doch von ähnlicher Beschaffenheit, prägte der (heute medial exploitierte) kulturelle und ideologische Pluralismus auch die Jahrhundertwende Hofmannsthals. Eine Möglichkeit für die Befreiung - die mehreren Thematisierungen der Körperlichkeit bei dem Autor gemeinsam ist - könnte also gerade dem epiphanisch-körperlichen Begreifen des Chandosbriefs entspringen. Dem Entfremdeten wird die Bedingung gestellt, sich als leibliches Individuum dem physisch anwesenden Einzelphänomen wieder zu nähern. Kurzum, eine positive Lösung der wiederkehrenden Aporien durch konstruktive Kritik der (kulturell) angenommenen Kommunikationsformen.





Stran je po predlogi Petra Purga (spletna stran) postavil Primož Jakopin 18. januarja 2001. Nazadnje je bila spremenjena 18. novembra 2002.

Naslov strani: http://www.ff.uni-lj.si/www/diplomske_naloge/purg_peter/default.htm

Število obiskov po 17.1.2001