Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani
Diplomske naloge

Andreja Peterlin: Zapuščina Zvonimirja Cigliča

stran 19-33      < Življenjepis    Kazalo    Opus >   

3. poglavje

Martirij

     3.1  Gonars
     3.2  Ljubljanski zapori
     3.3  Karlovec
     3.4  Bolezen



Vsako življenje na tem svetu je splet lepega in grdega, dobrga in slabega, veselja in žalosti, zdravja in bolezni, dobrih stvari in trpljenja. Večinoma se ljudje raje spominjamo lepih strani, ampak tudi mimo temnih ne moremo, saj nas zelo prizadanejo. Ravno tako tudi skladatej. Da so se mu dogajale krivice in da je bil zaprt, je povedal za javnost šele kakšno desetletje nazaj. Zelo nerad se spominja internacije v Gonarsu, zato sem si tu pomagala s knjigami, nekaj več je povedal o Ljubljanskih zaporih, precej pa se je razgovoril o zaporu in mučenju v Karlovcu. Pri vseh teh spletkah in krivicah, ki so se mu dogajale, pa je izrecno želel, da se pove, da je politično neopredeljen, in da nikogar ne krivi za vse kar se mu je dogajalo.

Gonars

Ciglič se zelo nerad spominja internacije v Gonarsu. Pravi, da si nihče ne more predstavljati, kako je tam bilo, razen tistih, ki so to okusili. Sam je bil takrat mlad, poln življenja in upanja pa zaprt. Italjanski okupator je februarja 1942 obdal mesto Ljubljano z žično ograjo in bodečo žico, ki je bila dolga okoli 42 km. Prizadeval si je zapreti čim več moških, da bi uničeval dejavnosti osvobodilnega gibaja. Zato je velikokrat izvajal racije, še posebej po 25. februarju 1942. V eni od njih se je znašel tudi Ciglič. Njegov oče je bil takrat kurir kvarta Šentjakob. Zajeli so ga Italjani, skupaj z obema sinovoma Zvonimirjem in Dušanom. Gnali so jih v belgijsko. To je bilo osrednje zbirališče za ljudi, ki so jih nameravali internirati. Ta belgijska vojašnica je stala v neposredni bližini ljubljanske železniške postaje. "Skoro vse bodoče internirance so spravili v dvoriščne stavbe vojašnice, odkoder ni bilo nobenega razgleda na ulice. V majhne, pravokotne sobe z okoli 30 kvadratnih metrov površine so strpali tudi do 50 ljudi. Od časa do časa so vojaki koga poklicali, a bolj preprosti Italjani niso bili kos izgovorjavi slovenskih priimkov, tako, da se marsikdo na klic ni oglasil. Dogajalo se je, da so okupatorji vrivali med zapornike svoje plačance, slovenske pravokatorje in konfidente." ... "Prehrana zapornikov je bila slaba, večkrat neužitna." ... "Ko so italjanski okupatorji dokončno pripravili sezname internirancev, so dan ali dva prej premestili zapornike v prostor nasproti bivšemu sokolskemu domu na Taboru. V kakih 50 kvadratnih metrov veliko sobo so strpali okoli 100 zapornikov. Začele so se priprave za odhod v italjanska internacijska taborišča. Soba je bila brez vsakršne opreme, z velikimi okni na ulico in dvoriščno stran vojašnice, zastrta s temnim blagom. Zapornikom so prepovedali gledati na ulico. Kljub temu so se na cesti ob tem delu vojašnice zbrali ljudje. Postajali so in poskušali ugotoviti, če so v njej njihovi najbližnji, prijatelji in znanci. Italjanski stražarji so jih surovo odganjali. Zaporniki so prečuli noč skoraj brez spanja, kajti na golih in izrabljenih deskah v prenatrpani sobi ni bilo niti toliko prostora, da bi se podolgoma zleknili po tleh. Spali so sede in skrčeno, medtem ko so drugi stali." 1 

Dan pred izgonom v internacijo so vsakega bodočega interniranca posebej fotografirali čelno in v profilu. Za slednjega izmed njih so pripravili tudi posebno mapo imenovano "scheda" oz. dosje s podatki in fotografijo interniranca.

"Internacijsko taborišče Gonars so v prvih mesecih 1942 pospešeno gradili, kajti predvideno je bilo za množično izselitev Slovencev iz Ljubljanske province. Prvi številni izgnanci v Gonars so bili aktivni podoficirji in oficirji ter rezervni oficirji bivše jugoslovanske vojske." 2 

Sredi marca 1942 je bil Gonars torej nared, da sprejme tisoče slovenskih internirancev. Postal je najbolje varovano taborišče v celotni Italiji, a kljub temu je osmim slovenskim zapornikom avgusta istega leta uspelo pobegniti.

Zapornike so v internacijo vozili ponoči. Cigličevemu očetu je uspelo pobegniti iz kasarne, sinova pa nista imela take sreče. Segnali so jih na dvorišče vojašnice, jih zopet klicali po imenih, nato pa vsakega posamezno uklenili v verige, jih zvrstili v peterorede in vrsto še posebej privezali na dolgo verigo. Z vojaškim spremstvom so zapornike odvedli na železniško postajo. Razmestili so jih v potniške vagone, tovornih je namreč primanjkovalo. V vagonu so odstranili dolgo verigo, ki je oklepala vrsto in uklenili po dva in dva zapornika skupaj. Običajno so v transportu odpeljali 250 zapornikov "po dvotirni železnici preko Postojne in Trsta, mimo ladjedelnice Monfalcone (Tržič) v smeri proti Benetkam. Vlak se je ustavil na železniški postaji San Giorgio di Nogara. Od tod so ga usmerili po enotirni železnici proti Palmanovi. Vlak se je ustavil na žel. postajici Bagnaria Arsa. Tu so zapornike spet razvrstili, nadeli vrsti verige in ko je bil transport pripravljen za odhod, je po makadamski cesti zakorakal proti taborišču Gonars, ki je bilo oddaljeno okoli 5 km." 3 Taborišče je bilo v Furlanski nižini, obdano z žitnimi polji, travniki in drugimi poljščinami. Ob njivah so bili ponekod vodni kanali in zelo razširjeni murvini drevoredi, ki so posebna značilnost furlanskih kmetij.

Vse internirance je v Gonarsu mučila strašna lakota. Jesti so jim dali ob 7.30 uri rjavkasto vodo, ki so jo imenovali "kava", ob 11. uri hlebček kruha, ki je tehtal od 6 do 8 dag in kos parmezana z okoli 3 dag. Ob 11.30 uri je sledilo kosilo, ki ga je sestavljala omakica v kateri je plaval le en makaronček ali pa nekaj rižkov. Okoli 17.30 ure pa je sledila še večerja, ki je bila pravzaprav prekuhana voda z nekaj kisle zelenjave in morda kakšnim makarončkom. Interniranci so zanjo uporabljali izraz večerno pranje želodcev.

Bivali so v lesenih barakah, spali na pogradih po štirje na enem. Problem je bila tudi higiena. Čeprav je bil taborščni red v tej zvezi zelo strog, so bili Italjani do pojavov umazanije zelo brezbrižni. Zaradi takega stanja je nastala prava epidemija raznih kožnih vnetij in bolezni, ki so se prenašale in razsajale med zaporniki.

Od glasbenikov se Ciglič iz Gonarsa spominja Sama Hubada, Cirila Cvetka ter Danila Kranjca, za katerega je rekel, da je bil tuberkulozni bolnik, ki ga je mučila taka lakota, da je jedel žive miši.

Skupnega muziciranja v kampu ni bilo, a ob raznih priložnostih so prepevali slovenske narodne pesmi. Zelo je poglešal igranje na klavir, svojo staro navado. A imel je odličen glasbeni spomin in v glavi skomponiral skladbo Nocturno. Po povratku domov jo je takoj zapisal.

Iz Gonarsa so prvi interniranci odhajali v Ljubljano že maja 1942. leta. Za nekatere se je natanko vedelo, da je posredi intervencija, ker niso imeli nikakršne zveze z osvobodilnim gibanjem. Za odpustitev internirancev se je zelo zavzemal škofijski ordinarjat v Ljubljani. Zapornikom so pomagali tudi svojci. Pošiljali so jim pakete s hrano in tudi posredovali pri štabu druge italjanske armade v slovenski prestolnici, ki je odrejal dopust zapornikov. Podkupljivi višji oficirji so za visoke denarje posredovali in tudi dosegli odpustitev marsikaterega interniranca.

Taborišče Gonars je obstajalo do italjanske okupacije septembra 1943. V njegovi zgodovini je zaradi lakote in podhranjenosti umrlo veliko ljudi.

Kot že rečeno je Ciglič takoj po povratku iz taborišča zapisal Nocturno, ki je odraz življenja v taborišču. Kmalu zatem je nastala še skladba za klavir, ki jo je naslovil Bakhanal.

  Slika 470
Slika 21 - šk. 2, m. 49: Nocturno, Založba Kaos; tisk, Ljubljana, letnik 20, 1942, naslovna stran

  Slika 700
Slika 22 - šk. 2, m. 50: Bakhanal, piano solo. Založba Kaos; tisk, Ljubljana, letnik 21, 1942, naslovna stran

To je delo v katerem je privrela na svitlo vsa njegova ovirana vitalnost mladostega navdušenja. Nocturno je prvikrat izvedla pianistka Marta Osterc na svojem koncertu 1943 leta, nedolgo zatem pa je padla v partizanih. Bakhanal pa je svojo krstno izvedbo doživel šele 1982 leta, na recitalu v Ljubljani v izvedbi pianista Igorja Dekleve.

Obe kompoziciji sta bili notografirani že 1942 v večih izvodih. Prijatelj in kipar Jakob Savinšek mu je oblikoval prvo stan za Nocturno v črni in za Bakhanal v zgoči rdeči barvi. S tema deloma je Ciglič prekršil kulturni molk. Italjanski okupator mu je naredil preiskavo na domu in mu zaplenil vse tiskane izvode in rokopise, ki jih je našel, med njimi tudi vse notografirane primere Bakhanala. Tako je bila kompozicija praktično izgubljena. Na zaslišanju so ga obtožili komunistične propagande, češ da pomeni izzivalna rdeča barva ravno to. S težavo je okupatorju pojasnil, da ta rdeča barva simbolično ponazarja vsebino skladbe, kot pri Nocturnu črna. In če bi gledali na to, kakor oni mislijo, potem lahko pomeni črna brva, analogno rdeči, fašistično propagando. Ker niso pri njem našli nobenih drugih obremenilnih dokazov, se je tako izvlekel. Seveda mu niso ničesar vrnili in je tako utrpel veliko škodo predvsem zaradi številnih skladb v rokopisu, katere večinoma ni mogel nadomestiti.

Ljubljanski zapori

Preostanek vojne je Ciglič preživel v Ljubljani. Takoj po koncu vojne pa je bil spet deležen zapora. Oblasti so ga aretirale in odveden je bil v ljubljanski sodni zapor na Miklošičevi cesti, za sodnijo, kjer je danes bencinska črpalka. Tu je odsedel tri mesece od 11. maja 1945 do amnestije 8. avgusta. Zakaj se mu je to zgodilo. Označili so ga za buržujskega ideološkega nasprotnika komunizma. Drugače pa je povadal, ko so ga vprašali zakaj so ga zaprli, da so kar prišli in rekli aretiran si, pojdi z nami. Nihče ni povedal zakaj.

  Slika 523
Slika 23 - šk. 19, m. 386: Fotografija Zvonimirja Cigliča v obdobju zapora na Miklošičevi cesti leta 1945, (fotografiran leta 1944). Slovenec: Med Bogom in Satanom,v 2. del, Ive A. Stanič; 8. november 1994; fotokopija

Vzeli so mu prstne otise, ga ostrigli na golo, preoblekli in vrgli med ostale zapornike. Mučila jih je strahotna lakota, saj so dobili le prekuhano vodo z olupkom krompirja in majhnim kosom kruha. Velike preglavice so zapornikom povzročale bolhe, ki so bile debele in lepo rejene. Zaradi njih so bili vsi popikani in neprespani. Dragotin Cvetko, ki je bil tu zaprt leta 1942, pravi v svojih spominih, da je bilo v njegovi celici št. 48 toliko stenic, da so nanj padale podnevi in ponoči. Poleg hude lakote so zaporniki živeli v velikem strahu, saj so vsak dan na dvorišču rožljale verige. Niso vedeli, kam odvažajo uklenjene ljudi. Iz tega zapora se Ciglič spominja kar nekaj kulturnih delavcev: dr. Janka Tavzesa, dr. Vladimirja Lajovica (brata skladatelja A. Lajovica), prevajalca dr. Janka Modra, arhitekta Vladimirja Gajška, filozofa dr. Franceta Vebra in drugih.

O zasliševanju pa je povedal, da ga je nekaga dne neki kapetan Ozne vprašal, zakaj je zaprt in zakaj ni bil v partizanih. Odgovoril mu je, da je tisti čas živel le za glasbo. Odgovoril je: če bi bil v partizanih, bi bil zdaj v operi dirigent. Drugačnega zasliševanja ni bilo.

Ciglič je dal zapisati še en dogodek iz obdobja zapora na Miklošičevi cesti v Ljubljani. Gre za to, kako je spoznal Ivana Mačka-Matijo in Mitja Ribičiča. Spoznal ju je prav v tem ljubljanskem zaporu. "Nekega dne so se nenadno odprla vrata celice. Notri sta skočila priučeno, z razširjenima nogama in z rokama v bokih dva oficirja: prvi je bil general, drugi major. Nekaj časa sta nas negibno gledala. Stažar je vzkliknil: "Pozor, mirno!" Proti nam je stopil najprej Ivan Maček-Matija, general Ozne, za njim pa še Mitja Ribičič. Šla sta mimo Cigliča brez besede. Ustavila sta se pri mladem kmečkem fantu, starem kakih 22 let. Maček se je ustavil pred njim in ga vprašal: "Kdo si ti?" Fant je trznil in od strahu ni mogel odgovoriti. Nato Maček: "Veš kaj si ti: k... od ovce!!!" Nato sta se visoka slovenska oficirja obrnila in strumno odkorakala skozi vrata. Tako je spoznal Mačkovo in Ribičičevo kulturo, tako je spoznal vojaška voditelja slovenskega naroda. Vsi prisotni zaporniki so se zgražali nad takim vedenjem." 4

Zapor je bil sprva 1941-43 pod italjansko, kasneje od 1943 do 1945 pa pod nemško okupacijsko oblastjo. Njegova kapaciteta je znašala 400 mest, v štirih letih pa je gostil okoli 14500 zapornikov.

Politika

Jugoslavija je po vojni izgubila svoj predvojni značaj. Nova država je bila zamišljena kot država delavcev in kmetov in tako je bila tudi kulturna politika usmerjena v zadavoljevanje kulturnih potreb čim širših slojev družbe. Vsem državljanom naj bi bile dane enake možnosti razvoja in sodelovanja na kulturnem področju, vsem naj bi bila dostopna različna sredstva javnega obveščanja, razširili naj bi dejavnost kulturnih institucij, dobili nove sodelavce. Za prve naloge so bile določene: odprava nepismenosti, več šol, izobraževanje odraslih, borba proti brezidejnosti, razvoj podeželja ter italjanske in madžarske narodnosti.

Cilj je določila KPJ za celotno državo, ne da bi upoštevala stopnjo razvitosti posameznih narodov. Za Slovenijo niso bili primerni, ker je bila najbolj razvita republika, cilji pa so bili določeni za kulturno popolnoma zaostalo družbo.

KP je skušala vse delo na kulturno prosvetnem področju organizirati in združiti pod vodstvom partijskih komitejev. Tako bi lažje nadzirala težnje množic po kulturnem izživljanju, jih pravilno usmerjala, ter izrinila iz nje posameznike, ki bi ji hoteli škodovati. Da bi dosegli ta cilj, bi se morali člani agitprop aparata nasloniti na sorodne aparate množičnih organizacij.

Podobne smernice, kot jih je izdelal agitprop CK KPJ so bile za Slovenijo narejene že 1944/45. Izdelal jih je odsek za prosveto SNOS. Slovenski načrti so upoštevali višjo stopnjo kulturne razvitosti, manj pa so se dotikali sredstev javnega obveščanja, agitprop pa je prav temu posvetil precej pozornosti.

France Lubej, referent za narodno vzgojo in prosveto pri IO OF, je na 2. zasedanju SNOS v Črnomlju 19. februarja 1944, v svojem referatu podal poročilo in smernice, iz katerih je nekoliko kasneje izhajal odsek za prosveto SNOS, ki je bil osnovan 12. marca 1944. Nakazal je probleme s katerimi se bo moral spoprijeti bodoči odsek za prosveto. Na tem področju bo prišlo do velike spremembe kot posledice političnega in družbenega razvoja pri nas in v svetu. O bodoči vzgoji mora odločati ljudstvo samo. Zavzeti bi bilo treba kritično stališče do preteklosti. Delo na prosvetnem področju bi moralo prevzeti tradicijo slovenskega naroda ter dodati duh novega časa in novemu položaju ljudstva primeren okvir, ki bi jamčil pravilnost dela. Naloga kulturne politike naj bi bila poskrbeti za sodoben kader in materialne osnove za delo. Prevladovalo je mnenje, da politika umetniku ne sme ukazovati kako in kaj naj ustvarja, da pa upravičeno pričakuje, da bo iskal motive v realnem življenju na Slovenskem. Tisk naj bi sprva pomagal napolniti knjižnice. Zgradili naj bi se humanejši odnosi na vseh področjih družbenega življenja.

Osnovna vprašanja in naloge slovenske kulturne politike so bila zadovoljiti potrebe slovenskega naroda na vseh področjih prosvetnega udejstvovanja. Osnovo naj bi predstavljalo podržavljanje vseh izobraževalnih, znanstvenih in umetniških institucij ter ločitev cerkve od države. Vse bolj se je poudarjal interes države, ki je obenem pomenil tudi interes partije, kot vodilnega elementa družbe. Tudi takratna ministrica za prosveto Lidija Šentjurc je mislila na to, ko je dejala, da je prva naloga usposobiti naše široke množice za to, da bodo sposobne vršiti oblast, da bodo delovni ljudje sposobni upravljati svojo državo in tako prispevati k razvoju svoje domovine v boljšo državo v vseh pogledih.

Partija je torej na področju kulture zagovarjala sovjetsko formulo, kjer se je že uveljavil socialni realizem, ki je v praksi pripeljal kulturo in kulturne delavce v povsem podrejen položaj v odnosu do države. Tito je nakazal, kakšna naj bi bila usmiritev umetniškega delovanja v prihodnosti. Na področju šolstva je bilo danih veliko direktiv, medtem ko jih znanstveniki in umetniki niso imeli, vsaj ne veliko, saj je morala nova oblast računati na molk, s katerim običajno nastopijo kulturni delavci, če je prizadeta neodvisnost njihovega dela.

Kulturnim delavcem, ki so ostali v Sloveniji in so se med vojno pregrešili zoper zahteve OF (kulturni molk), je bilo sojeno po zakonu o kaznovanju zločinov in prestopkov proti slovenski narodni časti, ki ga je predsedstvo SNOS izdalo 5. junija 1945. Med drugim je predvideval sojenje vsem, ki so v letih 1941 do 1945 sodelovali z okupatorjem ali njegovimi podrejenimi organizacijami na kulturnem in umetniškem področju. Obsodba pred sodiščem narodne časti je pomenila hkrati izgubo službe. Nekateri znanstveni delavci so bili predčasno upokojeni.

Pred sodiščem nadorne časti niso bili obsojeni vsi, katerih delovanje v že omenjenih letih bi lahko okarakterizirali v smislu, ki ga dopušča dokaj široko razlaganje zakona o prestopkih zoper slovensko narodno čast. Nad temi je vedno obstajala črna senca preteklosti, ki jo je lahko oblast vedno potegnila na dan, če je menila, da je posamezni kulturni delavec ustvarjal v nezaželeni smeri.

Julij Betetto, ki je bil pod okupacijo rektor Glasbene akademije in imel na radiu nastope v nemškem jeziku, ni bil obsojen, čeprav so bili to zadostni razlogi za obsodbo pred sodiščem narodne časti, saj so bili nekateri obsojeni že za dosti manjše prekrške. Menda pa je vzrok za to njegovo stališče do nove države, saj v njegovi kartoteki piše:"v korektnih odnosih z vsemi oblastmi od habsburške dalje." 5

Jasno je tudi, da pred sodiščem nadodne časti niso mogli biti kaznovani vsi, ki so storili malenkostne prekrške, saj bi novi oblasti ostal za delo kulturnih institucij številčno šibak kader, ki ne bi omogočal normalnega dela teh ustanov.

Na drugi strani so bili kulturni delavci, ki so bili aktivno vključeni v OF ali pa so bili njeni simpaterji. Med vojno so bili v vrstah NOV, v internaciji ali v Ljubljani. Po vojni so se skoncertrirali na slovensko kulturno prestolnico Ljubljano, manjši del pa tudi v ostalih mestih.

Partija je za to, da bi imela vpogled na delovanje kulturnih delavcev na vseh kulturnih institucijah, ustanovila organizacije OF in partije. Partijske celice so bile vezane na mestni ljubljanski partijski komite. Pravilno usmerjanje delovanja kulturnih ustanov je bilo za partijo velikega pomena, saj so imele le-te velik vpliv na ustvarjanje javnega mnenja, to pa je bil kapital, ki ga partija ni hotela izpustiti iz rok. Te partijske celice so bile organizirane na univerzi, fakultetah, drami in operi Narodnega gledališča, pri radiu, Tanjugu, založništvih, itd. Poseben problem za partijo pa so predstavljali tisti kulturni delavci, ki so jih šteli za svobodne poklice, ker jih ni bilo mogoče zajeti v okvir sindikata, nad katerim bi partija imela nadzor. Da bi lahko nadzorovala njihovo delovanje, bi morali biti vsi zbrani v eni organizaciji, zato je oblast forsirala oblikovanje centralnih umetniških in znanstvenih društev po strokah. Osnovana so bila enotna umetniška društva književnikov, likovnikov, glasbenikov, reproduktivnih glasbenih ustvarjalcev ter gledaliških delavcev.

Za partijo so predstavljali problem tudi koalicijski zavezniki v OF krščanski socialisti, saj so v l. 1945, ko so se organizirala osrednja kulturna društva, hoteli organizirati svoja.

Še en problem za partijo je predstavljalo dejstvo, da je bilo med kulturnimi delavci zelo malo njihovih članov in partijske celice niso mogle odigrati tako vplivne vloge kot na nekaterih drugih področjih življenja.

Zaradi slabe gospodarske situacije v bivši Jugoslaviji so bile sorazmerno majhne tudi možnosti za kulturno delovanje. Da bi zaščitila interese kulturnih delavcev, je narodna vlada Slovenije izdala 5. septembra 1945 Uredbo o zaščiti znanstvenih in kulturnih delavcev Slovenije.

Kulturniki s temno senco iz preteklosti in tisti, ki so se slabo prilagodili novi kulturnopolitični situaciji, so imeli probleme tudi pri vpisu v znanstvena in umetniška društva, saj so bili v članstvo društev sprejeti šele nekaj let po vojni. S tem so bili prikrajšani za ugodnosti, ki jim jih je nudilo tako članstvo npr. popusti pri ogledu kulturnih prireditev, pri nabavi strokovne literature, onemogočanje pri kandidiranju za nagrado za opravljeno delo ali na natečajih za delo po naročilu. Ministrstvu za prosveto so predloge za nagrade poslali za književnost Društvo slovenskih književnikov, za glasbenike Društvo slovenskih glasbenikov, za likovnike Društvo slovenskih upodabljajočih umetnikov, za gledališke delavce uprava Narodnega gledališča in rektorat Akademije igralskih umetnosti ter za znanstvenike Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani.

Ob zaključku faze obnove je partija že obvladovala kulturniško življenje. Problem, ki se ji je pojavil, pa je bilo vprašanje povečanja števila partijcev v vrstah kulturnih delavcev, ki bi nato vplivali na poživitev kulturniškega ustvarjanja in na njegovo pravilno usmeritev.

Po sporu z Informbirojem se je Jugoslavija vse bolj obračala na Zahod. Osnovna naloga književnikov pa je še vedno ostala borba proti dekadenci in brezidejnosti.

O gostovanjih slovenskih umetnikov v drugih jugoslovanskih republikah je odločalo zvezno ministrstvo v Beogradu, slovensko pa je bilo o tem relativno pozno obveščeno, kar je negativno vplivalo na delo. V Sloveniji so gostovali umetniki, katerih kvalitete in zmožnosti članom umtniških svetov pri ministrstvu za znanost in kulturo Slovenije niso bili znani, nasprotno pa niso bili uslišani njihovi predlogi za gostovanja umetnikov tistih panog, ki so v Sloveniji zaradi nizke umetniške ravni najbolj potrebovali vzpodbude.

Vloga kritike je bila v očeh kulurne politike velika tudi zato, ker partiji med kulturniki in ustanovami še ni uspelo prevzeti vodilne vloge na način, kot je to naredila na drugih področjih družbenega življenja, torej z jačanjem partijske organizacije, ki bi postala pobudnik novih tokov v delovnem kolektivu. Za ponazoritev naj služijo ugotovitve partijske organizacije v filharmoniji meseca januarja 1950:... "Največje težave ima Filharmonija po izjavah članov z raznimi pravki, ki se ne zmenijo ne za partijsko, ne za sindikalno organizacijo, ampak se obračajo direktno na posamezne funkcionarje CK KPS in jih tudi večkrat nepravilno obveščajo." 6

Karlovec

Zaradi tega ker Z. Ciglič ni hotel stopiti v partijo, je moral na odsluženje vojaškega roka v Karlovec, tam bil po devetih mesecih aretiran in nato devet mesecev zaprt v samici. V Karlovec je prišel 11. decembra 1949 in nastopil služenje vojaškega roka.

Bil je v šoli za rezervne oficirje v Karlovcu. Vodil je pevski zbor; kupili so klavir in nekajkrat so nastopili za občinstvo v uniformah. Hoteli so ga celo v Beogradu, v Domu JLA. Po devetih mesecih 31.avgusta 1950 pa so ga aretirali. Politkomisar je sklical ves bataljon in pred vsemi vojaki razglasil, da je izdajalec. Rekel je: "Vidite, vojaki, pred vami stoji izdajalec. Ta človek je imel vse, naša partija mu je dala vse. V civilu je imel trikrat večjo plačo od mene s funkcijo politkomisarja. Vse je imel, on pa je deloval proti državi. Širil je sovražno propagando. Če bi bila vojna, bi ga jaz osebno ustrelil; ker ni vojne, ga bom predal preiskovalcem." 7

Obtožnica našteva razloge, zakaj je do tega prišlo. Od marca 1950 pa do zapora avgusta istega leta je v svoji enoti pred vojaki sovražno nastopal in širil sovražno propagando v korist zahodnih imperialistov proti obstoječi družbeni ureditvi v državi. Dalje pravi, da je v mesecu marcu rekel nekemu gojencu svoje enote, da ne želi biti oficir, da oficirji zanj ne predstavljajo nič, spet ob drugi priliki je gojencu dejal, da se ne strinja z današnjim stanjem v državi, da ne more živeti tako, kot bi želel, da bi najraje bil pastir in igral na piščal. Spet ob drugi priložnosti je dejal, da pri nas niso dobri pogoji za razvoj kulture in umetnosti, da tu ni možnosti za razvoj umetnika, da ni svobode ustvrjanja, da je tu le kramp in lopata, da umetnost pri nas nikoli ne bo več tisto kar je bila. Da se pri nas ne bo nikoli razvila višja stopnja literature in umetnosti, ker človek ni svoboden ampak planiran in pri tem hvalil zahodne države, da imajo vse. Skladatelj ne more ničesar ustvariti, ker ni nič umetniškega v tem, če se komponira "vzemi kramp in na delo". Da se pri nas zahteva, da morajo umetniki črpati material za svoje delo iz današnje ureditve. Kritiziral je hrano, da ni za ljudi, da se tu malo spi in vedno dela. Izrazil je tudi strah, da bi prišlo do vojne, kjer bi glavno vlogo imela atomska energija in s tem obe velesili, Jugoslavija pa bi bila pri tem uničena. Vse je postalo drago in si ničesar več ne more privoščiti, nekaterih artiklov sploh ni, vodstvo pa ne zna po republikah razdeliti niti čevljev. Izjavil naj bi tudi, da pri nas ne bo nikoli prišlo do izgradnje socializma, ker nimamo podpore velesil, ampak imamo povezave samo z majšimi državami, ki so ravno tako revne kot naša. Bolje bi bilo če bi bili pri nas na oblasti Italjani ali Nemci, da bi bilo vsaj vsega zadosti. Pokritiziral naj bi tudi borbenost, češ da je ostala samo pri nerazvitih narodih, pri razvitih pa je nastala. Osumljen in pozneje obtožen je bil "neprijateljske propagande sa umišljanjem nasilnog obaranja društvenog poredka u FLRJ i na taj način slabio moralno - političko jedinstvo u školi rezervnih oficira."(dobesedni prepis iz obtožnice) - To je bilo ovrednoteno kot težko kazensko politično dejanje. Potem so ga 29. avgusta 1950 aretirali in zaprli. Prave muke so se šele začele.

Zvonimir Ciglič je povedal kakšne metode mučenja jugoslovanske vojske so ga doletele v vojaški celici. Začelo se je zvečer ob 22. uri po zaporniškem predpisu, ko je želel zaspati, mu tega niso dovolili, ampak so ga odpeljali iz prizemlja na zaslišanje v tretje nadstropje. Moral je teči z rokami na hrbtu, stražar pa ga je med tem suval s puško. Zasliševal ga je oficir protiobveščevalne službe, neki Džuro Kiternaš. Najprej mu je z močno lučjo svetil v obraz. Nekaj časa je hodil za njegovim hrbtom, škripal z zobmi, potem pa rekel: "Kaj si govoril 20. februarja zvečer tam in tam." "Ne vem," je rekel, "saj vendar vi vse veste, zakaj me sprašujete?" "Predrzneš!" je zakričal in ga oklofutal. Zasliševal ga je kako uro (ves čas z istim vprašanjem!) potem se je ulegel na kavč in zaspal. Stražar je nato narisal na zid križ, on pa je moral nepremično gledati vanj. Ko se je zasliševalec zbudil, je spet začel: "Kaj si govoril 20. februarja..." To je trajalo do štirih zjutraj, ko bi moral po kasarniškem predpisu vstati. S tekom in butanjem, tokrat navzdol, so ga odpeljali nazaj v celico. Namesto spanja je moral z golimi rokami pospravljati slamo, ki so jo pred njegovim prihodom raztrosili po celici. Slamo je pospravljal nekaj ur in potem prosil, ali se lahko uleže in zaspi. "Čez dan ni spanja," je zakričal stražar, "samo od desetih zvečer do štirih zjutraj." V celici se ni smel uleči, pa tudi ne usesti ali nasloniti na zid; smel je samo stati ali hoditi. To je trajalo 18 ur! Na vodo so mu dovolili le ob desetih zvečer pred zaslišanjem in ob štirih zjutraj po zaslišanju. Prisiljen je bil zadrževati urin 18 ur! Ko tega preprosto ni več zmogel, je opravil potrebo v menažko, v kateri je dobival hrano. Ko so njegovo početje odkrili, so ga zaprli v lesen svinjski bunker, brez okna, v popolno temo, kjer pa je bilo tako malo prostora, da je moral tri dni samo skrivljen ležati (zaradi nizkega stropa ni mogel sedeti, kaj šele stati). Zaradi uriniranja v menažko so ga poleg političnega progasili tudi za moralnega iztirjenca.

Tako zasliševanje je trajalo 14 noči in ves ta čas ni smel in mogel zatisniti očesa. Sam Ciglič je ob tem dejal: "S Stalinom smo leta 1948 sicer opravili, ne pa z njegovimi politično - preiskovalnimi metodami." 8

Še veliko huje je sledilo, ker ni ničesar priznal, ko so ga premestili iz kasarne rezervnih v kasarno aktivnih oficirjev, kjer je ostal poldrugi mesec. Njegov novi zasliševalec je bil neki kapetan protiobveščevalne službe. Ta človek pa je bil iz povsem drugačnega testa. Poleg Cigliča je jedel golaž in pil pivo. Večkrat ga je nagovarjal v to in ono. Ob spoznanju, da iz te moke ne bo kruha je zakričal: "Ti si inteligenten človek, ampak ti se ne boš norčeval iz partije. Mi te bomo dotolkli 20 metrov globoko pod zemljo in ne boš nikdar jedel Trumanovih jajc." 9

In gorje je prišlo, začenši s pranjem glave. Ko je bil pripeljan v pisarno, se je moral usesti poleg večjega lonca, napolnjenega z vodo. Zasliševalec ga je iznenada zgrabil za lase in mu potisnil glavo v vodo. Nekaj časa jo je držal pod vodo, jo dvignil ven in jo spet potunkal. To je večkrat ponovil. Medtem je popil veliko vode, kašljal in se dušil. Začel se je potiti, prihajala je omedlevica, saj si ni mogel niti oddahniti. To so prakticirali večkrat na teden.

Zanj najhujša metoda je bila inzulinska injekcija. V zasliševalnem prostoru so mu ukazali, naj se usede in zaviha rokave. Dejali so, da ne bo bolelo. Potem so mu dali injekcijo. Takoj je sledila nezavest - inzulinska koma. Iz drugačne kome, pravi, da se gotovo ne bi več prebudil. Z inzulinom so mu namreč odvzeli sladkor v krvi. Iz nezavesti so ga prebudili z injekcijo sladkorja v žilo. Zbudil se je moker, omtičen in dotolčen. Nekajkrat je tudi bruhal. To se je zgodilo v presledku nekaj dni. Po dvomesečnem tovrstnem mučenju se je znašel v kasarni rezervnih in aktivnih oficirjev na meji razuma. Od bolečin mu je hotelo raznesti glavo. Nekega dne po teh mučenjih je v celici zaslišal vedno večje bobnenje bombnikov, kot bi prihajali iz daljave in se bližali. Zaradi te nevzdržne zvočne gmote je padel v nezavest. Prebudila sta ga stražnika in ga vprašala, kaj mu je. Rekla sta, da je kričal, da ne sme. Pozneje je ugotovil, da se mu je bledlo in da si je sam pri sebi govoril, da ne sme znoreti. Dan po tem dogodku so ga spet poklicali na zaslišanje. Čutil je, da se nahaja med resničnostjo in halucinacijo; na misel mu je prišlo, da sta se šla nekoč z mladostnim prijateljem hipnozo. Ciglič je dvignil roke pred obraz in migal s prsti proti petorici zasliševalcev. Najbližjega je gledal naravnost v oči in mu govoril: "Slušaj čoveče, ja ču da te hipnotišem." Začel je s štetjem "ena, dve, tri..." Že je enemu navzočih skoraj začel grebsti s prsti po nosu, ko mu je ta prijel roke in mu jih mirno spustil navzdol. Obrnil se je proti ostalim zasliševalcem, ki so med seboj nekaj šepetali. Nato je ukazal stražarju, naj ga odpelje v celico. Naslednji dan so ga brez priznanja - podpisal ni ničesar - odpeljali na vojaško sodišče v Zagreb. Zasliševalci so bili namreč prepričani, da se mu blede in da bo verjetno znorel, če že ni.

Predali so ga vojaškemu sodišču brez priznanja in Ciglič na to pravi, da je bilo za "pravni" stroj takratnega režima v bistvu vseeno, ali je priznanje bilo ali ne. Edino zveličavno za zasliševanje sadističnega tipa je bilo to, da so se lahko kriminalno in celo s pohvalo nadrejenih izživljali nad sočlovekom in ga izmučili do onemoglosti. Potem so ga vrgli v klešče tožilstva.

V Zagrebu je preživel skoraj sedem mesecev v popolni samoti, brez zveze s komerkoli, samo z žlico in menažko za prekuhano vodo in koščka plesnivega kruha, in pa obleke na sebi. Njegova samota in mračnost sta bila v tem času prekinjena le štirikrat.

Po več kot poldrugem mesecu, štel je dneve, so ga odvedli na zaslišanje k vojaškemu tožilcu, majorju dr. Viktorju Damjanu, po rodu Slovencu, s katerim se je v poznejših letih večkrat srečal v Ljubljani. Ob vsakem srečanju mu je vedno dejal: "Per aspera ad astra!" (Skozi trnje k zvezdam). Pravi, da je bilo zaslišanje korektno in dostojno. Tožilec je napisal obtožnico in trikrat je bil pred vojaškim senatom, ki mu je predsedoval neki polkovnik. Zagovarjal se je sam, brez zagovornika. Proti njemu je bilo osem prič: štirje Slovenci, dva Bosanca in dva Hrvata. Dokazal je, da sta bila dva izmed navedenih prič ovaduha, nastavljena od zasliševalca, ostali pa niso vedeli, kaj so podpisali. Iz bojazni so podpisali vse, kar so jim kosovci podtaknili: če ne, so jih zaprli za toliko časa, dokler niso dobili njihovega podpisa. Navedel je samo en primer. Tožilec je med drugim vprašal neko pričo, Slovenca iz Gorenjske: "Zar je obtuženi Ciglič neprijatelj naše države, koji bi ju srušio, ako bi mogao?" Priča je odgovoril: "Ne, to pa ne morem reči." Tožilec je nato zavpil na pričo: "Ali zašto ste onda to podpisali, ako nije istina? Pokazal je name in rekel: "Gledajte, šta ste učinili sa čovjekom!" To se je zgodilo na tretji razpravi. 10

Po posvetovanju tožilca s senatom je bil obsojen na devet mesecev zapora, točno toliko, kolikor je bil zaprt. Iz "težkega političnega člena sovražne propagande z namenom nasilnega rušenja društvene ureditve v FLRJ" je bil prekvalificiran na lažji politični člen: "neprijateljsko ogovaranje". Tako ni mogel zahtevati nobenega povračila za povzročeno trpljenje. Nasprotno! Ker so ga aretirali po devetmesečnem služenju vojaškega roka, je moral odslužiti še tri mesece vojaškega roka. Odšel je nazaj, brez stražarja, v Karlovec, med iste tipe, ki so ga zasliševali in mučili. Izgledati je moral zelo slabo (shujšal je za več kot 30 kg), saj mu je komandant kasarne odredil štirinajstdnevno popolno mirovnje in počitek. V Karlovec se je vrnil 19. maja 1951 in tu ostal do 31. avgusta istega leta.

Ves ta čas sorodniki in znanci niso vedeli, če je Ciglič še živ ali me. Nekoč se je šla njegova mati v Karlovec pozanimat, kaj je z njim, pa so ji v vojaški pisarni povedali, da ne vedo, da ga ni več tu.

Na vprašanje, kdo ga je ovadil je povedal: Ovadba je prišla iz Slovenije, od mojih bratov Slovencev. Moram pa še povedati, da me je vrhovno sodišče v Zagrebu iz najvišjega prekrška po kazenskem zakoniku obsodilo po najnižjem, ker so se v treh obravnavah prepričali, da nisem kriv. Ko sem odhajal, me je stražar ob izhodu kasarne nagovoril: "Beži, dečko, znaš, di si ove godine jedini, koji ide van tamo, gde je došao unutra!" 11

Po Cigličevem mnenju bistvo stalinistične zasliševalne metode, ki jo je naš rdeči režim, zlasti v tistem času izdatno, uporabljal, je bilo mučenje. Samičarji so vse priznali in podpisali, samo da bi se rešili. Tudi meni sta zasliševalca v Karlovcu, ko sem bil od zasliševanja in muk na smrt utrujen, skušala podtakniti v podpis napisano priznanje. Ko sem pisarijo prebral in že prijel za pero, sem iznenada spoznal prevaro. Seveda nisem podpisal. Takrat me je zasliševalec s pestjo udaril po levem ušesu. Ko sem sredi leta 1951 prišel iz zapora, me je doktor Oršič v Ljubljani pregledal in ugotovil, da imam okvaro srednjega notranjega ušesa. Od takrat pa vse do danes mi zveni v glavi, zveni tako močno in izrazito, kot bi poslušal šumenje Soče ali Save. Upam, da veste, kakšen udarec je to za glasbenika! In zato, ker nisem priznal in ker nisem podpisal, so me mučili z nespečnostjo, injekcijami, pranjem glave, s prepovedjo uriniranja, zasliševanjem, pretepanjem...! Bistvo komunističnih mučiteljev je bilo v tem, da so mučenci "delikt" priznali. In če ga niso, so bili mučeni toliko časa, dokler niso popustili. Mučenje v Karlovcu je bilo na nočnem in dnevnem redu. Tudi na poti od zaporne celice do samice ali zasliševalnega prostora mu ni bilo prizanešeno. Neki dan so me tako močno brcali v zadnjo plat, da sem priletel v vrata s tako silo, da sem jih zbil na tla. Potem so me za kazen še dodatno obdelovali. Mučiteljem je bilo vse dovoljeno. Bili so lastniki mojega telesa, ne pa moje duše.

Na vprašanje, če je mogoče s čim opravičiti čas v katerem se je nakopičilo toliko zla, satanizma in ničevosti, pa je dejal sledeče: "Predvsem se morate poglobiti v tisti čas, v čas stalinističnih čistk, informbiroja, v brezizhodna stanja mladih ljudi, ki niso bili komunisti, ki so jih zato preganjali, jim onemogočali delo, jih zapirali, mučili. Težo tega obdobja je treba začutiti. Spoznati je treba vsa grozodejstva, človeško zlobo, človeški sadizem. Predvsem pa je treba spoznati režim, ki je to totalno omogočal, ki je dal določenim ljudem, ki nosijo v sebi Kajna, možnost, da lahko izživljajo svoje nizke nagone nad nekom. Vedeti je treba, da je imel zadnjo besedo vedno CK. Na vrhu te stalinistične piramide pa je stal v Sloveniji Ivan Maček-Matija, takoj za njim pa Mitja Ribičič." 12

Ko se je vrnil iz Karlovca je leto dni ostal brez zaposlitve, prisilno je kidal sneg in opravljal dela cestnega delavca. Pridružil se je tudi gradnji proge Šamac-Sarajevo. Iz vsega mučenja v zaporu mu je kasneje izbruhnila bolezen, zaradi katere še vedno trpi.

  Slika 1070
Slika 24 - šk. 10, m. 207: Drago Jančar: Temna stran meseca, Nova revija, str. 844

  Slika 1069
Slika 25 - šk. 10, m. 207: Portret Z. C. okoli l. 1950, Drago Jančar: Temna stran meseca, Nova revija 1998, str. 844

Bolezen

Že od leta 1964 se Zvonimir Ciglič bori s težko srčno boleznijo. Ta je bila posledica hudega mučenja v zaporu, ko je bil aretiran v Karlovcu. V enem izmed izvidov so zdravniki zapisali, da je marca 1964 bolnik prebolel gripo. Takrat se mu je vnela srčna mišica in od takrat ima večkratne napade paraksizmalne tahikardije - čezmerno naglo utripanje srca (do 200 in več utripov na minuto). Dalje lahko beremo, da so ti napadi redki do dvakrat letno. Preživel je veliko manjših napadov in štiri zelo nevarne. Vse napade je doživel pri polni zavesti in njihova posledica je trajna tahikardija oz. povečan srčni utrip.

Prvi se mu je zgodil julija 1968. Na interno kliniko je prišel 19. tega meseca ob petih popoldan. Povedal je, da ga je danes popoldan nenadoma začelo boleti pri srcu, čutil je, da mu utriplje vse hitreje. Težko je dihal in bil zelo nervozen. Naštel je 250 udarcev v minuti. Vzel je zdravila, a mu niso pomagala. Na kliniki so ga zadržali cel teden in dosegli normalni sinusni ritem: 60 udarcev v minuti.

Drugi je sledil že naslednje leto. 20. marca mu je frekvenca srca naenkrat narastla na 250 in bolelo ga je za prsnico. Že nekaj dni prej je opažal, da mu pulz polagoma narašča od 100 na 120 udarcev/min. Tudi toktat mu zdravilo ni pomagalo. Na kliniki so mu pomagali, tako, da jo je lahko zapustil že v treh dneh.

V bolnišnico je prišel tudi poleti 1970, ko je doživel enega nekoliko manj hujših srčnih napadov. Našteli so od 128 do 140 udarcev v minuti. Že naslednje leto je spet ležal v bolnišnici. Tokrat so bili zdravniki mnenja, da ni utrpel infarkta, ampak, da je imel le angino pectoris.

Tretji napad pa je bil dosedaj najhujši, saj se je njegova frekvenca srca povzpela na 300. Nastal pa je med incidentom z ljudsko milico. Ob drugi uri zjutraj, ko je bil sprejet v bolnišnico, je bil močno vzburjen, prizadet, poten, ekstremno tahikarden, tako, da akcije utripov ni bilo možno prešteti. V EKG-ju so mu jih našteli 280. Po štirih dneh so mu stanje normalizirali, tako, da je lahko odšel domov. Incident se je zgodil 12.2.1973. Opis dogodka je podal Ciglič sam sodniku za prekrške v Ljubljani, ko se je pritožil na odločbo, da sta skupaj z ženo kričala na miličnike, o prekršku z dne 17. maja 1973. "Skupaj z ženo sta se vračala v avtomobilu z voznikom Antonom Nanutom iz Škofje Loke v Ljubljano. Okoli druge ure zjutraj so jih ustavili miličniki med Pošto in Šubičevo ulico. Izvedeli so, da so nekje v Šiški prevozili znak Stop. Eden od miličnikov je vpil: "Ustaši, ven, imate tempirano bombo!" Izstopili so vsi trije in neki drugi policist je zakoncema Ciglič zagrozil z batinami in 12 urnim zaporom. Pri tem je Ciglič začutil slabost in takoj vedel, kaj to pomeni in da se konča v bolnišnici. Nek miličnik je Cigličevo ženo zgrabil za roko in jo vrgel na blatnik avta. Ciglič je miličnikom dejal, da ima srčni napad in da ga naj odpeljejo v bolnico. Niso hoteli, češ da niso rešilni avto. Žena je tekla v "Rio" po vodo, da je lahko vzel potrebna zdravila. Nanut, ki je videl kako je z Zvonimirjem, ga je takoj odpeljal na Postajo prve pomoči. Takoj so ga vzeli na intenzivni oddelek za srčne bolezni na Kliničnem centru. Zdravniki in ostali pacienti so se zgražali nad takim početjem varnostnih organov, ko so slišali, kaj se mu je zgodilo. Obenem pa so se čudili, da je srce vzdržalo tak napor, saj je bil zelo hud. Miličniki so v isti noči šli in zbudili Cigličeva starša, ki sta živela pri njem in ju iskali kot pobegle kriminalce. Zelo sta se prestrašila, saj sta sprva mislila, da gre za avtomobilsko nesrečo, kasneje pa so jima povedali za srčni napad. Na intenzivnem oddelku so ga obdržali pet dni, v bolniškem staležu pa je ostal do 10. marca istega leta. Zakonca Ciglič sta o tem dogodku obvestila za to pristojni organ. Strinjal se je, da postopek miličnikov ni bil pravilen in ju vprašal, kaj nameravata storiti. Odgovorila sta, da se nima smisla prepirati z notranjo upravo, da pa ostro protestirata proti takemu ravnanju miličnikov. Ciglič mu je še dejal, da ne zameri reagiranja o ustaših, saj so bile registrske tablice na avtu hrvaške, da nista nič kriva, če je Nanut prevozil znak Stop. Da pa ne razume divjanja miličnikov potem ko so se legitimirali in ugotovili, da so slovenski državljani ne pa ustaši. Pristojni mu je zagotovil, da je stvar končana. Kmalu pa je Ciglič prejel odločbo o prekršku in pristojni mu je v telefonskemu pogovoru dejal, da o tem nič ne ve. Ciglič je izjavil, da ni vpil na miličnike, ravno tako ne njegova žena, ampak je kričal na pomoč. Zelo je obsodil tako grdo, skrajno brezobzirno in nečloveško ravnanje "varuhov občanov". In namesto da bi uvedel postopek zoper tako ravnanje, ki je v nasprotju z načeli našega socialističnega in pravnega kodeksa, naj gresta sedaj z ženo "sedet" za dva dni." 13 

Na Prešernovi proslavi 1976 je doživel še četrti hujši srčni napad. Tudi tokrat je bila potrebna zdravniška pomoč. Frekvenca srca se je ustavila na 260. Z zdravili so mu pomagali in povišano frekvenco spravili v normalni sinusni ritem.

Leta 1986 so mu ugotovili še sladkorno bolezen.

Na izvidih lahko še preberemo, da je bil pacient stalno pod kontrolo kardiološke ambulante in prejemal je zdravila. Ti napadi nastajajo največkrat po psihičnih stresih in naporih. Trajajo tudi po dva dni in psihofizično zelo prizadenejo bolnika. Poleg tega je pacient še vegetativno labilen in zato že od 1964 pod močnimi dozami sedativov. Vsak prevelik psihični in telesni napor bi bolniku še poslabšal klinično stanje.

Opombe

(1) Jože Martinčič: Beg iz Gonarsa, Založba Borec, Ljubljana 1978 Nazaj.

(2) Ibidem Nazaj.

(3) Ibidem Nazaj.

(4) Povzeto po: Ive A. Stanič: Med Bogom in Satanom, Slovenec, 7.11.1994 Nazaj.

(5) Aleš Gabrič: Kulturna politika in kulturno ustvarjanje na Slovenskem 1945 - 1952, Ljubljana 1990, str. 111 Nazaj.

(6) Aleš Gabrič: Kulturna politika in kulturno ustvarjanje na Slovenskem 1945 - 1952, Ljubljana 1990, str. 249 Nazaj.

(7) Povzeto po: Ive A. Stanič: Med Bogom in Satanom, Slovenec, 8.11.1994 Nazaj.

(8) Povzeto po: Ive A. Stanič: Med Bogom in Satanom, Slovenec, 9.11.1994 Nazaj.

(9) Ibidem Nazaj.

(10) Ive A. Stanič: Med Bogom in Satanom, Slovenec, 10.11.1994 Nazaj.

(11) Ibidem Nazaj.

(12) Ibidem Nazaj.

(13) Povzeto po: Incident z milico na Titovi cesti med Pošto in Šubičevo ulico 1973. Pritožba sodniku za prekrške in Odločba o prekršku; šk. 7, m. 67 Nazaj.



Stran je napisala Andreja Peterlin 15. septembra 2000; nazadnje je bila spremenjena 29. januarja 2001.

Naslov strani:  http://www.ff.uni-lj.si/www/diplomske_naloge/peterlin_andreja/martirij.html

Število obiskov po 29.1.2001  


Naprej na Ustvarjalni opus      Nazaj na Življenjepis      Kazalo      Začetek      Konec