Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani
Diplomske naloge

Andreja Peterlin: Zapuščina Zvonimirja Cigliča

stran 33-63    < Martirij   Kazalo   Korespondenca >

4. poglavje

Ustvarjalni opus

     4.1  Skladatelj
     4.2  Dirigent
     4.3  Pedagog
     4.4  Njegovi zapiski
     4.5  Krononološki pregled Cigličevih del




"Ustvarjalni opus Zvonimirja Cigliča po obsegu ni velik, vendar se z njim uvršča med najvidnejše ustvarjalce povojnega časa pri nas. Večina del je nastala kmalu po vojni, zasnovana pa je bila že v vojnem času."1

Pa pojdimo po vrsti.

Glasbo, njegov poklic, z njo in ob njej je živel, je spoznal po naključju. Domača gostilna "Pod skalco", ki sta jo zakonca Ciglič imela tri leta, je imela klavir, na katerem je Pušpan, kot so mu rekli, drugače pa dunajski Žid, delal večere gostom bolj pestre. Kot sedemletnega fantiča je Cigliča instrument zanimal in včasih je popoldan preizkušal ustroj tipk in se sam celo navadil igrati nekaj melodij. Nekoč ga je pri tem zalotil pianist in spoznal dečkovo veselje do glasbe in njegovo nadarjenost. Dobro leto ga je seznanjal z osnovnimi, praktičnimi in teoretičnimi nauki, dovolj, da je nadarjeni fant sam, kot samouk, nadaljeval začeto pot. Igral je na pianino in, sicer še precej nebogljeno, ustvarjal. Že pri trinajstih letih je napisal svoje prvo delo - drobno klavirsko skladbo Jutro. Pri šestnajstih pa se je učil klavirja pri profesorju Lucijanu Mariji Škerjancu.

Leta pred drugo svetovno vojno je Ciglič preživel v družbi aktivnih mladih umetnikov, z Jakobom Savinškom, Brankom Miklavcem, Pavletom Oblakom. V tem krogu se je udejstvoval predvsem kot pianist in skladatelj, bil pa je tudi vnet sogovornik o splošnih vprašanjih umetnosti. Kot nadarjen mlad glasbenik se je v tem času tudi prvič javno predstavil, in sicer v okviru študentskih majskih večerov bivših sokolovcev maja 1938. Njegovo drugo delo - miniaturna skladba Za Elviro, nosi letnico 1939. Naslednjega leta pa je začel z nastopi v javnosti kot dirigent in komponist klavirskih skladb in samospevov.

  Slika 935
Slika 26 - šk. 10, m. 197: Fotografija: Komorni ansambel MOSD, dirigent Zvonimir Ciglič; 1940

Vojna je ta krožek razbila, sledila je internacija v Gonarsu. Po zlomu Italije se je vrnil v Ljubljano in se vpisal na Glasbeno akademijo. Izbral je kompozicijo pri prof. Lucijanu Mariji Škerjancu in dirigiranje pri dr. Danilu Švari, obenem pa je absolviral klavir pri prof. Jadvigi Štrukelj-Poženelovi. Po štirih letih študija je diplomiral s svojo prvo simfonijo.

Na visoko stopnjo prvega odseka umetniškega oddelka Akademije za glasbo v Ljubljani se je torej vpisal v šolskem letu 1944/45. Akademijo je obiskoval kot redni slušatelj in dokončal vse predpisane študije leta 1948. Njegov glavni predmet je bilo komponiranje, ki ga je zaključil z najvišjo oceno 30. junija 1948. Učitelj kompozicije je bil Lucijan Marija Škerjanc, o katerem je Ciglič kasneje zapisal: "Svojega učitelja L. M. Škerjanca se spominjam s toplino in spoštovanjem. S toplino zato, ker je bil v mojem življenju pravzaprav tisti človek, s katerim sem mogel svojo mladostno zagnanost usmeriti na nivo koncentrirane miselnosti, glasbene logike in na filozofske poglede na svet. S spoštovanjem pa zato, ker je bil univerzalen mislec v vsakem pogledu, ne le na glasbenem področju." ... "Kot učitelj je bil svobodnega duha, težko je prenašal zaprt učni prostor in so predavanja, vsaj v zvezi z menoj, neštetokrat potekala v naravi, tako nekako sokratovsko, seveda kadar ni bil potreben klavir. Ni bil eden tistih pedagogov, ki ubijajo znanje v glavo učenca, tisti, ki so to pričakovali, običajno niso zvedeli dosti ali pa skoraj nič. Med nama je potekal študij tako, da sem mu samoiniciativno postavljal vprašanja, včasih tudi dokaj zapletena, na katera sem vedno dobil izčrpen in precizen odgovor." ... "Kot človek pa je bil Škerjanc bolj zapletena osebnost. Ne morem reči, da je bil slavohlepen, vendar se je dobro zavedal svojega znanja in sposobnosti, tako da je popolnoma zavestno dominiral nad drugimi." ... "S tem si je nakopal precej veliko število sovražnikov. Tisti, ki so mu očitali cinizem, je bil le-ta samo maska, za katero se je skrivala sila vznemirljiva, prav bolestna občutljivost, lahko rečem, skoraj bojazljiva sentimentalnost." ... "Škerjanc je danes premalo tehtno in marsikdaj napačno ovrednoten iz različnih razlogov."2

  Slika 889
Slika 27 - šk. 12, m. 279: Fotografija Lucijana Marije Škerjanca. Cigličev glasbeni mentor. Koncertni list Slovenske filharmonije, str. 195, leto 4, 1954/1955

Nekoliko kasneje, 16. novembra 1948, je uspešno zaključil tudi študij dirigiranja pri profesorju Danilu Švari, ki ga je opisal kot metromanskega muzika z odličnim posluhom za opero.

Sledila so Cigličeva najbolj plodna leta, v katerih se je uveljavil predvsem kot impulziven in sugestiven dirigent. Že pred diplomo je debitiral s Slovensko filharmonijo, nato pa vstopil za sezono 1948/49 v Sarajevsko opero kot dirigent. Po končani vojaščini je bil šest let stalni gost Slovenske filharmonije, a rednega mesta v njej ni dobil. Od 1955 do 1956 je bil direktor Srednje glasbene šole ter direktor in dirigent Subotiške filharmonije in imel v tem vojvodinskem mestu precej uspešnih koncertov z domačimi koncertanti in tujimi gosti. Iz tega mesta ima tudi diplomo, ki mu jo je podelila Mestna filharmonija Subotica ob jubilejnem koncertu za deseto obletnico (1945 - 1955) dela te filharmonije. Diploma nosi podpis sekretarja Josipa Ruzmana in predsednice Core Milko.

  Slika 446
Slika 28 - šk. 7, m. 79: Diploma Gradske filharmonije Subotica podeljena Zvonimirju Cigliču, dirigentu simfoničnega orkestra ob jubilejnem koncertu in 10. letnici dela Gradske filharmonije Subotica. Subotica, 1955

  Slika 865
Slika 29 - šk. 7, m. 96: Zvonimir Ciglič dirigira 5. Beethovnovo simfonijo v Subotici 1956. Teleks, str. 21, letnik 34, št. 20, 15. september 1978

Sledili sta dve specializaciji. Prva je bila v Salzburgu pri Lovru Matačiću, ki se je takrat v Evropi že zelo uveljavil.

  Slika 452
Slika 30 - šk. 7, m. 73: Potrdilo mednarodne letne akademije Mozarteum v Salzburgu iz specializacije dirigiranja pri prof. Lovru Matačiću, poleti 1957

  Slika 828
Slika 31 - šk. 12, m. 271: Fotografija Lovra Matačića. Programska knjižica Slovenske filharmonije, 1975

Na slovitem Mozarteumu v Salzburgu se je Ciglič udeležil mednarodnega dirigentskega tečaja. Druga specializacija pa je potekala v Parizu 1958/59. Tu je bogatil svoje znanje v kompoziciji pri profesorju Henriju Barraudu in v dirigentskih spretnostih pri profesorju Igorju Markeviču. Obenem je bil asistent-dirigent znanega pariškega orkestra Lamoureux.

  Slika 874
Slika 32 - šk. 7, m. 73: Potrdilo Comite d'accueil aux etudiants etrangers, iz dirigiranja pri prof. Igorju Markeviču in kompozicije pri Henriju Barraudu. Paris, 21. marec 1959

Skladatelj

Komponirati je skladatelj začel samoiniciativno, najprej z manjšimi in krajšimi skladbami, kasneje pa z vse večjimi mojstrovinami. Bil je izjemen talent z izrednim posluhom in spominom. Glasbeno znanje na tem področju si je pridobil na Glasbeni akademiji, predvsem pri prof. Lucijanu Mariji Škerjancu. Postala sta prava prijatelja in odlično sta se razumela. Profesor Škerjanc je ostal njegov glasbeni mentor sedem let.

  Slika 873
Slika 33 - šk. 7, m. 73: Diploma Akademije za glasbo v Ljubljani iz kompozicije, šolsko leto 1947/1948, 30. junij 1948, zadnja stran

Na njegovi diplomi piše: "Skladatelj Ciglič Zvonimir se je v teku svojega študija na kompozicijskem odseku Akademije za glasbo izkazal kot zelo nadarjen in samostojno ustvarjajoč skladatelj, čigar delo je usmerjeno v epsko-dramatičnem pravcu, vsled česar nagiba k velikim formam simfonične glasbe. Težišče njegovega študija je bilo zatorej osredotočeno zlasti na tem področju. Zelo značilen je njegov močni smisel za orkestralno barvitost."3 Podpis: rektor Julij Betetto.

V zadnjem študijskem letu je napisal "Prvo simfonijo" oz. "Sinfonio appassionato, ki mu je prinesla nagrado Prezidija ljudske skupščine republike Slovenije. Z njo je tudi diplomiral. Svojo mojstrovino je kasneje opisal kot: "Mojo prvo simfonijo sem dokončal 1948, vendar sem jo snoval dalj časa, to sega še v čas med vojno in je odraz mojega mladostnega idealizma sredi krute in krvave resničnosti tistega časa. To ni nobena faktografija nekega obdobja, ampak je splet mojega čustvenega in čutnega zaznavanja in doživljanja v odnosu do življenja kot takega. V tej simfoniji je verjetno najmočneje pričujoč moj umetniški credo, tako da lahko rečem, da je ta skladba, ki je epsko zasnovana in se v njej prepletata tako lirika in dramatika kot skoraj apokaliptična ekstatičnost s pri meni obveznim tragičnim podtonom, fundamentalno delo, iz katerega so zrasle pravzaprav vse moje poznejše skladbe." 4

Drugo njegovo veliko delo je iz leta 1952 in nosi naslov Obrežje plesalk ali tudi Simfonija ekstaze. Je ena izmed njegovih najbolj uspešnih, najbolj impulzivnih, najbolj eksotičnih, najbolj znanih skladb. Je tudi njegova najbolj uskoška skladba in do danes največkrat izvajano delo. V njej se je nabrala vsa kljubovalnost, vsi dramatski sunki, ki so v neponovljivih eksotičnih ritmih eksplodirali kot vulkan. Vse, kar se je v njegovi naravi zadrževalo, bilo z zaporom zatrto, je sedaj planilo na dan, se sprožilo v ustvarjanju. Odkriva dve tipični potezi skladateljeve osebnosti: smisel za polnozvočen orkestralni zvok in nekakšen tragični podton, ki veje iz večine njegovih partitur.

  Slika 1056
Slika 34 - šk. 10, m. 203: Fotografija Z. C. in Boga Leskovica ob prvi izvedbi Obrežja plesalk, 1953

Podlago za to delo je skladatelj našel v pesnitvah češkega pesnika Jana Havlase. Vsebina nas popelje v eksotični svet Tahitija v Tihem oceanu. Glavna junakinja je lepa Faaruma iz plemena Areojev, ki se zaljubi v belega prišleka. Pleme ima zaklad - bisere, ki jih varujejo tetovirani vojščaki. Belec izve, da je zaklad tabu in tvega življenje, da si ga pridobi, kajti Faarumo hoče zase. Do zaklada se mu uspe dokopati, tako da zbežita in biseri ju varujejo pred vojščaki. A verižica z biseri se pretrga in tabuja ni več. Pade še poslednji biser. Kopja letijo proti njima in tragični finale je tu. Oba izgubita življenje. Po tej skladbi je bil narejen tudi balet v koreografiji Henrika Neubauerja.

  Slika 1059
Slika 35 - šk. 10, m. 203: Fotografija Z. C. in Henrika Neubaverja ob izvedbi baleta Obrežje plesalk, 13.10.1966

  Slika 1058
Slika 36 - šk. 10, m. 203: Prizor iz baleta Obrežje plesalk, Ljubljana, 13.10.1966

Cigličev skladateljski vstop v javnost je povezan za tisti čas z značilnim dogodkom. Slovenski mladi komponisti ob koncu 40-ih in v začetku 50-ih let nikakor niso mogli priti do izvedbe svojih orkestralnih del.

Osnovne obrise Cigliča-skladatelja je ustvarila ljubljanska Škerjančeva šola s posrečenim spojem solidnega kompozicijskega stavka ter poznoritmične in impresionistične barvitosti zvočnega gradiva. Vsebina njegovega ustvarjanja se je razpletla med ekstremna, a hkrati v zadnji posledici dotikajoča se pola življenja in smrti.

V svojem umetniškem bistvu ostaja Ciglič skrajni romantik. Cigličev umetniški nadzor je zaznamovan z odporom do bolj intelektualističnih tokov sodobne glasbe. Skladatelj ostaja zvest svojim stilnim dispozicijam. Sodi med najmarkantnejše ustvarjalce slovenske povojne glasbe. Njegov opus ni obsežen, a je zato toliko bolj profiliran.

Cigličeve značilnosti, pomen in mesto med slovenskimi glasbenimi ustvarjalci je označil Lucijan Marija Škerjanc: "Vse njegovo delo je naozko povezano z njegovimi svetovnonadzorskimi pogledi, ki jih izpoveduje na svojstven, neodvisen način, v katerem najde mesto tako dramatičnost kot lirizem ter tako podaja vizijo življenja, ki ga prevladuje tragika. V takšnem svojstvenem izpovedovanju ni mesta za eksperimentiranja; zato ostaja njegova glasba v ozkem stiku s tradicijo, a hkrati izpolnjena z novimi, nevsakdanjimi in povsem osebno prizadetimi muzikalnimi mislimi, ki označujejo njegovo, v naši simfonični literaturi skoraj osamljeno in močno izrazito glasbeno govorico." 5

Mogoče je zanimivo, da sem največ komponiral med vojno in pa v najnapetejšem revolucijskem obdobju po vojni. Kaže, da za svoje ustvarjanje nisem potreboval idilike, ampak nasprotno čimbolj apokaliptično atmosfero. Takrat je čas vsesplošnega žrtvovanja, kajti vsaka resnična revolucija je spočeta iz tragične nujnosti, iz življenjske stiske, ki skozi lastno sublimacijo izžareva najvišje duhovne možnosti, ne glede na končni izid. V svetu resnične umetnosti ni važen rezultat, ki je pogojen v neki faktografski zaznavi, ampak je najpomembnejša in edino smiselna ekstatična opojnost ustvarjalnega procesa, zaobjetega v katarznem imperativu, ki omogoča človeku najpopolnejše možno osvobajanje lastne kreature. Sijajen in pretresljiv primer za to je Šostakovič, ko v obleganem Leningradu komponiral svojo znamenito Sedmo simfonijo sredi nacističnega satanizma in grozotnega kanibalizma." 6

"Med slovenskimi skladatelji iz generacije med obema vojnama zavzema Zvonimir Ciglič svojstveno mesto. Ne da bi bil njegov glasbeni opus prav posebno številčen, vendar ga od vsega začetka dalje označujejo posebne prepoznavne značilnosti, ki njegov skladateljski lik točno razmejujejo od drugih sodobnih skladateljev in ne dovoljujejo uvrstitve v katerokoli prevladujočih slogovnih smeri, temveč ga postavljajo zase s posebnim poudarkom na osebnih karakteristikah." 7 

Ciglič je kot skladatelj avtonomna umetniška osebnost; avantgardnih spodbud in evropskih aktualnih navdihov, pridobljenih na festivalih sodobne glasbe ni potreboval; ustvarjal je iz svoje notranjosti in doživetosti, iz stisk in bolečine, iz fizičnega in duševnega trpljenja, razpet med erosom in tanatosom.

Cigličeva glasba je polnokrvna, erotična, prežeta z divjimi, ekstatičnimi ritmi (Obrežje plesalk), s subtilnimi lirizmi (Concetino za harfo in godalni orkester), z občutkom za človeški glas in njegove izrazne finese, za čudežni spoj izbrane besede in zvoka (Erotikon, Triptih), za razumevanje med vsebino in tehnično oblikovno dovršenostjo (Simfonične skice za orkester).

Ciglič si je oblikoval samosvoj slog, ki je zunaj Kogojevega in Osterčevega skladateljskega kroga ter se izmika natančnejši slogovni opredelitvi. Vselej je izhajal iz evropske glasbene tradicije in ni bil nikdar dovzeten za avantgardno eksperimentiranje. Sam je opisal svoje kompozicijsko delo takole: Moja glasba je istovetna z mojo avtobiografijo, je istost, ki mi omogoča totalno umetniško izpovednost v logosu sublimacijskega imperativa. Sublimacija je zame pretopitev vegetativnega nagonskega življenja v duhovno sfero...

  Slika 761
Slika 37 - šk. 11, m. 250: Fotografija članov društva slovenskih skladateljev v Glasbenem koledarju na str. 174, 1991/1992. Zvonimir Ciglič je označen.

Dirigent

  Slika 869
Slika 38 - šk. 7, m. 88: Zvonimir Ciglič dirigira. Revija Tovariš, leto 4, št. 27, 2. julij 1948

Iz diplome:"Slušatelj Ciglič Zvonimir je izrazit dirigentski talent z živahnim temperamentom, sugestivnostjo in smislom za široko zasnovano interpretacijo. Vesten študij in nivo, ki ga ima kot komponist, ga usposablja za vsako odgovorno mesto dirigenta." 8 16. november 1948; podpis rektor: Julij Betetto.

  Slika 449
Slika 39 - šk. 7, m. 73: Diploma Akademije za glasbo v Ljubljani iz dirigiranja, šolsko leto 1947/1948, 16. november 1948, prva stran

  Slika 450
Slika 40 - šk. 7, m. 73: Diploma Akademije za glasbo v Ljubljani iz dirigiranja, šolsko leto 1947/1948, 16. november 1948, zadnja stran

Dirigentski poklic mu je veliko pomenil in zelo rad je dirigiral orkestru. Njegov profesor dirigiranja je bil dr. Danilo Švara.

  Slika 870
Slika 41 - šk. 12, m. 279: Fotografija Danila Švare, Cigličev profesor dirigiranja. Koncertni list Slovenske filharmonije, str. 195, leto 4, 1954/1955

Pod prvi javni nastop kot dirigent je zapisan maj 1938. Konzervatorijskemu orkestru je dirigiral že kot študent. Po zaključeni glasbeni akademiji je vodil operne predstave in dirigiral simfoničnim orkestrom v Sarajevu, Subotici, Ljubljani, Salzburgu in Mariboru. V Sarajevu je bil dirigent opere 1948/49. Dirigiranje je izpopolnjeval v Parizu pri profesorju Igorju Markeviču 1958/59. V francoski prestolnici je kot asistent dirigiral orkestru Lamoureux od 20. novembra 1958 do 15. marca 1959.

Še nekaj ocen o tem kakšen je bil kot dirigent. "Zvonimir Ciglič je prava dirigentska kri, ima izdelan interpretacijski koncept in zna orkester potegniti za seboj tako, da mu je pri zadnji reprizi aplaudiral." 9

"Sposobnost dirigenta Z. Cigliča temelji na pristni dirigentski obsedenosti in imamo v bistvu v njem nadaljevalca Matačićeve dirigentske smeri." 10

"Odlično zveneč orkester pod njegovo taktirko je najboljši ocenjevalec Cigličevih dirigentskih sposobnosti." 11

Ciglič je kot dirigent imel vse, kar mora imeti dirigent za uspešno kariero: temperament, muzikalnost, sugestivnost, izdelano tehniko, zanesljiv spomin, in ustrezno glasbeno kulturo. Manjkala mu je priložnost, da bi to večkrat dokazal. Njegovi nastopi so bili občasni. Z njimi je navduševal občinstvo in kritiko, ki je v njem videla tistega dirigenta, "ki je poklican postaviti našemu dirigentstvu nova, višja merila". 12 Tedaj je veljal za nadaljevalca Matačićeve dirigentske smeri.

Zelo ga je prizadelo, ko ni mogel več dirigirati. Tako se je sprožil spopad med dvema jazoma v njegovi naturi. Tisti prvobitni jaz, nabit z mobilno energijo strasti in trpljenja, je tulil v prostost, v akcijo, drugi racionalni jaz pa ga je tiščal za vrat in ga potiskal nazaj. Taka psihična rokoborba pa je zelo nevarna. Iz tega se je rodil prvi peklenski napad na njegovo srce.

Kot dirigent je Ciglič v Ljubljani požel mnogo uspehov; mednje gotovo sodijo koncerti z znanimi pianisti: Hansom Leygrafom, Kjellom Baekelundom, Anito Mozetovo, Vilmo Bukovec, Melanijo Bugarinović, Antonom Trostom in drugimi.

  Slika 1066
Slika 42 - šk. 10, m. 208: Fotografija klarinetista Mihe Gunzeka in dirigenta Z. Cigliča, ob izvedbi skladbe C. M. von Webra: Concertino za klarinet in orkester, december 1954

  Slika 1064
Slika 43 - šk. 10, m. 208: Fotografija solistke Core Milko-Pataki in dirigenta Z. Cigliča, ob izvedbi skladbe P. I. Čajkovskega: Koncert za klavir in orkester v B molu, Gradska filharmonija, Subotica, 12.12.1955

  Slika 1063
Slika 44 - šk. 10, m. 208: Fotografija orkestra in zbora, dirigent Zvonimir Ciglič, Subotica 21.12.1955

  Slika 1062
Slika 45 - šk. 10, m. 208: Fotografija violinista Aleksandra Szegedija, violončelista Pavla Stojkovića in dirigenta Z. Cigliča, ob izvedbi skladbe J. Brahmsa: Koncert za violino, violončelo in orkester, Subotica 24.2.1956

  Slika 1061
Slika 46 - šk. 10, m. 208: Fotografija pianista Kjella Baekkelunda in dirigenta Z. Cigliča, Ljubljana, 17.2.1958

  Slika 887
Slika 47 - šk. 12, m. 288: Fotografija pianista Hansa Leygrafa in dirigenta Z. Cigliča (s koncerta 28. januarja 1957). Koncertni list Slovenske filharmonije, leto 6, št. 9, str. 153

  Slika 1060
Slika 48 - šk. 10, m. 208: Fotografija pianista Antona Trosta in dirigenta Z. Cigliča, ob izvedbi skladbe P. I. Čajkovskega: Klavirski koncert v B molu, 3.3.1958

Pedagog

Pedagoškemu delu se je posvečal že od diplome naprej. Poučeval je harmonijo, kontrapunkt in partiturno igro. 29. decembra 1961 je opravil strokovni izpit za naziv profesorja srednje šole iz nauka o glasbi kot strokovnega predmeta z oceno 10.

  Slika 875
Slika 49 - šk. 7, m. 73: Spričevalo komisije za strokovne izpite za naziv profesor srednje šole v Ljubljani, 29. december 1961

Na glasbeni šoli je poučeval 26 let. Vsem učencem je takoj povedal, da je profesor le zato, ker mora pač zaslužiti za življenje. Pravi, da je vedno vztrajal pri tem, da je treba nesposobne odsloviti in jim dopovedati, kakšna življenjska katastrofa jih čaka, če bodo vztrajali pri učenju nečesa, za kar nimajo daru. Ampak takrat so mi profesorji na šoli govorili, da sem okruten, trdosrčen. Po štirih letih pa so si ti isti profesorji razbijali glavo, kaj storiti s takim učencem.

Ciglič trdi, da bi morali na srednjih glasbenih šolah obvezno imeti tudi matematiko, kajti to je eden bistvenih elementov za logično mišljenje, ki glasbeniku ne sme in ne more manjkati. Pri nas pa da je ravno obratno. Matematika, fizika, to je nekaj česar po mnenju vodilnih v glasbenem šolstvu ni treba. Kontrapunkt in harmonija sta za glasbo toliko kot slovnica za dramatiko. Znati ju moraš, nato nanju pozabiti in šele potem lahko pričneš pisati.

Šolsko leto 1955/56 je bil v Subotici tudi direktor tamkajšnje glasbene šole. Ohranjena je zanimiva fotografija njegovih učencev.

  Slika 1055
Slika 50 - šk. 10, m. 204: Fotografija učencev Srednje Muzičke škole, Subotica 1956

Njegov učenec prof. Franc Rizmal ga je opisal kot strogega, skrbnega in poštenega pedagoga, ki je svojim učencem posredoval trdno znanje, marsikateremu pa dobronameren in iskren nasvet, ki mu je bil napotilo za prihodnost. Njegovi učenci, ki so dosegli vidne uspehe so med drugimi tudi skladatelj Marijan Gabrijelčič, dirigent Anton Kolar, tenorist Jurij Reja, Žare Prinčič in tudi sam Franc Rizmal. Več njegovih učencev je po nadaljevanju študija torej moč najti med imeni znanih slovenskih skladateljev in dirigentov, še več pa jih poučuje na gimnazijah in glasbenih šolah.

Anton Kolar je učitelja Cigliča omenil v svoji knjigi Poem ekstaze. V posvetilu mu je zapisal," da popravlja mladostno napako in mu daje izredno pomembno mesto v svojem razvoju". Pedagog Ciglič mi je dal morda najpomembnejši nasvet, ko me je vprašal, kaj bi rad postal po študiju. Odgovoril sem mu ali koncertantni organist ali dirigent. Če bi radi bili dirigent morate čimprej v orkester, tam si boste pridobili največ izkušenj. Razmišljala sva, kateri instrument bi lahko v nekaj letih tako obvladal, da bi si utrdil ritem. Profesor se je spomnil na tolkala. Dirigent brez ritma je najhujša naravna nesreča, ki lahko zadene orkester. Vedel sem, da si bom s tolkali ritem utrdil do popolnosti." 13 

  Slika 876
Slika 51 - šk. 7, m. 72: Knjiga Antona Kolarja z naslovom Poem ekstaze, Cigličevega učenca, knjigo je izdala založba Didakta, 1990, Radovljica, naslovna stran

O fenomenu umetniške ustvarjalnosti je Z. C. zapisal: "Prava umetniška osebnost ustvarja iz življenjskega utripa, iz notranje nujnosti svojega spoznanja celotnega življenjskega kompleksa z vso resničnostjo, odgovornostjo in etnično moralno osveščenostjo kot končnim smislom umetniškega izpovedovanja. Ustvarjalni proces poteka po zakonitostih, ki so intelektualno neopredeljive. Umetnina je plod trajnega prepletanja zavesti in nagonskih zaznav, plod čustvenih in miselnih doživetij, ki vro v globini človeške duševnosti in se po določenih zakonitostih družijo z neustavljivo nujnostjo v zavestne predstave." 14 

Njegovi zapiski

Ciglič je v življenju tudi marsikaj napisal, tako kot večina ljudi, objavil pa ni ravno veliko. Pisal je o svojih delih, kako jih je zasnoval, kako so nastajala in kaj predstavljajo. Včasih je na papir izlil svoje misli o katerem velmožu ali sodobniku, o umetnosti, o Bogu in še čem. Predvsem pa prevladujejo teme povezane z glasbo.

Kriteriji pri ocenjevanju slovenskih glasbenih umetniških del, 7.5.1961. V teh zapiskih piše, da je osnovni življenjski koncept absurdnosti povzročil, da so postala merila o umetnosti skrajno površna in površinska. Pomembno je, da umetnik najde pota in možnosti, ki vodijo k osvobajanju človeške zavesti. Opiše tri velikane slovenske glasbe: Gallusa, Kogoja in Ostrca. Gallus se je znal uveljaviti na najbolj občestven način v neki popolnosti in to je znal modro izraziti. Marij Kogoj je bil več ali manj tuj svojim sodobnikom (Cankar) in situacije okoli sebe ni znal izkoristiti. Zavedal se je svojega stanja, zbral pogum, tvegal z uglasbitvijo teksta Leonida Andrejeva "Črne maske" in uspel. S tem je storil dejanje vredno največjih glasbenih dejanj. Osterčevo ustvarjanje je bilo polno v osnovi nedokončanih zgradb. Negotovost je skušal včasih reševati na način, da je intuitivno tvornost podrejal nekim matematičnim formulam. Za ostale glasbene ustvarjalce doda, da verjetno še niso rekli zadnje besede. Zaključna misel je pomembna in pravi, da je zelo pomembna za slehernega ustvarjalca svoboda ustvarjanja.

V Novice, 21.7.1964, je ob priliki govora, ki ga je imel ob odkritju spominske plošče Antonu Lajovicu v Vačah zapisal o njem, da je njegova zasluga predvsem v tem, da je na široko odprl vrata glasbenemu izražanju in našo glasbo dvignil na višino sodobne evropske in tudi svetovne glasbene umetniške ravni.

O Blažu Arniču je 1981 napisal, da ga je spoznal že 1957. Takrat je prevzel dirigiranje Arničevega "Povodnega moža". O njem, pa je zapisal, da je bil preprost človek, trmast in svojeglav, ni spadal v malomeščanski svet v katerega je bil postavljen. Imel je velik odpor do tehnologije, še posebej do avtov, saj ga Ciglič nikakor ni mogel spraviti do tega, da bi se usedel v avto in prav ta pošastni stroj mu je prezgodaj končal življenje.

O fenomenu umetniškega ustvarjanja, članku, ki je izšel tudi v reviji Glasbene mladine Slovenije novembra 1980 je zapisal, da je vsaka umetnost tragična, kadar se dotakne osnovnih življenjskih prvin. Iz tega sledi, da je vsaka umetnost že apriori tragična, ker je tudi življenje tragično v svoji podstati. Nadaljuje, da s tem ko se soočamo s tragično podstatjo življenja, si krepimo voljo do življenja. Čisto pravi umetnik ustvarja iz življenja, iz notranje nujnosti, ki jo čuti z vso osveščenostjo kot smislom umetniškega izpovedovanja. Ustvarjalni proces poteka po zakonitostih, ki so intelektualno neopredeljive. Spregovori še o mladini, da bi morala razlikovati umetnost v glasbi od glasbenega šunda. Končuje z mislijo, da se umetnost bojuje za red, zakonitost in jasno zavest, ter za ljudi išče dragoceno in odrešilno substanco resnice in lepote.

  Slika 900
Slika 52 - šk. 9, m. 124: Originalni rokopis besedila Zvonimirja Cigliča za oddajo Z našimi solisti na 3. programu Radia Ljubljane, 22. december 1981, prva stran

Tako je v spisu Estetsko humanistična vzgoja in programska politika kulturnih inštitucij zapisal, da je veliko del skomercializiranih, še posebej popevke. Vlada moralna zmedenost in negotovost, ki se vse bolj polašča človeka, za kar so predvsem krivi nekontrolirani vdori miselnih in čustvenih tokov, ki služijo predvsem kratkočasju. Poplava šund literature je vse večja in vse bolj zastruplja mladino. Sprašuje se, če jo je še možno kako omejiti. Govori o popevkarstvu in daje Francijo za zgled. Zastavlja si vprašanje, če obstaja tudi pri nas kakšna možnost, da bi si ustvarili lastno popevko z neko svojo specifiko. Na zaključku predlaga vzpostavitev neke osnove kulturne politike in kulturnih prizadevanj, da bi imeli vizije za prihodnost.

  Slika 435
Slika 53 - šk. 7, m. 110: Originalni rokopis Zvonimirja Cigliča: Estetsko humanistična vzgoja in programska politika kulturnih inštitucij, rokopis v 3.delih, 1.del od str. 1 - 9, 2.del od str. 10 - 17, 3.del od str. 18 - 25; prva stran

  Slika 901
Slika 54 - šk. 9, m. 126: Originalni rokopis Zvonimirja Cigliča o Bogu, prva stran

Kronološki pregled Cigličevih del

Pri pisanju skladb se je skladatelj držal načela, da je vsaka skladba enkraten živ organizem, ki ga ne kaže nategovati na kopito raznih modnih smeri in izumov.

Zanj je umetniško ustvarjanje neprestano intenzivno soočanje z golo realiteto življenja, zaobjeto v kompleksnosti ustvarjalčeve osebnosti in sublimirano skozi njegov moralno-etični princip v intenzivno pogojeno vizijo sveta.

Spada med tiste slovenske glasbene ustvarjalce, ki ustvarjajo na svojstven glasbeni način.

Njegov glasbeni opus je tesno povezan z njegovimi nadzori, vsaj tako ga ocenjujejo kritiki, ki so odkrili v njegovi umetnosti hkrati tragiko in dramatičnost ter lirizem in posebne vrste ekspresionizem, vse to pa sestavlja silnice njegove vizije življenja in sveta.

V ustvarjalnem procesu je reševanje nekega problema lahko postopno, včasih pa traja tudi več let, zaobseženo v sproščanju mobilne energije pogojene v sprostitvi kreativne misli. Ima tri stadije. Stadij intuitivnosti je vzburjen s sprejemanjem libidnih impulzov in z intenziteto, s katero so oblikovane podzavestne misli. Stadij ekstaze se potencira do emotivnega klimaksa, ki se razživi v duhovno videnje logosa. Stadij miselne obdelave pa je zavestno tolmačenje realnosti in oblikovanja dokončnega vsebinskega izraza. Zato je umetniški ustvarjalec zanimiv in opavičljiv samo v ekstatičnem razponu med rojstvom in smrtjo in le, kolikor ima moč, da se sooča z življenjem v polnem smislu svoje odgovornosti.

Ciglič se stilno oplaja tako ob impresionizmu kot ekspresionizmu, a pri tem vse skozi stremi po plastični in izvirni izpovednosti, ki se odraža v njegovih delih tako v instrumentaciji, formi kot vsebini.

Med spočetjem in rojstvom je po zakonih narave neka doba, ki jo imenujemo nosečnost. Če to prenesemo v Cigličev svet ustvarjalnega procesa, je ta doba pri njem, kadar gre za simfonizem, dolga približno šest do osem let.

1934

Jutro, za klavir

1939

Za Elviro, za klavir

Tri miniature za klavir: Pepelkina tožba, Jutro v parku, Na promenadi; prva izvedba avtor, 1940, koncert MOSD

1942

Preludij za sopran, dva zbora in orkester;

Nocturno za klavir; prva izvedba Marta Osterc, 19. februar 1943

  Slika 471
Slika 55 - šk. 2, m. 49: Nocturno, Založba Kaos; tisk, Ljubljana, letnik 20, 1942, prva stran

Bakhanal za klavir; prva izvedba Igor Dekleva recital v Ljubljani 1982

  Slika 469
Slika 56 - šk. 2, m. 50: Bakhanal, piano solo. Založba Kaos; tisk, Ljubljana, letnik 21, 1942, prva stran

1943

Mala suita za klavir; prva izvedba Radio Ljublanja, Marijan Lipovšek
         Delo je posvetil spominu svoje ljube male sestrične Nevice.

Silhueta, simfonična skica; prva izvedba Slovenska filharmonija, Samo Hubad, 15. november 1965

1944

Suita v starem slogu za klavir; prva izvedba Radio Ljubljana, Marijan Lipovšek

Intermezzo za violino in klavir;

Nocturno, simfonična skica; prva izvedba Slovenska filharmonija, Samo Hubad, 15. november 1965

1945

Tri skladbe za klavir: Ostinato, Romancain Študija , prva izvedba Radio Ljubljana, Marijan Lipovšek
         Posvečeno prvi ženi Nevenki.

1946

Finale

Scherzo

Pismo za visoki glas in klavir; prva izvedba Zlata Gjungjanec, 4. april 1949, Beograd

Zasanjanost za visoki glas in klavir; prva izvedba Zlata Gjungjanec, 4. april 1949, Beograd

Jaz te ljubim za visoki glas in klavir; prva izvedba Zlata Gjungjanec, 4. april 1949, Beograd.
         Pismo na poezijo Henryja Barbussa, Zasanjanost na poezijo Pavla Oblaka in Jaz te ljubim na poezijo Pavla Golia je avtor povezal v ciklus Erotikon.
        Te tri samospeve je posvetil Milici Kokol.

  Slika 877
Slika 57 - šk. 7, m. 63: Erotikon, tri pesmi za visoki glas in simfonični orkester; inštrumentirano, rokopis originalne partiture. 20. januar 1952, naslovna stran

  Slika 878
Slika 58 - šk. 7, m. 63: Erotikon, tri pesmi za visoki glas in simfonični orkester; inštrumentirano, rokopis originalne partiture. 20. januar 1952, prva stran

1947

Naša pesem, za mladinski zbor; prva izvedba Radio Ljubljana, Janez Kuhar

1948

Sinfonia appassionata imenovana tudi Prva simfonija; prva izvedba Slovenska filharmonija, Jakov Cipci, 16. april 1948
         Posvetil jo je vsem, ki so v pandemoniju strasti in trpljenja žrtvovali svoja življenja za svobodo svojega ljudstva. Pozneje je avtor posvetilo dopolnil z razlago, da simfonija ni namenjena zelenemu, belemu ali rdečemu Bogu, da pa je v njej več partizanstva in domobranstva, več Hitlerja in Mussolinija in celotne svetovne apokalipse kot v vseh drugih skladbah, ki so natale pri nas v tem času. Zanjo je še istega leta prejel nagrado Prezidija ljudske skupščine R Slovenije. Skladba je izšla 1977 na gramofonski plošči založbe Helidon. O njej so napisali, da je v svoji oblikovni dovršenosti zrela, v kompozicijski tehniki zgledna, v izpovednosti do kraja prepričljiva.

O tej skladbi je avtor zapisal:"Med vojno 1942 sem kot 21-letni mladenič med drugim zapisal sledeče:"Duhovni pohod človeštva skozi vsemirje (vzporedno z osvajanjem poedinih planetov vesolja). Z duhovnostjo prenasičeno in prenapeto zemeljsko ozračje se sprošča v vsemirju. Z neenakomirnim valovanjem se giblje po neskončni poti, sedaj v ekstazi, sedaj v lahni umirjenosti svojemu nedosegljivemu večnemu cilju nasproti: smislu življenja in smrti." Za to, odkod mi ta misel o osvajanju vesolja, nimam razlage, saj takrat nisem ničesar vedel o atomski energiji. V tem videnju smisla življenja in smrti sem zasnoval že takrat Sinfonio appassionato, kot svojo izpoved o apokaliptični človeški tragediji. Seveda ne, kot neko faktografijo, ampak nasprotno, kot sublimacijo te faktografije. Ob tem naj povem, da gre za resnično umetnost samo takrat, kadar je ustvarjalcu dan tak talent, ki mu omogoča pretopiti življenjsko stvarnost v duhovno sfero. Kjer tega ni, ne morem govoriti o umetnosti. Leto dni kasneje sem zapisal: "Vidim temo, temo in brezno mrakobnosti. Na dnu srca se mi prebuja otroška duša, ki me bedno tolaži in mi daje upanje." S tem upanjem sem komponiral simfonijo, vodila me je ideja odrešenja. Tu je totalno prisoten moj jazni intuitivni svet, vzburjen z emotivnimi klimaksi, pogojenimi v razpletanju muzikalnega tkiva v večnem soočanju teme in svetlobe. Sinfonia app. je ciklično zgrajena. Že v 1. stvaku se oglasi v rogu solo prva tema 3. stvka, kot usodni logos bivanjskega spoznanja. Drugi stavek je simfonični izliv strastne ljubezni in opojnega trpljenja (odtod naziv simfonije). Glavna tema 2. stavka se glasi v izpeljavi 3. stavka, kot vizija nečesa za zmeraj izgubljenega. V allegru Finala pa večna borba med biti in ne biti izzveni s subdominatnim napolitanskim akordom v tragičnem vzdušju pravzaprav utopične zmage. Sin. app. sem zaključil šele leta 1948 in jo posvetil tistim, ki so žrtvovali svoja življenja za svobodo svojega ljudstva. Za to delo sem prejel istega leta nagrado Prezidija Ljudske skupščine R Slovenije." 15 

V marcu 1966 ob priliki izvedbe Sinfonije appassionate v Slovenski filharmoniji je zapisal še tole:"Ob izvedbi svoje simfonije naj opomnim predvsem na dejstvo, da je smisel vsake simfonije v neki kompleksni samoizpovedi. V kolikor neko simfonično delo v svojem bistvu zaobsega to možnost, v toliko je pomembno in smiselno. Ker je to delo nastalo pred 18 leti in je s tem dan poslušalcu že nujen časovni dostop, lahko vsak sam kritično presodi v koliko je neodvisno od tokov tistega časa oz. v koliko je eksistenčna samoizpovedna nujnost. Naslovi posameznih stvakov nam povedo, da tu ne gre za klasično obliko simfonije, temveč je gradnja te simfonije v skladu z modernim čustvovanjem, ki narekuje nove glasbene prijeme, čeprav je sonatni stavek docela jasno tekoč povsod tam, kjer je to nujno in s tem cikličnost dela upravičena." 16 

Adagio amoroso za harfo; prva izvedba Pavla Uršič, 19. maj 1949
         Delo je posvetil ženi Nevenki Ino.

1949

Preludij za zbor in orkester

1952

Obrežje plesalk imenovana tudi Simfonija ekstaze; prva izvedba Slovenska filharmonija, Bogo Leskovic, 6. april 1953. Prva izvedba baleta je bila v mariborski operi 20. junija 1964, koreograf: Henrik Neubauer, dirigent: Vlado Kobler.
         Je ena izmed najbolj znanih in predvajanih skladateljevih del. Po njej je nastal tudi balet. Po prvi izvedbi jo je skladatelj nekoliko predelal in izrazno strnil.

O tej skladbi je avtor zapisal sledeče: "Genske zasnove za vsa moja dela so že pogojene v Sinf. appassionati. Tako je tudi Obrežje plesalk logično nadaljevanje tragične misli o prabitni bolečini kreature, predvsem seveda človeške. To je osnovni credo mojega odnosa do sveta. V Obrežju plesalk se zasnova in razvoj muzikalnega tkiva prepletata v ekstatičnih erupcijah ritma in opojnosti orkestralnih barv, preko bujne in burne izpeljave, tja do tragičnega finala. Tu se končno soočita sakralni kanon (v trdih trobilih) in bolestni prakrik kreature (v rogovih). Ali morda zato, da si človek v deliriju strasti in trpljenja, preko agonije smrti, ki je tu, kot solza nad oltarjem življenja (violinski solo), preživi večno osvobajanje. Tudi O. plesalk sem zasnoval že med vojno, saj sem kmalu po vrnitvi iz internacije v Gonarsu, napisal več skic, ki mi jih je okupator poleg drugih rokopisov zaplenil. Do l. 1975 sem bil prepričan, da je v zvezi s tem vse izgubljeno, in sem bil prijetno presenečen, ko sem v NUK-u našel dva tiskana izvoda skladbe "Bakhanal" za klavir, ki je ena izmed omenjenih skic. Obstajata dve verziji Ob. plesalk. V bistvu sta enaki. Razlika je delno oblikovna, delno pa v instrumentaciji. Ena izmed važnejših sprememb je ta, da so neposredno pred zaključkom skladbe v 1. verziji timponi solo, ki jih v 2. verziji zamenja violinski solo. V 1. verziji je tudi 6 rogov, ki sem jih bil primoran zmanjšati na 4, ker takrat ob krstni izvedbi l. 1953 še nismo premogli 6 kvalitetnih rogačev. Ko sem komponiral to delo nisem niti za hip pomislil na naslov, ki ga ima. Takrat sem bil v takih duhovnih ejakulacijskih stanjih, da mi tega ni bilo mar. No, slučajno sem dobil v roke istoimenski potopisni roman Jana Havlase in sem zaradi eksotične in misterijske atmosfere v kateri dehti lepa Faaruma, podtaknil ta naslov. Iz tega je razvidno, kako je naslov v hipu nepomemben. Čeprav je Ob. plesalk temeljito izstopajoča skladba v naši simfonični literaturi, in jo je spontano sprejelo poslušalstvo, kot tudi kritika, nisem prejel za to delo nobenega družbenega priznanja. Do sedaj je bila izvajana 2. verzija in jo je z menoj vred dirigiralo 8 dirigentov, kar nedvomno govori delu v prid." 17 

  Slika 478
Slika 59 - šk. 1, m. 3: Obrežje plesalk, simfonija ekstaze, druga verzija. Rokopis originalne partiture; pesnitev Jana Havlase, ki predstavlja vsebino dela, 1952

  Slika 479
Slika 60 - šk. 1, m. 3: Obrežje plesalk, simfonija ekstaze, druga verzija. Rokopis originalne partiture, 1952, prva stran

Tri pesmi za visoki glas in orkester; prva izvedba Slovenska filharmonija, 11. april 1955, solist: Miro Brajnik, dirigent: Bogo Leskovic

1954

Usoda za srednji glas in klavir; prva izvedba Marinka Grajzar, 19. junij 1969
         Skladbo je posvetil umrli sestrični Nevici in spominu Ane Frank.

1955

Topoli v jeseni za srednji glas in in klavir; prva izvedba Marinka Grajzar, 19. junij 1969
         Skladba je posvečena babici Citi.

1956

Števerjanska ali Tretja simfonija za orkester;

1957

Maček na dopustu, za ženski (mladinski) zbor; prva izvedba Mladinski zbor iz Tolmina Makso Pirnik, 1968

Lari - fari, za ženski (mladinski) zbor;

Bav - bav, za ženski (mladinski) zbor; prva izvedba Ženski zbor Radio Ljubljana, Lojze Lebič, 1966

Jelki, za ženski zbor;

1960

Concertino za harfo in godala; prva izvedba Mednarodni kongres glasbenih pedagogov na Dunaju, 28. junij 1961, solist: Ruda Ravnik, dirigent: Vinko Šušteršič

O tem delu je skladatej zapisal:"Concertino za harfo in godala sem zasnoval v Parizu in ga dokončal v Ljubljani 1960. To je v obdobju, ko sem bil na prelomnem razpotju svojega življenja, tako v pogledu moje stvarne vegetativne situacije, kot v filozofskem odnosu do življenjskega smisla in nesmisla. Zato je v tej skladbi polno intimnosti in pretežno lirično pogojeno vzdušje. Začetni akordi v godalih naznanjajo neko usodnostno atmosfero, ki se razžari v prvi temi harfe in nato v odgovoru orkestra. Drugo temo uvede spet harfa (con dolore), ki je, lahko rečemo, kot ranjena ptica s prestreljenimi krili, v kateri je še vedno strastna želja in hrepenenje poleteti nad horizontom, toda nima več moči za to. Od tu dalje se izprepletata obe temi, ki se končno spojita kot dvoje nedolžnih bitij v "calmo", kjer se javljata obe temi istočasno, prva v flageoletih violinskega sola, druga v flageoletih in flisandih harfe. Iz tega zraste protest proti kruti usodi (espressivo), ki izzveni v ostrih in energičnih tonih harfe in se v vibracijah druge teme zaključi v "pesante" v dramatskem konfliktu med harfo in orkestrom, kateri pripravi kadenco. Ta je zgrajena iz motivike druge teme, ki tu kot v neki tragični viziji v "suoni eolici" zadrhti v vetru nad pusto pokrajino življenja. V reprizi se srce pomiri in s prvo temo, kjer se nežno in bežno poslednjikrat soočita harfa in orkester, izdehti vse v nirvano. Skladbo sem posvetil svojemu očetu. Praizvedba je bila na Dunaju 28. junija 1961 s solistko Rudo Ravnikovo. 18 

  Slika 880
Slika 61 - šk. 2, m. 32: Concertino za harfo in godala, Edicije Društva slovenskih skladateljev. Ljubljana, 1974, Musikverlage Hans Gerig, Köln/Cologne, ED. DSS 94, HG 1104, tisk, prva stran

1962

Srečku Kosovelu, za moški zbor; prva izvedba Zbor primorskih študentov "Vinko Vodopivec", 1963

  Slika 475
Slika 62 - šk. 1, m. 28: Srečku Kosovelu, za moški zbor; besedilo Marjan Štancar, 29. december 1962, originalni rokopis

1965

Vizija, simfonična skica; prva izvedba Slovenska filharmonija, Samo Hubad, 15. november 1965
         Skladbo je posvetil kužku Fojčku, ki mu je umrl januarja 1966 in s tem pokazal oz. poudaril vrednost in pravico bivanja sleherne kreature, kot je sam zapisal.
         Silueto 1943, Nocturno 1942 in Vizijo 1965 je skladatelj zaokrožil v Simfonične oz. imenovane tudi Tri skice.

"Sifonične skice so organsko zraščene s celotnim mojim delom, zato so odraz mojega celotnega življenskega nazora. Vem, namreč to, da se umetnikovo delo uvršča po svoji življenjski smotrnosti samo takrat v celotni življenjski proces, če ga nosi v sebi dejanska samoizpovedna nujnost. Prepričan sem, da je vsako resno umetniško delo v svoji osnovi neka nenaročena nujnost in bi vsako prenatančno samooznačevanje vodilo v nesporazum. Zato menim, da je ustvarjalec najpošastnejši, če pušča ta vprašanja kolikor mogoče odprta. S preveč določeno besedo bi zaprli pot doživljajočemu poslušalcu in bi skladbo, ki ne sme biti napeta na neko vnaprej določeno shemo, z intelektualnimi ugotovitvami zameglili. S tem bi sprejemalcu-poslušalcu in sodelujočemu soustvarjalcu onemogočili, da bi umetnino sprejel intuitivno, in ne intelektualno, v polni razsežnosti, ki jo resnična umetnost apriori zaobsega", 19  je zapisal Ciglič ob prvi javni izvedbi Treh skic 1965 leta.

Eros - tanatos za bariton in klavir;

1966

Dve pesmi za srednji glas in orkester; prva izvedba Slatina Radenci, 25. november 1966, solist: Božena Glavakova, dirigent: Ivo Petrič

1967

Sublimacija za rog in harfo; prva izvedba Chamber Concert for the 10th International Musicological Congress/ Modern Gallery, 6. september 1967, rog: Jože Falant, harfa: Pavla Uršič

1974

Simfonia mortis za orkester, zbor in recitatorja;

1983

Božanski absurd
         Zadnje njegovo dokončano delo, na verze Alojza Gradnika. Poimenoval ga je tudi simfonični epitaf in mu zraven dodal moto: Mortuus pater filium moriturum exspectat. Mrtvi oče čaka sina, ki umira. Za to delo se zdi, kot da bi se v njem zaokrožile vse teme, ki so skladateljevo umetniško ustvarjanje označevale vse življenje. Je tridelni žrtvenik, iz katerega izveneva človekova drama na življenjski poti, kjer bije vnaprej izgubljen boj s smrtjo. Ta človekov boj se Cigliču kaže kot hud paradoks. V njegovem jedru plameni in izgoreva tragičnost, ki je podstati življenja.
         Altistka Eva Novšak-Houškova je ob spremljavi orkestra zapela samospev Božanski absurd na koncertu Glasbene matice 1983, ki je s tem doživel tudi krstno izvedbo.
         Topole v jeseni na poezijo Pavla Oblaka iz l. 1955, Usodo ravno tako na poezijo Pavla Oblaka iz l. 1954 in Božanski absurd na verze Alojza Gradnika je zaokrožil v Triptih, katerega prvi del je posvetil babici Citi.

"Triptih za srednji glas in orkester je trostavčna skladba. Prva dva sta v elegiji, v pesemski obliki, tretji pa je pravzaprav epitaf, ki izzveni v apokaliptičnem kriku človeka. Prvi stavek "Topoli v jeseni" iz l. 1955 in drugi stavek "Usoda" iz l. 1954 sta na besedilo Pavleta Oblaka in sta bila prvotno komponirana za glas in klavir, a sem ju pozneje instrumentiral in sta bila že večkrat izvajana. Tretji "Božanski absurd", kot sem ga poimenoval, pa je komponiran na poezijo mojega rojaka Alojza Gradnika in to direktno za glas in orkester letos 1983 leta. Izvedbi v Gorici, od koder je moj rod po očetu in materi (natančneje iz Števerjana) in v Trstu sta torej krstni izvedbi, kar mi je v veliko zadoščenje, saj sem vedno čutil, da je moja rodna gruda v resnici samo briško-goriška zemlja," 20  je zapisal Ciglič o tej svoji skladbi.

Opombe

(1) Primož Kuret: Zvonimir Cilglič; Sedemdesetletnica. Naši razgledi, 22. marec 1991, stran 167, kseroks kopija; šk. 7, m. 80 Nazaj.

(2) Originalni rokopis govora Zvonimirja Cigliča ob oddaji ob 80. letnici rojstva Lucijana Marije Škrejanca, 15. december 1980; šk. 7, m. 105 Nazaj.

(3) Diploma Akademije za glasbo v Ljubljani iz kompozicije, šolsko leto 1947/48; šk. 7, m. 73 Nazaj.

(4) Članek ob 60. letnici Zvonimirja Cigliča. Delo, 20. februar 1981; šk. 7, m. 92 Nazaj.

(5) Zapis o Zvonimirju Cigliču ob njegovi 50. letnici. Revija Srečanja, leto 6, št. 27, str.28, 1971; šk. 11, m. 253 Nazaj.

(6) Naši umetniki pred mikrofonom za RTV Ljubljana, uredništvo kulturnih in literarnih oddaj 3. program, 13. december 1982; šk. 9, m. 135 Nazaj.

(7) Program simfoničnega orkestra Slovenske filharmonije, 14. januar 1972. Komentarje napisal Lucijan Marija Škerjanc; šk. 13, m. 314 Nazaj.

(8) Diploma Akademije za glasbo v Ljubljani iz dirigiranja, šolsko leto 1947/48; šk. 7, m. 73 Nazaj.

(9) Rafael Ajlec, Ljudska pravica, 7. februar 1958; šk. 19, m. 382 Nazaj.

(10) Rafael Ajlec, Ljubljanski dnevnik, 9. junij 1959; šk. 19, m.382 Nazaj.

(11) Karol Pahor, Slovenski poročevalec, 1. junij 1957; šk. 19, m.382 Nazaj.

(12) Članek ob 60. letnici Zvonimirja Cigliča. Dnevnik; 20. februar 1981; šk. 7, m. 92 Nazaj.

(13) Anton Kolar: Poem ekstaze, Ljubljana 1990; šk. 7, m. 72 Nazaj.

(14) O fenomenu umetniškega ustvarjanja, Dnevnik, 19.2.1971; šk. 19, m. 374 Nazaj.

(15) Zapis Zvonimirja Cigliča o njegovi Sinfoniji appassionati, 27. februar 1983; šk. 9, m. 214 Nazaj.

(16) Zapis Zvonimirja Cigliča o priliki izvedbe Sinf. appassionate v Slovenski filharmoniji, marca 1966; šk. 13 m. 324 Nazaj.

(17) Zapis Zvonimirja Cigliča o njegovi skladbi Obrežje plesalk, 27. februar 1983; šk. 9, m. 215 Nazaj.

(18) Zapis Zvonimirja Cigliča o njegovi skladbi Concertino za harfo in godala, 20. november 1985; šk. 9, m. 216 Nazaj.

(19) Komentar Zvonimirja Cigliča o njegovi skladbi Tri skice za orkester ob prvi izvedbi tega dela Slovenske filharmonije 16.11. 1965; šk. 19, m. 379 Nazaj.

(20) Zapis Zvonimirja Cigliča o njegovi skladbi Triptih za srednji glas in orkester, 10. april 1983; šk. 9, m. 217 Nazaj.



Stran je napisala Andreja Peterlin 17. septembra 2000; nazadnje je bila spremenjena 9. februarja 2001.

Naslov strani:  http://www.ff.uni-lj.si/www/diplomske_naloge/peterlin_andreja/opus.html

Število obiskov po 29.1.2001  


Naprej na Korespondenco      Nazaj na Martirij      Kazalo      Začetek      Konec