Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani
Diplomske naloge

Andreja Peterlin: Zapuščina Zvonimirja Cigliča

stran 63-81      < Opus    Kazalo    Literatura o Z. Cigliču >

5. poglavje

Korespondenca

     5.1  Njegova pisma
     5.2  Pisma kolegov in učencev
     5.3  Pisma oboževalcev




V zapuščini je spravljenih veliko sporočil, ki so jih skladatelju pošiljali prijatelji in znanci. Komponist je ohranil in spravil veliko razglednic in voščilnic, ki jih je dobival od ljudi, ki so bili tako ali drugače povezani z njim. Pošiljali so mu jih iz različnih krajev, v njih so ga hvalili in včasih tudi kaj pograjali. Korespondenca je urejena kronološko.

Njegova pisma

Leta 1949 je Ciglič služboval v Sarajevu. Ohranjena so štiri njegova pisma, ki jih je pisal staršem. Piše jim, da je tu precejšnje pomanjkanje, saj se ne dobi niti kuvert niti pisemskega papirja. Sporoča jim tudi, kako poteka njegovo delo in da mu "Trubadurja" kar naprej premikajo na kasnejši datum. V mestu je bil prijavljen samo začasno, zato jim naroča, naj vzameta njegovo živilsko karto. Pred dokončno odločitvijo ostati ali se vrniti bo prišel domov in premislil o tem. Sporoča jima, da so razmere slabe, če bi ga hotela obiskati. To mu morata prej sporočiti, da bo uredil vse potrebno, kar se tiče sobe, ker se jo zelo težko dobi. Podražila se je tudi železnica in sploh je vse drago. Sporoča jima tudi, da mu pošljeta živilsko in tekstilno karto, ker ju mora takoj oddati, da bo dobil pravico dvigniti stvari iz magacina.

Oglasil se je v Delo decembra 1980 z repliko na članek o psih, da so le ti lahko prijatelji ali sovražniki. Sam se dobro spozna na pse, saj jih je imel kar nekaj časa pri sebi. Imel je rodovniške in nerodovniške pse. Rajši ima nerodovniške, ker so univerzalnejši. Psi z rodovnikom pa so kot bi bili programirani in so bolj ali manj degenerirani. Vse pa je odvisno od gospodarja, kako se razumeta s psom, surov gospodar ima surovega psa. Pove tudi, da se časopisi na široko razpišejo o nesrečah, ki se tičejo psov, kadar pa imajo kakšne zasluge pa je vse skupaj omenjeno le rutinsko. Spregovori še o steklini, da uporabljajo nepravilne metode za odstranjevanje steklih lisic. S tem bodo porušili ravnotežje v naravi. Predlaga naj se za rešitev tega problema zgledujejo po drugih državah npr. po Švici.

Še eno Cigličevo pismo je bilo 1991 poslano vodstvu RTV-ja. V njem je zapisal, da je bil dolgo časa onemogočen in trpinčen iz ideološko političnih razlogov. Da se mu ne zdi prav, da niso predvajali nobenega posnetka kakšne njegove skladbe. Oddaja na radiu posvečena v čast njegovi šestdesetletnici l. 1981 je bila motena od začetka do konca, poslušalci so bili vmes deležni hreščanja. 1971 je bil končan projekt: 400 let solvenske glasbe. Trakovi so bili že zastareli in pravi, da najverjetneje tudi nepravilno hranjeni, da pa bi bili vsaj za silo primerni za predvajanje. Sprašuje se, kdo so bili tisti, ki so opravili presnemovanje. Če obstaja zakon o avtorskih pravicah, ki velja za redaktorja časopisov in revij, morajo radijski in televizijski redaktorji spoštovati neke zakone, in če ga polomijo morajo za to odgovarjati.

Avgusta 1992 je Ciglič pisal pisatelju Rudiju Šeligi, da naj uveljavi svojo avtoriteto in prepreči nekulturno odločitev g. Janeza Lombergerja, ki nima nikakršne pravice dokazovati svojo oblastnost in veljaštvo, nikomur na tak način. Gre za Kalinov kip "Deček s piščalko", zaščitni znak RTV, ki bi simboliziral samostojno Slovenijo.

Devetega maja 1993 je Ciglič odpisal Kolarju pismo in se mu zahvalil za pismo, ki mu je pomenilo blagodejni žarek za svoje žalostno srce in mu je pomagalo, da je lažje prebolel mamino smrt. Piše mu, da je potreboval 72 let, da je spoznal njeno ljubezen do sebe in svojo do nje. Kakšen labirint je človekova duševnost. Pove mu tudi še, da je sedaj pred novo preizkušnjo, kajti žena je pred operacijo srčne zaklopke. Tudi ona ceni Kolarja in ima do njega posebno opredelitev. Kolarja ima rad, ker je dober človek in odličen muzik in bo vesel njegovega, čeprav kratkega obiska.

Januarja 1994 je Zvonimir Ciglič pisal bivšemu sodniku Francu Miklavčiču zelo ostro pismo, kot odgovor na pismo z dne 28. decembra 1993. Pravi, da se na perfiden in tendenciozen način grobo vtika v njuno zakonsko zvezo. Sprašuje ga, kdo mu daje pravico biti nekakšen "zaščitnik" njegove žene in proti komu ji bo "strokovno" stal ob strani, kot vedno doslej. Dobro pozna bolezen Cigličeve žene in nekoč se je celo norčeval iz tega in jo napotil naj nabavi potni list, ko ga je prosila, da ji prinese zdravilo iz Avstrije, kamor je Miklavčič sicer večkrat šel. Svari ga, da bo nosil vso odgovornost za morebitne posledice. Če se mu bo hotel maščevati bo Zvonimir Ciglič primerno ukrepal.

Zvonimir Ciglič je oktobra 1996 pisal v časopis Delo v rubriko Pisma bralcev, kamor se je pritoževal nad ravnanjem odgovornih oseb nacionalne televizije glede zaščitnega znaka - Kalinovega dečka. Pravi, da zaščitni znak pleza pri obeh programih kar po celotnem zaslonu in s tem kazi celotno sliko in vse oddaje na televiziji. Nedopustna se mu je zdela odločitev, da pri nekaterih oddajah znak je, pri drugih pa ga umaknejo. Še posebej mu je žal, da ta znak kazi dokumentarce. Odgovorni urednik se vtika tudi v delo TV Koper in dovoljuje škandalozne prevode v slovenščino in tudi ne poskrbi, da bi bili podnapisi postavljeni pravilno. Pravi, da s tem krši zakon o mednarodni zaščiti avtorjev. Svetuje jim, naj se glede zaščitnega znaka in njegove postavitve zgledujejo po drugih televizijskih hišah.

Pisma kolegov in učencev

Skladatelj ima ohranjena tri pisma učitelja Škerjanca. Leta 1949, meseca januarja, mu je čestital za položaj, ki ga je zavzel v Sarajevu in prepričan je, da si ga je zaslužil. Potrebni ugled si bo znal še pridobiti, četudi bo na začetku imel mogoče nekaj težav. Lucijan Marija Škerjanc mu pove, da je v domovini vse po starem, da sta dve Cigličevi skladbi prišli na spored in da so ju poslušalci dobro sprejeli. Sprašuje ga o položaju tamkajšnjega orkestra in Škerjančeve turneje tja. Piše še, da tudi iz Skopja ne dobi poročil in še doda, da je mraz po vsej verjetnosti onesposobil korespondenco.

  Slika 788
Slika 63 - šk. 11, m. 230: Dopisnica prof. Lucijana Marije Škerjanca Zvonimirju Cigliču, 17. januar 1949

Maja istega leta je sledilo drugo njegovo pismo, v katerem je Cigliču predlagal, da bi Ciglič dirigiral koncert pianista Kendalla Taylorja. Navaja razloge: Ciglič je bil Škerjančev slušatelj, pozna koncepte skladb, ki bodo izvajane in ker je že prisostoval koncertu omenjenega pianista.

  Slika 789
Slika 64 - šk. 11, m. 230: Pismo prof. Lucijana Marije Škerjanca Zvonimirju Cigliču. Ljubljana, 23. maj 1949

Decembra 1955 mu je pisal še eno pismo, v katerem je obrazložil svojo odstavko upravnika Slovenske filharmonije. Funkciji se je 6. decembra 1955 "sicer prostovoljno odpovedal, a zaradi ovadb in intrig "naših" dirigentov J. C., S. H. in B. L., ki niso mogli prenesti, da ne vladajo več sami po svoji modrosti, temveč da je nad njimi še Matačić. Ker se je v zadnjem času javil še D. M. Šijanec iz Argentine, in bi ga naš orkester zelo rad vštel med svoje goste, je zadeva prekipela in je menil Izvršni svet LRS, da mora intervenirati, v korist ovaduhov seveda (krivda pri tem ne zadeva Izvršnega sveta, temveč njegovim prerado poslušanim svetovalcem, imana gl. zgoraj!). Skratka, smatral sem za potrebno, da se temu poslu odrečem, ki sem ga pet let v svojo muzikalno škodo vozil kakorkoli, a gotovo ne v škodo Filharmoniji in slovenskemu narodu, kakor to želijo prikazati prav isti, deloma Slovenci (imena gl. zgoraj!)." 1 Pravi, da bo verjetno njegov naslednik Marijan Lipovšek. Nastja tudi ne želi ostati v tem poslu, kajti ovadba jo je zelo oblatila in od nje zahteva takojšnjo odstranitev, na katero pa Škerjanc ni pristal, ker ni videl zla v njenem poslovanju, in vsled česar je bilo bolje, da je odstopil sam, kajti tudi alternativa Matačić ali Cipci, se je pri njemu nagnila v korist prvega, kar so mu zamerili. Na koncu mu želi res srčno še veliko najlepših uspehov.

  Slika 790
Slika 65 - šk. 11, m. 230: Pismo prof. L. M. Škerjanca Zvonimirju Cigliču. Ljubljana, 9. december 1955

  Slika 791
Slika 66 - šk. 11, m. 230: Pismo prof. L. M. Škerjanca Zvonimirju Cigliču. Ljubljana, 9. december 1955

Ivan Mrak, znani dramatik mu je čestital ob rojstnem dnevu leta 1961 in vočšil ob Veliki noči 1962. Piše mu tudi o občutkih, ki so se mu porodili ob poslušanju nekaterih Cigličevih delih. Njegova dela pohvali in pravi, da mu je v zadoščenje in radost, da lahko Slovenci s konkretno Simfonijo Appassionato stopamo v vrsto narodov velikih simfonikov.

Pianist Napoleon Breznik mu v pismu iz novembra 1965 čestita ob izvedbi Treh simfoničnih skic (Cigličeve skladbe) in ob tem pravi, da je bila lepota od začetka do konca. Dodaja še umetnost brez lepote sploh ni umetnost.

  Slika 762
Slika 67 - šk. 11, m. 247: Pismo pianista Napoleona Breznika Zvonimirju Cigliču. Ljubljana, 15. november 1965

Junija 1973 mu piše Edvard Kocbek in pravi, da mu zelo nagaja zdravje, da mora hoditi na veliko pregledov in da se njuno srečanje vleče v nedogled, vendar, da bosta nadoknadila vse zamujeno, ko se bo vrnil iz zdravljenja.

  Slika 774
Slika 68 - šk. 11, m. 240: Pismo pesnika Edvarda Kocbeka Z. Cigliču. Ljubljana, 24. junij 1973

Dekan glasbene akademije v Beogradu, dirigent Dušan Skorvan je maja 1975 poslal Cigliču pismo, v katerem ga naproša, če bi lahko poklonil originalni rokopis kake svoje skladbe, da bi z njim obogatili fond akademije. Pojasni mu, da danes ta knjižnica s svojimi 50000 zvezki spada med najbogatejše in najvrednejše glasbene zbirke v Jugoslaviji. Pravi, da so originali skladb glasbenikov redki, a zelo cenjeni. Z željo, da bi zbirko še bolj povečali, ga prosijo za rokopis ene od skladb. Za zahvalo bi vpisali njegovo ime v častno knjigo darovalcev knjižnice Glasbene akademije v Beogradu.

  Slika 786
Slika 69 - šk. 11, m. 235: Pismo dekana Muzičke akademije Beograd, dirigenta Dušana Skovrana Zvonimirju Cigliču. Beograd, 15. maj 1972

Skladatelj Matija Tomc marca 1978 piše Cigliču, da je prejel pet izvodov svojih moških zborov ki jih je izdala ZKOS. Zdaj, ko ima zbirko v celoti pred seboj, šele vidi, da je imel Ciglič pri izbiri skladb srečno roko, saj je izbral take, da so zajete vse pokrajine slovenske domovine. Prepis je čist in tisk brez napake. Zahvaljuje se mu za trud in naklonjenost pri urejanju zbirke.

Dirigent Lovrenc Arnič mu je 1981 poslal pismo, v katerem mu je kar trikrat čestital: za šestdesetletnico, za izjavo na radiu, ob priliki očetove osemdesetletnice in za članek v Glasbeni mladini O fenomenu umetniškega ustvarjanja.

Krešimir Fribec septembra 1982 sprašuje kako je s Cigličem. Čaka ga, da pride v Zagreb, a njega ni. Sprašuje ga, če je morda težje zbolel. Pravi, da je pri njem vse v redu, da je doma in da dela. Svojo prvotno zamisel o obsežnem delu "Književnost in glasba", ki bi bila pravzaprav enciklopedija, je moral opustiti, ker zanjo ne bi našel založnika. Tako sedaj piše knjigo "Jugoslovanska književnost in glasba". To bo zelo obsežna knjiga, napisal naj bi jo do konca leta in zanjo našel založnika. To je prvo tako delo v Jugoslaviji, ker bo to skupni prikaz naše književnosti povezane z glasbo. Brez književnosti ne bi bilo mnogih del na glasbenem področju (oper, baletov, kantat, oratorijev, zborovskih in drugih vokalnih del). Dosti podrobno je obdelal slovensko književnost, manjkajo mu le podatki o nekaterih pesmih Pavla Oblaka in Mitje Šarabona. Če bi mu Ciglič lahko kaj pomagal osvetliti to temo, bi mu bil hvaležen. Ko bo končal s knjigo, se bo takoj lotil druge teme "Revolucija in umetnost". Tu bo upošteval še likovno umetnost. Veliko gradiva za to temo ima že zbranega. Prikazal bo revolucijo v umetnosti in znanosti. Obenem tudi komponira in v zadnjem času je napisal več skladb iz različnih področji. Na koncu ga prosi, naj mu piše, ker ga zelo zanima kaj se z njim dogaja in Cigličevo delo ga zelo zanima.

Žarko Prinčič mu je pisal iz Francije, ko je bil še študent, leta 1985, kako kruta je njegova mama. Težke predmete ji je moral prenašati iz enega na drug konec mesta. Pri tem je enkrat zamudil in z že dolgo obljubljenim klavirjem ni bilo nič. Mati je začela govoriti, da je len. Njen mož, že precej v letih, jo je v vsem ubogal in moral je poslušati njene žaljivke. Sin ji pravi kar "mala kriminalka" in da je bila celo v zaporu. Po petih mesecih bivanja pri njej v Franciji se ga je mati naveličala in je zamenjala ključavnico, tako da ni mogel več noter. Nekaj časa je ostal pri prijateljici in začel poučevati klavir. Kasneje je moral tudi od tam in je menjal stanovanja in živel v težkih razmerah. Oktobra je šel delat sprejemne izpite na konservatorij, kjer je uspel, a je imel veliko težav, ker je bil tujec. Pestile so ga tudi finančne skrbi. Kljub vsem tegobam mu je januarja 1986 uspelo diplomirati iz dirigiranja.

Marko Munih, slavni dirigent je Zvonimirju Cigliču pisal junija 1990. Pravi, da ga je zelo veselilo, ko je interpretiral Tri simfonične skice. Vesel je bil tega, da je Ciglič opazil, kar je Munih nosil v sebi ob prebiranju Cigličeve umetnine. Skozi vse tri stavke je Munih od vsega začetka čutil Resnico, ki v Viziji predstavlja očiščenje in kljub vsej tragičnosti - lepoto (za Muniha je to najlepši "funembre" pasus v slovenski glasbeni literaturi). Upa, da je na arhivskem posnetku še bolj podrobno izdelal svoje zamisli. Ko bo posnetek zmontiran, mu ga bo presnel na kaseto, mu jo prinesel in se z njim še kaj pomenil o skladbi.

  Slika 783
Slika 70 - šk. 11, m. 237: Pismo dirigenta Marka Muniha Zvonimirju Cigliču. Ljubljana, 20. junij 1990

Lovrenc Arnič mu je pisal razglednico iz Francije s čestitko ob sedemdesetletnici, kjer se je tudi zelo prijazno zanimal za Cigliča in omenil, da bi se želel srečati z njim.

  Slika 773
Slika 71 - šk. 11, m. 242: Razglednica dirigenta Lovrenca Arniča Zvonimirju Cigliču iz Marseilla, 15. julij 1991

Nekaj sporočil mu je poslal učenec Anton Kolar v 90-ih letih. Prvo pismo je iz decembra 1991. Najprej mu piše, da se že dolgo ni oglasil, ker so časi čudni in hudi, in človek komaj najde čas, da v miru kaj napiše. Sporoča mu, da se je preselil v Nemčijo. Ni bilo lahko, zapustil je vse za kar je dvanajst let iskreno živel: opero, filharmonijo, mladinsko filharmonijo in Akademijo. Najbolj mu je bilo žal svojih študentov. Bila je to težka odločitev, izzvana zaradi balkanske neumnosti. V tistih kritičnih časih je moral misliti predvsem na svojo dirigentsko pot, ki se je zaradi tragičnih dogodkov začela majati, brez nje pa mu življenje nič ne pomeni. V Nemčiji zaenkrat še nima svoje filharmonije ali opere, vendar je imel gostovanja po Nemčiji, Danski in Norveški, da je lahko preživel in nekaj denarja poslal še domov. Tudi manjši orkestri v Nemčiji zelo dobro plačajo. Pozneje, ko bo našel kaj stalnega, bo seveda lahko izbral po svojem okusu. Drugo pismo je bilo poslano marca 1992. Cigliču pove, da mu je mesec dni nazaj umrl oče in potreboval je nekaj časa, da je prišel k sebi. Iz Kolarjeve prve knjige je razvidno, da mu je le oče omogočil ta poklic. Vodil ga je po vaških cerkvah okoli Celja, kjer je orglal. Ko v trenutku vse izgine, ne moreš verjeti, zakaj sploh hodimo po tem planetu. Morda je vrednost našega bivanja le v duhovnem življenju. Druga njegova knjiga je v kontrastu s prvimi razmišljanji o dirigiranju in življenju umetnika. Stavek, vse pravljice izvirajo iz duha glasbe, mu je prinesel veliko popularnost. Nastopil je tudi že na nemški televiziji z orkestrom festivala "Schleswig-Holstein" in oddirigiral Finale "Žar ptice" tako, da so se publiki ježili lasje. Tretje pismo je iz aprila 1993. Izreka mu sožalje ob smrti Štefke Ciglič in Kolar ve, kako se Ciglič počuti, saj je bila tudi njegova mama operirana na črevesju - rakasto pozitiven tumor, ki ji je napadel še žleze. Prosi ga, če je spremljal njegov koncert Schumanove simfonije, naj mu napiše nekaj vrstic o njej. Na koncertu je bilo zaradi sošolca Justusa Frantza veliko Nemcev, ki so mu klicali bravo, Slovenci mu pa še čestitali niso. V zapuščini je spravljeno še eno njegovo pismo z dnem 12. november 1993. Piše, da je zaseden z delom. S pohvalo je opravil svoj najtežji koncert v karieri. Pripravljenih je moral imeti 75 arij, partiture so bile težke 15 do 20 kg. Za svoje delo ga je pohvalila Birgit Nilsson - ena največjih sopranistk dvajsetega stoletja. Decembra 1994 mu zopet piše o ogromni količini dela. Je v veliki časovni stiski, ker so zahteve v Nemčiji izredno visoke. Prevzeti je moral predstave svojega predhodnika, za kar je imel na voljo eno vajo ali pa še te ne. Piše mu, katere predstave mora še vse naštudirati. Prosi ga, naj mu odpiše, ker je kar malo izgubil stik z domovino zaradi preobilice dela.

Igor Dekleva mu je 1991 poslal odmeve s koncerta v Novi Gorici, ko je igral dve najzgodnejši Cigličevi skladbi.

Napisal mu je še razglednice s potovanj po svetu, kjer je poleg utrinkov s poti poročal še o koncertih, kjer so bila izvajana Cigličeva dela in o odmevih nanje.

  Slika 771
Slika 72 - šk. 11, m. 245: Tri razglednice pianista Igorja Dekleve Zvonimirju Cigliču, 6. marec 1984 (iz Rusije); 1987 (s poti po več celinah, razglednica oddana v Italiji); 30. september 1991 (iz Danske)

Sošolec Miljutin Ajdić mu leta 1991 prisrčno vošči za sedemdesetletnico in obuja prijetne spomine na šolske dni. To so bili najlepši časi, četudi so mislili, da so zoprni in hudi. Hudobija je prišla z vojsko in po njej. Ne kaže je vleči iz brezna. Zaželi mu zdravja.

Marjan Gabrijelčič mu 1991 želi, da bi še naprej pogumno prenašal bolezen, da je to vredno, ker dobiva priznanja za svoje delo.

  Slika 772
Slika 73 - šk. 11, m. 243: Razglednica prof. Marjana Gabrijelčiča Zvonimirju Cigliču. M. Gabrijelčič je bil Cigličev učenec. 25. december 1991

Režiser in pisatelj Emil Frelih mu je sredi decembra 1991 pisal, da občuduje Cigličevo glasbeno ustvarjanje in njegovo življenje. Naj še dolgo ostane prodornega duha. Frelihu se zdi lepo, da Ciglič ceni njegovo delo. Zaželel mu je še prijetno praznovanje božičnih praznikov in izrazil najboljše želje za naslednje leto. Naslednje leto mu je poslal še eno pismo, kjer je zapisal, da je bil vesel intervjuja Zvonimirja Cigliča v reviji Primorska srečanja. Obžaluje, da je Ciglič moral prestati tak pekel, a da je kljub temu svojemu narodu podaril stvaritve, ki oplajajo svet. Pravi:"Tvoja razmišljanja v intervjuju so prepletena s filozofijo globoko mislečega človeka, vredna, da bi bila vklesana v anale slovenskega naroda." 2

  Slika 780
Slika 74 - šk. 11, m. 239: Pismo režiserja in pisatelja Emila Freliha Zvonimirju Cigliču. Maribor, 12. marec 1992

V pismu iz marca 1993, se je Emil zahvalil Zvonimirju za čestitko, ki mu jo je podaril ob odlikovanju na Češkem. Pravi, da si Cigličevo prijateljsko pozornost šteje v posebno čast in ponos, ker prihaja od cenjenega glasbenega umetnika. Priložil mu je svojo knjigo Čar indijskega juga in upa, da ga bo z njo nekoliko razveselil.

Skladatelj Bojan Adamič se ga je spomnil septembra 1992. Najprej se mu opravičuje zaradi pisanja na stroj, a pravi, da je njegova pisava tako nečitljiva, da bi mu lahko poslal tudi prazen papir. Hvaležen mu je za fotokopijo pogovora z Zlobcem. Odkril mu je neverjetno novih stvari, predvsem v svojih pogledih na nekatere starejše skladatelje, še posebno do Osterca. Adamič je bil Osterčev učenec in je dobro poznal netoleranco med učenci Škerjanca in Osterca ter tudi spore in nesoglasja med njima samima. Zdi se mu, da ga je dobro ocenil, kot tudi seveda ostale. Zanimiv in zelo svojstven se mu zdi tudi Cigličev pogled na življenje in poslednji Nič. Prizna, da se mu je težko opredeliti glede njegovih skladb. Potrebne so večkratnega branja in veliko razmišljanja.

  Slika 785
Slika 75 - šk. 11, m. 234: Pismo skladatelja Bojana Adamiča Zvonimirju Cigliču, 14. november 1992

Aprila 1993 je Breznik pisal zakoncema Ciglič, da je slučajno izvedel za smrt Cigličeve mame in jima izrekel globoko sožalje. Štefko Ciglič je visoko cenil in spoštoval, tako kot tudi že blago pokojnega očeta. Bila sta pojem starševstva. Naj jima bo zemlja lahka.

  Slika 764
Slika 76 - šk. 11, m. 247: Pismo pianista Napoleona Breznika Zvonimirju Cigliču, 19. april 1993

Spomnila se ga je tudi učenka, sedaj že profesorica Silva Georgijevski-Krošel, iz dopustnikovanja v Salonisu julija 1994. Budijo se ji lepi spomini na prijetne urice, ki jih je preživela v njegovi družbi in ki so ji dale poti v globja spoznanja neverjetnega razkošja, ki ga nenehno ponuja življenje.

Profesorica Stanka Močnik tudi njegova učenka, mu je 1994 poslala videokaseto s posnetki skladb, ki jih igra 13-letna učenka njihove šole. Naroča mu, da naj do izvedbe ne bo kritičen. Pravi, da je z zanimanjem prebirala podlistek v "Slovencu", v katerem je govoril o svojih doživetjih.

Mladostni prijatelj dr. Branko Krajnc mu decembra 1994 piše, da ima še neobjavljene spomine, v katerih ima mesto tudi Zvonimir Ciglič. Obenem mu vošči za praznike.

Muzikolog Fran Križnar prosi Cigliča l. 1995 za kratko izjavo o glasbi NOB-ja. Na to temo pripravlja esej - študijo v reviji Borec. Sprašuje ga, če je pripravljen sodelovati, če bi zapisal nekaj svojih misli o glasbenikih tistega časa in o skladbah.

Pisma oboževalcev

Nanj se je spomnila založba "The Horn Realm" iz New Jerseyja decembra 1969. V pismu ga naprošajo, če bi smeli vključiti v njihov katalog tudi Cigličevo skladbo Sublimacijo za rog in harfo. Pričakujejo odgovor in upajo, tudi na njegovo glasbo in s tem na privolitev.

  Slika 784
Slika 77 - šk. 11, m. 236: Pismo založbe The Horn Realm iz New Jerseyja Zvonimirju Cigliču, 1. december 1969

Aprila 1975 se ga je s pismom spomnil Wilhelm Heiliger, prevajalec "Rojstva tragedije" Fridericha Nietzscheja v slovenščino iz ZDA. Sedaj je omenjeni gospod doktor slavistike v Združenih državah. Pismo je brez vseh ločil in brez č, ž, š - jev, te sem postavila sama, zaradi zanimivosti pa ga navajam v celoti:
         Dragi gospod Ciglič
         Verjamem, da ste bili presenečeni, ko ste prejeli tole pismo, vendar smo se tukaj že večkrat pogovarjali o glasbi in ob Velikem petku (Velika noč) sem poslušal nekaj Bacha in druge orgeljske glasbe in ob tej priliki sem se tudi spomnil na stare ne-znance ali kako bi se to imenovalo. Kako se kaj imate v tisti prekrasni domovini jodlarski? Ali spet kaj ustvarjate?
         Jaz bom zaenkrat ostal tukaj v deželi obljubljeni, kjer se dolarji kar podijo po cestah in kjer se ženske je.... kot nikjer drugje. Vaša trditev glede ameriških žensk, češpljarska mentaliteta, pojmovanje sveta skozi vagino, je zelo točna in večkrat imam to osebno opazovati. Sicer pa Američanke niso tako velike k.... kot recimo Slovenke ali Nemke; tukajšnje ženske so po svoje precej naivne; ko pa gre za k..ce, pa postanejo zelo trezne in se prav dobro zavedajo, kar počno. Upam, da mi boste oprostili moje izrazoslovje, vendar sem še vedno realist.
         Ali kaj vidite Tinco Stegovčevo?
         Kaj pa počenja slovenska kulturna je..rija? Ali še imajo tam vedno isto godljo? Ali se ne naveličajo tega dr..nja?
         Kako pa kaj z zdravjem? Pozdravite prav lepo vašo boljšo polovico in oglasite se kaj, ko vam bo volja to omogočila.
         Lep pozdrav" 3

Flavtistka Irena Grafenauer ga je konec maja 1975 še enkrat prosila v pismu, če ji napiše kakšno lepo skladbo. Pove mu, da je takrat v filharmoniji, ko mu je prvič rekla za skladbo, mislila čisto zares. Skladba bi morala biti za flavto in klavir. Lahko je tudi težka, saj se je bo z veseljem naučila, ker ji je všeč Cigličeva glasba. Poprosi ga, če bi lahko delo naredil čim prej, ker bi to rada igrala tudi v društvu skladateljev, kjer so ji že obljubili koncert v sezoni 1975/76. Nato bi skladbo vključila v svoj program po Evropi.

  Slika 787
Slika 78 - šk. 11, m. 233: Pismo flavtistke Irene Grafenauer Zvonimirju Cigliču. Ljubljana, 30. marec 1975

1978 mu je pisala tudi bivša, tretja žena Ana Loboda iz Nemčije. Pove mu, da ji je umrla mama, ko je dopustnikovala v domovini. Z njo je izgubila kos doma. V domovini so ji ostali samo še prijatelji in Ciglič sodi mednje. Spregovori še o svojem možu, da je zelo zaposljen - restavrira stare zgodovinsko pomembne zgradbe. Napisal je še knjigo o zgodovini domačega mesta Dürena. V pismo je zapisal nekaj misli tudi njen mož. Najprej se mu opraviči, da mu bo pisal v nemščini. Sprašuje ga po počutju. Junija meseca je naredil na kliniki, kjer je zaposljena njegova žena z grafiki in fotografi jubilejno razstavo 100 let deželne klinike Düren v foajeju mestne hiše. Prejel je nagrado za svoje zasluge pri spomeniškem varstvu. Zanima ga, kaj Ciglič počne in kaj pri nas počne spomeniško varstvo. Pove, da imata z ženo veliko zbirko zvonov, ragelj, ropotulj, kraguljčkov in ragelj. V njihovem kraju se končuje osemdnevni direndaj, ki so ga povzročali obiskovalci. Prišli so si ogledat znamenito lobanjo svete Ane. Na koncu ga lepo pozdravlja.

John Cullen, oboževalec iz Irske mu leta 1981 piše, da bo najbrž presenečen, ko bo prejel to pismo. Zgodilo se je, ko je gledal njegove fotografije in prebiral njegove zanimive citate. V tistem se je odločil, da mu napiše prijazno pismo. Pove, da je 74-letni bivši bančni uslužbenec. Rad vidi, da dirigent vihti svojo palico. Pošilja mu kratko pesem "Orkester" v presojo. Poleg te, mu jih je poslal še nekaj, ki naj bi ga razvedrile, v času, ko nas moti toliko stvari, predvsem pa nečloveškost. Na koncu še lepo pozdravi njegovo ženo.

  Slika 782
Slika 79 - šk. 11, m. 238: Pismo Mr. J. Cullena iz Irske Zvonimirju Cigliču, 8. september 1981

Ob odelitvi častnega doktorata 1987 se ga je spomnila Universal Intelligence Data Bank of America, ki mu je napisala, da še enkrat potrjujejo, da so navdušeni nad Cigličevimi dosežki. Potrjujejo mu njegovo imenovanje za častnega doktorja visoke svetovne akademske inštitucije Albert Einstein, mednarodnega akademijskega združenja. Imenovanje temelji na posameznikovih zaslugah, ki so bile sprejete po strogih kriterijih Uidba.

Nuša Ogrinova mu je 1991 pisala iz Kranjske gore, da njegov opus še ni končan, da ima še dolg do naroda. Meni, da to zmore, samo hoteti je treba. Pravi, da sta se bežno spoznala pred tridesetimi ali štiridesetimi leti in da se nekaterih besed še spomni. Aplavdira mu za članek v Delu: "Nič je transcendenčna resničnost". Dovolila si bo obisk pri njem.

  Slika 775
Slika 80 - šk. 11, m. 241: Pismo Nuše Ogrinove Zvonimirju Cigliču iz Kranjske gore, 28.februar 1991

  Slika 776
Slika 81 - šk. 11, m. 241: Pismo Nuše Ogrinove Zvonimirju Cigliču iz Kranjske gore, 28. februar 1991

Sestrična Jerica Ciglič-Gačnik mu je ob smrti Cigličeve mame 1993 izrazila sožalje. Sporočila mu je, da ni mogla na pogreb, ker je bil dopoldan in morala je skrbeti za vnuke. Ve, kako je izgubiti najdražje. Obenem tudi ve, da ga je mama imela rada, ker je vedno s ponosom govorila o njem. Naj mu bo v uteho, da jo je videl umreti. Pove mu, da ji bodo v spomin zvonili tudi Števerjanski zvonovi. Po njegovem naslovu je spreševal tudi nek duhovnik, ki je hodil po hišah zaradi Velike noči, a ga ni vedela. Novembra istega leta je Ciglič prejel še eno njeno pismo. Piše mu, da se je v življenju vedno treba prilagoditi dobremu in slabemu. Obudila je spomin na svojo mamo, da se je najraje spomni, ko je povedala kakšno smešno. Bila je vesele narave in je zato učakala visoko starost, saj pravijo, da smeh dela zdravje. Ne smemo se nikoli zapreti vase, nikoli obupati, vedno polno živeti. O sebi pove, da dela na vrtu od jutra do večera. Vesela je, da lahko z vrta pobere zelenjavo in sadje. Sadov so veseli tudi njeni domači. Razpiše se še o sosedi, da je tudi ona rada na vrtu in bi ji hčere to rade prepovedale, ona jim pa pravi, da je bolje, da njihova mati umre na vrtu kot v postelji. Da se mu bo mogoče zdela neumna, ko mu to piše, a s tem bi samo rada videla, da bi si toliko opomogel, da bi šel med ljudi in še kaj delal.

 

Darila: v zapuščini se nahaja tudi nekaj knjig kot daril ob različnih priložnostih.

Stric Emil mu je ob 14. rojstnem dnevu podaril knjigo o likovni umetnosti: E. A. Seemann: Farbige Kunstblätter. Ta katalog mu je odprl pot do videnja likovne umetnosti.

Za dvajseti rojstni dan mu je Nevenka Ino podarila roman Florenca L. Barclayja: Rožni venec.

Za desetletnico poroke mu je žena Ana Korez podarila roman Križarjev grob A. J. Cronina.

Emil Frelih mu je leta 1992 poklonil potopis Čar indijskega juga v spomin in Po gledališkem svetu za sedemdeset let.

Ivan Mrak se ga je spomnil in mu poklonil Rdečo mašo, eno svojih tragedij.

Albin Šivic mu je poklonil svojo novelo Odisej z Dobrega polja. V posvetilu mu je napisal: "Dragi Zvone, ti si burja, - zakaj pa ne? Samo burje lahko še očistijo nebo. Sem prepričan, da ga bodo čistile, zdaj, in ko obeh med nama ne-bo. Samo z viharji, jadrajo mornarji." 4

Še opis stanja s korespondenco.

S pozdravi so se ga spomnili še Rafael Ajlec, muzikolog za novo leto 1975; Edvard in Zdravka Kocbek za novo leto 1978; Maks Pirnik, skladatelj ob Cigličevi 60. letnici februarja 1981; Oli, žena L. M. Škerjanca tudi za skladateljevo 60. letnico; Josip Vidmar za novo leto 1992; violinist Jernej Arnič novembra 1993; Ivan Kreft, urednik založbe Fago 1993 leta; Anton Nanut, dirigent, februarja 1992 in aprila 1994; Vladimir Žumer; France Popit za novo leto 1995 in ob intervjuju "Med Bogom in Satanom" v Slovencu od 7. do 14. novembra 1994; dr. Henrik Neubauer decembra 1994. Za njegovo pedagoško delo so se mu zahvalile učenke Srednje glasbene šole iz Subotice.

  Slika 766
Slika 82 - šk. 11, m. 246: Zahvala učenk Srednje muzičke škole Subotica direktorju Zvonimirju Cigliču, 1956

  Slika 767
Slika 83 - šk. 11, m. 246: Zahvala učenk Srednje muzičke škole Subotica direktorju Zvonimirju Cigliču, 1956

Opombe

(1) Pismo L. M. Škerjanca Zvonimirju Cigliču, 9. december 1955; šk. 11, m. 230 Nazaj.

(2) Pismo Emila Freliha Zvonimirju Cigliču, 12. marec 1992; šk. 11, m. 239 Nazaj.

(3) Pismo Wilhelma Heiligerja Zvonimirju Cigliču, 11. april 1975; šk. 21, m. 415 Nazaj.

(4) Posvetilo Albina Šivica Zonimirju Cigliču v svoji knjigi Odisej z Dobrega polja, Založba ČPZ, Kmečki glas, Ljubljana 1985; šk. 24, m. 400 Nazaj.



Stran je napisala Andreja Peterlin 18. septembra 2000; nazadnje je bila spremenjena 29. januarja 2001.

Naslov strani:  http://www.ff.uni-lj.si/www/diplomske_naloge/peterlin_andreja/korespon.html

Število obiskov po 29.1.2001  


Naprej na Literaturo o Z.C.      Nazaj na Opus      Kazalo      Začetek      Konec