Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani
Diplomske naloge

Andreja Peterlin: Zapuščina Zvonimirja Cigliča

stran 5-19      < Uvod    Kazalo    Martirij >

2. poglavje

Življenjepis Zvonimirja Cigliča

     2.1  Mlada leta
     2.2  Čas ustvarjanja
     2.3  Pozna leta



Mlada leta

Zvonimir Ciglič se je rodil 20. februarja 1921 leta v Ljubljani, a še vedno čuti kot Primorec in ostaja vezan na primorsko zemljo in značaj primorskega človeka. V ljubljanski milje se nikoli ni mogel vživeti; zdel se mu je preveč malomeščanski, pritlehen, zahrbten in zloben, maščevalen in neprivoščljiv, z leti, ko so se mu hude izkušnje samo še stopnjevale, pa je postajal za njegove "čare" vse bolj imun in kritičen. Njegova starša sta bila namreč Primorca. Po očetu Josipu izhaja iz kolonske družine iz Števerjana v Goriških Brdih. Sam Ciglič pravi, da se v "njegovih žilah pretaka uporna in težka kri kolonov, ki so vzdržali stoletja muk in luciferstva svojih gospodarjev. Niso jih uničili ne biči ne posilstva ne krvavi znoj; borili so se za pravico do golega življenja, garali so kot sužnji, tujcem, na svoji zemlji."1 Njegova mati Štefka, rojena Vogrič, je bila iz predmestja Gorice, s soške strani.

  Slika 872
Slika 3 - šk. 7, m. 79: Rojstni in krstni list Zvonimirja Cigliča, 21. marec 1921. Župni urad Marijino oznanjenje v Ljubljani

Kakšni dogodki so pripeljali očeta Josipa, da je zapustil rodno Primorsko in prišel na Kranjsko?

Pred leti je povedal: "Moji starši so bili še koloni. Delali smo za barona Taccha. Bili smo med najbolj revnimi družinami v Brdih. Devet otrok je bilo v družini. V Števerjanu sem naredil ljudsko šolo. Pozneje sem šel v trgovsko. Ampak med tem je bila prva svetovna vojna."2

Kljub komaj šestnajstim letom so ga vpoklicale avstrijske oblasti, kar mu pa ni šlo v račun. Takrat je občutil, kako zelo je lahko uporen, če le hoče. Ušel je v zeleni kader, na Opčine. Potem je šel delat na železnico, za kar so mu plačali tri krone na dan. Čez tri mesece so žandarji prišli ponj. Tako je postal vojak v Trstu. Bil je tudi v 97. regimentu v Gornji Radgoni. Zaradi slabe hrane so večkrat protestirali. Tu je postal mitraljezec. Kasneje je bil premeščen na najhujšo točko v Krpatih. Postal je korporal z dvema zvezdicama na vsaki strani. Kmalu mu je bilo dovolj Krpatov in 42 stopinj mraza. Začel se je ukvarjati z mislijo, kako čim prej domov. Misel je realiziral in uspel. Vrnil se je domov, a njegovo bivanje v Brdih je bilo kratko. Italjani so ga izgnali zaradi njegovih idej in trdnega slovenskega prepričanja.

"Postal sem begunec. Hlače sem imel s špago privezane, ko sem leta 1918 prišel v Ljubljano!"3

Josip je začel borbo za novo življenje v novih, drugačnih razmerah. Nič mu ni bilo darovano. Vse, kar je zvečer imel pred seboj, si je moral zaslužiti čez dan. Bil je izredno podjeten in prav tej svoji lastnosti se je moral zahvaliti, da je težave premagoval hitreje in spretneje, kot je pričakoval. Cele dneve je hodil po sejmih, prodajal in kupoval, ukvarjal se je z manufakturo in se naučil "obračati" denar. Leta 1920 se je poročil. Rodila sta se mu dva sinova, starejši Zvonimir in nekoliko mlajši Dušan, o katerem ni veliko podatkov.

O zgodnjem otroštvu Zvonimirja je znano bolj malo. Že kot štirimesečni otrok je hudo zbolel. Bile so ga žgoče oči, sama kost in koža, in pritajeno stokanje. Že so ga vsi odpisali, ko se je usoda obrnila. Zdravstveno stanje se mu je izboljšalo, vendar si je kolikor toliko opomogel šele po letu in pol. Zdravnik je izjavil, da mu je pri življenju pomagalo ostati močno srce, ki je v njegovem kasnejšem življenju igralo še kako pomembno vlogo.

  Slika 1072
Slika 4 - šk. 10, m. 205: Zvonimir Ciglič, 20. februarja 1923

Ciglič je obiskoval osnovno šolo. Že pri sedmih letih je prebral Otok zakladov R. L. Stevensona. Kasneje je končal še Državno realno gimnazijo v Ljubljani, od leta 1938 do 1941. V razredu je bilo 33 učencev.

Kot otrok pa sam pravi, da je bil bolj vase zaprt. Babica Cita mu je prepevala kolonske žalostinke in uporniške hajduške pesmi. Rastel je v dokaj glasbeni družini, saj so vsi radi peli, če ne drugje pa na koru. S svojim bodočim poklicem, glasbo, se je srečal čisto po naključju.

  Slika 1074
Slika 5 - šk. 10, m. 205: Zvonimir Ciglič ob prvem sv. obhajilu 12.7.1928

Njegova starša sta imela okoli leta 1930 gostilno "Pod skalco" pri Čevljarskem mostu v Ljubljani, Mestni trg 12. Imela sta jo tri leta. Bila je to ena starejših gostiln v Ljubljani. V njej sta uvedla primorsko kuhinjo in mnogi meščani so se sem prišli pogostit. Gostilna je imela klavir, na katerem so stekle prve note mladega Cigliča. Vsak večer je tu za goste igral dunajski Žid, ki so ga imenovali Pušpan. Opazil je dečkovo nadarjenost in ga začel poučevati klavir in teorijo. Pomoč mu je nudil leto dni, naprej se je Ciglič učil sam. Pri tem je bil uspešen, saj je začel z javnimi nastopi kot pianist že pri šestnajstih letih, kot dirigent pa z devetnajstimi.

  Slika 1073
Slika 6 - šk. 10, m. 205: Zvonimir Ciglič, sokolovec

  Slika 1075
Slika 7 - šk. 10, m. 205: Zvonimir Ciglič kot srednješolec

Čas ustvarjanja

Sledila je druga svetovna vojna, med katero se je Ciglič posvečal samo glasbi. Njegov oče je bil v tem času kurir kvarta Šentjakob. V raciji so Italjani prijeli vse tri: očeta, Zvonimirja in njegovega brata Dušana. Očetu je uspelo pobegniti, sinova pa so internirali v Gonars, skupaj še z drugimi slovenskimi fanti. Po internaciji je Zvonimir prišel v Ljubljano in tu počakal konec vojne.

Že leta 1941 se je dvajsetletni Ciglič prvič poročil. Njegova žena, Pavla (Nevenka) Ino, je bila takrat stara sedemnajst let. Bila je hči bogatega posestnika in mesarja.

Slika 441
Slika 8 - šk. 7, m. 89: Fotografija Nevenke Ino, prve Cigličeve žene, naslovna stran revije Tovariš, št. 51, leto 3, 1949

Leta 1944 se je Ciglič vpisal na Akademijo za glasbo v Ljubljani, kjer je študiral kompozicijo pri prof. Lucijanu Mariji Škerjancu in dirigiranje pri prof. Danilu Švari.

Prihod novih časov za Cigliča ni bil nič kaj prijeten, saj so ga takoj po osvoboditvi takratne slovenske oblasti aretirale. Vzrok: nikoli ni šel v partizane. Zaprli so ga v zapor sredi Ljubljane, na Miklošičevi cesti, za sodiščem, skupaj še z nekaterimi kulturniki. Glavni problem v zaporu je bil lakota in bolhe. Tu je odsedel tri mesece od 11. maja do 8. avgusta 1945 v stalnem strahu, da bi ga odpeljali neznano kam. Iz zapora je odšel ob amnestiji na začetku avgusta 1945.

Sledila so njegova najbolj burna leta. Leta 1946 se je ločil in po glavnem mestu je to zelo odmevalo. Komaj petindvajsetleten se je ločil od žene bogatašinje. Govorilo se je tudi, da je nemoralen in protikomunist. Bilo je porevolucijsko obdobje, ljudje so enostavno izginjali in tudi bežali so, in nekatere so miličniki kar javno pretepali. Pojavilo se je veliko Oznovcev, s katerimi se je Zvonimir Ciglič velikokrat spuščal v razne debate. Nihče si sicer ni upal javno kaj preveč govoriti. Leta 1947 je njegov brat Dušan pobegnil v Kanado, kjer živi še danes.

  Slika 932
Slika 9 - šk. 10, m. 194: Fotografija Uroša Kreka, prof. Lucijana Marije Škerjanca in Zvonimirja Cigliča, diplomski koncert; 1948

Naslednje leto, 1948, je Ciglič diplomiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Jeseni istega leta je prejel nagrado Prezidija Ljudske skupščine republike Slovenije, ki mu jo je podelil predsednik prezidija, tovariš Josip Vidmar, kasnejši predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. Nagrada je bila Cigliču podeljena za njegovo prvo simfonijo z naslovom Sinfonia appassionata, znašala pa je 10.000 dinarjev. Simfonijo je izvajala Slovenska filharmonija na svojem koncertu 16. junija 1948. Skladatelj je delo posvetil vsem tistim, ki so v pandemoniju strasti in trpljenja žrtvovali življenja za svobodo svojega ljudstva.

  Slika 473
Slika 10 - šk. 1, m. 29: Sinfonia appassionata, za veliki orkester; Zveza kulturnih in prosvetnih organizacij Slovenije. Ljubljana, 1947. Edicija Društva slovenskih skladateljev; Ljubljana, 1975, Nagrada Prezidija ljudske skupščine Socialistične republike Slovenije, 1948; tisk

Vseeno zaradi političnih razlogov, kljub izjemnemu talentu, ni mogel dobiti službe v slovenski prestolnici. Odšel je v Sarajevo in se tam zaposlil v operi kot dirigent.

Tu je ostal le sezono 1948/1949, nakar je iz ideološko-političnih in osebnih razlogov odpovedal službo in odšel v Maribor, kjer je sodeloval pri organizaciji radijske postaje. To delo je opravljal tri mesece, nakar so ga vpoklicali na služenje vojaškega roka v Karlovec.

V Karlovcu je bil v šoli za rezervne oficirje. Vodil je pevski zbor in nekajkrat so, seveda v uniformah, celo nastopili za občinstvo. Po devetih mesecih, 29. avgusta 1950, so ga aretirali pred celotnim bataljonom. Nadrejeni politkomisar ga je obtožil za izdajalca, širil naj bi sovražno propagando in s tem deloval proti državi. Pristal je v vojaški celici. Zanj so se začele prave muke, ki jim je bil le s težavo kos. Res je na koncu moralno zmagal, a za zelo visoko ceno. Kaj se mu je dogajalo v celici? Zasliševalci so mu zastavljali eno in isto vprašanje v času, ki bi bil sicer namenjen za spanje. Spati mu niso pustili celih štirinajst dni in noči. Še huje je sledilo, ko so ga premestili v drug zapor, v kasarno oficirjev. Novi zasliševalec je bil še bolj prebrisan od prejšnjega. Ker mu Ciglič ni povedal nič uporabnega, se je odločil za bolj krute metode. Tu je bil deležen pranja glave večkrat tedensko. Najhujše pa so bile inzulinske injekcije. Z njimi so mu odvzeli sladkor v krvi, da je padel v inzulinsko komo. Iz kome so ga prebujali z injekcijo sladkorja v žilo. Po dveh mesecih se je znašel na meji razuma. Nezavesti so se vrstile čedalje pogosteje, ravno tako stanja, ko se mu je bledlo. Zasliševalci so bili prepričani, da bo znorel, če že ni, in ga predali vojaškemu sodišču v Zagrebu brez priznanja. Sodišče ga je ukazalo osamiti, mučili ga pa niso. Preživel je skoraj sedem mesecev v samici, ne da bi njegovi bližnji sploh vedeli, ali je še živ ali ne. Po tej kazni je moral odslužiti še tri mesece vojaškega roka. Zopet je moral nazaj v Karlovec med iste ljudi, ki so ga mučili in zasliševali. V zaporu je poleg srčne bolezni, ki je izbruhnila nekoliko kasneje, utrpel zaradi udarca po ušesu tudi okvaro notranjega ušesa, kar je za glasbenika zelo huda poškodba.

Ko je prišel na prostost, je leto dni ostal brez službe, podvržen raznim maltretiranjem. Ta čas je opravljal dela cestnega delavca. Udeležil se je tudi gradnje železniške proge Šamac-Sarajevo.

Leta 1951 se je drugič poročil z Emilijo Kokol. Od nje se je ločil leta 1955 in se še ne tri mesece zatem poročil še v tretje. Zakon z Ano Loboda je trajal do leta 1960. V tem času se je z vsem žarom posvetil skladateljstvu.

  Slika 891
Slika 11 - šk. 12, m. 279: Fotografija Zvonimirja Cigliča v skupini slovenskih skladateljev in izvajalcev. Poleg njega so še Lucijan Marija Škerjanc, dirigent Bogo Leskovic, Blaž Arnič in Karol Pahor. Koncertni list Slovenske filharmonije, str. 245, leto 4, 1954/1955

Decembra 1954 se je Ciglič prvič predstavil kot dirigent ljubljanskemu občinstvu in kazalo je, da bo slovenski glasbeni prostor obogatil z močno dirigentsko osebnostjo, ki združuje silovit temperament z zavzeto profesionalnostjo. Vendar kljub sicer redkim, a stalnim nastopom, ki so mu utrdili sloves pravega naslednika Matačićeve šole, ni dobil redne dirigentske zaposlitve. Po pedagoškem službovanju v Kranju in Ljubljani ter sezoni 1955/56, ki jo je preživel v Subotici kot direktor mestne filharmonije in glasbene šole, je konec leta 1956 prevzel predmeta harmonijo in kontrapunkt ter partiturno igro na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani.

Leta 1957 je odšel na glasbeno izpolnjevanje v Salzburg. Udeležil se je mednarodnega dirigentskega tečaja pri takrat v svetu zelo priznanemu dirigentu Lovru Matačiću. Naslednjo sezono, 1958/59, se je izpopolnjeval v kompoziciji pri prof. Henriju Barraudu in v dirigiranju pri prof. Igorju Markeviču v Parizu. Sočasno je bil dirigent-asistent orkestra Lamoureux.

  Slika 738
Slika 12 - šk. 9, m. 229: Legitimacija Zvonimirja Cigliča z njegove specializacije v Parizu s fotografijo, 12. november 1958

Do leta 1960 je z orkestrom Slovenske filharmonije našemu glasbenemu občinstvu interpretiral vrsto del domačih in tujih skladateljev. Po bolezni srca se je začela njegova kalvarija; pri 40-ih je spoznal, da ne bo mogel več opravljati dirigentskega poklica. Dolga leta do 1974 je bil profesor na Srednji glasbeni in baletni šoli in Pedagoški akademiji in kot kritik glasbenega stanja pri nas trn v peti marsikaterim vodilnim ljudem "v kulturi". Leta 1974 je moral predčasno v pokoj, ker se mu je poslabšala bolezen na srcu.

Med tem časom se je leta 1963 še četrtič poročil. Žena Ana Korez mu še danes stoji ob strani, čeprav je tudi ona srčni bolnik.

  Slika 524
Slika 13 - šk. 7, m. 102: Skladatelj z ženo Ano. Revija Teleks, Appassionato slovenskega skladatelja, Miran Sattler, str. 22; 19. maj 1978

Pozna leta

Ravno na Cigličev oseminpetdeseti rojstni dan mu je umrl oče, ki mu je veliko pomagal na glasbeni poti. Bil je močna, prvobitna osebnost, svobodnjak, ki je že z dvajsetimi leti imel za seboj prvo svetovno vojno: Karpate, Galicijo, Bukovino, Odeso in Soško fronto. Oče je dopolnil osemdeset let, zmanjkalo pa mu je poldrugo leto do diamantne poroke.

Na začetku šolskega leta 1987/88 je prejel diplomo, ki mu je prinesla naslov doktor glasbe - Honoris Causae. Podelila mu jo je mednarodna univerzitetna ustanova Marquis Giuseppe Scicluna z Malte. Diploma nosi podpis predsednika in generalnega sekretarja dr. Marcela Dingli Attarda de'baroni Inguaneza iz Združenih držav. Šola je bila ustanovljena 1973 in pridružena Mednarodnemu akademijskemu združenju Albert Einstein, ki deluje od 1965. Doktorat je prejel za svoje umetniško delo. Ustanova Marquis Giuseppe Scicluna ima veliko podružnic na državnih univerzah po vsem svetu. Ob tej diplomi je Ciglič za Delo povedal: "Genske zasnove za vsa moja dela so že pogojene v Sinfoniji appassionati.

  Slika 462
Slika 14 - šk. 2, m. 52: Diploma, s katero Mednarodna univerzitetna fondacija z Malte podeljuje Zvonimirju Cigliču častni doktorat, grb: Animo et fide. Malta. 1. september 1987

  Slika 463
Slika 15 - šk. 2, m. 52: Diploma, s katero Mednarodna univerzitetna fondacija z Malte podeljuje Zvonimirju Cigliču častni doktorat, (Honoris Causae). Malta, 1.9.1987

  Slika 1049
Slika 16 - šk. 2, m. 52: Diploma Universal Intelligence Data Bank of America Z. Cigliču za izredne dosežke, 12.1.1998

Tako je tudi Obrežje plesalk logično nadaljevanje tragične misli o prabitni bolečini kreature, predvsem seveda človeške. To je osnovni credo mojega odnosa do sveta. V Obrežju plesalk se zasnova in razvoj muzikalnega tkiva prepletata v eksotičnih erupcijah ritma in opojnosti orkestralnih barv, preko bujne in burne izpeljave tja do tragičnega finala."4

Konec leta 1991 je prejel nagrado mesta Ljubljane, poleg prof. Antona Dolenca, prof. dr. Pavleta Kornhauserja, prof. Jožeta Sivca in akademskega slikarja Franceta Godca.

  Slika 854
Slika 17 - šk. 7, m. 100: Fotografija nagrajencev masta Ljubljane z županom Jožetom Strgarjem; nagrajenci nagrade mesta Ljubljane: prof. dr. Anton Dolenc, prof. dr. Pavle Kornhauser, prof. dr. Jože Sivec, prof. Zvonimir Ciglič, akademski slikar Franc Godec in nagrajenka plakete mesta Ljubljane prof. Tereza Žerdin. Dnevnik, str. 9, 24. december 1991

  Slika 937
Slika 18 - šk. 10, m. 196: Fotokopija nagrade mesta Ljubljane Zvonimirju Cigliču leta 1991

  Slika 859
Slika 19 - šk. 7, m. 100: Fotografija: Zvonimir Ciglič prejema nagrado mesta Ljubljane. Delo, str. 8, 24. december 1991

Predlog za nagrado je podala Glasbena mladina Slovenije in njen takratni predsednik prof. Franc Rizmal. V predlogu za nagrado je zapisal, "da je že zadnji čas, da se težko bolnemu sedemdesetletnemu slovenskemu umetniku, ki je živel predvsem za svoje delo in afirmiral svoje rojstno mesto Ljubljano tudi na tujem, primerno oddolžimo."5 Nagrado je prejel 23. decembra 1991 iz rok ljubljanskega župana Jožeta Strgarja. Na vprašanje, če ta nagrada pomeni rehabilitacijo za njegovo povojno trpljenje, je odgovoril: "Lahko ne, lahko ja. Kak režim ne more rehabilitirati kogar koli v imenu drugega režima - v mojem primeru skrajno rdečega, ki ga pa ni več. Lahko pa razumem to nagrado kot izraz spoznanja dobromislečih in resnicoljubnih ljudi, ki so v svojem videnju življenske stvarnosti dojeli storjeno krivico, ki je močno popačila mojo življenjsko pot. "6 Te nagrade je vesel, ker je prvi skladatelj v samostojni Sloveniji, ki jo je prejel.

Konec marca 1993 mu je umrla mati. Malo pred tem jo je zadela možganska kap in od nje si ni več opomogla. Na osmrtnico v Delo (z dne 7. aprila 1993) je Zvonimir dal zapisati, "da je po dolgotrajnem trpljenju v mojih rokah, ki so ji zatisnile trudne oči, preminila v 90. letu starosti moja ljuba mati Štefka Ciglič, rojena Vogrič, vdova po komercialistu."7

Sredi jeseni 1996 je Ciglič po temeljitem in svobodnem premisleku prestopil iz katoliške v protestantsko vero, kar je z žigom in podpisom pristojnega duhovnika z dne 8. oktobra 1996, potrdila Evangeličanska cerkvena občina Ljubljana.8

V življenju je prijateljeval z mnogimi znamenitimi Slovenci, predvsem kulturniki, a tudi politiki mu niso bili nepoznani. Za politiko se sicer ni nikoli zanimal, nikoli ni bil član kakšne stranke. V njenem vrenju pa je živel po drugi svetovni vojni in ob tem seveda ni ostal hladen. Med politiki je bil zanj najmočnejša osebnost Boris Kidrič. O njem je rekel: "Če bi Kidrič ostal živ, ne bi prišlo do največje nesreče slovenskega naroda, do Edvarda Kardelja. Bil je utopistični, fantastični šolnik, ki je preslepil celo Josipa Vidmarja. Kidrič je jokal, ko so razpustili slovensko vojsko. Prekmalu je umrl. Prepričan sem, da bi šla slovenska politika po drugi poti, ko bi še živel. Kajti sistem urejajo ljudje."9

Zvomimir Ciglič še živi, a ne ustvarja več. Veliko svojega časa sedaj posveča premišljevanju, predvsem ga zanima filozofija in vse kar je povezano z njo. Sam pravi, da ni popoln nevernik, ne veruje v Boga, ampak v Nič kot transcendenčno resničnost. Verjame v sijajnost več kot dvatisočletne evropske kulture in še daljše planetarne civilizacije, medtem ko se mu prihodnost kaže kot postopno izgubljanje človeških dimenzij bivanja, brez duhovitosti in s tem ustvarjalnosti, ki bi nas še zmogla pretresti in nas opominjala o čudežnem slučaju, da bivamo na Zemlji.

Zaradi bolnega srca in sladkorne bolezni je več ali manj priklenjen na posteljo. Zanj skrbi žena Anica. Nima nobenega potomca in pravi, da bosta svoje premoženje zapustila slabotnim bitjem. Zelo rada imata namreč hišne ljubljenčke, še posebej jima je bil pri srcu psiček Fojček, ki jima je umrl januarja 1966 in skladatelj mu je celo posvetil skladbo Vizija. Kar nekaj muc pa imata še sedaj pri sebi.

  Slika 1050
Slika 20 - šk. 10, m. 205: Fotografija Fojčka, jesen/zima 1965

Ciglič je najbolj intenzivno živel med drugo svetovno vojno in v prvem desetletju po njej, ko so nastala njegova odločilna simfonična dela, umetnine trajne vrednosti, primerljive z najžlahtnejšo evropsko ustvarjalnostjo v času tik pred glasbeno avntgardo, ko še ni usahnila pretresenost ob prelomnih dogajanjih v evropskih narodih, še manj zavest o umetnosti kot izrazu notranjega sveta, emocij in globokih osebnih doživetij v konfliktnem času in prostoru.

Opombe

(1) Marijan Zlobec: Zvonimir Ciglič, slovenski skladatelj, dirigent, pianist in glasbeni pedagog. Primorska srečanja, št. 121-122/91, str. 486; šk. 7, m. 64 Nazaj.

(2) Miran Sattler: Znanec iz sosednje ulice, Josip Ciglič. Nedeljski dnevnik, 23. april 1987, str. 5; šk. 24, m. 481 Nazaj.

(3) Ibidem Nazaj.

(4) Marjan Zlobec: Zvonimir Ciglič, doktor glasbe. Delo, 5. oktober 1987; šk. 7, m. 93 Nazaj.

(5) Predlog Glasbene mladine Slovenije za nagrado mesta Ljubljane 1991 z datumom 28. junij 1991; šk. 7, m. 70 Nazaj.

(6) Ive. A. Stanič: Med Bogom in Satanom. Slovenec 14. november 1994, 7. del; šk. 19, m. 386 Nazaj.

(7) Osmrtnica Štefke Ciglič. Delo, 7. april 1993, str. 19; šk. 21, m. 405 Nazaj.

(8) Fotokopija rojstnega in krstnega lista Zvonimirja Cigliča s pripisom o prestopu v protestantsko vero na hrbtni strani; šk. 24, m. 473 Nazaj.

(9) Marijan Zlobec: Nič je transcendenčna resničnost. Delo, 23. februar 1991, str. 28; šk. 13, m. 331 Nazaj.



Stran je napisala Andreja Peterlin 15. septembra 2000; nazadnje je bila spremenjena 29. januarja 2001.

Naslov strani:  http://www.ff.uni-lj.si/www/diplomske_naloge/peterlin_andreja/zivljenj.html

Število obiskov po 29.1.2001  


Naprej na Martirij      Nazaj na Uvod      Kazalo      Začetek      Konec