Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani
Diplomske naloge

Andreja Peterlin: Zapuščina Zvonimirja Cigliča

stran 81-109      < Korespondenca    Kazalo    Zaključek >

6. poglavje

Literatura o Zvonimirju Cigliču

     6.1  Kritike njegovih del
     6.2  Intervjuji
     6.3  Članki v enciklopedijah
     6.4  Omembe v dnevnem tisku
     6.5  Karikature
     6.6  Zapiski o njem
     6.7  Koncertni listi, plakati
     6.8  Drugo




Kritike njegovih del

Predstavljen je izbor kritik, ker jih je v zapuščini zelo veliko in se tudi precej ponavljajo. Kritike so iz dnevnega časopisja in večinoma so avtorji znani. Pri večini naslovov, kjer je kritika zapisana pa sem dala naslov kar po imenu skladbe o kateri govori kritika. Vse kritike so zelo pozitivne in cenijo ustvarjalca Cigliča in njegove skladbe. Kritike so razvrščene po skladbah in njihovih nastankih.

Ob 70. letnici rojstva Z. C. sta priredili Glasbena mladina Slovenije in Društvo glasbenih umetnikov Slovenije koncet s Cigličevimi deli. Kritik Pavel Mihelčič je v Delu zapisal, da omenjeni skladatelj ni ustvarjal za svoje kolege, ampak za občinstvo, ki ima rado umetnost. Spregovoril je o njegovem opusu. Najpomembnejša dela je ustvaril za zasedbo velikega orkestra. Zapisal je spored koncerta in komentiral skladbe in izvedbe. Slišati je bilo Cigličeva dela, ki so nastala med 1934 in 1960. Prvi skladbi sta še bolj preprosti, medtem ko so skladbe iz časa po vojni popolnoma drugačne. So tehnično bolj dovršene in skladatelj je z njimi dokazal, da je bil mojster svojega poklica. Kritika je v celoti zelo pozitivna.

NOCTURNO 1942

M. Tomc je o skladbi Nocturno zapisal, da kaže že dosti spretnega oblikovalca. Oblika ji je v glavnem prosta trodelna. V akordiki zasledimo nekako združitev romantičnega izražanja obogatenega s pridobitvami sodobne smeri, ki jih je pri nas uveljavila Osterčeva šola. (Slovenec, 7. november 1942)

Ob prvi izvedbi skladbe jo je kritika označila kot "izvirno zasnovani, pozno impresionistični Nocturno s prevladujočimi otožno mračnimi motivi. Iz naših silhuet se utrne vizionaren privid, ki tone v dušeči mračnosti." (Slovenski narod, 20. februar 1943).

BAKHANAL 1942

Ob Bakhanalu je avtor povedal naslednje: "Ob natisu je skladba vzbudila razumljivo pozornost. Oba takratna kritika sta jo označila za tehnično izvajalsko zelo zahtevno, ekstatično, pravzaprav opojno, pa tudi kaotično v smislu akordičnega sosledja, zaporedja, razvezav in disonanc. M. Tomc pa je tudi zapisal, da sem z enim zamahom podrl do tedaj veljavne glasbene in lepotne zakone, ki so bili skozi stoletja v različnih oblikah vodilo skladateljem pri njihovem delu." (Program "Ljubljanski umetniki Ljubljani", sezona 1981/82. Zapis Jurija Snoja o obeh skladbah na str. 3)

Če bi Bakhanal hoteli označiti iz glasbenega stališča, bi rekli, da nosi nekako v glavnem znake skladb izza konca prejšnje svetovne vojske. ... Za Cigličevo skladbo je značilna navezana tonaliteta; harmonija je brez pravih notranjih odnosov; ritem, ponekod je res oster, je drugod razmajan bodisi zaradi različne delitve notnih vrednosti v obeh rokah. Ciglič se ne boji nobene disonance in tudi v njih sprostitve ne išče; nasprotno: ljubi trde, zgoščene zvočne tvorbe in kratke, odsekane melodične linije. (Slovenec, 11. februar 1943; Matija Tomc)

Še komentar M. Lipovška, ki pravi, da Bakhanal prikazuje ekstazo, pravzaprav zmešnjavo, komaj malo nakazan začetek strastnega, vrtinčastega plesa, v nekakšnem kriku divje omame beži glasba od kraja do konca. Dalje je še zapisal, da je neurejenost akordov menda skladateljevo načelo. Ob tem delu se dobi vtis, da je skladatelj nekatere akrode zapisal tako, kakor jih je z zamahom roke zgrabil na klavirju. (Jutro, 14. april 1943; Marijan Lipovšek)

SINFONIA APPASSIONATA 1948

Kritka je o njej tudi zapisala, da že prvi stavek kaže vse značilnosti komponista: v melodiki je novoromantik in impresionist in to melodiko tudi v instrumentalizaciji podpre z barvitostjo iz katere naprej izlušči zelo pogosto uporabljen "tutti" zvok, ki ga dobi s paralelno akordiko v širini vsega orkestra. Tematika je nemirna, večkrat zgrajena iz kratkih, bolestnih motivov, ki se stopnjevanje razvijajo ali se sekvenčno ponavljajo, s čimer doseže komponist napete gradacije. ... Vse delo kaže mnogo smisla za simfonično ustvarjanje, mestoma kar originalno invencijo in resno tehnično znanje. (Slovenski poročevalec, 4. junij 1952; dr. Danilo Švara)

Še kritika, ko je to delo gostovalo v Sovjetski zvezi v okviru tedna Jugoslovanske kulture v Sovjetski zvezi novembra 1976. Zdelo se je, da je Sinfonia appassinata izredno sprejemljiva njihovemu glasbenemu čutenju, širše rečeno, pomenila jim je odkritje, kako slovenska glasbena tvornost koraka po tirih sodobnega glasbenega snovanja. (Delo, 1976; Sadovi poslanstva; J. Z.)

OBREŽJE PLESALK 1952

P. Mihelčič je v Delu zapisal kritiko ob izvedbi Obrežja plesalk na koncertu orkestra Slovenske filharmonije 1978, da je delo nastalo 1952. Doživelo je že vrsto izvedb različnih dirigentov, baletnih predstav in da je posneto tudi na gramofonski plošči. Čas je dokazal, da sodi to delo med Cigličeva najbolj uspela dela, kot simfonična pesnitev pa je v vrsti slovenskih del s podobno oblikovno zasnovo vsekakor izstopajoča. Orkestracija je barvita, harmonično bogata, prepojena z živimi ritmi, z eksotično tematiko, v kateri odsevajo lirični in dramatični odtenki.

Peter Kušar je v Dnevniku ob izvedbi Obrežja plesalk orkestra SF in z dirigentom Janošem Kovacshem 1988, zapisal, da so z dirigentovo vztrajnostjo spoznali skladbo v novi poustvarjalni luči in z novimi muzikalnimi odsevi. Že dolgo občinstvo ni slišalo tako natančno pripravljene partiture in umirjenega odkrivanja snovnih razlik in različič. S tako izvedbo so bili zadovoljni vsi, še posebej poslušalci, ki so dali priznanje domačemu delu.

Motivika, ki ji hrani življenje nenavaden, lahko bi rekli prvobiten ritem, zaživi skozi za vsak instrument kot za celotni orkester odlično pisano instrumentalizacijo. (Delo, 1. julij 1966; Marijan Gabrijelčič)

Skladba dokončno izveni tragično, kar je osnovno skladateljevo gibalo. Skladatelj se zaveda, da je v jedru človekovega bivanja tragika, zanj je površinska sreča kratkotrajen sen. Šele to, da se zave te resnice, naredi po skladateljevem prepričanju iz človeka pravega, zrelega moža, ki se je sposoben soočiti s svojo usodo.

CONCERTINO ZA HARFO IN GODALA 1960

L. M. Škerjanc je zapisal kritiko o Concetinu za harfo in godala na koncertu filharmoničnega orkestra z diplomanti Akademije za glasbo l. 1966. Delo je ocenil zelo pozitivno. Spada med prva dela posvečena harfi in kaže odlično poznavanje tega instrumenta. Skladba je vreden in pomemben doprinos tej panogi, ne samo v domačem temveč tudi vsplošnem merilu.

Kritika je zanj zapisala, da je tehtno domače delo, ki niti za trenutek ne koketira s kakršnokoli zunanjo afektivnostjo, marveč je čista, notranjega izraza polna muzika. Delo je grajeno v enem zamahu, enotno in oblikovano trdno, napisano z izrednim posluhom za solistični instrument.(Dnevnik, 9. junij 1970; Primož Kuret)

Druga kritika je Concertino označila, da je delo, ki spada med prva pri nas, ki so bila posvečena harfi, ki je bila pri nas dalj časa skoraj nepoznan instrument. V delu je avtor pokazal temeljito poznavanje tehničnih in vsebinskih zmožnosti harfe. (Delo, 15. junij 1966; L. M. Škerjanc)

Še ena kritika pravi o njej, da stvaritev obravnava fenomen prve ljubezni in je polna liričnih in dramatičnih občutij spletih v trdno dramatično zgradbo. (Dnevnik, 9. junij 1971; Niko Goršič)

SIMFONIČNE SKICE 1965

Milan Stibilj v Delu 1975 piše o Simfoničnih skicah, ki so bile izvedene na koncertu v Slovenski filharmoniji 5. decembra 1975. Pove, da so tri kratke orkestralne kompozicje, ki so nastale v daljšem časovnem razponu. Pri ustvarjanju avtorja vodijo prvinski oz. biološko pogojeni muzikalni vzgibi, zato odklanja tiste sestavine evropskega glasbenega razvoja, ki spominjajo ali zanikajo klasične vrednote, ki jih iz kakršnegakoli vzroka obravnava kot stalno nezamenljivo praresnico. Vrh dela pomeni zadnji stvek. Poslušalci so glasbo sprejeli z razumevanjem in s ploskanjem pohvalili odlično izvedbo in prisotnega skladatelja.

Bogdan Učakar je za Simfonične skice zapisal v Naših razgledih, da Cigličeva glasba pomeni v našem prostoru značilno izjemno, kritično opazovano s podatkom, da se hudo pomotoma redkeje sliši na naših koncertnih odrih. Cigličevo umetnost označuje izredna občutljivost meditacije, drobnega simfoničnega razpoloženja kot odslikavanja samotnih in zastrtih liričnih sestavin. Dirigent V. Kožuhar jih je imenitno izvedel skupaj z orkestrom.

So tudi odraz zavestnega skladateljevega stremljenja po oblikovanju v simfoničnem stavku. Čeprav loči prvi dve skladbi od zadnje daljši časovni presledek v nastanku, jih povezuje med seboj lirično nastrojenje, ki sem ter tja zakipi v dinamično razgibanih vzponih, povezuje jih tudi barvita instrumentacija. Če je prva Silhueta še mladostno nadahnjena, je drugi Nocturno po izrazni strani že globlji in harmonsko zanimivejši ter bogatejši. Tretja Vizija predstavlja umetniško in izpovedno vrhunec tega cikla. V njej je skladatelj na pretresljiv način izpovedal svoj tragični pogled na usodo umetnika, ki ga spremlja kot mračna podstat v njegovem ustvarjanju in življenju. Skladba je nastala ob doživljanju težke osebne življenjske krize in nosi poteze skladateljevega razmišljanja o smislu življenja, o biti in nebiti človekovega obstoja. (šk.12, m. 272: Program Slovenske filharmonije. Najava koncerta 5. decembra 1975, Zvonimir Ciglič: Simfonične skice; komentar J. Lovšeta.)

Še komentar L. M. Škerjanca, ki je o njih zapisal, da predstavljajo samorasel odnos do glasbe. Da jih odlikujejo temeljna resnost, jasen miselni koncept, smisel za zvočnost in barvitost orkestra, odmaknjenost od sicer tako pogostnega navideznega internacionalizma dodekafonije, serialne in punktualne usmerjenosti, poudarjena osebnostna nota, znatna strpnost glasbene fakture in izraza. V naši dobi, ki je prepolna slepega tavaja po zagatah, brez plodnega in venomer enako potekajočega eksperimentiranja in drugih podobnih zablod, je takšna glasbena govorica revolucija in oddih in na aplavzu se je videlo, da tako občuti tudi naša, toliko preizkušnjam s področja domače glasbe izpostavljena publika. (Delo, 17. november 1965; komentar L. M. Škerjanca)

TRIPTIH 1983

V Naših razgledih je Triptih za srednji glas in orkester komentiral B. Učakar ob izvedbi Simfonikov RTV Ljubljane 28. februarja 1986. Pravi, da iz tega dela izzveneva človeška drama, kjer človek bije vnaprej izgubljen boj s smrtjo. Ciglič se ni nikoli razšel s tradicijo, med slovenskimi skladatelji pa je nemara zadnji ekspresionist po umetniškem prepričanju, ki mu ni tuja celo pozna romantika. Triptih je tista glasba, ki ne sprašuje po kričečih zunanjih vzgibih, marveč je kot povsem vase obrnjeno premišljevanje o človekovi usodnosti. Tudi izvedba je bila odlična.

Intervjuji

V rej rubriki so zbrani povzetki intervjujev, ki so shranjeni v zapuščini skladatelja. Urejeni so kronološko.

Naša glasbena galerija

Intervju je bil na Radiu Ljubljana 3. marca 1971 od 17. 25 do 18.00 ure. Govora je bilo o Cigličevi glasbi. Za Cigliča je umetniško ustvarjanje neprestano soočenje z življenjsko stvarnostjo, zajeto v ustvarjalčevi osebnosti in v njegovih etičnih načelih. O obliki oz. zvrsti glasbe v kateri ustvarja komponist pravi, da je odvisna predvsem od njegove narave in osebnosti. V ustvarjalcu so obseženi vsi vzgibi, ki sproščajo energijo iz podzavesti v luč zavesti. Njemu najbolj ustreza simfonična glasba. Glede pedagoške dejavnosti je povedal, da ji daje smisel mlad človek, ki lahko preobrazi to, kar sprejema. Skozi pogovor so bile na radiu predvajane nekatere Cigličeve skladbe.

 

Miran Sattler: Appassionato slovenskega skladatelja

V Teleksu je 19. maja 1978 izšel štiri strani dolg zapis pogovora med znanim novinarskim peresom Delove hiše in našim skladateljem, ob izidu Sinfonie appassionate na gramofonski plošči. Po uvodnem, kar duhovitem opisu razmer pri skladatelju, je bilo najprej govora o posnetku simfonije na plošči, kako je nastal in kaj bi se dalo narediti bolje, potem pa o "temnih silah", s katerimi je imel Ciglič v tistem času tudi še precej opraviti. Primer je bilo gostovanje Slovenske filharmonije v Sovjetski zvezi, kjer so izvajali Cigličevo simfonijo povsod razen na najpomembnejšem koncertu v Leningradu; čeprav so bili plakati že natisnjeni so jo zadnji hip nadomestili z za rusko občinstvo veliko manj zanimivim delom C. Francka. Najbolj zanimiva je zadnja stran intervjuja, kjer se je mojster razgovoril o vprašanjih idejnosti v glasbenem in umetniškem ustvarjanju. Na vprašanje o sodobni glasbi oz. antiglasbi je med drugim povedal tudi tole:

"To, kar zadnje čase tovrstnega slišim iz domačih in tujih logov, je milo rečeno slepo tavanje v kaosu, tako da se lahko vprašam, ali ni svet zdrknil v stadij globoke duhovne impotence. Kar se pa direktno nas tiče, lahko ugotovim, da smo potrebovali približno dvajset let, da smo prišli do takšnega stanja, kot je danes. Kaže, da smo se pustili inficirati od najbolj dekadentnih teženj in silnic v današnji zahodni antiumetniški glasbi. Če je ta zahodna antiglasba posledica ustvarjalne nemoči, izhajajoče, kot vse kaže, iz vedno intenzivnejšega duhovnega razkroja, pomeni, da je bolna. To pomeni, da je taka antiglasba odsev današnje bolj ali manj bolne zahodne družbe. Ker naša socialistična družba ni bolna, potem je ta antiglasba tujek, ki bi ga bilo treba čimprej odpraviti v dobro nas vseh. Če je pri nas tako široka demokracija, da v umetnosti lahko vsak počne, kar hoče, je to njegova zasebna stvar. Vendar pa bi morali biti tam, kjer delijo sredstva, bolj previdni, da ne bi podpirali takih dejavnosti, ki zastrupljajo duhovni svet našega maloštevilnega naroda, najmanj za nekaj desetletij naprej". 1

 

Intervju ob izvedbi Triptiha 28. februarja 1986 na TV Ljubljana

Komponist je povedal, da je delo komponiral v znamenju življenja in smrti in boja med obema, ki je težak paradoks v čigar jedru plameni in izgoreva tragičnost, ki je v podstati življenja. Ciklus je sestavljen iz treh delov. Prvi Topoli v jeseni je nastal l. 1955 na besedilo Pavla Oblaka, ob priliki smrti njegove babice ga je označil z besedami "že ob spočetju smo obsojeni na smrt". Drugi del Usoda je nastala 1954 v spomni na sestrično Nevico, ki je umrla med vojno, stara komaj sedem let. Spomnil se je njej enakih takega otroštva tudi Ane Frank in je to zaznal z oznako "smrt se poigra tudi z otroštvom". Iz poezije rojaka Alojza Gradnika: Blodnje sanje, Vprašanje in Sinu 4 je komponiral še tretji del Božanski absurd, ki predstavlja višek cikla. K tej partituri je zapisal: "Mortuus pater filium moriturum expectat". O izvedbi pa je povedal, da je z njo zadovoljen. Solistka jo je izvrstno interpretirala, A. Nanut pa odlično vodil orkester.

 

Marijan Zlobec: Zvonomir Ciglič, slovenski skladatelj, dirigent, pianist in glasbeni pedagog

V reviji Primorska srečanja je ob skladateljevi sedemdesetletnici izšel v rubriki "Predstavljamo primorske strokovnjake" sedem strani dolg, precej poglobljen razgovor. Na začetku je nekaj podatkov o izvoru Cigliča in njegovih ustvarjalnih začetkih. Tu je zanimiva skladateljeva misel, da velike umetnine ne morejo nastati v mirnih, idiličnih razmerah ampak potrebujejo čimbolj apokaliptično atmosfero (Šostakovičeva Sedma simfonija, ki je nastala v obleganem Leningradu in večji del Beethovnovega opusa, ki je nastal, ko je bil ujet v samoto gluhosti). Sledi opis preganjanja, ki ga je bil Ciglič deležen po osvoboditvi, potem pa zelo zanimiv del o skladateljevih sodobnikih, znamenitih Slovencih: Josipu Vidmarju, Edvardu Kocbeku, Ivanu Mraku, Jakobu Savinšku, L. M. Škerjancu. Zadnji del intervjuja je posvečen splošnim pogledom na umetnost in življenjsko filozofijo. Na vprašanje o umetnosti kot sublimaciji je Ciglič med drugim povedal:

"Pri glasbi pa je jasno, da kdor nima dobrega posluha, kdor ni dober inštrumentalist, da bi si partituro sploh lahko preigral, ta te glasbe ne bo slišal. Lahko gleda note noč in dan. Glasba je nekaj specifičnega tudi v tehničnem smislu, oziroma dostop do glasbe v strokovnem smislu. Chopin in Liszt sta svoja dela sama igrala, Paganini tudi. Spomnimo se, kako veliki pianisti so bili Beethoven, Schumann, Čajkovski, Skrjabin, Rahmanov, Prokofijev ali Stravinski... Umetniško ustvarjanje je v svojem zaplodku, takrat, ko zažari, iracionalno, absolutno, tako kot spolni akt. Če je ljubezen velika, je to plamen, ekstaza. In tak ustvarjalni akt, zaplodek, je vedno ekstatičen. In čimbolj je ekstatičen, tem močnejši je rezultat, kajti ekstaze so zmožni le tisti ustvarjalci, ki nosijo v sebi čim večjo ustvarjalno, duhovno dimenzijo". 2

 

Marijan Zlobec: Nič je transcendenčna resničnost

V sobotni prilogi Dela 23. februarja 1991 je M. Zlobec objavil intervju ob Cigličevem 70. rojstnem dnevu. Pogovor sta začela s skladateljevim rodom. Njegovi starši so bili Primorci in Ciglič, čeprav že vse svoje življenje živi v slovenski prestolnici, se nikakor ne more vključiti vanjo, saj se mu kar naprej poraja občutek, da je tu samo na obisku. Vseskozi Ciglič zagovarja svojo slovensko narodnost, čeprav je o sebi slišal, da ni Slovenec, ne po fizionomiji, ne po temperamentu, ne po svojem razumevanju življenja, ne po ničemer. Vprašani pove, da je največ komponiral v trpljenju in samoti. Pogovor nanese naprej na mučenje in zapor v Karlovcu. Ciglič tega ni v javnosti nikoli povedal. Od tu sledi bolezen in njegov konec dirigentske kariere. Dalje beseda nanese na politiko in njegove sopotnike, znane Slovence. Skozi ves razgovor je bila beseda o Cigličevih skladbah, kdaj jih je ustvarjal in kaj zajemajo. Odgovor na vprašanje o svoji filozofiji je strnil v tele misli:

"Božanski absurd (zadnje Cigličevo dokončano delo) sem poimenoval simfonični epitaf, ker nisem popoln nevernik. V Boga ne verujem. Zame obstaja Nič, ampak z veliko začetnico. Moje mnenje je, da si je človek Boga izmislil zato, da ne bi propadel in se ne bi razvral v resničnosti Niča. Nič je zame transcendenčna resničnost. To je moj umetniški in življenjski kredo." 3

 

Ive A. Stanič: Med Bogom in Satanom

V Slovencu novembra 1994 s podnaslovom Trnjeva pot skladatelja, dirigenta in glasbenega pedagoga Zvonimirja Cigliča je v sedmih nadaljevanjih objavljen pogovor z našim skladateljem. V tem pogovoru je veliko povedal o času, ki ga je prebil v zaporu v Ljubljani in v Karlovcu. Precej podrobno je razložil metode mučenja, se dotaknil takratnega napetega povojnega ozračja. Človek, ki je mučen je v transu, ni čisto pri zavesti, nima časa razmišljati, običajno pade v ekstremno stanje. V njem se borita psihični in fizični jaz, ki lahko sprožita paranojo. O ideologiji pravi, da lahko omogoči grozodejstva, zlasti v totalitarnih režimih. Pravi, da tragedije celotnega naroda sploh ni, tragedija je lahko le osebno počutje. Za tragičnost je odločilna kvaliteta mučenja. Krivice so in bodo vedno, a danes niso tako usodne in uničujoče za posameznika in cel narod, kot so bile v desetletjih po vojni. Za politična dogajanja se Ciglič zanima in jih spremlja, za članstvo v strankah pa mu ni mar. Rad misli kot Zvonimir Ciglič in pravi, da je sam svoja stranka. Okoli sebe ima v glavnem mir, v duši pa še vedno čuti nemir. Za zločine je dejal, da se delajo tudi med vojno, saj vojna uzakonjuje zločin. "Požiganje, posiljevanje, klanje so bistveni elementi vonje. Če tega ni, potem tudi vojne ni. Vojna je zločin in zločin je vojna. To so pač vojne zakonitosti. Povsem nekaj drugega pa je povojni zločin! Ko so zvonovi že oznanjali celemu svetu, da je mir, se tu pri nas, v Sloveniji, najde nekdo in ukaže ubiti na tisoče ljudi. To je povojni zločin, ljudje božji, s povsem drugačno kategorijo. Tisti, ki tega ne prizna, je bitje najslabše vrste. Prav na povojnih zločinih bi morali razmišljati in ukrepati." 4

Na vprašanje, če je bila komunistična politika zanj uničujoča je dejal:

"Poglejte. V 26. letu starosti sem dirigiral Beethovnovo Peto simfonijo. Sebi in drugim sem dokazal, da nekaj znam. Svojim kolegom sem bil velik rival. Bil sem nadarjen, strokovno dovolj izobražen, nabit z energijo, z deset življenj v sebi, kot so rekli. Vse mi je šlo od rok, dokler ni posegel vmes CK. Ta je določal vzpon ali padec slehernika. Moja sposobnost je rodila ljubosumnost in zlo. Nekdanji prijatelji so se prelevili v politične nasprotnike. Začeli so me tožarit po komitejih. Ko me je tako prevzela partija v svoja klešča, so moji uspehi v trenutku zbledeli. Tako so moj življenjski polet močno zavirali. To pa je postalo za moje življenje usodno. Menim, da je moja štiriintridesetletna srčna bolezen posledica storjenega zla." 5

Komunizem včeraj, danes in jutri primerja s cigareto, ko jo prižgeš, gori na koncu ostane samo še čik in komunizem danes je precej podoben čiku. Na vprašanje, če lebdimo med Bogom in Satanom, pa je med drugim dejal:

"da smo potomci Kajna in v sebi nosimo seme zla že od spočetja. Vsak izmed nas nosi v sebi nekaj božjega, pa tudi satanskega. Eden je bolj nagnjen k temu, drugi k drugemu; odvisno od genov, od vzgoje in še česa. Veliko je odvisno tudi od sistema. ... Rodili so se fanatični koritarji, ki so kot navidezni dobrotniki storili človeku veliko zla. Poznamo pa tudi duhovni fanatizem poosebljen v Beethovnu, Michelangelu, Leonardu, Cervantesu, Shakespearu, Dostojevskem, Tolstoju, Goetheju... 6

Na koncu je zanimivo še njegovo videnje prihodnosti, ki pravi, da bo apokalipsa in boj med duhovnim Vzhodom in tehničnim Zahodom, med duhovnostjo in mesenostjo, med Bogom in Satanom.

Članki v enciklopedijah

Zvonimir Ciglič je znan slovenski glasbenik. Uveljavil se je predvsem na skladateljskem področju. Bil pa je tudi odličen dirigent in pedagog. Da je bilo temu res tako, pričajo številni zapisi v enciklopedijah, leksikonih in drugih knjigah v domovini in tujini. Tu so zbrana pretežno vsa. Urejena so po časovnem zaporedju, glede na leto izdaje publikacije.

Lucijan Marija Škerjanc: Od Bacha do Šostakoviča. Razgledi po simfonični tvornosti zadnjih treh stoletij, Cankarjeva založba, 1959. Na strani 376 najdemo zapis o Z. Cigliču.

Glasbeni slovarček Lucijana Marije Škerjanca omenja Zvonimirja Cigliča na strani 35. Slovarček je izdala Mladinska knjiga, Ljubljana, 1962.

Nauka o muzičkim oblicima (Vlastimir Peričić, Dušan Skovran). Umetnićka akademija u Beogradu, Muzikča akademija, Beograd, 1966. Publikacija omenja Z. C. na straneh 174, 190 in 388.

Muzička kronika stolječa Anton Ebertst. Kolendar muzičkih dogadjaja, Novi Sad, 1968. Zapis o Z. C. je na str. 220.

Kompozitori i muzički pisci Jugoslavije. Savez kompozitora Jugoslavije, Beograd, 1968. Zvonimir Ciglič je omenjen na str. 149.

Mali muzički leksikon avtorja Lucijana Marije Škerjanca 1969 omenja Cigliča na str. 33.

50 let slovenskega baleta, publikacija 1970. Zaznamba o Zvonimirju Cigliču na straneh 66, 69 in 74.

Muzička enciklopedija, 1. del, A-Goz. Jugoslavenski leksikografski zavod, Zagreb, 1971. Zvonimir Ciglič je omenjen na strani 331.

Kalendar muzičkih manifestacija. Savez kompozitora Jugoslavije, 1971. Zvonimir Ciglič 20.2.1921 (50 godina).

Andrej Rijavec: Twentieth century slovene composers. DSS - Ljubljana in Hans Gerig - Köln, 1975. V tej publikaciji je zapis o Cigliču na str. 39 in 40.

Njegovo ime je zapisano v Veliki sovjetski enciklopediji (Balšaja sovjetska enciklopedija), zvezek 23, 3.izdaja, Moskva, 1976. Zapis se nahaja na strani 579 pod črko S oz. pod geslom Slovenija

International Who's who in Music and Musicians' Directory, Eight Edition, Cambridge, England, 1977, avtorja Adriana Gasterja omenja zapis o Cigliču na strani 149.

  Slika 427
Slika 84 - šk. 7, m. 81: Diploma, ki potrjuje, da je Zvonimir Ciglič omenjen v mednarodni publikaciji Who's Who in Music. Cambridge, maj 1977

Slovenska glasbena dela Andreja Rijavca, Ljubljana, 1979, omenjajo Z. Cigliča na strani 45.

Men of Achivement, Volume six, International Biographical Centre, Cambridge, England, 1979, avtorja Ernesta Kayja omenja Cigliča in njegovo delo na strani 128.

The International Register of Profiles - fourth Edition. International Biographical Centre - Cambridge, England. Ta publikacija omenja Cigliča na str. 301.

  Slika 426
Slika 85 - šk. 7, m. 81: Potrdilo o objavljeni biografiji Zvonimirja Cigliča v World Edition of The International Register of Profiles. Cambridge, avgust 1979

  Slika 1068
Slika 86 - šk. 7, m. 81: Besedilo biografije Zvonimirja Cigliča v World Edition of The International Register of Profiles. Cambridge, avgust 1979

Zaznamba Zvonimirja Cigliča z njegovo fotografijo na strani 16 se nahaja v publikaciji Slovenska filharmonija ob priliki 30 let povojne Slovenske filharmonije.

Cigličevo ime je omenjeno v Who's Who in the World, fifth Edition, 1980 - 1981, Chicago, USA, na strani 170.

  Slika 428
Slika 87 - šk. 7, m. 81: Potrdilo, da je Zvonimir Ciglič objavljen v mednarodni publikaciji Who's Who in the World, fifth edition, 1980/1981

Leksikon jugoslovanske muzike, 1. del, A-Ma, omenja Cigliča na straneh 128 in 129. Leksikon je izdal Jugoslavenski leksikografski zavod "Miroslav Krleža", Zagreb, 1984.

Enciklopedija Jugoslavije, 2. del, Biz-Čaš. Jugoslavenski leksikografski zavod "Miroslav Krleža", Zagreb, 1985. Skladatelj je omenjen na str. 676.

Muzika iza bodlikavih žica, Zbornik sečanja jugoslovenskih ratnih zarobljenika interniranca i političkih zatvorenika za vreme narodno-oslobodilačkog rata 1941 do 1945. godine. Beograd, 1985. Zapis o Z. Cigliču, kompozitorju in dirigentu na strani 101.

Cigličevo ime je omenjeno v Enciklopediji Slovenije, 2. knjiga, Ce-Ed, na str. 66, približno pol stolpca. Mladinska knjiga, Ljubljana, 1988.

Cigličevo ime je omenil Ivan Klemenčič v svojem delu Slovenska filharmonija in njene predhodnice. Slovenska filharmonija 1988. Zapis najdemo na strani 91 in 92.

Glasbeniki. Zbirka Leksikoni, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1988. Zvonimir Ciglič na str. 72.

Kdo je kdo za Slovence. FAGO, Ljubljana, 1991. Omemba skladateja stoji na strani 33 in 34.

Slovenski almanah 1993. Delo, Novice, Ljubljana, 1992. V almanahu je Z. C. omenjen na str. 230.

Katalog edicij Društva slovenskih skladateljev, 1994. Z. Ciglič na straneh 14 in 15.

Omembe v dnevnem tisku

Tudi v zadnjem času se ime Zvonimirja Cigliča pojavlja v tisku, predvsem pri prispevkih o glasbi.

Članek M. Zlobca v Delu z naslovom Slovenski glasbeni dnevi - simpozij predstavi na kratko vsebino referatov, posebej pa se zadrži pri referatu Ivana Klemenčiča z naslovom Kako je komunistični totalitarizem prizadel slovenske skladatelje. Klemenčič je opozoril na povojno prekinitev vezi z razvitim Zahodom in odhod na Balkan, kot posledico komunističnega totalitarizma. Slovenski skladatelj se je takrat po partijski direktivi znašel v fizični in duhovni izoliranosti od Evrope, v samocenzuri, kar je pomenilo razvojno diskontinuiteto slovenske glasbe. Zvonimir Ciglič je omenjen poleg Matija Bravničarja, Janka Ravnika in Primoža Ramovša, da je kljub ideološkim pritiskom začel v 50. letih individualno iskati možnosti izhoda iz blokade in ga pomagal izsiliti, nekateri npr. Vilko Ukmar pa so se osvobodili kasneje (Zlobec 1998).

V Delu v članku Totalitarizem in glasba se Ivan Klemenčič sprašuje, zakaj je bilo potrebno toliko časa, da šele sedaj obtožujemo totalitarni sistem in krivične usode, ki so se takrat pripetile številnim ljudem, čeprav je bilo že vse znano ves povojni čas. Koliko škode je povzočil tak sistem? Koliko ljudi je trpelo in še trpi zaradi njega? Vprašamo se lahko, zakaj se je to dogajalo, zakaj je npr. Z. Ciglič moral prestati skoraj eno leto v samici? Avtor zelo obsoja komunizem zaradi opustošenja v glavah, predvsem intelektualcev. Pravi, da bo sedaj potrebno razmišlajti na nov način in da novinarji ne bodo mogli biti še naprej v službi stare ideologije in njenih nosilcev (Klemenčič 1998).

Članek Zlobca v Delu Totalitarizem v glasbi? je ugovor in kritika na Klemenčev članek z dne 9. junija ravno tako iz Dela. Zlobec pravi, da je bil Klemenčič pozvan, da bi utemeljil in dokazal svoje trditve iz referata na simpoziju v okviru Slovenskih glasbenih dnevov, da so bile žrtve slovenskega komunističnega totalitarizma v glasbi: Radovan Gobec, Matija Bravničar, Rado Simoniti, Marjan Kozina, Marijan Lipovšek, Karol Pahor, Pavel Šivic, Vilko Ukmar, Zvonimir Ciglič, Danilo Švara,... in da so njihova dela, ki so bila v referatu omenjena propagandistična, ideološka, servilna totalitarnemu režimu. Očita mu, da govori o totalitarizmu v povojni slovenski glasbi vse do danes in to na najbolj totalitaren način izmed vseh piscev, ki so pisali o konkretnih skladateljskih imenih. Sprašuje se, kje je spoštovanje do njihovega osebnega dela, odločitev in umetniške integritete (Zlobec 1998a).

Tako Marijan Zlobec v članku Zgoščenke slovenskih skladateljev piše o predvideni seriji zgoščenk s predstavitvijo opusa vseh slovenskih skladateljev Ars Slovenica, ki naj bi bila nared leta 2003, ko bodo v Ljubljani potekali svetovni glasbeni dnevi. Zgoščenke Z. Cigliča med že objavljenimi iz te serije namreč še ni (Zlobec 1998b).

Matjaž Barbo je v Delu v članku z naslovom Tematsko zaokroženo klasični koncert zeleni abonma ocenjuje Cigličevo delo Obrežje plesalk, ki je bilo med drugimi tudi izvajano na tem koncertu. Zanj pravi, da je sestavljeno iz več slikovitih simfoničnih prizorov, ki se v zaokroženi strukturi zvrščajo drug za drugim. Pogrešati pa je bilo nekaj več izvajalsko-tehnične dodelanosti (Barbo 1998).

Pred letošnjimi Slovenskimi glasbenimi dnevi, članku Marjana Zlobca 1. aprila, pove, da so na Festivalu Ljubljana predstavili progarm 15. Slovenskih glasbenih dnevov, ki bodo potekali od 13. do 16. aprila. Na zaključnem koncertu, ki ga bo vodil Anton Nanut, bo uvrščena tudi Cigličeva Appassionata. Ob tem se je Nanut spomnil svoje izvedbe tega dela v Sovjetski zvezi 1976. leta, kjer je to delo naletelo na lep sprejem pri občinstvu in kritiki (Zlobec 1999).

V Delu je 14. aprila 1998 izšel članek Začeli so se Slovenski glasbeni dnevi M. Zlobca. Glasbeni dnevi so bili posvečeni Primožu Ramovšu, ki je umrl tri mesece nazaj. Z njim so se pogovarjali o tem, da bodo dnevi posvečeni njemu in je zanje napisal dve skladbi. Dnevi so vsebovali tudi simpozij na temo Ideja celostne umetnine ob koncu tisočletja. Na zaključni koncert je Nanut uvrstil tudi Sinfonio appassionato Zvonimirja Cigliča (Zlobec 1999a).

Pavel Mihelčič je objavil članek v Delu, ki ga je naslovil Appassionata po petdesetih. Najprej je spregovoril o Ramovšu, ki je bil sijajen glasbenik in umetnik, užival je v zvoku in vztrajal na svoji poti. Ciglič osamljen in manj ploden skladatelj je prenehal z ustvarjanjem zaradi bolezni. Njegov opus je nastal zgodaj in v njem je vrsta zanimivih del. Appassionata je nastala pred 50. leti, kot sad njegovega razmišljujočega spominjanja na svet, ki ga je glasba hotela vsaj dopolniti, mu je treba priznati, da je strast njegove ustvarjalne jeze tudi po 50. letih ostala v času in prostoru, ki ga utesnjuje sovraštvo, spremlja pa ljubezen (Mihelčič 1999).

Karikature

Avtor vseh štirih karikatur je Borut Pečar, o katerem je Ciglič zapisal, da je skrivnost uspeha karikaturista Pečarja v izjemni sposobnosti, da v hipni poglobljeni zaznavnosti zadene žebljico točno na glavico.

  Slika 833
Slika 88 - šk. 12, m. 281: Karikatura Boruta Pečarja: Dirigent Zvonimir Ciglič v Salzburgu. Tedenska tribuna, 1957; fotokopija

  Slika 693
Slika 89 - šk. 7, m. 95: Karikatura prof. Antona Trosta in dirigenta Zvonimirja Cigliča ob klavirskem koncertu Čajkovskega. TT (Tedenska tribuna), 6. marca 1958, avtor karikature: Borut Pečar

  Slika 893
Slika 91 - šk. 8, m. 117: Karikatura Zvonimirja Cigliča, avtorja Boruta Pečarja. 8. koncertni list Slovenske filharmonije 69-70, str. 12, sezona 1969-1970

  Slika 894
Slika 91 - šk. 8, m. 112: Borut Pečar: Obraz zarisan v čas, karikatura Antona Trosta in Zvonimirja Cigliča, str. 151, Mladinska knjiga. Ljubljana, 1970

Zapiski o njem

Predstavljena je Grlica, revija za glasbo. V njej je izšlo Cigličevo delo Naša pesem.

  Slika 697
Slika 92 - šk. 2, m. 47: Grlica, revija za mladinsko zborovsko glasbo, letnik 2, št. 2, Ljubljana, 1955-1956

Ivan Mrak je o Cigličevi umetnosti povedal, da se je z njo seznanil tik pred okupacijo, da se Cigličeva razdvojenost in njegov nenehno iskajoči nemir točno odslikavajo v njegovem, po obsegu sicer skromnem opusu. Vendar je ta skromnost odtehtana z infernalnimi zvoki, ki ga v nekem smislu delajo za naslednika našega največjega opernega komponista Marija Kogoja.

O Cigličevem delu Simfoničnih skicah pa je l. 1965 zapisal, da na svoj način osvetljujejo delo tega skladatelja, predvsem zato, ker je njegov opus izrazito samoizpovednega značaja in vsako njegovo delo je izkaz neke strnjene organsko pogojene umetniške zavesti, kar je dragocenost za nas. Komponist se za svoj samoizraz poslužuje najsodobnejših tehniških prijemov. Prav s tem smislom so Skice poudarile njegovo zapleteno in vse bolj zanimivejšo umetniško osebnost.

  Slika 898
Slika 93 - šk. 9, m. 169: Zapis Ivana Mraka o Simfoničnih skicah Zvonimirja Cigliča, 11. september 1965, prva stran

  Slika 710
Slika 94 - šk. 9, m. 169: Zapis Ivana Mraka o Simfoničnih skicah Zvonimirja Cigliča, 11. september 1965, zadnja stran

V zloženki o Cigliču je na kratko predstavljen njegov življenjepis, njegova najpomembnejša dela, izsek notnega zapiska ene izmed skladb in njegova fotogragija.

  Slika 723
Slika 95 - šk. 9, m. 228: Prospekt - Zloženka o Zvonimirju Cigliču, Savez kompozitora Jugoslavije Beograd. Beograd, 1966

Koncertni listi, plakati

Cigličeva dela so bila večkrat izvajana (in so še danes) v Ljubljani, Mariboru, Beogradu, Zagrebu, Sarajevu, Subotici in na Letnih mednarodnih igrah v Dubrovniku. Na tujem pa v Italiji, Avstriji, Nemčiji (Berlinski simfoniki), Sovjetski zvezi: v Moskvi, Jaroslavlju, Vilni, Rigi in Donecku, na Kitajskem, v Južni Ameriki, na Švedskem in na Norveškem.

Tu je predstvaljenih le nekaj plakatov, ki pričajo o gostovanju in izvajanju njegovih mojstrovin. Razvrščeni so po časovnem zaporedju, kakor so bila dela izvajana.

  Slika 753
Slika 96 - šk. 11, m. 256: Plakat: 8. glasbeni in baletni večer v Novem mestu, pianist Zvonimir Ciglič, 14. september 1939

  Slika 822
Slika 97 - šk. 12, m. 258: Plakat Pozorišta NR Bosne in Hercegovine, 27. marec 1949. Program: Verdi: Trubadur, dirigent: Zvonimir Ciglič

  Slika 824
Slika 98 - šk. 12, m. 261: Program: Jubilarni simfonijski koncert gradske filharmonije v Subotici, 12. december 1955. Solist: Cora Milko, dirigent: Zvonimir Ciglič

  Slika 892
Slika 99 - šk. 12, m. 263: Program: Simfonijski koncert gradske filharmonije v Subotici, 24. februar 1956. Solist: Aleksandar Segedi, Pavle Stojkovič, dirigent: Zvonimir Ciglič

  Slika 838
Slika 100 - šk. 12, m. 286: Koncertni list Slovenske filharmonije, leto 5, št. 8, str. 271. Zvonimir Ciglič: Obrežje plesalk, program koncerta 6. in 7. aprila 1956

  Slika 825
Slika 101 - šk. 12, m. 262: Program Mariborske filharmonije, koncert, 14. januar 1960. Solist: Hilda Horak-Čas, dirigent: Zvonimir Ciglič

  Slika 1054
Slika 102 - šk. 10, m. 200: Fotografija plakata koncerta simfoničnega orkestra Slovenske filharmonije, kjer je dirigiral Zvonimir Ciglič, maj 1960

  Slika 445
Slika 103 - šk. 7, m. 84: Program Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, Zvonimir Ciglič, Obrežje plesalk, 13. oktober 1966

  Slika 718
Slika 104 - šk. 9, m. 189: Program simfonijskega koncerta gradskega orkestra Dubrovnik, 2. julij 1970. Na programu Concertino za harfo in godala Z. Cigliča, dirigent Anton Nanut, solist Milica Barič

  Slika 1052
Slika 105 - šk. 10, m. 201: Fotografija plakata koncerta iz SZ ob tednu Jugoslovanske kulture, na sporedu je bila tudi Cigličeva Sin. appassionata, 22.11.1976

  Slika 1051
Slika 106 - šk. 10, m. 201: Fotografija plakata koncerta iz SZ ob tednu Jugoslovanske kulture, na sporedu je bila tudi Cigličeva Sin. appassionata, 27.11.1976

  Slika 1053
Slika 107 - šk. 10, m. 201: Fotografija plakata koncerta v Latviji ob tednu Jugoslovanske kulture, na sporedu je bila tudi Cigličeva Sin. appassionata, 3.12.1976

  Slika 715
Slika 108 - šk. 9, m. 184: Program koncerta orkestra RTV Ljubljana v Trstu, 22. april 1983. Na programu Triptih za glas in orkester Zvonimirja Cigliča, dirigent Stojan Kuret, solist Eva Novšak-Houškova, naslovnica

  Slika 716
Slika 109 - šk. 9, m. 184: Program koncerta orkestra RTV Ljubljana v Trstu, 22. april 1983. Na programu Triptih za glas in orkester Zvonimirja Cigliča, dirigent Stojan Kuret, solist Eva Novšak-Houškova, osrednja stran

Drugo

V tej rubriki je predstavljen izbor portretov Zvonimirja Cigliča. Večina le-teh je iz dnevnega tiska. Slike so bile objavljene ob posebnih priložnostih: njegovih obletnicah in podobnem. Urejene so kronološko.

  Slika 695
Slika 110 - šk. 7, m. 106: Fotografija Zvonimirja Cigliča. TT (Tedenska tribuna), naslovnica, št. 51, 23. december 1954

  Slika 745
Slika 111 - šk. 11, m. 251: Fotografija Zvonimirja Cigliča v reviji Goriška srečanja, str. 30, št. 17. marec 1969

  Slika 899
Slika 112 - šk. 9, m. 152: Fotografija Zvonimirja Cigliča. RTV Delo, str. 13, okoli leta 1971

  Slika 457
Slika 113 - šk. 8, m. 119: Portret Zvonimirja Cigliča, avtor Božidar Jakac, 23. maj 1975, sepia kreda

  Slika 867
Slika 114 - šk. 7, m. 92: Fotografija Zvonimirja Cigliča ob njegovi 60. letnici. RTV Delo, 16. februar 1981

  Slika 1067
Slika 115 - šk. 7, m. 92: Portret Zvonimirja Cigliča, avtor Franc Zupet-Krištof, 1985

  Slika 861
Slika 116 - šk. 7, m. 99: Fotografija: Zvonimirja Cigliča ob njegovi 70. letnici. Stop, str. 15, od 11. do 22. februarja 1991, letnik 24, št. 4/1991

Opombe

(1) Appassionato slovenskega skladatelja. Teleks, 19.5.1978, str 20-23; šk. 7, m. 102 Nazaj.

(2) Zvonimir Ciglič, slovenski skladatelj, dirigent, pianist in glasbeni pedagog. Primorska srečanja, št. 121-122/91, str. 486-492; šk. 7, m. 64 Nazaj.

(3) Nič je transcendenčna resničnost. Delo, 23.februar 1991, str. 28; šk. 13, m. 331 Nazaj.

(4) Med Bogom in Satanom. Trnjeva pot skladatelja, dirigenta in glasbenega pedagoga Zvonimirja Cigliča, Slovenec, 14. november 1994, 7.del; šk. 19, m. 386 Nazaj.

(5) Ibidem Nazaj.

(6) Ibidem Nazaj.



Stran je napisala Andreja Peterlin 23. septembra 2000; nazadnje je bila spremenjena 29. januarja 2001.

Naslov strani:  http://www.ff.uni-lj.si/www/diplomske_naloge/peterlin_andreja/literatu.html

Število obiskov po 29.1.2001  


Naprej na Zaključek      Nazaj na Korespondenco      Kazalo      Začetek      Konec